I. Žajdela, Demokracija: Ignoriranje pomena Teharij

Časnik 15.11.2016 0:014 komentarji
 

»Država« je 27. oktobra na pokopališču Dobrava pri Mariboru pokopala 800 umorjenih v rudniku Huda jama pri Laškem. To so storili kljub nestrinjanju in ogorčenju sorodnikov umorjenih, ki so bili tako še enkrat prevarani, umorjeni pa »odpeljani« še dlje od oči in src. Kako je do tega lahko prišlo? Ali se bo kdo iz tega kaj naučil, čeprav prepozno? Ob izsiljenih gestah in sprenevedanju pa tudi nepoznavanju marsičesa poglejmo nekaj tem, ki jih ne bi smeli prezreti.

Najprej o »ekologiji« Teharij, h kateri se zadnje čase zatekajo nekateri. Na okrogli mizi z naslovom Kam jih bomo pokopali? v Rovtah, 23. septembra, je član vladne komisije Peter Sušnik izpostavil »potrebo« po »ekološki sanaciji« Teharij. Vladna komisija za grobišča je v dopisu ministrstvu za kulturo 22. septembra omenila »okoljske probleme« na širšem območju Teharij oziroma »sanacijski načrt odlagališča Zatravnik«, ki da sega v »vplivno območje spominskega parka«.

Zdi se, da nekateri po nepotrebnem delajo iz muhe slona in celo glede ekološke problematike severovzhodnega območja Celja ne razumejo, kaj so tu hruške in kaj jabolka. Ekološka degradacija širšega območja Celja je namreč zaradi onesnaževanja Cinkarne žgoča že vsaj trideset let. Tema je velika in zapletena. Tako velika, da je težko rešljiva. Glavnina problematike se tiče območja stare in nove Cinkarne – in ne območja spominskega parka na Teharjah.

Ekologija Teharij

Na območju Teharij sta dve odlagališči cinkarniških piritnih ogorkov iz preteklosti in celjsko komunalno odlagališče. Mimogrede, na območju spominskega parka sta dve cinkarniški odlagališči, prvo je spodnje, kjer je danes vadišče za golf, in je bilo »opuščeno« že pred desetletji, drugo pa je zgornje za daleč naokoli vidno veliko pregrado. Ne nobenega od cinkarniških odlagališč ne komunalnega odlagališča ne bo nihče nikamor vozil, ker je to nemogoče. So tam in bodo tam ostala.

Spominski park stoji na obrobju obeh. Tam je bilo leta 1945 komunistično uničevalno taborišče, kjer so trpeli tisoči Slovencev, tam so komunisti ubijali in odvažali ljudi na morišča. Tam je od leta 1990 osrednja vsakoletna spominska slovesnost. Tam je država zgradila razmeroma velik spominski park, ki je opremljen s številnimi kakovostnimi krščanskimi simboli. Od načrtovanega ni postavljena t. i. aleja spoštovanja oz. via sacra (na območju vadišča za golf) ter obširna kostnica in prostor za pokop. Manjka tudi informacijski del. Tu je tudi vladni odlok o razglasitvi parka Teharje za kulturni spomenik državnega pomena iz junija 2014, ki ga bo gotovo treba dopolniti, saj ga je levičarska vlada sprejela z razvidnim namenom, uperjenim proti teharskemu spominu – zato, da bi »zacementirala« tamkajšnje stanje in poleg tega še razglasila Spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani, ki je edinstven spomenik čaščenja največjega zločina v slovenski zgodovini.

Spominski park

Poglejmo najprej zgodovino spominskega parka Teharje (uradno Parka spomina Teharje). Država ga je po demokratizaciji Slovenije leta 1993 načrtovala kot enega osrednjih spomenikov, posvečenih povojni moriji komunističnega režima. V istem času sta se porajala tudi spomenika v Kočevskem rogu (kapela) in na Dobravi pri Mariboru (t. i. piramida v neposredni bližini protitankovskega jarka, v katerem je grobišče domnevno 15.000 tam umorjenih, verjetno samo Hrvatov). Teharski spomenik oziroma spominski park je največji ter tudi arhitekturno in duhovno-sporočilno najbolj dodelan. Tudi površinsko je največji.

Kot so vladni uslužbenci zapisali v odloku o razglasitvi spominskega parka Teharje za kulturni spomenik državnega pomena 12. junija 2014, je država gradila spominski park Teharje »s simbolno arhitekturno krajinsko ureditvijo« kot »osrednji državni park in osrednji simbolni spomenik Republike Slovenije, ki je posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev na območju države«. Gotovo je edini park in največji spomenik, ki ga je zgradila država (kot pravna naslednica zločinskega komunističnega režima).

Tudi zato je bilo tako nenavadno in nerazumljivo, da sta si leta 2009, potem ko smo zagledali grozoto povojnega morišča v rudniku Huda jama, vodilna sodelavca vladne komisije za grobišča Jože Dežman in Mitja Ferenc zamislila zgraditev kostnice za umorjene v rudniku Huda jama na območju rudnika, čeprav je bilo vsakomur jasno, da bi bilo to zaradi tamkajšnjega okolja težko izvesti, in čeprav okolje tam ne dopušča niti kolikor toliko primerne prometne ureditve (parkirišče). Mimogrede, še letos, ob spominskem dogodku začetka prekopa umorjenih na Dobravo, tamkajšnji stanovalci niso dopustili parkiranja avtomobilov, tako da so obiskovalci morali parkirati v dolini.

Čeprav je država na Teharjah, od koder so v rudnik Huda jama zvozili vsaj del zaprtih v taborišču Teharje, zgradila največji spomenik, namenjen povojnim pomorom, ki je vključeval tudi kostnico, in čeprav so bile Teharje oziroma tamkajšnji spominski park od leta 1990 naprej kraj obletnih spominskih slovesnosti.

Ob teh absurdnih željah se je lahko komu porodil tudi pomislek, da sta si želela vodilna člana vladne komisije Hudo jamo prikrojiti kot »osebni spomenik«, čeprav so se zasluge vsakogar jasno videle.

»Pot« na Dobravo

Vidimo torej, kje korenini letošnja absurdna odločitev vladne komisije, da bo umorjene v rudniku Huda jama prepeljala na mariborsko pokopališče Dobrava. Začelo se je s tem, da leta 2009 za dva vodilna člana vladne komisije za grobišča spominski park Teharje ni obstajal (kot možnost pokopa). Vmes je bilo moreče šestletno obdobje, ko se je glede Hude jame mencalo in nič storilo. Nenadoma je leta 2015 »vskočil« publicist Roman Leljak, ki je v nekem pogovoru s predsednikom republike Borutom Pahorjem temu predlagal, da bi umorjene v Hudi jami pokopali na pokopališču Dobrava pri Mariboru, saj da je tam že zgrajena kostnica. Recimo, da so vse to – da spominski park Teharje »ne obstaja« – izkoristili tudi kakšni birokrati na kakšnem ministrstvu, ki so »prav« ali »narobe« »brali« stari in novi (2015) zakon o grobiščih. In izvedeli smo za absurdni sklep vladne komisije spomladi 2016, da bodo umorjene odpeljali pokopat v še bolj oddaljeni Maribor. Že Teharje so bile namreč za sorodnike umorjenih iz Notranjske in iz Dolenjske daleč, čeprav so se mnogi nanje v 26 letih že navadili.

Absurdna odločitev

Pri absurdni odločitvi vladne komisije, da bodo umorjene v Hudi jami pokopali na Dobravi pri Mariboru, v oči bode navajenost, da sorodniki umorjenih ne obstajajo, to je odsotnost misli na morebitno potrebo po javni razpravi. Prav tako odsotnost vrednote, kot je, da si je treba tudi prizadevati (»boriti«) za interes (željo) tistih, ki se jih tema najbolj dotika (sorodnikov in morebitnih idejnih naslednikov organizacij, ki so utrpele komunistično morijo).

Več lahko preberete na demokracija.si.

 
Značke:

4 komentarji

  • svitase

    Če sem prav prebral članek, ne obstaja utemeljen razlog češ, da ekološka nesanacija Teharij preprečuje pokop žrtev na Teharju.

    Tudi sam mislim tako, saj poznam razmere.

    Da je na obrobju cone teharskega taborišča smetišče in jezero brozge, pa je celo pozitivna okoliščina, ki dokazuje kako je režim skušal zabrisati svoje sledi ( tam je namreč pokopanih precej žrtev, kar vedo povedati domačini in graditelji smetišča.

    Torej je vsekakor Teharje najprimernejša rešitev za pokop oziroma kostnico žrtev barbarsko pomorjenih.

  • Zdravko

    To sem ves čas slutil v ozadju. Strašna sramota za Dežmana. Najmanj kar je, bi moral odstopiti. Ampak ni dovolj, ker bi se moral potem najbrž tudi izseliti. Zato bo to ostalo nerešeno. Teharje pa bodo same sebi namen.
    To je bila ponovna skrunitev mrtvih. Tokrat z videzom državniških časti. Legalizirana skrunitev mrtvih.

  • Ni ps posrečeno, da bi naj bili krivi tisti, ki so največ storili, da se je razkrila Huda jama.

    Kje pa smo bili vsi ti, ki danes pravimo, da je prava rešitev za pokop Teharje, takrat, ko je še bil čas, preden je oblast sprejela odločitev.

    Za takšno odločitev je kriva oblast, ostali pa sokrivi toliko, ker nismo pravi čas složno in pravočasno ter odločno zahtevali, da je pokop teharskih žrtev na Teharju, ne pa v Mariboru.

  • Zlobna Tovarna, ki iz svojih članov, pristašev in vojakov stalno proizvaja nove izdajalce. Zadnji “izdajalci” so dr. Ferenc, dr. Jamnik in dr. Dežman in dr. Pesek. Zadnja ljudomrzna in izmišljena obtožba je, da sta dr. Črnčec in dr. Dežman podpisala nek “škodljiv” transfer arhivov. Kdor ne skače po mojih ukazih, je izdajalec!

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI