Amoris laetitia kot problem

Ivo Kerže 17.11.2016 7:5091 komentarjev
 

amoris leatitiaKo smo se pred enim letom na tem istem mestu pogovarjali o izkupičku zasedanj sinode o družini, sem upal, da nas bo papež Frančišek razveselil s posinodalno spodbudo, ki nas bo jasno in nedvoumno potrdila v nezmotljivem in nespremenljivem nauku Cerkve. Žal moram ugotoviti, kot je že splošno znano, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia, ki je izšla 8. aprila letos, ni izpolnila tega upanja, pač pa smo se znašli pred dokumentom, ki je izrazito problematičen. V tem sestavku bi rad jedrnato, a čim bolj natančno prikazal, v čem je njegova problematičnost.

Ključni odlomek

Grem takoj k odlomku, ki povzroča največ težav. Gre za točko 305 iz VIII. poglavja spodbude in za k njej pripadajočo opombo. V omenjeni točki papež pravi: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da nekdo v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni takšna v polnosti – živi v Božji milosti, ljubi in raste v življenju milosti ter ljubezni, prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku med drugim dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.«1

Glede na to, da se je celotno sinodalno dogajanje vrtelo okrog predloga kardinala Kasperja, po katerem naj bi se v imenu nekakšnega enostransko pojmovanega Božjega usmiljenja delilo odvezo in Sv. Evharistijo tudi ločenim in civilno ponovno poročenim, ne da bi se ti pokesali in odvrnili od svojega stanja, je takoj po izidu dokumenta nastalo vprašanje ali je papež z navedeno opombo 351 dovolil tako zakramentalno prakso, ki pa je v nasprotju ne le z dosedanjo prakso, pač pa tudi (kot bom prikazal kasneje) z nezmotljivim in nespremenljivim naukom Cerkve. Besedilo opombe (naj ga ponovim: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov«) je dvoumno, saj ne omenja direktno niti odveze, niti Sv. Evharistije, niti ločenih in ponovno civilno poročenih. Tudi ni bilo jasno ali je z eventuelnim pristopom takih oseb k Zakramentom mišljen morda le pristop takih ponovno civilno poročenih, ki žive skupaj zaradi dobrobiti otrok in v popolni vzdržnosti od spolnih odnosov, kar je že trdil sv. Janez Pavel II v posinodalni spodbudi Familiaris consortio iz leta 1981.

Papeževo pismo argentinskim škofom

Zaradi vseh teh nejasnosti je v času od objave dokumenta nastalo pričakovanje, ali bo papež razjasnil pomen tega enigmatičnega stavka. To pričakovanje je presekala novica (za katero ne vem, koliko je v Sloveniji sploh znana), da so v zasebnem pismu argentinski škofje iz območja Buenos Airesa zastavili papežu vprašanje ali tista opomba pomeni, da lahko delijo odvezo in Sv. Obhajilo ločenim in ponovno civilno poročenim, ki ne živijo vzdržno. Papež jim je 5. septembra v prav tako zasebnem pismu odgovoril, da glede te opombe in glede celotnega 8. poglavja posinodalne spodbude »ni drugih interpretacij« (»No hay otras interpretaciones«). Avtentičnost papeževega pisma je potrdil Vatikan 12. septembra v L’Osservatore Romano in istega dne tudi na Radio Vatikan. Tako vidimo, da glede papeževe zasebne pripadnosti kasperjanskemu predlogu o pripuščanju ločenih in ponovno civilno poročenih k Zakramentom ne more več biti utemeljenega dvoma.

Nastane seveda ob tem takoj vprašanje, zakaj se je papež izjasnil o tako pomembni temi v nekem zasebnem pismu, ki kot tako ni in ne more biti obravnavano kot del njegovega uradnega učenja, saj očitno ni bilo namenjeno univerzalni javnosti. Če bi namreč mislil povsem resno s to spremembo, bi moral spremeniti vsaj kan. 915 Zakonika cerkvenega prava, ki brez izjeme prepoveduje duhovnikom, da bi delili Sv. Obhajilo tistim, ki žive v javnem velikem grehu. Prav tako bi moral spremeniti kar nekaj točk v Katekizmu katoliške Cerkve (npr. tt. 1385, 1451, 1650, 2382, 2384…). Gre za najvišje dokumente v Cerkvi, katerim vsakdo, ki v Cerkvi nastopi katerokoli obliko učiteljske službe obljubi zvestobo. Dokler ostajajo ti dokumenti nespremenjeni se tudi zakramentalna praksa na terenu že iz čisto formalnih, pravnih razlogov ne sme spremeniti, kot se je izrazilo v pastirskih pismih kar nekaj (pogumnih) škofov na terenu. Zakaj torej tega papež ne stori in predvidevam, da ne bo storil? Verjetno ima odgovor opraviti z dejstvom, da je Kasperjev predlog v očitnem in ostrem nasprotju s celotnim dosedanjim učenjem Cerkve.

V nasprotju z okrožnico Veritatis splendor

Naj na tem mestu omenim, da zaradi enostavnosti izražanja bom odslej uporabljal izraz »ločeni in ponovno poročeni« za populacijo, v kateri so posamezniki, ki bi jim Kasperjev predlog rad dovolil dostop do Zakramentov: to so torej (če ponovimo) 1. poročene osebe, 2. katerih sozakonec še živi, 3. a so se od njega civilno razvezale, 4. se civilno poročile z nekom drugim in 5.a z njim živijo skupaj, ne da bi jih k temu silile resne obveznosti, kot npr. vzgoja otrok, ali 5.b z njim živijo skupaj, ker jih k temu silijo omenjene resne obveznosti, toda se ne vzdržujejo dejanj, ki so značilna za zakonce.

Pripuščati ločene in ponovno poročene k odvezi in Sv. Evharistiji, namreč predpostavlja najprej jasen odklon od že navedene 84. točke posinodalne spodbude sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio. Vendar bi morda kdo rekel, da posinodalna spodbuda ni mesto, kjer bi naj papež oznanjal kak nezmotljivi nauk in da so za kaj takega primernejše okrožnice. Posledično bi to pomenilo, da kar piše v Familiaris consortio nima dokončnega, nespremenljivega značaja in da lahko to kak nadaljinji papež, denimo Frančišek, spremeni. Vendar problem je globlji, saj Amoris laetitia ne gre le zoper Familiaris consortio, pač pa tudi zoper okrožnico Veritatis splendor iz leta 1993, ki pa je opremljena z vsemi atributi, ki kažejo da je v njej vsebovan nezmotljiv, dokončen nauk o veri in morali. Ni naključje, kot bomo še bolje videli, da ta ključna okrožnica pontifikata sv. Janeza Pavla II. ni navedena v Amoris laetitia niti enkrat.

Kaj je glavna vsebina okrožnice Veritatis splendor, za katero je sv. Janez Pavel II. izrecno zastavil težo svoje papeške avtoritete? Gre za nauk o notranje zlih dejanjih, za nauk, ki pravi da obstajajo določena dejanja, ki so zla sama po sebi, na notranji način in da taka dejanja, ne glede na njihove okoliščine in namen, s katerim so storjena, ne morejo nikoli biti opravičljiva, tj. predstavljajo vedno smrtni greh. Prisluhnimo 80. točki okrožnice: »Razum izpričuje, da obstajajo predmeti človekovih dejanj, ki se ne dajo ‘naravnati na Boga’, ker so v radikalnem nasprotju z blagrom osebe, ustvarjene po Božji podobi. To so dejanja, ki jih učiteljstvo Cerkve imenuje ‘v sebi zla’ (intrinsece malum): vedno in že sama po sebi, neodvisno od nadaljnjih namenov delujočega in od okoliščin.« Dalje jih imenuje kot »dejanja, ki so sama po sebi in sama v sebi, neodvisno od okoliščin, zaradi svojega predmeta vedno hudo (graviter) nedopustna«. Dalje v točki 81 pravi še takole: »Zato okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje«. V isti točki navede svetopisemski temelj tega nauka: »Ko Cerkev uči, da obstajajo ‘v sebi zla’ dejanja, sprejema nauk Svetega pisma. Apostol Pavel kategorično trdi: ‘Ne motite se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva’ (1 Kor 6, 9-10)«. Imejmo pred očmi, da so v tem seznamu tudi prešuštniki, med katere spadajo ločeni in ponovno poročeni.

Avtoriteta okrožnice Veritatis splendor

Kot rečeno sv. Janez Pavel II. izrecno zastavi svojo papeško avtoriteto za to učenje o notranje zlih dejanjih kot je razvidno v točki 115: »Slehernemu izmed nas je poznana pomembnost nauka, ki sestavlja jedro te okrožnice in ki je danes priklican v spomin z avtoriteto Petrovega naslednika. Vsakdo izmed nas more čutiti resnobo vsega tistega, za kar gre pri ponovni potrditvi vesoljnosti in nespremenljivosti nravnih zapovedi, zlasti še tistih, ki vedno in brez izjeme prepovedujejo notranje zla dejanja«2. Skratka, nezmotljivost in nespremenljivost nauka o tem, da ločeni in ponovno poročeni živijo brez izjeme v smrtnem grehu, je tako povsem izven dvoma: zlasti še zato, ker se sv. Janez Pavel II. v točkah 80, 81 in 82 pri tem sklicuje na dosedanji nauk (na okrožnico Pavla VI. Humanae vitae) in na Sveto pismo (Rim 3, 8 in 1 Kor 6, 9-10). To pa dalje pomeni, da ljudje, ki žive v takem stanju ne morejo pristopiti k Zakramentom dokler se svojega stanja ne pokesajo in od njega odvrnejo v okviru Zakramenta svete spovedi (KKC 1385, 1451). Odvrnejo bodisi tako, da povsem prenehajo z zvezo, če ni zato resnih razlogov kot je to vzgoja otrok, ali pa, če taki resni razlogi obstajajo, da prenehajo vsaj z dejanji, ki so pridržana zakoncem.

Kasperjeva teza, ki jo je zaznati v ozadju besed Amoris laetitia, da je možno ločene in ponovno poročene pripustiti k Zakramentom, ne da bi na omenjeni način prenehali s svojo prešuštno prakso, se tako pokaže kot očitno nasprotna nespremenljivemu nauku Cerkve. Predpostavlja namreč, da obstajajo situacije, v katerih »zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da nekdo v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni takšna v polnosti – živi v Božji milosti,« kot smo brali pod točko 305, kar se zdi, da papež sam razume v smislu, da ločeni in ponovno poročeni ne živijo nujno v smrtnem grehu in zato smejo nekateri med njimi pristopiti k Zakramentom, kot smo bili poučeni po zasebnem pismu argentinskim škofom. Predpostavlja skratka, da obstajajo ljudje, ki živijo objektivno v prešuštvu (tj. v notranje zli življenjski praksi), a subjektivno ne živijo v smrtnem grehu. Tako razumevanje pa je v očitnem nasprotju z navedenimi besedili iz Veritatis splendor, denimo s tistim iz točke 81, ki pravi, da »okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega [tj. notranje zlega, op. IK] dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje«.

Situacije, ki ne morejo obstajati

Vendar se zdi, da Frančiškova posinodalna spodbuda zagovarja obstoj točno takih situacij, o katerih Veritatis splendor nezmotljivo ugotavlja, da jih ne more biti. Pod točko 301, denimo, Amoris laetitia pravi, da: »ni več mogoče trditi, da so vsi, ki živijo v tako imenovanih ‘iregularnih’ situacijah, v stanju smrtnega greha, brez posvečujoče milosti. Omejitve niso odvisne le od nepoznavanja norme. Posameznik ima lahko, kljub temu, da dobro pozna normo, velike težave v razumevanju ‘vrednot, ki so vsebovane v normi’, ali se nahaja v položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo«.

Amoris laetitia, kot zgleda, izpostavlja dva pogoja, v katerima naj bi bilo možno objektivno zagrešiti prešuštvo, ne da bi s tem človek subjektivno prešel v stanje smrtnega greha. Oglejmo si prvega: gre za »velike težave v razumevanju ‘vrednot, ki so vsebovane v normi’«. Kot vemo je za smrtni greh potrebno troje: težka vsebina grešnega dejanja, polna zavest njegove grešnosti in premišljena privolitev vanj (KKC 1857 sl.). Če umanjka kateri od teh pogojev, nimamo opravka s smrtnim grehom. Vendar razumevanje vrednot, ki so skrite v normi, ne spada med pogoje, ki odpravljajo smrtnost greha: zadostuje spoznanje, da dejanje nasprotuje Božji ali naravni postavi (KKC 1859). Pri tem je treba vedeti, da le nepremagljiva nevednost norme lahko opraviči od njenega izpolnjevanja: »Toda«, kot piše v Katekizmu pod točko 1860, »o nikomer ne sodimo, da ne ve za načela naravne postave, ki so vpisana v vest vsakega človeka«: zapoved »Ne prešuštvuj!« pa spada med prav ta načela naravne postave (KKC 1955).

Pojdimo sedaj k drugemu pogoju, ki naj bi odpravljal značaj smrtnega greha pri prešuštvu. Gre za primer, ko se človek »nahaja v položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo«. Tak bi recimo bil primer, ki ga je kot ponazoritev nedavno konstruiral ameriški katoliški publicist Jeff Mirus in ki je vzbudil kar nekaj pozornosti v katoliški blogosferi. Primer se glasi takole: neka gospa se loči in ponovno civilno poroči; v novi zvezi ima otroke; po določenem času se zave grešnosti te zveze in predlaga civilnemu soprogu, da živita odslej kot brat in sestra v skladu z naukom iz Familiaris consortio; on se s tem ne strinja in zagrozi, da se bo ločil, če bo s tem vztrajala; ona v imenu blagra otrok popusti in živi naprej spolno življenje. To naj bi bil primer, v katerem, po Mirusovem mnenju, bi gospa sicer izvajala objektivno smrten greh prešuštva, vendar subjektivno naj bi tu šlo le za mali greh, ker prešuštvuje v imenu blagra otrok, ki bi bili oškodovani, če bi jih oče zapustil.

Pustimo ob strani artificioznost primera. Recimo, da je možno, da taka situacija nastopi. Načet naj bi bil tu pogoj premišljenega pristanka, brez katerega ni smrtnega greha. Vendar ali je temu res tako? Mirus je očitno zamešal pojem premišljenega pristanka s pojmom absolutno svobodne izbire. Res je namreč, da je v takem primeru absolutna svoboda gospe omejena iz strani njenega civilnega soproga, vendar v kateri naši odločitvi pa ni naša svoboda vsaj malce omejena iz strani dejavnikov okolja? Če bi za smrtni greh bila potrebna taka absolutna svoboda, potem bi bil smrtni greh preprosto nemogoč.

Zato Cerkev ne govori o absolutno svobodni izbiri, pač pa o premišljeni privolitvi (consensus deliberatus). Gre za pojem, ki je vzet iz tomistične (Contra retrah., 10; De ver., q. 24, a. 12, s.c. 6; c) in aristotelske dediščine. Prekirva se s pojmovanjem odločitve, kot jo opisuje Aristotel v III. knjigi Nikomahove etike (4.-5. poglavje), pri čemer je odločitev (tj. privolitev) v pravem pomenu le tista, ki je preudarjena oz. premišljena: to pa pomeni, da človek pri odločitvi za neko dejanje spozna to dejanje kot sredstvo za dosego nekega zaželenega cilja in ga zato izbere. Nobenega drugega pogoja ne potrebujemo, da nastopi premišljena privolitev razen te izbire dejanja v luči nekega cilja. V toliko vidimo, da situacija, v kateri se je znašla gospa iz Mirusovega primera v ničemer ne zmanjšuje premišljenosti njene privolitve. Njen cilj je blagor otrok in dejanje, ki ga izbere za dosego tega cilja je prešuštvovanje s civilnim soprogom. Opravila je premišljeno privolitev. Zato ji ta situacija prav nič ne zmanjšuje krivde. Za dosego dobrega namena izbira notranje zlo prešuštvovanja – to pa je ravno ravnanje, ki ga, kot smo videli, Veritatis splendor prepoveduje. Pa tudi čisto zdravorazumsko vzeto: zagovarjati tako izbiro bi pomenilo postaviti na raven etično nesprejemljivega macchiavellističnega nauka, da cilj opravičuje sredstva.

Dopuščanje obstoja takih primerov, kjer bi posameznik nikakor ne mogel izpolnjevati postave, pa je v neposrednem nasprotju še z nezmotljivim naukom Tridentinskega koncila, kjer je rečeno takole: »Če kdorkoli trdi, da so Božje zapovedi neizpolnljive celo za opravičenega človeku, ki je v milosti, naj bo izobčen« (6. zas., kan. 18). Ob tem najdemo kot pojasnilo: »Bog namreč ne zapoveduje nič nemogočega, temveč ko zapoveduje te opominja, da narediš, kar moreš in da prosiš za to, česar ne zmoreš in ti pomaga, da bi zmogel. Njegove zapovedi namreč niso težke (1 Jn 5, 3), Njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko (Mt 11, 30)« (6. zas., Dekret o opravičenju, 11. pogl.). In res, misliti, da bi obstajali taki položaji, kakršne se zdi, da teoretizira Amoris laetitia, bi bilo v nasprotju s pojmovanjem Boga kot ljubečega in vsemogočnega Očeta.3

Nauk, ki bo ostal zaseben

Iz vsega rečenega sklepam, da bo Kasperjev predlog o podeljevanju Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim ostal na ravni, kjer se nahaja sedaj: na ravni nekoliko tendenčnih, a vendarle dvoumnih in nejasnih izrazov okrožnice Amoris laetitia ali pa osebnih razmišljanj našega sedanjega papeža, njegovih zasebnih pisem, pogovorov, intervjujev, ne bo pa prešel na raven uradnega in izrecnega cerkvenega učiteljstva. Tako bo kot so podobnimi tezami nekaterih papežev iz zgodovine kot so to bili Liberij, Honorij I. ali Janez XXII. Take teze so ostale omejene na zasebno raven in niso nikoli prodrle v uradno učiteljstvo. V to zaupam, ker me k temu nagiba vera, da učiteljstvo Cerkve vodi Sveti Duh. Naj bo pa vse rečeno obenem tudi resno svarilo vsem poslušalcem, da bi se ne pustili zapeljati od dvoumnih razmišljanj vsebovanih v Amoris laetitia proč od poti resnice.

POST SCRIPTUM:

Tako sem hotel zaključiti svoj prisepevek vse do včeraj zjutraj, ko sem zvedel za čisto svežo novico, da so štirje kardinali poslali papežu 19. septembra uradno prošnjo o razjasnitvi tistih dvoumnih mest iz posinodalne spodbude Amoris laetitia, ki se zde v nasprotju z nespremenljivim naukom Cerkve, zlasti z okrožnico Veritatis splendor. Kardinali podpisniki dokumenta so štirje (Walter Brandmüller, Raymond Burke, Carlo Caffarra in Joachim Meisner), a zgleda, da jih je k temu nagovarjalo precej večje število nosilcev škrlata, ki pa se niso hoteli javno izpostaviti. Poudarili so pet temeljnih dvoumnosti posinodalne spodbude (gre v glavnem za dvoumnosti, na katere sem opozoril v tem prispevku) in glede njih zastavili vprašanja, kot se običajno zastavljajo v podobnih primerih Kongregaciji za nauk vere. Vprašanja so oblikovana tako, da je nanje možno odgovoriti le z DA ali z NE, in na katere je povprašana inštitucija dolžna odgovoriti. Papež na njihova vprašanja ni odgovoril, kar potrjuje moje prepričanje, da bo Kasperjev predlog v ozadju spodbude Amoris laetitia ostal na zasebni ravni in ga kot takega kaže preprosto zanemariti.

Prispevek je bil pripravljen kot predavanje na Nikodemovih večerih 2016.

  1. Naj mimogrede omenim, da (tudi v nadaljevanju) prevajam sam iz italijanščine, ker so v slovenskem prevodu določeni vsebinski odmiki od izvirnika. Npr.: namesto »prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve« je v slovenskem prevodu, »če s tem namenom sprejema pomoč Cerkve«
  2. Če bi kdo mogoče pripomnil k temu, da je dokončen le tisti nauk, ki ga papež izreka ex cathedra, torej z javno in slovesno razglasitvijo ter definiranjem določenega nauka, ta pozablja, da to področje ne določa le dogmatična konstitucija Pastor Aeternus I. vatikanskega koncila iz leta 1870, pač pa tudi dokument Kongregacije za nauk vere iz leta 1998 (gre za Doktrinalno pojasnilo k apostolski konstituciji Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem), v katerem (od 7. točke dalje) je pojasnjeno, da so sicer res nezmotljivi le nauki, ki jih papež izreka ex cathedra, da pa so dokončni (definitivni) in torej nespremenljivi tudi vsi tisti nauki, ki jih papež podaja kot brezpogojno resnične, ker vsebovane v Božjem razodetju ali vsebovane v dotedanjem nezmotljivem nauku Cerkve: slednje vsekakor velja za okrožnico Veritatis splendor (točke 80, 81, 82). Čeprav mislim, da točka 115 okrožnice Veritatis splendor daje okrožnici vse značilnosti učenja ex cathedra kot jih zahteva konstitucija Pastor Aeternus. (Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_1998_professio-fidei_it.html)
  3. Tiste, ki po refleksu, ki je splošno razširjen med zagovorniki Kasperjevega predloga, očitajo nasprotnikom farizejstvo naj samo spomnim, da so bili ravno farizeji tisti, ki so zoper Jezusa zagovarjali moralno dopustnost ločitve in ponovne poroke: »Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: ‘Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?’ Odgovoril je: ‘Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.’ Rekli so mu: ‘Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?’ Dejal jim je: ‘Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.’« (Mt 19, 1-9)
 
Značke:

91 komentarjev

  • To o smrtnem grehu se ne bi nujno strinjal. Nisem prepričan, da smrtni greh kot tak sploh obstaja v formalnem smislu. Smrtni greh bolj teološko filozofski pojem. Vsaka kršitev postave še ni smrtni greh.
    Drugo, niti ni bistvo v obsodbi za smrtni greh. Morda ga jima Bog celo odpusti. Tega niti Cerkev ne more vedeti.
    Kar pa je problem, po mojem mnenju, pa je javno priznanje greha (ločenosti in ponovne poročenosti). Ni se možno hkrati spovedati in javno naprej grešiti. Ker to ni možno, se tudi odreka zakrament.

    • Ojoj! Gospod Zdravko, kaj se nisva zmenila, da ne komentirate Svetega pisma oziroma Božje besede? 😮

      Sledi citat iz Svetega pisma:

      Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem. (Mt 12,32),

      ki številnim, številnim kristjanom služi kot osnova smrtnega greha.

    • Zdravko, v krščanstvu že dolgo velja, da obstaja sedam smrtnih grehov, ki vodijo v pogubo, če se jih ne znebimo.

      Ti so: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba.

      To se pravi, da se teh negativnih lastnosti moramo znebiti, če hočemo postati vredni božje milosti.

      • Ne nasedaj Alfeju!
        Jaz sem napisal “formalno”. Smrtni grehi nimajo forme: napuh, na primer. Napuh ima lahko tisoč različnih oblik. Zato nima splošno veljavne forme. Grehi postave imajo formo: ne kradi. To pomeni, ne jemlji kar ni tvoje. Ena oblika, za vse. To je vse. Alfeju pa pusti njegovo prekletstvo, da te ne bo potegnil s sabo.

        • Zdravko, odgovoril sem na komentar s 17.11. 2016 ob 10:37, in ne AlFeju.

          Do kršenja postave pride zaradi smrtnogrešnih lastnosti. Smrtnih grehov se ne odpravi zaradi strahu pred kršenjem postave, saj bi to povzročilo še dodatno težavo. Smrtnih grehov se znebimo preprosto zato, ker hočemo biti boljši in ne zato, ker nam je nekdo to zapovedal ali naročil, temveč zato, ker smo sami spoznali, da je ta ali oni greh naša težava in da ga moramo nujno odpraviti.

  • No ja, glede na zapisano- glavno da je Donald Trump, sodeč po istem avtorju, veliki up in zgled človeštva. Mogoče bo, če ne prej, ob obisku Slovenije DT pristopil h katoliškemu obhajilu. In me zanima, kako bo odreagiral pred Trumpom kak zelo desno-tradicionalističen duhovnik. Po mojem se bo stopil pred njim, ne samo podelil hostijo.

    • demaistre

      Ta vaš komentar razodeva čisto zlobo in preziranje ljudi, ki se iskreno trudijo slediti božjim in cerkvenim zapovedim. Pa tudi popolno nerazumevanje tega, kar tradicionalni katoličani, kot je npr. Ivo Kerže, sploh zagovarjajo. Kje se skrivajo razlogi za to, pa gotovo najbolje veste sami.

    • Ja, rešitelj krščanstva bo po njegovem človek, ki je večkratni dokazani poslovni goljuf, že tretjič poročen in se javno hvalisa s tem, da vsako žensko, ki mu je všeč, prime za ve-se-katere organe …

      • Zakaj pa Bog ne bi smel izbrati nekoga takega, da ljudem pokaže njihovo neumnost?

        • Gospod Zdravko!!!!! Sicer je res, da je Bog vsemogočen in zato lahko naredi tako težko skalo, da je sam ne more dvigniti … AMPAK! Gospod Zdravko!!!!!

          • Še enkrat: ne teži in se ne oglašaj na moja mnenja. Nisi vreden sogovornik. Svoj cinizem spljuvaj drugje. Na pločnik, če hočeš.

          • Na, pa se je Hudi duh razkril kar sam od sebe. Ti mali demonček, izgini iz teh spletnih strani in iz telesa gospoda Zdravka ter pojdi v Pekel lagat, da ni smrtnega greha!

          • Lažnivec si sam v svojih podtikanjih. Navadni arogantni cinik. Spelji se stran s svojimi neumestnimi komentarji.

          • Mali demonček, razkrinkan si! Tukaj ne boš imel več uspeha s svojimi lažmi, da ni smrtnega greha! Sicer pa, kako ti je pravzaprav ime? IME?

          • Vsakega komentatorja, ki se približuje resnici napadeš kot kača, da bi ga spravil v dvome in odvrnil stran od resnice.

          • Nikjer tega ne pravim. Le tvoje svetohlinstvo ti ne dopušča, da bi prebral.

          • Vaju sploh kdo razume ?
            Kot jaz razumem, se vi g AlFe postavljate s svojim poznavanjem dokončne in edine resnice nad ostale (v tem primeru nad Zdravka) ??
            Ne vem če je tako, ker se lahko motim.

          • Sploh pa, a je za naše zemeljsko zivljenje tukaj, to res tako pomembno ?

          • Gospa Amelie,
            navedel sem vam besede iz Svetega pisma, vi pa sami ocenite, kdo ima prav: Zdravko, ki trdi, da ni smrtnega greha in jaz, ki trdim, da je. Seveda je pa to vaš problem, ko trdite, da to ni pomembno za življenje.

            Mir in vse dobro vam želim! 😉

          • Jaz tega nikjer ne trdim in prosim, ne podtikaj mi svoje neznanje in nesposobnost razumevanja, ki pa je zlonamerna.

          • Zdravko 17.11.2016 ob 10:37 “Nisem prepričan, da smrtni greh kot tak sploh obstaja v formalnem smislu. Smrtni greh bolj teološko filozofski pojem.”

          • Zakaj kopiraš?
            Neskončna zloba te je. Nakopal si boš prekletstvo:
            Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

            In s tem zaključujem. Na moje mnenja se ne oglašaj več.

          • Mali demonček, razkrinkan si! Tukaj ne boš imel več uspeha s svojimi lažmi, da ni smrtnega greha! In ne s svojimi ukazi! Nisem tvoj sluga mali demonček! Nisem tvoj in nikoli ne bom! Ti dobro veš čigav sem!

      • Valterček, a te boli, ker niso zmagali tvoji?

  • “Pri spovedi sta najvažnejša kesanje in trdni sklep.” Tako smo se učili. Kesanje = obžalovanje grehov; trdni sklep = odločitev za poboljšanje. Če kateri od teh dveh pogojev manjka, je spoved neveljavna. Brez veljavne spovedi (= brez stanja milosti) pa tudi sv. obhajilo ni možno.

    Ne morem pa kriviti duhovnikov (vsaj ne vseh), da vsevprek delijo zakramente: le koliko poznajo objektivno situacijo? Tudi t. i. ‘koruzniki’ so v matičnih knjigah ‘ledih in fraj’ (= samski in prosti), nikomur pa na čelu ne piše, kako v zasebnosti živi. Tako da je odgovornost najprej na vernikih, ki pristopajo k zakramentom, po drugi strani pa na duhovščini vsaj toliko, da skrbijo za opozarjanje in poučevanje vernikov ter s tem na oblikovanje pravega odnosa do vere in zakramentov (vzgoja vesti, za katero se mora truditi vsak posameznik in mu pri tem lahko Cerkev obilno pomaga – ali pa tudi ne).

    • Gospa Marta,
      lepo da malo razsvetljujete to temo neznanja o Bogu. Hvala vam!

      Mogoče bi morali še zapisati, da pri spovedi odpušča grehe Jezus in to preko duhovnika … ali mislite, da je to že preveč?

      • Pri spovedi odpušča grehe Jezus (in to preko duhovnika). (G. AlFe, posebej za Vas: včasih tole ‘komunikacijo’ pri spovedi primerjam s telefoniranjem: kljub temu, da govorimo v slušalko, se ne pogovarjamo s slušalko, ampak z ‘nevidnim glasom’ točno določene osebe ‘tam nekje’.)
        Vendar Jezus ne odpušča brez človekove/spovedančeve privolitve, ki jo izrazi z iskrenim kesanjem in sklepom o poboljšanju. (Pa ne gre za ciničen: “Jezus, dovolim ti, da mi odpustiš grehe …”) Verjamem, da bi Jezus lahko odpustil tudi brez tega, vendar spoštuje človekovo svobodno voljo. Jezus bi nas vse rad ‘spravil’ v nebesa, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali se bo odzval temu vabilu.

        • Tole je res vrhunsko teološko povedano. In je to seveda res. V teološki moralki. Toda, ali je tudi življenjsko?
          Kako trdni so naši sklepi, najbrž si lahko o tem kaj mislimo. Najbrž vemo, kako kar naprej ponavljamo naše grehe in tako naprej. Po teh “pravilih” odpuščanja, bi bilo zelo malo ljudem odpuščeno. Vse bi nas kmalu hudič vzel, kot se reče.
          In še, po teh pravilih, sploh ni prostora za pokoro. Duhovnik je tu v službi božjega birokrata.
          Ponavljam, pravilno je tako, toda pravilnost je tu v smislu teološke moralke kot “strokovne veje” in ne v smislu pastorale.

          • Mali demonček v gospodu Zdravku še kar naprej blebeče, ni še zapustil telesa gospoda Zdravka. Zapisalo se mu je: “Kako trdni so naši sklepi …”

            Človeško trdni in Bog to natančno ve! In to zadošča! In odpusti vse, če je le iskreno kesanje! VSE! VSE ODPUSTI! VSEMOGOČNO BOŽJE USMILJENJE!

            Ampak, mali demonček v telesu gospoda Zdravka! Odpusti človeku in ne demonu. In ve se: človek je do konca dni na tem svetu grešen in nepopolen! Zato ti mali demonček ne podtikaj, da je duhovnik, ker je človek, grešen in nepopolen, le nek birokrat. In kot tak nevreden, da opravi spoved!

          • Kdo je demonček je počasi vsem jasno. In kdo kaj komu podtika, tudi. Kar trudi se.

  • Cerkveni nauk se je skozi zgodovino stalno spreminjal in se še vedno spreminja. Številne dogme (na primer: o papeževem primatu, o brezmadežnem spočetju device Marije, o papeževi nezmotljivosti itd.) nimajo nobene teološke osnove v bibliji in v stoletjih cerkvenega učiteljstva. Glede na to, da se ima g. Kerže za velikega katolika, bi človek pričakoval, da pozna vsaj osnove zgodovine in teologije RKC …

  • Vincencij

    3. Tiste, ki po refleksu, ki je splošno razširjen med zagovorniki Kasperjevega predloga, očitajo nasprotnikom farizejstvo naj samo spomnim, da so bili ravno farizeji tisti, ki so zoper Jezusa zagovarjali moralno dopustnost ločitve in ponovne poroke: »Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: ‘Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?’ Odgovoril je: ‘Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.’ Rekli so mu: ‘Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?’ Dejal jim je: ‘Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.’« (Mt 19, 1-9)
    _______________________________________________________

    Ne drznem si oporekati Jezusu, niti teologom, ki so poklicani za “razlago”. Vendar bi bilo prav razmisliti tudi v tej smeri:

    A/ O postavi (Mt 5, 17-37)

    »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

    B/ Mojzes je dal zapovedati ločitveni list ……..

    Mojzes je najpomembnejši prerok Stare zaveze; praktično pa vse kar je delal, ni delal sam od sebe, ampak po volji Boga !

    In ta ločitveni list je del postave …….., ki jo
    Jezus ne razvezuje – in ostaja do pičice ista.

    “Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.”, pa je Jezusova razlaga, ne zapoved !

    In s tem Jezus ne razvezuje postave, niti je ne dopolnjuje. Tako, da ločitveni list ostaja kot del postave.

    C/ 6. zapoved

    Ali je NE NEČISTUJ

    ali je NE PREŠUŠTVUJ ?

    Sam pri sebi tega nimam razčiščenega – očitno pa
    obstoji “prava razlaga”, saj Jezus ni govoril kar
    tja v en dan !

    Lepo razlikuje:
    Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.’«

  • Avtor zapiše svoje lansko pričakovanje, “da nas bo papež Frančišek razveselil s posinodalno spodbudo, ki nas bo jasno in nedvoumno potrdila v nezmotljivem in nespremenljivem nauku Cerkve.”

    Avtorja večidelj poznam le iz njegovih dokaj enoplastnih stališč o družinski sinodi, zato se mi zdi njegovo pričakovanje, da ga bo ta papež uspel razveseliti z dokumentom na temo družine, nerazumljivo.

    Frančišek bi lahko to naredil samo tako, da bi napisal seminarsko z enim samim poglavjem ‘Viri’, kjer bi pač navedel vse dosedanje okrožnice, pisma, vzpodbude, akte in podakte na temo družine.
    To pa ima avtor najbrž tako ali tako že zbrano na polici in ko to prebere, je komot znova potrjen v svojem nauku (če morda vmes kakšno minuto ni bil).

    Pa vseeno, sva sinova istega Očeta.
    Tu ostaja on doma, v čem drugem pa jaz.
    Bratsvo in edinstvo ni lahka stvar, smo izkusili.

    • Avtorju sem hvaležna za njegova ‘dokaj enoplastna stališča’, ker nam odstira stvari, za katere je dobro, da smo pozorni nanje. Res pa je, da bi to delo že ‘po defoltu’ moral opravljati kdo drug. A ker tega ne opravlja(jo), nam avtor gornjega prispevka namesto njih nastavlja ‘svoje lice’. Tudi Pilat ni imel kakšnega posebnega argumenta za tepež (prej je to izraz nemoči) – prav tako kot ne odgovora na vprašanje: “Čemu me biješ?” Ob drugi priliki pa pravi Jezus: povejte, kar je treba povedati, in če vas ne poslušajo, to ni več vaša skrb … (prim. Mr 6,11: “Če vas ne sprejmejo in poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog …”) Najlažje pa si je zatiskati oči in se delati, da je vse v redu.

  • Andrej13

    Vse tole iskanje dlake v jajcu za izključevanje tistih, ki bi jih najbolj morali povabiti k Jezusu, mi je malce mimo.

    Jezus je sam večkrat poudaril, da ni prišel k popolnim, temveč k grešnikom. Razumem, da se ve, da nekdo živi v grehu, ampak obisk obhajila oz. Jezusa je tisto, česar, po mojem mnenju, ne bi smeli braniti nikomur, še manj pa spovedi.

    • Se strinjam z vami. Ampak ne vem, kolikšen smisel ima spoved, če spovedanec trdi, da ni smrtnega greha, da greh tolmači po svoje … prav tako se lahko pogovarjava o Svetem obhajilu neiskrene osebe …

      • Gospa Marta,
        pišete tako, kot da vas je tisti trotl v telesu gospoda Zdravka prepričal, da ni (smrtnega) greha?!

        • ????
          Kje sem dvoumno zapisala? Mogoče to, da gre pri vsej zadevi za vdor relativizma v pojmovanje grehov. Ne more hkrati veljati, da je prešuštvovanje smrtni greh in hkrati mali (ali pa sploh ne) greh. Vemo, da je obhajilo v smrtnem grehu ‘božjeropno’ oz. nevredno prejeto, toda če se po drugi strani dopušča prejemanje obhajila v takem stanju, pride doktrina sama sebi v nasprotje. Na to se nanaša moj drugi odstavek (18.11. ob 15.35).

          • marta 18.11.2016 15:35 “Ker če ni več (smrtnega) greha, bo treba popraviti še marsikaj …”

            Seveda je dvoumno zapisano. Vendar, pozor! Na nekatere zadeve ni dobro niti pomisliti, kaj šele zapisati. In tako razmišljanje je že pogled navzdol.

          • G. AlFe, tale Vaš zadnji stavek pa bi bilo treba nasloviti na tiste, ki na ‘najvišji ravni’ o tem (z drugačnimi, ‘diplomatskimi’ in v celofan zavitimi težko razumljivimi besedami in frazami) govorijo, razpravljajo in celo (dvoumno) zapišejo. Ostali pa od strani gledamo, se čudimo, ne razumemo …, kaj se dogaja.

          • Ja, verjetno tudi na tiste. Ampak ostanimo pri nas, malih ljudeh. Bog je in pika. Bog z veliko začetnico. In greh je tudi in pika. Kdor trdi drugače, se z njim ne pogovarjamo o tem, temveč se nasmehnemo: “To je pa tvoj problem.” Kdor nas prepričuje, da ni greha, ta je pa v službi Hudiča.

    • Verjamem, da je Jezus čisto resno mislil, ko “… ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’ ” (Jn 8,11).

      In za to (se mi zdi) gre: za samo definicijo greha. Ker če ni več (smrtnega) greha, bo treba popraviti še marsikaj in ne samo seznam tistih, ki lahko pristopajo k zakramentom. Saj navidezno gre za majhne popravke, drobcene kamenčke – ker pa so vgrajeni v same temelje, lahko povzročijo ‘veliko podrtijo’.

  • IZ KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE:

    395. Kdaj človek stori smrtni greh?
    Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

    http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

  • Opozorilo iz Fatime:

    Hudič hoče zagospodovati nad posvečenimi dušami; poskuša jih spriditi, tako da bi zapeljal druge h končni nepokornosti. In zato uporablja vse vrste spletk in celo to, da predlaga posodobitev religioznega življenja.

    Več na http://www.medjugorje.si/arhiv/fatima/fatima3.html

  • Mislim, da je pomembno vprašanje pri tem, ali se »»subjektivno« nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje« iz omenjenega stavka nanaša samo na smrtni greh. Če je vsaka izbira za greh po svojem predmetu nenravno, torej tudi izbira za ne-smrtni greh, potem se lahko stavek »Zato okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje« lahko nanaša tudi na ne-smrtni greh. Tako bi se ta stavek nanašal na to, da greh (pa najsi bo smrtni ali ne-smrtni) nikoli ne more biti nekaj nravnega ali opravičljivo dejanje. V tem primeru, se stavek ne bi ukvarjal z vprašanjem smrtnosti ali nesmrtnosti greha. Še enkrat z drugimi besedami – gre v bistvu za vprašanje, ali je lahko ne-smrtni greh nravno dejanje ali opravičljivo dejanje? Če je odgovor ne (torej da je lahko tak greh nraven ali opravičljivo dejanje), potem ta stavek ni uporabljiv za vprašanje obhajila ločenim. Če pa je odgovor da, potem pa lahko.

    • Gospa Mojca,
      mogoče bo to strašen nesporazum … ne govorimo o smrtnosti ali nesmrtnosti greha, ampak o smrtnem grehu, kjer se smrt nanaša na storilca greha, z vidika večnega življenja v Bogu lahko rečemo, da umre.

      Nekje zgoraj pa tudi gospod Tine uporabi čisto neprimeren izraz pri grehu, to je “Smrtnih grehov se ne odpravi …” Ko je greh in to tako smrtni kot mali, narejen, je pač narejen in se ga ne da odpraviti. Škoda je že povzročena! Lahko ga pa Bog odpusti in grešnik spet pride v Ljubezen, v posvečujočo Milost.

      • AlFe, smrtni greh ni stvar naključja, temveč posledica neprimernih človekovih lastnosti.

        Kršitev postave je simptom, bolečina, ne pa bolezen sama. Pozdraviti je treba bolezen in ne samo potlačiti simptomov.

        Treba je odpraviti vzroke, če hočemo biti ozdravljeni smrtnih in drugih grehov.

        To je proces, ki ne sme temeljiti na strahu pred kaznijo.

        • Gospod Tine,
          kot sem zapisal, krščansko in ne samo katoliško učenje je drugačno. Človek je grešen in pa nepopoln. In biti človek ni bolezen. Je “zelo dobro”.

          Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. (1 Mz 1, 31)

        • No, zadeva s popravljanjem “nepopolnega Božjega dela” je pa zelo kočljiva. Do sedaj je še vedno peljala v strašne bolečine in razdejanje.

          Tudi strašenje pred Božjo kaznijo sodi nekako v to smer. Ve se: čim več boš grešil, tem bolj bo oddaljeno Božje kraljestvo. In blagodejnosti Božjega kraljestva si večina ljudi pa srčno želi.

      • “ne govorimo o smrtnosti ali nesmrtnosti greha, ampak o smrtnem grehu, kjer se smrt nanaša na storilca greha, z vidika večnega življenja v Bogu lahko rečemo, da umre.”
        Ne vem, če se razume, kaj sem hotela povedati. Če se stavek iz Veritatis splendor ne nanaša samo na smrtni greh, potem ni uporabljiv oz. v nasprotju z Amoris Letitia. Če pa se nanaša samo na smrtni greh (to bi pomenilo, da greh, ki ni smrten, je lahko nraven in opravičljiv oz. ni v sebi zlo dejanje), pa je v nasprotju z Amoris Letitia. Vprašanje nasprotja pa je bistvo teze zgornjega članka avtorja.

  • Amoris laetitia bi bila problem, če bi jo sploh kdo prebral, razen dr. Keržeta

  • Sarkazem

    Pisec je konservativni fundamentalist, kar mu štejem v dobro, ker se pogosto sam nagibljem k tej lastnosti vrednot in značaja. Vendar je treba priznati, da se vse spreminja, tudi papeške okrožnice in celo temelji vere. Vsi vemo, da je sedanja katoliška vera popolnoma drugačna od srednjeveške, ki so jo vodili včasih celo zločinski ali nori papeži, ki je krvavo in brutalno obračunavala s krivoverci, mučila ljudi med inkvizicijo, sežigala čarovnice in znanstvenike, grozila s peklom in izobčenjem in bila skratka podlaga takratnemu totalitarizmu.
    Šele novi časi, mogoče tudi razsvetljenstvo in sekularizacija so prinesli omilitev in mehčanje tega pristopa k veri in to se dogaja tudi danes ob inovativnih papeževih pisanjih in nastopih, ki pa seveda niso nujno vsi pravi. Panta rhei, vse se giblje, so vedeli že grški filozofi. Sedaj bi se pa s piscem lahko celo strinjal, le na drugem področju, da gre to mehčanje mogoče že predaleč in postaja nevarno, da ne rečem škodljivo.
    Sveto pismo je polno simbolike, mogoče je celo ena sama simbolika in ga je napak razlagati dobesedno, ker takoj zapademo v kontradikcije. Ena od njih je bila navedena med komentarji. Celo v Novi zavezi jih ni malo! Če se tega ne zavedamo predvsem pri Stari zavezi, lahko pademo v zmote. Če bi jemali Staro zavezo, prevsem tretjo ali peto Mojzesovo knjigo dobesedno, bi z vso pravico postave delali čudaštva, ki so tam navedena vklučno s pobijanjem tistih, ki se jih ne držijo. Ali ni Jozue ob prihodu v Kanaan z Božjo pomočjo pobijal vse domorodce, tudi zene in otroke in napravil popoln genocid. Mogoče je bilo dobesedno razumevanje takih poglavij podlaga za okrutna cerkvena ravnanja v srednjem veku. Zakaj je krščanstvo kanoniziralo taka poglavja iz Stare zaveze, je stvar zgodovine in teologije. Po mojem bi moralo že pred tisočletji opozoriti vernike, da je povdarek na Božji pomoči in vodenju in ne na pobojih.
    Žal se Cerkev izogiba tudi razlaganju Geneze v Stari zavezi. Sekularisti, razsvetljenci, ateisti in vsi drugi, se norčujejo iz nas, ker se izogibamo razpravi o teoriji evolucije, nastanka vesolja, sveta in življenja. V šolah razlagajo, da je kreacionizem zastarelo in primitivno videnje, da je znanost in evolucija že davno zanikala pravljice o Adamu in Evi in s tem osmešila celotno Genesis v Stari zavezi. Skratka, edina prava razlaga je evolucionizem. Zato in predvsem zato nastaja v zahodnem svetu veliko razkristjanjevanje, zapirajo se cerkve, ukinjajo župnije izginjajo duhovni poklici in vsa ta rapidna sekularizacija in dekristjanizacija bo na koncu škodila celo njihovim snovalcem. Kajti nastaja velika duhovna in verska praznina, ki jo bo nedvomno agresivno in demografsko napolnil islam.
    Zato mi je avtorjevo pisanje po eni strani simpatično, po drugi pa ob naštetih problemih nepomembno.

    • Vsi vemo, da je sedanja katoliška vera popolnoma drugačna od srednjeveške, ki so jo vodili včasih celo zločinski ali nori papeži, ki je krvavo in brutalno obračunavala s krivoverci, mučila ljudi med inkvizicijo, sežigala čarovnice in znanstvenike, grozila s peklom in izobčenjem in bila skratka podlaga takratnemu totalitarizmu.

      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂

      Če se ustavimo samo pri “sežiganju čarovnic”. To je posledica ločitve države in Cerkve ter … POZOR! Postopke je vodila posvetna oblast in ne Cerkvena! Ločitev državnih upravljavskih funkcij od cerkvenih upravljavskih je zelo kasnila v nekaterih državah (Italija, Španija, Velika Britanija …) in glej čudo! V teh državah se število čarovniških procesov ni povečalo! Namreč ves čas in kraj zgodovine človeštva so med nami čarovnice, včasih se jih preganja, včasih dovoljuje …

  • Religija je človeško delo in se spreminja s časom. Strinjam se z večino, kar je napisal Sarkazem.
    Kje Jezus govori o smrtnem grehu, kje farizejsko moralizira, kar delajo sodobni “konzervativci”, ki so v obsedenosti hujši od farizejev v Jezusovem času in jezusovo sporočilo dejansko prevračajo na glavo?

  • Omenjeno točka se mi ne zdi problematična, če jo gledam v luči načela, da je važen namen (in ne sklep). Če se osredotočimo samo na dejanja, smo namreč krivični. Avtor se osredotoči na dejanja, greh pa je bolj na čustveni ravni.

    Čeprav človek na zunaj izpolnjuje vse, kar cerkev naroča, lahko precej manjka. Za človeka ni dovolj, da pretrga le oblačila. Pretrgati mora tudi srce. (Avtor zgornjega prispevka ima bolj pretrgano srce kot pa avtor teh vrstic.)

    Vse skupaj me spominja na spoved. Tako sem moral poslušati o krivični Cerkvi, ki daje odvezo storilcem hudih dejanj namesto, da bi jih obsodila. Žal pa hudi grešniki težko najdejo pot k spovedi.

  • Sem šla gledat točno, kaj piše v Veritatis Splendor. Predlagam, da si preberete omenjeno 80. (in 81) točko. Čeprav avtor članka s tem odstavkom dokazuje, kako je Amoris Letitia v nasprotju z Veritatis Splendor zaradi pripustitve ločenim k obhajilu, je (če prav razumem 80. odstavek) ta odstavek neuporabljiv za to vprašanje. Govori na splošno o grehu, npr. tudi o tem, da je greh uporaba kontracepcije (Avtor zgornjega članka ta del o kontracepciji kot kaže izpusti). Iz naslednjega stavka Veritas Splendor: “If acts are intrinsically evil, a good intention or particular circumstances can diminish their evil, but they cannot remove it. ” bi bilo celo sklepati o tem, da so posebne okoliščine pri ločenih, ki zmanjšajo zlo greha, kar pomeni, da je vprašanje, ali gre res za smrtni greh (da se ta del izpusti, je morda malo zavajajoče). Prilagam citate v naslednjem postu, če mi bo šlo, drugače si preberite sami. Da ne bo pomote – tu se ne opredelujem, kako je z obhajilom ponovno poročenim, ampak samo obravnavam napade na Amoris Letitia.

    • Če je tole, kar sem zgoraj napisala res (če ni, mi naj prosim nekdo razloži oz. argumentira in bom seveda sprejela – vedno je namreč treba biti kritičen, odprt in fleksibilen tudi do sebe in svojih še tako trdnih prepričanj), bi to pomenilo, da je avtor članka takorekoč v bistvu napisal laži: »V nasprotju z okrožnico Veritatis splendor«, »ne glede na njihove okoliščine in namen, s katerim so storjena, ne morejo nikoli biti opravičljiva, tj. predstavljajo vedno smrtni greh« (v teh točkah v omenjenem dokumentu ni nič o smrtnem grehu; na primer govori pa specifično o uporabi kontracepcije). Če bi sledili vodilu iz Svetega pisma, da se posamezniku sodi s tako mero, kot on sodi drugemu, bi tako pisanje verjetno hudo obsodili na tako grobo in nevarno sprevračanje, da pa ne bi zapadli istemu, pa mu to z ljubeznijo odpustimo, kajne.

      • Ivo Kerže

        Dokument notranje zla dejanja označuje v točki 81 kot »dejanja, ki so sama po sebi in sama v sebi, neodvisno od okoliščin, zaradi svojega predmeta vedno hudo (graviter) nedopustna«. To je drugi izraz za smrtni greh. In dalje v isti točki pravi: »okoliščine in nameni nikoli ne bodo takega [tj. notranje zlega, op. IK] dejanja, ki je že samo v sebi po svojem predmetu nenravno, mogli spremeniti v ‘subjektivno’ nravno ali kot izbira opravičljivo dejanje«. Torej notranje zlo dejanje ostaja smrtni greh ne glede na namene in okoliščine dejanja. To je vsa poanta okrožnice Veritatis splendor.
        Pa to ne pravim le jaz. So mar tudi po vašem mnenju kard. Burke, Caffarra, Brandmüller in Meisner lažnivci?

        • Hm, člen 81. gre takole: 81. In teaching the existence of intrinsically evil acts, the Church accepts the teaching of Sacred Scripture. The Apostle Paul emphatically states: “Do not be deceived: neither the immoral, nor idolaters, nor adulterers, nor sexual perverts, nor thieves, nor the greedy, nor drunkards, nor revilers, nor robbers will inherit the Kingdom of God” (1 Cor 6:9-10).
          If acts are intrinsically evil, a good intention or particular circumstances can diminish their evil, but they cannot remove it. They remain “irremediably” evil acts; per se and in themselves they are not capable of being ordered to God and to the good of the person. “As for acts which are themselves sins (cum iam opera ipsa peccata sunt), Saint Augustine writes, like theft, fornication, blasphemy, who would dare affirm that, by doing them for good motives (causis bonis), they would no longer be sins, or, what is even more absurd, that they would be sins that are justified?”.134
          Consequently, circumstances or intentions can never transform an act intrinsically evil by virtue of its object into an act “subjectively” good or defensible as a choice.”
          Izrecno govori o grehih in ne o smrtnih grehih. Tako pač piše. Da so vsi grehi pač grehi – greh (pa naj si bo smrtni ali nesmrtni, pač greh) je intrinzično zlo, dobri nameni ali okoliščine lahko zmanjšajo zlo, ne morejo ga pa odstranit. Tako pač piše v teh členih. V 80. členu pa se posebej osredotoča na kontracepcijo in pravi, da je tudi to notranje zlo (in resno narobe – seriously wrong).
          Kaj so pisali ti kardinali, pa bom še pogledala (v kolikor mi bo čas dopuščal), na prvi pogled pa zgleda, da se pri tem, da gre v primeru ponovno poročenih za smrtni greh naslanjajo bolj na nek akt papeškega sveta za interpretacijo kanonov ali nekaj takega. Kar pa seveda kar malo spremeni kontekst. Kakorkoli, v takih občutljivih zadevah bi morali paziti na korektnost in primernost interpretacij.

          • Ivo Kerže

            Gospa Mojca1, mislim, da se ne razumeva. Ponata okrožnice je v sledečem, da obstajajo grehi, ki so objektivno vzeto težki, vendar jih lahko okoliščine in nameni spremenijo v subjektivno sprejemljive. Če prav razumem, je tak primer 5. zapoved. Če ubijaš npr. v vojni, je kot vemo, zaradi okoliščin (pod celo vrsto pogojev seveda) uboj opravičljivo dejanje. Obstajajo pa dejanja, ki so notranje zla. To so taki objetktivno težki grehi, ki jih okoliščine in nameni ne morejo narediti sprejemljive in ostajajo ne glede na to smrtni grehi.
            Glede kontracepcije se pa popolnoma strinjam z vami (in to je jasno povedano v okrožnici), da je notranje zlo.

          • Zdravko

            Toda Bog odpušča tudi smrtne grehe, tudi to notranje zlo. Čemu se potem ukvarjamo z “možno sprejemljivostjo” dejanj!?
            Obstaja neka inherentna dvoumnost v teologiji, zaradi katere teologije ne moremo ideološko prenesti v življenje.

          • Hvala za odgovor. Razumem, da vi tako to berete, ampak vseeno iz teh dveh točk (pa naj se še tako trudim) jaz ne morem tega potegniti (če je to v kakšni drugi točki, povejte). Napisali ste: »To so taki objetktivno težki grehi, ki jih okoliščine in nameni ne morejo narediti sprejemljive in ostajajo ne glede na to smrtni grehi«. To je vaša interpretacija stavkov. Že v 80. členu (ki ste ga verjetno mislili navajati v enem od zgornjih postov, vendar ste se verjetno zmotili in napisali, da v 81.) kot seriously wrong dejanjih res težko rečemo, da so mišljeni smrtni grehi, saj bi po vsej logiki bili kot taki napisani (dokument se namreč ne izogiba izrazom smrtni greh, ko je to potrebno, torej ni logično, zakaj izraza ne bi tukaj uporabili, če bi bilo to mišljeno). V 81. členu, ki mu sledi, pa celo za te seriously wrong dejanja (ki so notranje zlobna) trdi, da je zlo lahko zaradi okoliščin ali namenov zmanjšano. Kako potem lahko ven potegnete, da »ostajajo ne glede na to smrtni grehi.« mi ni jasno, piše, da ostajajo zlo, greh, »nekaj, kar ni sposobno, da bi bilo zapovedano od Boga in v dobro osebi« (jasno – vsak greh (ne samo smrtni) ni v dobro osebi in zapovedan od Boga. Tudi iz nadaljnjega stavka je razvidno, da gre za grehe, ne smrtne grehe, saj specifično omenja grehe. V teh dveh odstavkih gre za vprašanje, ali je greh (taka je formulacija) in ne smrtni greh, v sebi zlo dejanje in tudi, če ga nekdo naredi z dobrimi nameni ali v določenih okoliščinah, še vedno ostane vsaj nekaj zla v njem (lahko pa je v veliki meri zmanjšan). Iz teh dveh stavkov speljati, da gre za vprašanje smrtnih grehov, se mi (lagala bi, če bi rekla, da ne) zdi tako malo za lase privlečeno.

          • Morda samo še to kot dodatek (malo je iz teme): na Wikipedii (nisem šla preverjat virov, vendar verjetno držijo) o smrtnem grehu najdemo: “With respect to a person’s full knowledge of a certain act being a mortal sin, the Catholic Church teaches that “unintentional ignorance can diminish or even remove the imputability of a grave offense. But no one is deemed to be ignorant of the principles of the moral law, which are written in the conscience of every man. The promptings of feelings and passions can also diminish the voluntary and free character of the offense, as can external pressures or pathological disorders [mental illness].” Torej: da občutki in strast lahko zmanjšajo svobodo in svobodni karakter kršitve, kot tudi zunanji pritiski ali patološke motnje. Nekateri so to razlagali tudi na primeru samozadovoljevanja, kjer naj bi zaradi te zmanjšane svobode bilo samozavodoljevanje lahko ne-smrtni greh. Celo v Katekizmu KC je napisano: »”To form an equitable judgment about the subjects’ moral responsibility and to guide pastoral action, one must take into account the affective immaturity, force of acquired habit, conditions of anxiety or other psychological or social factors that lessen, if not even reduce to a minimum, moral culpability.” Če je torej možno pri vprašanju samozavodoljevanja upoštevati »čustveno zrelost, silo navade, pogoje anksioznosti ali druge psihološke ali socialne faktorje, ki zmanjšajo, če ne celo skrčijo na minimum, moralno krivdo, je malo nenavadno, da se to ne upošteva pri vprašanjih spolnih odnosov med poročenimi, ampak dobro, da ne zaidemo s teme, pustimo to.

  • Še citati 80 in 81. točke Veritas SPlendor:

    80. Reason attests that there are objects of the human act which are by their nature “incapable of being ordered” to God, because they radically contradict the good of the person made in his image. These are the acts which, in the Church’s moral tradition, have been termed “intrinsically evil” (intrinsece malum): they are such always and per se, in other words, on account of their very object, and quite apart from the ulterior intentions of the one acting and the circumstances. Consequently, without in the least denying the influence on morality exercised by circumstances and especially by intentions, the Church teaches that “there exist acts which per se and in themselves, independently of circumstances, are always seriously wrong by reason of their object”.131 The Second Vatican Council itself, in discussing the respect due to the human person, gives a number of examples of such acts: “Whatever is hostile to life itself, such as any kind of homicide, genocide, abortion, euthanasia and voluntary suicide; whatever violates the integrity of the human person, such as mutilation, physical and mental torture and attempts to coerce the spirit; whatever is offensive to human dignity, such as subhuman living conditions, arbitrary imprisonment, deportation, slavery, prostitution and trafficking in women and children; degrading conditions of work which treat labourers as mere instruments of profit, and not as free responsible persons: all these and the like are a disgrace, and so long as they infect human civilization they contaminate those who inflict them more than those who suffer injustice, and they are a negation of the honour due to the Creator”.132
    With regard to intrinsically evil acts, and in reference to contraceptive practices whereby the conjugal act is intentionally rendered infertile, Pope Paul VI teaches: “Though it is true that sometimes it is lawful to tolerate a lesser moral evil in order to avoid a greater evil or in order to promote a greater good, it is never lawful, even for the gravest reasons, to do evil that good may come of it (cf. Rom 3:8) — in other words, to intend directly something which of its very nature contradicts the moral order, and which must therefore be judged unworthy of man, even though the intention is to protect or promote the welfare of an individual, of a family or of society in general”.133
    81. In teaching the existence of intrinsically evil acts, the Church accepts the teaching of Sacred Scripture. The Apostle Paul emphatically states: “Do not be deceived: neither the immoral, nor idolaters, nor adulterers, nor sexual perverts, nor thieves, nor the greedy, nor drunkards, nor revilers, nor robbers will inherit the Kingdom of God” (1 Cor 6:9-10).
    If acts are intrinsically evil, a good intention or particular circumstances can diminish their evil, but they cannot remove it. They remain “irremediably” evil acts; per se and in themselves they are not capable of being ordered to God and to the good of the person. “As for acts which are themselves sins (cum iam opera ipsa peccata sunt), Saint Augustine writes, like theft, fornication, blasphemy, who would dare affirm that, by doing them for good motives (causis bonis), they would no longer be sins, or, what is even more absurd, that they would be sins that are justified?”.134
    Consequently, circumstances or intentions can never transform an act intrinsically evil by virtue of its object into an act “subjectively” good or defensible as a choice.

  • Franc Mihič

    KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA 1993 -Stran 585:
    »Pornografija je v tem , da dejanska ali simulirana spolna dejanja iztrgajo iz intimnosti partnerjev in jih premišljeno razkazujejo tretjim osebam. Pornografija žali čistost, ker pači naravo zakonskega dejanja, ki je intimno podarjanje zakoncev drug drugemu. Pornografija je huda kršitev dostojanstva tistih, ki se ji predajajo (igralci, trgovci, občinstvo), kajti tu vsakdo postane za drugega predmet odurne naslade in nedovoljenega dobička.. Ene in druge potegne pornografija v slepilo izumetničenega sveta. Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov.«
    V Sloveniji nikoli ne bo pozabljeno, da je kar deset odstotkov petmilijardne luknje v slovenskih bankah izvrtala cerkev oziroma podjetja v njeni lasti. Celotni znesek, 458 milijonov evrov, za katerega je odgovorna cerkev, smo pokrili slovenski davkoplačevalci. To je bil eden od najhujših finančnih polomov v cerkveni zgodovini, o njem je pisal ves svet. Ta polom se je za vedno zapisal v zgodovino. Cerkev na Slovenskem je za vedno zaznamovana z neslutenim pohlepom, s hazardiranjem s tujim denarjem, z dolgovi, ki jih je naprtila svojim ljudem. Kolumnist Stanislav Kovač je v Financah l. 2013 napisal: »Slovenska cerkev se je prodala finančnemu hudiču. Cerkev je bankrotirala zaradi pohlepa, čeprav že od pamtiveka proti temu pridiga in ga prepoveduje.«
    »Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila«, je v pogovoru za tednik Reporter pojasnil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, REPORTER št. 21. l. 2012. V isti številki v članku “Dolžniški Krč za T-2″ piše: ”Kljub temu da so bili lastniki, naj bi v »Zvonu ena« do zadnjega ne vedeli o pornografskih programih, kar je za investitorja nedopustno. In tudi v trenutku, ko je to postalo javno, naj bi v Zvonu ena kolebali z zatemnitvijo spornih programov…” Kdo se vse še danes spreneveda?
    Bilo je sicer legalno, a v nasprotju z njenim naukom, v nasprotju s tem, kar cerkev drugim zapoveduje. Pogubna dvojna morala. Poklicani v cerkvi so »skesano«, predvsem premeteno tiho! Nihče ni prevzel odgovornosti, nihče ni poklican na odgovornost, tudi noben politik.. Škofje so zopet »ugledni«, celo primerni za učenje morale. Greha in pohlepa ni bilo, pravi vodstvo RKC: «Kriv je le »hudič, kler pa nič«? Občestvo je tudi tiho, za vse je menda kriv le komunizem?
    Za stanje v slovenski cerkvi in mariborsko moralno in finančno polomijo je odgovoren “hudič, ne krščansko občestvo na čelu s škofi, je pred časom dejal tedanji predsednik SŠK škof msgr. Andrej Glavan! Vse za poduk o odgovornosti v družbi in državi, za državo prava!?
    Na katerih vrednotah se naj potem razvija slovenska, družba, ekonomija oz. država ?
    Pohlep – drugi smrtni greh, je pokopal cerkvene holdinge, sobota, 5.2.2011 http://www.seniorji.info/POKOJNINE_IN_FINANCE_Pohlep_-_drugi_smrtni_greh,_je_pokopal_cerkvene_holdinge

    • Franc Mihič

      Slovenska cerkev se je prodala finančnemu hudiču
      08.08.2013 00:01 / Finance 152/2013
      Stanislav Kovač

      http://www.finance.si/8345148/Public-Enemy-Slovenska-cerkev-se-je-prodala-finan%C4%8Dnemu-hudi%C4%8Du#prijava

      Cerkev je bankrotirala zaradi pohlepa, čeprav že od pamtiveka proti temu pridiga in ga prepoveduje. Odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa Stresa in Turnška je najnovejša kazen Vatikana zaradi bankrota slovenske cerkve. Ker sta propadla cerkvena holdinga Zvon 1 in Zvon 2 za seboj pustila več kot polmilijardno premoženjsko luknjo in skoraj 400 milijonov evrov neplačanih bančnih dolgov, se odpira vprašanje, kdaj bodo odgovorni predstavniki cerkve odgovarjali ne zgolj pred bogom, ampak tudi pred slovenskimi sodišči.

  • Zdi se, kot da je nekaterim še premalo, da Cerkev odreka obhajilo ločenim in ponovno poročenim, ampak bi k obhaliju smeli samo pošteni.
    Veliko je različnih smrtnih grehov.

    • Ja po teh interpretacijah Veritatis Splendor (glejte zgornji 80. in 81. člen) zagotovo ne smejo na primer hoditi k obhajilu tisti, ki uporabljajo kontracepcijo, če prav razumem. Oz. tisti, ki se pri spovedi trdno ne odločijo, da je ne bodo več uporabljali. Če je to res, bi morali teologi to bolj jasno predstaviti kristjanom, ker mislim, da mnogim ni jasno. Samo malo težje to duhovniki potem preverjajo.

      • Ivo Kerže

        Bravo, gospa Mojca1! Morali bi nam take stvari povedati, pa nam jih ne povedo. Zato postajam vse bolj jezen na te klerike, ki želijo zaradi všečnosti le “čehljati ušesa”. To so, kot pravi Sveto pismo, “psi, ki ne lajajo”.

        • Ampak vprašanje ni vredno obhajanje, ampak komu Cerkev vnaprej odreka prejemanje obhajila.

        • Ja no, kot kaže je zadeva kar komplicirana. Sem šla malo pogledat, kako se razlaga uporaba kontracepcije (ali je to smrtni greh), če se dobi kaj na internetu. Ne najdem kakšnega jasnega stališča (ja, strani ki govorijo v prid eni ali drugi možnosti seveda so, ampak – jih je veliko enih in drugih) ali cerkvenega dokumenta konkretno o tem (še enkrat – gre za vprašanje, ali je to smrtni greh ali ne, ne samo greh). Piše pa, da obstajajo o tem različna teološka mnenja oz. mnenja Cerkve. Če kaj najdete, se priporočam. Po eni raziskavi pa 70 % duhovnikov meni, da uporaba kontracepcije “ni nujno smrtni greh ali celo samo greh”. Glede na to, da celo (kot kaže) večina duhovnikov misli, da ni nujno, potem se postavlja vprašanje, ali nekdo, ki uporablja kontracepcijo (da ne bo pomote, jaz je ne, ampak to nima veze), se res polno zaveda oz. ima polno spoznanje, kar je pogoj za smrtni greh.

  • Ne smemo si dovolit, da nas Jezus v teh razmišljanjih najde ravno tule:

    Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost,usmiljenje in zvestobo.

    To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate. Matej 23

    Molim za razsodnost vseh, tako papeža, kakor tistih, ki s bojijo razvrednotenja Izročila. Vse dobro in Bogu hvala za vse iskrene in zdravo kritične komentarje.

  • Najboljši odgovor oz.vodnik k pravemu razumevanju papeževe Amoris Laetitie avtor in komentatorji lahko preberete na prvi strani zadnje Družine -št.48.Zanj se izrecno zahvaljujem avtorju Marjanu Pogačniku.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI