Kaj je in česa ni v slovenski šoli

Jože Mlakar 16.11.2016 6:4392 komentarjev
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Na nekem mednarodnem seminarju je eden od predavateljev izrekel zanimivo misel. Namreč, da je šola še bolj konservativna kot Cerkev. Izraz konservativen ima vsaj dva pomena: zastarel in ohranjujoč stare vrednote (SSKJ in Etimološki slovar). Sami bi dodali še tretjo povednost: ohranitev svojih pozicij, moči, koristi in privilegijev. Vse troje lahko prepoznamo tako v cerkvi kot v šoli. Spodnje besedilo obravnava v tem smislu slovensko šolo.

Slovenska šola je glede na vsebino in metodo poučevanja in učenja zastarela. V njej vlada skrajni pragmatizem. V ospredju so dosežki in uspehi, ki se merijo predvsem s količino pridobljenega znanja in kompetenc. Iz sveta tehnike in meroslovja smo v pedagogiko prenesli standarde; standarde znanja, standarde nadarjenosti itd. Šole nimajo jasnih in prepoznavnih pedagoških konceptov. Slovenska šola je nemogoča ideološka mešanica pozitivizma, socialističnega etatizma, anarhizma ter liberalnega laissez-faire. Prav zaradi slednjega je domača, družinska vzgoja povsem razpadla, v šoli pa se vzgojna kriza samo še poglablja. Odnosi med učenci, učitelji in starši se urejajo s pravnimi postopki in ne pedagoškimi.

Učitelji smo v javnosti premalo cenjeni in spoštovani, od oblasti pa slabo plačani in preveč nadzorovani. Ne zavedamo se velike moči, ki jo imamo v svojih besedah in ravnanjih. Z njimi lahko oblikujemo mlade ljudi po svoji meri v pokončne in neodvisne osebnosti. Ali znamo in zmoremo to moč uporabiti v prid otrokom pa tudi v prid lastnemu zadovoljstvu? Vsekakor, če učenci v nas prepoznajo močne osebnosti, s katerimi se lahko poistovetijo in jih posnemajo. Otroke pridobimo z naklonjenostjo, prijaznostjo in razumevanjem, hkrati pa z odločnostjo in doslednostjo. Žal si učitelji te moči ne upamo uporabiti, in jo prepuščamo birokratom, ki dobro vedo, kako nevarna je moč učiteljev za njihove položaje. Da bi ohranili nadzor nad šolo, njenimi učitelji in učenci, da bi nam »pristrigli peruti«, so nas zapletli v nepregledno mrežo zakonov in predpisov ter določili standarde znanja, ki jih učenci smejo doseči, a ne preseči.

Učitelj najbolje uči, ko ima proste roke pri izbiri snovi in načinu poučevanja. Kako naj državni birokrati, tudi če imajo akademske nazive, a nikoli niso učili, vedo, kako in kaj naj se uči ter vzgaja? Največja ovira svobodni ustvarjalnosti učiteljev je splošna matura. Mora in sme se učiti samo, kar je zapisano v maturitetnih katalogih, kajti samo to se bo merilo in ocenjevalo pri maturitetnih izpitih. Že od prvega letnika gimnazije nas preganja misel na maturo. Bojimo se sprostiti svojo ustvarjalno domišljijo, saj se nam lahko zgodi, da bi dijaki na maturi zbrali premalo točk, če se ne bi držali maturitetnih katalogov. Potem bi upadel ugled šole, zmanjšal bi se vpis in učitelji bi lahko ostali brez služb. Zato učitelji otrok ne učimo za življenje in njihovo prihodnost, temveč za maturo. To je tako, kot bi država ljudem predpisala enotno dieto in ne bi smeli jesti tistega, kar si lahko sami skuhamo.

Ljudje na oblasti dobro vedo, da bi se v svobodni in odprti šoli sprostile ustvarjalne moči učiteljev in učencev. Odlično poučeni in izobraženi mladi ljudje bi hitro zasedli pomembne in vplivne položaje v družbo in jo začeli spreminjati. Porušila bi se dosedanja razmerja moči, vplivov in odločanja. Žal v naši politiki ni nobene želje po spremembah in napredku; cilj vzgoje in izobraževanja, ki je je gostobesedno zapisan v mnogih dokumentih, je vzgoja mediokritet. Težko je na kratko opisati izobrazbeni profil mladega človeka, ko zapusti takšno šolo; vseeno ali na poklicni ali akademski ravni. Tisto, kar ga ob zaključku šolanja najbolj zaznamuje, je nevednost. S tem so mnogi obsojeni na neuspešen začetek življenjske kariere. Tisti trenutek, ko bi morali skozi široko odprta vrata stopiti v življenje, jih čaka razočaranje. Nekateri hitro spoznajo, da so prevarani in se izselijo iz domovine.

Starši so zmedeni in prestrašeni. V želji, da bi zavarovali svoje otroke, vdirajo v šolski prostor in se vtikajo v vsakdanje delo učiteljev, motijo šolski red in pedagoški mir. Otroci – šolarji pa nekako lebdijo v tem svetu, ki ga ne razumejo in tudi ne vedo, zakaj v šoli pravzaprav gre. Žal tega ne ve niti oblast, ki postavlja šolske zakone, pravila in koncepte, v mnogih primerih pa tega ne vedo niti starši in učitelji. Jan Amos Komensky je videl smisel šolanja v zveličanju duše in večnem življenju: »Saj navsezadnje nismo na zemlji zato, da bi tu ostali, marveč da bi izpolnili, za kar smo bili sem poslani, potem pa odšli tja, kjer nam je pripravljeno večno bivališče«.

Danes le redki učitelji in starši, še manj pa ljudje, ki krojijo šolsko politiko, vidijo zveličanje duše in življenje v onostranstvu kot pedagoški cilj. A obljuba zveličanja ni nič drugega kot obljuba sreče. Ničesar si človek bolj ne želi, ne zase, ne za svoje otroke, kot življenjske sreče. To je najvišji smoter zaradi katerega je vredno živeti. Vendar bomo v dokumentih zaman iskali srečo kot pedagoški cilj. O sreči govori z velikim zadržkom tudi Cerkev in to možnost pripisuje onostranstvu, zemeljsko življenje pa je prej solzna dolina kot raj na zemlji. To je res. Človeško življenje je polno krivic, zla in nesreč. A sreča ostaja v našem upanju, je ideal, ki ga skušamo doseči. Ena od pomanjkljivosti današnje šole je, da zaradi grobega realizma zapostavlja ideale. Sreča je v očeh mnogih ljudi bolj iluzija kot ideal. Razumejo jo kot zadetek na loteriji ali kot uspešno poklicno in življenjsko kariero. V resnici je sreča notranji mir, ubranost človeka z drugimi ljudmi, z naravo in vesoljem. Jezus pozdravlja svoje učence z »Mir vam bodi!« Zagotovilo sreče je visoko postavljeno tudi v četrti božji zapovedi: »… da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Vedeti moramo, in to morajo vedeti tudi otroci, da sreča ne pride sama po sebi, temveč je treba zanjo delati, pa ne le v času šolanja, temveč vse življenje.

 
Značke:

92 komentarjev

  • Odličen tekst. To se zgodi, če ustvarjalen pisec obdela področje, ki ga pozna. Sicer sem na koncu zastrigel z ušesi, ko je govoril o idealih in sreči – saj je sreča danes problem in ideologija, iluzija. Ljudje danes srečo obsedeno, histerično, materialistično iščejo in zato mislijo, da ne rabijo Cerkve, dovolj je nek šarlatan, lažni prerok, beli mag, množica isto ubrisanih, sekta.

  • Sicer je na koncu avtor le pojasnil s svetopisemskimi pojmi, kako on dojema srečo. In sem se pomiril. A sem prepričan, da 99% Slovencev sreče ne dojema tako, ampak predvsem kot obilo denarja, ugodja, ležernosti, užitkov in osebne slave ali časti. Od avtorja bi rad zvedel kako je dojemal različne ministre, državne sekretarje in politične stranke, ki so mesarile šolstvo, vzgojo in izobraževanje. Ta pogum bi lahko pokazal,

  • ker je delal v eni redkih privatnih šol glede na cca 8.000 državnih (komunističnih) šol. Prav tako pa je danes v penziji. In glede na izrazito ogroženost sodobnih delavcev, ki se zato samocenzurirajo in živijo v lastnem azilu, ločenem svetu, zelo zamerim številnim t.i.desnim, da nimajo jajc, morale in znanja, da bi se lotili svojega področja. S tem dokazujejo, da so bili in so kot komunisti.

    • slovencsm

      Se popolnoma strinjam. Najprej bi morala katoliška sredina razmisliti o novem družbenem redu, ki bi zamenjal sedanji kapitalistični red. le ta se je namreč popolnoma sfižil. Namesto privatne pobude in odgovornih družinskih podjetij so odločilni faktor postale korporacije, kjer ni več odnosa do lastnine in do motiviranih posameznikov. istočasno so ljudem vsilili kapitalistično srečo, ki da je samo denar in druge materialne dobrine. Družina, vera in narod pa so postali samo še postranske zadeve, ki se jih največkrat spomnimo le ob kakšnem prazniku.
      Tudi glede učiteljev se strinjam. Pa to velja kar za večino današnjih poklicev. Razen nekaterih posameznikov se večina ljudi ”skrije” ker drugače tvegajo izgubo službe. Če namreč ne delaš po obstoječih smernicah, si hitro označen za problematičnega. Tudi cerkev kot institucija tukaj dela enako napako. A mi je to razumljivo saj je podlegla kapitalistični in birokratski miselnosti, istočasno pa išče odgovore na spremembe v svetu. Še posebej ima probleme v zahodni civilizaciji, kjer se bori celo za svoj obstoj. A po mojem mnenju z napačne strani. Namesto, da bi se odločila za radikalno obuštvo in šla med ljudi, je lažje udobno sedeti za stolom in delati na isti način, kot sodobni svet.

      • S teboj se ne strinjam, ko govoriš slabo o kapitalizmu. Očitno ga ne poznaš. Ampak širiš izkrivljeno mnenje o kapitalizmu iz socialističnih, komunističnih in klerikalnih učbenikov. Kapitalizem v osnovni obliki je ok. Problem je današnji crony capitalism v ZDA in v Slo: sprega korporacij, bogatašev, birokratov, politikov, sodnikov. Mafijski ali tovarišijski kapitalizem.

      • Berem: “razmisliti o novem družbenem redu”

        Lahko prišepnem? Vsa družbeni red, kjer je vrednota: “Z Bogom prični delo, da bo dober tek imelo, ” na visokem mestu, zadostuje.

    • diler resnice

      Prav zagotovo nisem eden tistih,ki bi usmerjal ali kako drugače sodeloval pri didaktiki,učnih programih,ker je to stvar stroke,ter poglobljenih študij,analiz itd.V nečem pa se zagotovo strinjam,glede na bivši socialist.sistem planskega gospodarstva,šolstva,kulture,le te pustile neslutene posledice.V šolstvu ki je v učnem programu vključeval marxsizem,pluralizem,zanemarjal pa religiozna vprašanja,zlasti na podlagi krščanskih vrednot,je zagotovo prispeval k ideološkemu kreiranju osebnosti,kar je zaznati še danes,ko velik del mladine teži k tej s simboli zasvojeni utopiji polpreteklega časa.

  • Igor MB

    Drži, da imamo problem.

    Ravno včeraj sem na osnovni šoli obiskal psihologinjo in jo prosil, da mi (moji hčerki) pomaga v okviru svojih kompetenc. “Narisala mi je škatlo” in odgovorila, da sme pomagati le v okviru svojih pristojnosti.

    Eksplicitno je poudarila, da bi izgubila službo, če bi delala, kar se je na faksu učila. Tudi mene je opozorila, da lahko izgubim vse roditeljske pravice, če vztrajam na svoji poti in iščem optimalno rešitev za svojega otroka. Pravilno je prikloniti se avtoritetam in ne dajati pobud.

    Naj poudarim, da sem jaz oficirjev sin “kratkolasec” in nisem nikoli imel težav spoštovati avtoritete. A avtoritete, ki jih spoštujem, sprejemajo odločitve na podlagi nepopolnih informacij, ki jih pač v danem trenutku imajo in je treba z njimi sodelovati, da jim pokažeš celo sliko. Slepo kimanje avtoritetam razumem že praktično kot obliko korupcije (narediš nekaj, za kar veš, da ni prav, zato da bi sebi kupil mir).

    Igor Đukanović

  • Iz svojih osebnih izkušenj vem, da za šolstvo drži, da je bilo pred 30 leti boljše kot danes. Izjema je Škofijska Gimnazija. Zato sem na starše pred 15 leti pritisnil, da sta mojega mlajšega brata vpisala tja, tudi v internat.

    • Ejga, ščuka, a nisi ti enkrat pisal, da je tvoj brat težek ateist in da ne mara Cerkve? Včasih tudi to cerkvene šole in internati storijo … Vsekakor ne štepajo nekih bojevitih verskih fanatikov, kot se pri nas mnogi levičarji vsaj deklarativno bojijo in menda zato privatnim pedagoškim pobudam nagajajo, če se le da.

      • A zdej me boš še ti zmerjal z ostalimi primitivci skupaj? Jaz imam dva mlajša brata. Oba sta ateista. A tisti, ki je hodil v škofijsko je vsaj deloven in pošten človek in se kar razumeva glede na to kolikor on zmore. Tisti brat, ki mi je po letih bližje pa je nek svečenik Sai babe in redno hodi v Indijo in London. A o njem ne bi govoril, ker težko kaj dobrega povem o njem. Pa ne zaradi tega, ker je v drugi veri. To me ne moti, če

        • Vseeno čudno, če tisti, ki štiri leta obiskuje elitno katoliško gimnazijo in njen internat, po koncu šolanja ne čuti niti kulturne povezanosti s krščanstvom. Če je čisti ateist, torej nekdo, ki zavrača vse v zvezi z Bogom in vero. Torej je poslanstvu šole konkretno spodletelo. Mislim, da je celo indijska duhovnost temu poslanstvu bližje kot ateizem.

        • A sicer ščuko ti razumeš kot zmerjanje? Saj ni tako hudo. Kaj je bila že alterantiva? Lenoben ali dremoten krap? Potem po mojem bolje ščuka.

          • Jaz lenuhe na tem forumu doživljam, ker nimajo svojega osebnega mnenja, ne iščejo, ne razlikujejo, ne zmorejo miselnega napora, da se izvlečejo iz otročjega, magičnega “mišljenja” ovc ali volkov v čredi. Vso energijo pa pokurijo, da so agresivni v kardelu in vsakega, ki ima drugačno mnenje kot plenilci napadejo. Predatorji moji osebnosti niso blizu. Tudi primerjave s ščukami in krapi ne.

          • Recimo IĐ je drug svet. Včasih tudi kaj dobrega pove. A ta sekta ima bolno sovražen odnos do njega. Nezmožnost dialoga, spoštovanja človeka, zmerjanje, ignoranca. Vse psovke, ki jih (različno) misleči dobimo, večina tiho sprejema ali celo navija. Ko kdo od napadenih kaj nazaj reče, pa takoj opazijo “nizek” udarec.

          • Nekdo se ima na tem forumu za kompetentnega sodit o tem kdo je lenuh ?
            In še precej tega bi se našlo !

      • Tole ponavljanje “ščuke”, ki je kot primerjava bila zapisana z moje strani v tem ponovnem omenjanju in prilepljanju vzdevka enemu od komentatorjev je žalitev.

        Če kot opazovalec človek bere komentarje na tem blogu, je opaziti nekaj ljudi, ki skušajo dopovedati, da ni vse črno-belo, da ni vse naši- vaši, da je potrebno razširiti pogled, malo zmigati misel, prebrati kakšno drugo mnenje, priznati svoje neznanje in nepoznavanje vsega.

        ________________________________________________
        Tako je bila mišljena moja primerjava z ribami v ribniku, ki včasih potrebujejo ščuko, da se zganejo, ne pa da se jo zgrabi kot vzdevek in se jo prilepi samo enemu komentatorju.
        ____________________________________

        da pa se s primerjavo začne blatiti enega komentatorja, …sem brez besed.

        ________________________________________
        Kaj naj zdaj zapišem, ko je leto usmiljenja mimo?

        Aha, že vem. Smo v letu, ki sledi letu usmiljenja, spomnimo se, kaj smo se v preteklem letu pogovarjali, čemu vse smo kimali, koga tolažili, kako sprejemali drugačnost in jo skušali empatično razumeti,Pokažimo, kako smo se naučili del usmiljenja…bi šlo?

  • Jan Amos Komensky, utemeljitev sodobnega šolskega sistema, je izhajal iz dveh dopolnjujočih se pojmov “homo universalis” in “pansophia”, tj. iz neločljive celote med človekom, ki je na osnovi lastnih izkušenj prišel do ključnih življenjskih spoznanj in njegovim okoljem, kjer kozmos, Zemlja, narava in človek tvorijo multidimenzionalno in neločljivo celoto.

    Dve leti pred svojo smrtjo (leta 1670) je po njegovih besedah napisal svojo najpomembnejšo knjigo Unum Necessarium ali Edino potrebno. V sklepnem delu knjige je svoje sporočilo povzel takole:

    “Ne obremenjuj se s stvarmi, ki jih zares ne potrebuješ! Zadovoljen bodi z malim udobjem in časti Boga. Če ne moreš imeti nobenega udobja, bodi zadovoljen s tem, kar nujno potrebuješ. Če ne moreš imeti niti tega, bodi hvaležen za to, da se ohranjaš pri življenju. Če se ne moreš ohranjati pri življenju, pusti telesu da odide; le Boga ne smeš izgubiti. Kdor ima Boga, ima vsega dovolj. Človek, ki ima Boga, ima najvišje Dobro in večno življenje. To je vse, kar si človek lahko želi, to je začetek in konec.”

    Tako J. A. Comenius.

    • Zdravko

      Hvala, za ta citat. Odlično!

      • Zdravko ne vem,če je ravno odlično,sploh pa del teksta,ki pravi sledeče:Če ne moreš imeti niti tega, bodi hvaležen za to, da se ohranjaš pri življenju. Če se ne moreš ohranjati pri življenju, pusti telesu da odide!
        Delo J.A.izvira iz konca sedemnajstega stoletja,mislim da v enaindvajsetem
        stoletju takega”nasveta”tudi krščanska cerkev ne bi sprejela,je prekruto,
        poleg tega ta izrek ni Božja beseda,ampak razmišljanje J.A.Comeniusa!
        Kaj pa izrek,pomagaj si sam in bog ti bo pomagal pa menda ne umreti
        Zdravko!V delu J.A.Comeniusa izveni takole,če nimaš nobene možnosti
        preživeti pa umri,predvsem je tukaj veliko vprašanje,ali naj se to zgodi,ko
        boš omagal zaradi zdravstvenega stanja,ali zaradi pomanjkanja in revščine!
        Problem je tretji človek,ki omaganega človeka reši smrti,čeravno je bil že
        brez zavesti,tik pred smrtnim krčem,ko ni mogel več odločati sam o sebi!
        Čeprav sem krščansko vzgojen človek in spoštujem svojo veroizpoved,mi
        je to Comeniusovo razmišljanje milo rečeno tuje in ga v napisani interpretaciji ne morem sprejeti!

    • Gospod Tine!

      Mi, plemeniti redeči, smo zavrgli šolo, ki jo je ustanovil Jan Amos Komensky in ustanovili novo šolo, ki je temeljila na znanstvenih dosežkih dialektičnega materializma ob spoštovanju tekovin naše revolucije.

    • Meni je všeč Komenius. Ne glede na to, da je protestant. Nisem iskalec izdajalcev kot znana slovenska sekta udbovcev.

  • Predvsem gre tukaj za dvojni pomen Comeniusovega zapisa,ki ga enaindvajseto stoletje ne more kar akceptirati,preveč ljudi bi se lahko na različne načine prepustilo Bogu,česar tudi Bog ne bi dopustil,slišati je grdo,vendar je za veliko umirajočih iz različnih razlogov trditev Comenisovega izključujoča!Sploh pa mislim,da tinetov zapis nima nič skupnega z navrženo temo!Povsod pa le ni treba uporabljati za utemeljitev svojih trditev teološkega pogleda Comeniusa,ki je filozofskega značaja,ki si ga lahko vsak po svoje tolmači!Morda sem šel malo predaleč,vendar sem se kljub temu odločil napisati svoje razmišljanje,za kar me je vzpodbudila tudi tragična smrt mučenikov na grmadah,tudi rojaka Comeniusa,Jana Husa v Constanci,ki je imel za časa življenja v sebi dovolj energije in sredstev za preživetje in so ga nasilno pognali v Božje naročje!

  • Moja opažanje glede naše osnovne šole je, da je postala dosti bolj komplicirana stvar kot takrat ko sem jo pred desetletji v socializmu obiskoval jaz.

    Absurdno se mi zdi, kako danes delijo slabše ocene v osnovni šoli, ki jo iz družinskih razlogov spremljam, kot na univerzi. Na univerzi pri nas menda danes totalni povprečneži dobijo oceno 8 ali 9, pa se javijo eksaminatorju, da bi oceno popravili. Nasprotno pa recimo v osnovni šoli pišejo otroci prosti spis pri slovenščini in jih več kot polovica in to v boljšem razredu od 3 paralelk, dobi cvek. Podobne ocene pri drugih predmetih.

    Ne vem, čemu je to podobno. Ali jih vsa dozdajšnja leta niso znali na isti šoli učit, da jih je zdaj 60% razreda na nezadostni, ali imajo pa bolno voljo, da otroke mrcvarijo in jih delajo nesrečne in zakompleksane. In se ne bojo mogli uvrstit na gimnazijo, kateri je bil direktor avtor današnjega članka.

    Na fakultetah pa obratno. Kjer bi se pričakovala akademska zahtevnost, se ponekod da odletet le po stopnicah, nikoli na izpitu. Na neki koprski poslovni fakulteti so ljudem, množici njih, omogočili, da od vpisa na študij do diplome dobesedno mine samo par dni.

    Pa kaj se v Sloveniji gremo?! V deželni blaznici Studenec ( zdaj Polje) je verjetno več razumnosti in razsodnosti!

    • Gospod IF,
      vi našega šolstva nič ne razumete, ker nočete poslušati ekspertov, recimo mene:

      Naše šolstvo 150% opravlja svoje delo. Vzgaja idealno poslušne državljane in odlične potrošnike. Sicer sedaj vlada gospoda Cerarja izgublja kompas, ko grozi z zmanjšanjem plač šolnikov. Ko šolniki začnejo tiho stavkati, pričnejo opravljati svoje poslanstvo in rdeči oblastniki bodo izgubili oblast.

    • Moja opažanja se nekoliko razlikujejo od vaših, g. IF. Meni se zdi nivo znanja tako na osnovni kot na srednji šoli precej nižji kot pred 20 in 30 leti. Tudi o pretirani zahtevnosti ne morem govoriti, če brez posebnega truda otroci dobro ‘shajajo’. Verjetno obstajajo razlike med posameznimi šolami. Dejstvo je, da na naši OŠ otroci pri NPZ dosegajo katastrofalno slabe rezultate, ocenjeni pa so v povprečju (pre)visoko.

      Ne vem, komu pomaga tole slepomišenje. Slovnice premalo, domačih vaj ne veliko. Marsikje ocena govornega nastopa nadomesti ustno oceno = namesto spraševanja (npr. samostojna predstavitev snovi – neke vrste seminarska naloga oz. govorni nastop). Najbolj pa me ‘boli’ napovedano spraševanje …

      Četrti letnik gimnazije: celoletna priprava na maturo pri SLO pomeni celoletno ukvarjanje z dvema knjigama in prežvekovanje njune vsebine. Sprašujem se, koliko bodo od tega (tako ozkega spektra književnosti) odnesli ‘za življenje’ in koliko novega znanja jim bo to prineslo. Da imajo probleme s pisanjem, tako vsebinskim kot slovnično pravilnim, pa itak že vrabci čivkajo. Spominjam se odlične učiteljice slovenščine v OŠ, ki nas je skoraj vsakodnevno ‘posiljevala’ z narekom ali slovničnimi vajami ter vsakotedensko z domačim spisom. Predstavljajte si, koliko dela je imela s popravljanjem vsega tega, toda bila je predana in zato tudi uspešna (verjamem, da ni bila plačana za vse ure ‘domačega dela’, ki ga je vlagala v naše znanje).

      Fakulteta? Kaj naj si mislim o zahtevnosti, če povprečen študent opravi izpit s par dnevi učenja tik pred izpitom? Tako da me čudi predvsem to, kako da toliko študentov ne dokonča študija.
      (Moram dopisati: to so moja opažanja, ko opazujem delo in ‘uspehe’ svojih otrok.)

      • Moja ocena, v kateri se razhajava, velja osnovni šoli. Ko sem jaz hodil v osnovno šolo, moji družini ni bilo treba delat z menoj. Po mojem niti večini mojih sošolcev ne. Se nismo veliko učili doma, vsaj jaz se nisem in smo z lahkoto šli skozi šolo. Morda niso bile posledice, da je šlo tako zlahka, najboljše …

        Danes bolj ali manj vsi starši ali celo stari starši hodimo v šolo skupaj s svojimi otroci. Nekatere naloge jim dajejo res take, da so še staršem zagata, kaj šele 10 letnemu otroku. Vsi ti plakati in power point prezentacije in ne vem kaj še za enga hudiča od njih hočejo. Zapravljamo za ne vem kakšne šolske pripomočke, otroci bi lahko tovornjake vozili vsako jutro v šolo …

        Namesto da bi bil poudarek, da čimveč berejo in na roko pišejo. In da bi jim razne pametne in nespametne telefone in igrice in socialna omrežja na njih pedagogi enostavno zmetali čez šolsko okno. Na asfalt, da bi končali v smeteh in da ne bi nikomur več prihajalo niti na misel hodit s to bolestno distrakcijo v šolo …

  • Ni čudno če mi je devetletna vnukinja rekla “blagor teb ker si že v penziji”!
    Zakaj pa, sem jo vprašala. “Ker ti ni treba več v šolo” …

  • Zahtevnost je tako padla, da je tehnični faks danes enak moji nekdanji naravoslovno-matematični gimnaziji. Srednje šole pa so na nivoju nekdanjih OŠ. Moj prvi otrok se je dobro naučil brati šele v 3 razredu, drugi v 2., tretji pa že v 1 razredu. Res je, da gredo eno leto prej v šolo zaradi enega samega razloga: da imajk učitelji službe, saj se je število otrok razpolovilo na 20.000.

    • Guardini

      Strojni faks gotovo tudi danes ni enak tvoji gimnaziji. Seveda oni na univerzi v Ljubljani ali Mariboru.Sta zelo zahtevni fakulteti.

      • Sem naredil tehnični faks pred 25 leti, univerzitetni študij, v Ljubljani. Verjemi, da imam veliko kontaktov s profesorji tega faksa, ki mi že 20 let jamrajo kako drastično spuščajo kriterije matematike in fizike. Naše univerze se že zelo dolgo ne uvrščajo med prvih 500 univerz na svetu. Neprodušen ekonom lonec fevdalcev, ki se bojijo konkurence, se je pokazal pred nekaj tedni, ko so vreščali o “svetosti” slovenščine, banda.

  • Gabrova banda je idejno in permisivno šolstvo uničila. Mi je pa že par znancev učiteljev povedalo, da je Šturm iz učitelja naredil pravnika, ki mora birokratsko voditi večdnevne postopke, da lahko mulcu, ki 30 ur šprica, da ukor. 5 ukorov preden se mulc izboljša.
    Škrinjarjeva pa je prav tako uveljavljala permisivno vzgojo. Tudi noben “desni” minister ni naredil nobenih reform. Generacijo za generacijo ta šolski sistem zajeba. Isto kot jih zdravstveni ubija. Oba sta komunistična sistema.

  • Kolegi, ki so se izselili v Berlin in Avstralijo mi pojamrajo, da so tam osnovne in srednje šole slabše kot tu. Mi je pa pred kratkim par učiteljev povedalo, da OŠ letno investirajo 3.000 evrov v nakup Lego kock, kjer se otroci učijo priklapljati senzorje, programirati krmilnike in konstruirati igračke kot so daljinsko voden avto ali dron.

  • Cel mafijski biznis provincialne “levice” ,domačijske “desnice”pa je posel z obveznimi delovnimi zvezki. Včasih smo imeli zvezke v torbi in učbenike v šoli. Ogromno smo se naučili in znali. V šoli smo delali. Danes ti mulc 5 let hodi k angleščini in ne zna enega stavka povedati. Isto je z nemščino in kitajščino. Ves čas jim vrtijo risanke. Večino učiteljev je strašno lenih.Če hočeš, da mulc kaj zna,ga teraš,učiš doma

    • Od tega zgodnjega šolskega učenja jezikov je tudi po moji izkušnji res minimalno znanja. Recimo starše so nas v vrtcu ( menda posebej dobrem, na Prešernovi cesti) prepričali, naj jih vpišemo na njihovo ponudbo angleškega učenja. Po 2 letih investiranja denarja ni otrok znal nič od niča angleščine. Tudi zdaj v šoli jih po več letih ne znajo naučiti osnov angleške slovnice.

      Očitno ima Dušan Merc prav, da je ta histerija s premikanjem učenja tujih jezikov v nižje razrede neumnost, slaba investicija in nepotrebno obremenjevanje otrok. Jaz sem se zanesljivo mnogo več angleščine naučil v gimnaziji kot v osnovni šoli. Ob enomesečnem bivanju na Irskem in to v odrasli dobi gotovo več kot celo osnovno šolo skupaj.

      Pa pravijo, kako je treba forsirat tuje jezike od pleničk naprej. Drugi strokovnjaki pa trdijo, da se s tem otrokom povzroča kaos v možganih. Ne le, da težko dobro osvojijo materni jezik. Tudi v razvoju splošne kognicije, razvoju logičnega in abstraktnega mišljenja jim menda s tem samo otežujemo pot.

      • To ne poznam. Ravno obratno slišim in berem, da se otroški nevroni najhitreje gradijo in da se otroci zelo hitro učijo, dosti lažje kot starci.

        Mi je pa Marc ena redkih avtoritet na področju šolstva, vsaj večino kar pove.

        • Razvoj mišljenja gre pri otroku v znatni meri skupaj z znanjem in razumevanjem struktur jezika, v katerem otrok razmišlja. Enega, navadno maternega jezika. Ne da se dobro naenkrat razmišljat v več jezikih. Kdor naenkrat trenira veliko športov, je malo verjetno, da bo v kateremkoli vrhunski.

        • Dosti lažje??? Kakor se vzame.

          Jaz sem se zelo hitro naučil, tako rekoč v trenutku, da je bil “naš Tito heroj.” Danes ob podobnih informacijah začnem brskati po spletu, da ugotovim, ali gre za manipulacijo ali resnico. In po po parih dnevih, tednih prinesem odločitev … 😮

          • Dobro, ti razlikuješ med otroškim učenjem (hitro pomnenje besed, pesmic, asociacij) in odraslo logično in kritično mišljenje.
            Slednjega večina ljudi nima, ker so ostali na ravni otroka. Kar so bili indoktrinirani tako danes navijaško skačejo. Manj so sposobni miselnih naporov razlikovanja in logičnega sklepanja, bolj verjamejo Belemu Magu (magično razmišljajo) , bolj so agresivni, bolj hudobni so. Skratka množica navijačev.

        • Za Merca pa tudi jaz “navijam”.

  • Skratka: državni šolski kolhoz in državni zdravstveni kolhoz podpira velika večina Slovencev, tudi “desničarjev” in na žalost kristjanov, ki sploh ne ločijo besed javno in državno.
    Oba sistema imata samo en resnični smisel: službe za birokrate in sinekure za politike in mafijo.

    • Odrinite na globoko, gospod Pavel! Naj bo to vaše geslo dneva! Torej!

      Šolski sistem je zelo pomemben pri dresuri ljudi v poslušne državljane. Zato totalitaristi skrbno pazijo nanj.

      Zdravniki? Ti so pa v vsakem sistemu privilegirani, saj tudi totalitarist zboli.

      In še rešitev, ker sva odrinila na globoko! Kaj predlagate?

      • Privatizacijo šolstva in privatizacijo zdravstva. Naj uporabniki sami imajo izbiro kdo bo učil njihove otroke in kdo jih bo zdravil. Konkurenca bo hitro pokazala razlike v kvaliteti.
        Verjetno pa bi bil zelo koristno zmanjšati astronomske davke na plače vsem in uvesti nov davek, velik davek vsem, ki denar, dohodke, prihodke dobijo iz proračuna.

  • (nadaljevanje ‘razprave’ z g. IF-om)
    Trenutno imam pet osnovnošolcev, pa razen najmlajših dveh ne vem, kaj se učijo v šoli. Slaba mati? Tudi prav. Moj cilj je, da otroci svoje delo/dolžnosti (in to šola je!) opravijo sami. In to začnemo ‘trenirati’ prvi šolski dan v prvem razredu. Res pa vskočim kdaj, ko je kakšna stvar, ki terja veliko časa in dela in je sama sebi namen (oz. jo jaz tako presodim). In imamo dogovor: če česa ne razumeš, vprašaj mamo – osnovno šolo pa bo menda ja znala ‘inštruirati’.
    Bolj vidim problem prezasičenosti otrok z mnogimi dejavnostmi, od vrtca dalje. Ko pa pridejo v obdobje, ko bi bilo upravičeno pričakovati večjo angažiranost, so že ‘preutrujeni’, naveličani. Se mi zdi, da jim na nek način jemljemo otroštvo (mi pa mislimo, da ‘nudimo najboljše za njihovo izobrazbo’). Kot mi je enkrat neka mama razlagala, da se ‘kvaliteta starševstva’ meri v kilometrih in času, ki jih kot starš porabiš za razvoz otrok na razne aktivnosti …
    Prav smilijo se mi malčki, ki v času podaljšanega bivanja letijo od enega krožka do drugega. Je res treba v prvem razredu obiskovati vse tri ali štiri jezikovne krožke pa še kakšne tri športne in še šahovski ali kljekljarski? Glasbena šola pa je ‘itak’ »norma«.
    Včasih si mislim, da smo ujetniki učiteljskega lobija, ki si prizadeva (kar je razumljivo) za svojo zaposlitev – toda ne pristajam na to, da so naši otroci njihovi ‘talci’.

    Meni pa se fajn zdi, ko se naši ‘mulci’ popoldne še preganjajo po dvorišču in imajo čas za skupne igre. Koliko dramatizacije se dogaja in koliko medsebojnega spodbujanja ter spontanega učenja je v teh igrah, ko drug na drugega prenašajo svoja nova spoznanja! Še prehitro prerastejo to obdobje, takrat pa se, postopoma, vključujejo v dejavnosti, ki jih pritegnejo in jih nato s polno odgovornostjo in veseljem opravljajo. Ni to recept niti hvalisanje v smislu »Vsak berač svojo malho hvali«. Tako kot vsak: gledam iz svojega zornega kota.
    (O branju pa ne bi preveč razpravljala – to je naša ‘šibka točka’ in meji kar na zasvojenost … Če otrok ‘mora’ zjutraj bolj zgodaj vstati, kot bi mu bilo treba, in to samo zato, da bo lahko več časa bral … Da ne bi o tem, kako ‘opremljeni’ hodijo na wc školjko: če jim mama zapleni eno knjigo, ki jo tam ‘v miru’ berejo, se najde kdo, ki ima še dodatno ‘skrivališče’ v wc-ju in mirno nadaljuje z branjem, ko mama odvihra …)

    • Tole proti koncu tvojega zapisa se začne brati že kot pravljica. Lepo, če pri vas tako stvari tečejo. Nekaj malega tega, kar si naštela izhaja tudi iz možnosti, ki jih podeželsko okolje še nudi bolj kot sodobna mesta. V mestih malo otrok danes še vidiš ob spontani igri in športih zunaj, kar smo mi počeli večino časa po končani šoli. Kvečjemu zunaj vidiš večjo mularijo, ki se neredko združuje v bande, kakršnim očitno ne hodijo po glavi nič kaj spodbudne stvari.

      • Ma kakšna pravljica neki. In ni vezana na (podeželsko) okolje. Gre le za bolj ali manj zavesten odmik/kljubovanje od prevladujočega življenjskega sloga t. i. ‘sodobnih družin’. Začne pa se z mamo, ki je ‘zaposlena’ doma (in je ‘samo’ mama). To sicer ima kakšen minus (finančne narave), ki pa je krepko v nesorazmerju z mnogimi plusi. Na kratko: omogoča bolj umirjeno in ustaljeno življenje otrokom, manj naglice, manj kameleonskega prilagajanja in pretvarjanja v različnih okoljih (to obvladajo že malčki – ne vem pa, če vedo, katera izmed njihovih ‘vlog’ je tista ‘ta-prava’), stalen ‘protokol’ popoldneva (= vrstni red opravil: kosilo – naloga – igra). Ob lepem vremenu se tudi med tednom pogosto ‘zgodi’ kakšen daljši sprehod v naravo, ker popoldanske aktivnosti in mamina služba tega ne preprečujejo.

        Pa naj bo to ‘reklama’ za “ultra-konzervativnost” (kot bo mogoče kdo rekel): že dolgo namreč trdim, da so se domine začele podirati, ko smo žensko poslali ‘od štedilnika v službe’. Verjetno se niti ne zavedamo, kako in na katerih področjih je sčasoma nastalo veliko neljubih posledic. (Ampak: čez emancipacijo se ne sme govoriti, mar ne? Sploh pa se to ne spodobi, če si ženska: pljuvanje v lastno skledo? Ne, jaz tega ne dojemam tako …)

        Poskušam pa si predstavljati zaposlene starše (pa tudi če so manj obremenjeni kot moj mož), kako v tistih par urah budnega časa, ko niso v službi, v naglici želijo nadoknaditi in opraviti ‘vse’ – jaz tega ne bi zmogla. Vsi bi bili neprimerno bolj živčni in posledično zadirčni, ‘normalno’, da bi bilo treba domače naloge hitreje narediti (zlasti, če jih otroci v času odsotnosti staršev niso naredili) in kaj hitro se zgodi, da se otrok navadi, da gre njegovo delo hitreje od rok, če počaka, da bodo starši pomagali – čemu bi se sam potrudil (pa kaj zato, če bo zaradi tega malce okregan: na koncu bo mama vendarle pomagala, da otrok ne bo brez naloge …).

        • Zelo lepo ste to razložili, Marta.
          Verjamem, da se vaša “investicija” v materinstvo že obrestuje in se bo nekoč še bolj obilno obrestovala 🙂

        • Jaz pa sem besen. Ker se meni ni dovolilo enako investirati v svojega otroka. Čeprav sem podobno bil pripravljen upočasniti napredovanje v svoji karieri.

          • Gospod Igor,
            upravičeno ste besni, jezni in še kaj. Zadeva pa je popolnoma razumljiva:
            Vi kot oče lahko date otroku moralne zapovedi, matere tega ne morejo. In Oblast noče podložnike z visokimi moralnimi držami.

            V sedanji situaciji smo pač nemočni, kaj hočeva. Lahko pa počakava na volitve in če bo gospod Primc imel svojo stranko mu dava volilni glas. Iti se neko novo revolucijo pa po mojem nima smisla.

          • Član sem društva očetov Door, katerega predsednik ima pretežno izrazito desne ideje. Že ime Društvo za otroke, očete in resnico ni ravno leva fraza.

            A samo po desni ne bo šlo. Vi na desni imate svojo domačo nalogo za narediti. In enako mi na levi.

          • Uh, ko pademo noter v politiko…

            Nisem se zahvalil. Hvala! 🙂

    • Gospod Marta,
      vi ste dobra mati! Otrokom boste dali ljubezen, vaš mož in njihov oče pa je zadolžen za moralo. To je stara resnica, ki da dobre temelje za prihodnost družbe. Da bi bilo še več takih, kot ste vi!

  • Tudi jaz sem po šoli v pol ure naredil domačo nalogo, včasih uro. Redko sem se kaj doma učil in bil 8 let odličen v šoli. Cele popoldneve sem se z otroci igral do noči, večkrat lačen in prezebel, a je bilo tako fino. Moja mama je bila učiteljica matematike in je trdo delala. Doma se z mano niso nič ukvarjali razen v prvem in delu drugega razreda. Z mojim bratom pa stalno. Danes je treba vse otroke doma učiti, kot da ne bi bili 8 ur

    • “… bil 8 let odličen v šoli.”
      “Moja mama je bila učiteljica matematike …”
      + rdeče ozadje
      =================================

      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂

      • Ne razumem. Kakšno primitivno blatenje je spet to?

        • Pavel,
          menim, da AlFe razmišlja s predsodkom, ki ga je ohranil iz otroštva in mu dodal še kakšnega.

          Tako kot danes AlFe, je namreč že tedaj, ko ste obiskovali osnovno šolo, razmišljala večina od vas manj uspešnih sošolcev (katerih starši niso bili učitelji) in sicer da ste odličnjak samo zato, ker je vaša mama učiteljica (najbrž še na isti šoli).
          Takšno razmišljanje je pač primitivno otročje razmišljanje.

          Vem, ker se mi je kot odličnjaku podobno godilo. Vendar vem tudi, da je bilo na isti osnovni šoli nekaj učiteljskih otrok, ki niso bili odličnjaki.

          Ker ste na forumu omenili, da so bili vaši starši komunisti (vsaj za očeta ste tako pisali), je AlFe pridal še predsodek odraslega, češ da ste bili kot otrok deležni protekcije zaradi političnega statusa staršev.

          Ta predsodek v določeni meri drži, saj so bili nekateri otroci komunističnih veljakov dejansko deležni protekcije.
          A to je veljalo za otroke “velikih živin”, ne za čisto navadne učiteljske otroke.

          Menim, da AlFe s takim razmišljanjem krivično ocenjuje vaše sposobnosti, ker je po vašem sodobnem pisanju na tem forumu očitno, da ste morali biti že v otroštvu brihten fant in odličnjak zaradi lastnih sposobnosti in zaslug 🙂

          • Upam, da je to nenarejeno razumevanje. V šoli sem imel polno zavisti sošolcev, slabših sošolcev, ki se ne vprašajo zakaj velika večina od njih ni šla na elitno gimnazijo (naredila sprejemni izpit, ki je izvzel 90 dijakov od 400, zakaj niso naredili sprejemni izpit za fakulteto: 120 študentov od 600 študentov.. Poleg tega je bila moja mama domobranska sirota, edina od 8 bratov in sester je smela študirati in še to samo tisto, kar neumni in leni rdečkarji niso bili sposobni in je bil primanjkljaj. Oče pa je bil mala delovodska riba, zaslepljen s pravicami.

          • Pavel,
            moje razumevanje je iskreno, ker mi je zgoraj opisan odnos sošolcev prizadel precej krivic in gorja 🙂

          • Lepo. Se vsaj enkrat začutiva v podobnih izkušnjah in strinjava.

          • Sožalje za dedka. 🙁

          • “Ta predsodek v določeni meri drži, saj so bili nekateri otroci komunističnih veljakov dejansko deležni protekcije.”
            ________________________________________
            So bili, to drži, a kljub vsemu se na sprejemnih izpitih ni videlo, katere barve si, potem pa je bilo znanje tisto,ki je veljalo…tudi če so ocene iz OŠ veljale 60%, uspeh na sprejemnih samo 40%.
            _________________________________________

            Težje je bilo na umetniških šolah…tam je pa še sedaj “kuhinja”

      • Zakaj imam občutek, da na tem forumu sodeluje 3 do 5 ljudi, vsak skrit pod 2 ali 3 psevdonime?

        • Pavel,
          ocenjujem, da ste preveč občutljivi, ker ste tako smrtno resno sprejeli AlFejev smeh.
          Če se je AlFe enkrat samkrat malce posmehnil vašemu komentarju, še ne pomeni, da je “zamenjal stran” 🙂

          Svojo sumničavost o drugih uporabnikih lahko hitro razblinite, saj imate menda dostop do IP naslovov 😉

          • Biti občutljiv je dobro. Imeti empatijo je dobro. Veliko bolje to, kot biti leden psihopat. Kaj ti pomeni biti preveč občutljiv: da zaznaš povezave, občutke, logiko, duha pri drugem, kar večino ljudi ne? Ko empatično zaznaš psihološki zemljevid človeka iz pogovora z njim, pa se on teh svojih vsebin ne zmore zavedati.
            Ali da sentimentalno delujem iz čustev in izklapljam razum.
            Alfe, zavist je kolektivno čustvo socialistov, in res sem jezen!

          • Pavel,
            samo zase vem, od kod izvira moja občutljivost in kako se odraža.

            Na osnovi svojih izkušenj pri drugih ljudeh lahko zgolj domnevam, kaj in kako občutijo, vem pa le tisto, kar sami povejo.
            To, o čemer pišem v komentarju višje, je bilo ugibanje na osnovi lastnih izkušenj 😉

            Ker so moje izkušnje drugačne od tujih, me seveda lahko zavajajo v zmotno presojo občutkov drugega. Nisem strokovnjak s psihološkega področja, ki bi znal racionalno odmisliti svoja čustva in občutke, zato je moja sposobnost empatije omejena z lastnimi izkušnjami 🙂

            Pri sebi opažam, da so mi leta “ustrojila kožo”. Moja občutljivost ob čustvenem doživljanju občutkov krivice ali užaljenosti se je z leti bistveno zmanjšala, predvsem zaradi spoznanja, da izjave drugih o meni več povedo o govorcih kot o meni.

            Po tem spoznanju me tuje predstave o meni veliko manj prizadenejo, sploh če vem, da so zmotne 😀

        • Tak je tvoj občutek, pavel? Vsi po malem shizoidni, ali kako? In koga, če smem vprašat, vidiš kot alter ego IFa? Morda svitase? Valterja? Tolmuna?

          • If =Vanja, Zdravko= Tolmun1=anthon, Svitase= Melanie 😉 je podobnost. O shizoidni osebnosti, ki je enkrat prijazna, drugič sovražna, pa je preveč za mojo intuicijo.

          • Pavel,
            enačite me z IFom, čeprav tudi njemu kdaj pa kdaj ugovarjam. Ali se vam zdi, da takrat načrtno razvijam nasprotujoče si razmisleke v sebi?

            Med komunikacijo v virtualnem okolju in med tisto v stvarnem, je velika razlika. Z neznanci v virtuali si včasih izmenjujemo besede, ki jih neznancem v živo ne bi izrekali. Dvomim, da bi mi v živo zabrusili “udbovec”, sploh pa ne, če bi verjeli, da sem res 😀

            Tu se odzivamo samo na prebrane besede, svoj odnos do sogovornikov pa spreminjamo v skladu s strinjanjem ali nestrinjanjem s prebranim. Smo na nekakšnem miselnem bojišču, kjer pravzaprav razpravljamo s svojimi predstavami o sogovornikih.
            Do nesporazumov lahko prihaja že zaradi tega, ker iz zapisanih besed niso razvidni ton in način izrekanja ter čustvena ali morda humorna obarvanost izrečenega.

            O vas kot živem človeku razmišljam bolj empatično, kot je razbrati iz nekaterih mojih komentarjev. Včasih mi je vas je kar malo žal, ko tožite, da se počutite osamljenega na tem forumu 🙂

            Pa se kljub temu ne pustite ugnati, a ne 😉

          • Vanja, pa saj ne toži. Meni se zdi da se s tem celo postavlja nad vse nas, češ kako da je osvobojen raznih izmov, za razliko od nas ki da smo ovce brez možgan.

          • diler resnice

            Mimogrede.ko včasih prebiram ta konventiran dialog ali kako drugače osebnostna povzdigovanja lastne afirmacije,dobiš asociacijo,da so za debato namenoma lansirani profili,ki naj bi vspodbujali k večji berljivosti portala!Ni pa kaj dosti povedanega o šolstvu,denimo bivši FSPN,današnji FDV,kjer je usmerjeno izobraževanje selekcioniralo študente v svoje partijske vrste.Med takšnimi sem bi tudi jaz,ki je s strani znanega predstavnika UDBE,dobil vprašanje iz sociologije o pluralizmu(Edvard Kardelj.definicija mnoštvo interesov),pa še kako vprašanje iz dialektičnega materializma?..na srečo neizbran v to Marx filozofsko elito.

          • Zanimivo je, kako ste levi in desni socialisti (skrajneži) enako (gleich) ubrisani na teorije zarote. Nič mi ni naročeno, nič nisem plačan in nobene osebne motnje nimam ali obsedenosti!

  • Je pa treba vedeti, da so mulci danes drugačni. Pasivno bulijo v TV ekran ali so obsedeni z igricami, ki jim jih dam pol ure zvečer. V branju sploh ne uživajo. Pa sem jaz v OŠ prebral toliko knjig kot dr. Capuder, katerega knjigo o tem sedaj berem. Mularija so zmešani od informacij, razvajeni in prezaščiteni. Znanje je plitko ali ga ni.

    • Se strinjam. Dokaz: to ozemlje poseljujejo neki drugi ljudje in ne naši otroci. Kot se lahko dokazu reče v družboslovnih vedah.

      • Pa naj poseljujejo, če je tu mrtva skupnost. Vse v večjo božjo čast in slavo. Važno je, da nisi ljudomrzen in sovražen po kolektivističnem taktu, ki je dirigiran v generalštabih polnih psihopatov.

        • Saj, vsi lahko pomremo, kaj bi o tem. Tudi če so nam bile povzročene krivice, tudi če se ne zmoremo postavit na svoje noge zaradi travm ki so jih bili deležni naši starši in posledično tudi mi sami .. da le nismo ljudomrzni !

          • Odpuščanje je osnova krščanske vere. Ne se z mano kregat o tem, z Bogom se daj. Jezus je naročil 70x 7. Kdor ne odpušča, celo življenje životari kot prostovoljni, hudobni suženj. Z zoženimi čustvi, zoženo empatijo, zoženim razumom in ničelnim ustvarjanjem dobrega. Zato pa toliko bolj ustvarja zlo.

  • Z gospodom Mlakarjem sem se pred cca 10 leti v živo srečal, ko sem k njemu pripeljal predstavnika klasičnih liberalcev T. Štiha (večina teh mladih fantov okrog Pezdirja in Mrkaića ni bilo vernih, ni bilo katolikov, jaz sem bil edini), uvajali so predlog liberalne reforme šolstva, s privatizacijo šol in vavčerji). Prosili so me, da jih povežem z ravnateljem edine privatnih šol za delitev mnenj in izkušenj.

  • Vidim, da so tukajšnji komentatorji sami odličnjaki, ki jim še Albert Einstein ne seže do gležnjev, saj je bil ta samo dober v šoli.

    Komensky pravi, da ni vse v memoriranju. Vendar žal je takšna naša današnja šola, ki ne spodbuja kreativnosti. Seveda pa ne mislim, da odličnjak ne more biti kreativen. Lahko je, če se je zmožen distancirati od naučenih vzorcev.

    • Jaz sem bil samo v OŠ odličnjak, v gimnaziji pa samo dober, tam sem trdno pribil v tla. Večina mojih sošolcev je bila bolj inteligentna od mene, bolj uspešna.
      Pokaži v svojih komentarjih kaj ustvarjalnosti. Jaz je še nisem opazil.

      • Pavel ,.. “JAZ je še nisem opazil” ..
        —–
        Halo, kaj naj to pomeni ? A da je tudi v resnici ni ???
        Kdo pa si ti, da si upaš takole sodit ?

          • Guardini

            “Jes sem pa jes”, je izjavil Danijel v cvetju v jeseni.

          • Z provincialnim doktor romanom se ne ukvarjam, čeprav ga je napisal takratni vplivni liberalec, ki je pretežno cerkev nabijal in to zato, ker je bila najbolj oblastna in fevdalna takrat, najbolj posesivna in patriarhalna.
            Všeč mi je, da Judje boga niso smeli imenovati. Čeprav je parkrat povedal svoje ime. Jahve, El in “jaz sem, ki sem”.

          • Guardini

            Ja kako si ti razgledan pa načitan… .
            Cvetje v jeseni je bolj znano po filmu . Gotovo enem od najboljših slovenskih .

          • Znano samo po filmu samo tistim, ki zelo malo berejo.

          • Guardini

            Ja, če je pa provincialen doktor roman…
            To knjigo sem nekoč podaril mami za 8. marec . Sem jo takrat tudi prebral. Bila mi je všeč.

    • “Seveda pa ne mislim, da odličnjak ne more biti kreativen. Lahko je, če se je zmožen distancirati od naučenih vzorcev”
      E, točno o tem pišem že več let. Da imamo dve zaslepljeni množici, ki ju manipulirajo udbovci Novega razreda.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI