R. Petkovšek, Družina: Nemočni – merilo demokracije

Časnik 14.11.2016 0:026 komentarjev
 

»Odstranitev nerojenega otroka« ne more biti po naravi dana pravica.

Zgodovina človeka se je zadnjih dva tisoč let pod vplivom evangelija gibala v smer vedno večje občutljivosti za najmanjše. Ko danes gledamo nazaj na stari vek, obsojamo sužnjelastništvo in si mislimo, kako je bila nekoč mogoča takšna nečloveškost, a v očeh takratnega človeka je bilo to nekaj nadvse normalnega: suženj je bil last gospodarja in ta je lahko z njim razpolagal po mili volji. Če bo prihodnost še rastla iz krščanskih korenin, bodo nekaj podobnega videli naši zanamci, ko bodo čez stoletja gledali nazaj na nas. Obsojali bodo neetična dejanja, za katera je današnji človek slep in jih ima za normalna. Največja slepa pega v ravnanju sodobnega človeka je verjetno ta, da je kljub svoji razvitosti še vedno slep za tiste, ki so se v svoji nemoči in brez svoje krivde znašli na robu družbe.

Med liki, s katerimi je Platon (427–347) upodobil duha svojega časa, je Trazimah, ki je trdil, da »pravično ni nič drugega kot tisto, kar koristi močnejšemu«. Platon bi lahko po dveh tisočletjih in pol z istimi besedami opisal razmišljanje današnjega človeka. Človek ostaja še vedno zagledan vase in slep za druge, zlasti šibke; v sebi vidi »merilo vseh stvari«, kot je zapisal Protagoras (490–420). Nekaj povsem naravnega je, da vsakdo sebe postavlja za merilo drugih, a Platon je dobro videl, da se iz tega rojeva krivica. Zato je sam zagovarjal misel, da je »merilo vseh stvari bog«. Že s to mislijo je prišel daleč.

Še dlje pa je šel evangelij. Po evangeliju se Bog razodene kot Dete. Že preroki so se vnaprej veselili: »Dete nam je rojeno.« Ena najglobljih podob za Boga so jaslice, preproste in skromne. Iz njih diha nedoumljiva resnica preprostosti in bližine, po katerih se Bog sklanja k človeku in se ga dotika najgloblje v njegovem srcu – in še globlje. Na vprašanje: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?« je Jezus za merilo postavil otroka in dejal: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« Otrok pa je prispodoba vseh obrobnih, nemočnih, nepomembnih, neopaznih, ponižnih ljudi. Evangelij v središče naše vere ne postavlja le Boga, ampak Boga, ki se človeku najprej razodeva v otroški nemoči in nedolžnosti.

Kako zelo evangeljsko je torej stopati na stran nemočnih – neevangeljsko pa je v središče postavljati samega sebe, svojo premoč nad drugimi in se nenehno boriti zgolj za svoje pravice. Če bo človek sledil navdihu evangelija, bo čez desetletja in stoletja razočaran nad tem, da danes svojo svobodo in demokracijo razume le kot boj za svoje pravice. V luči evangelija se že danes ta boj zgolj za svoje pravice kaže kot nasilje močnejših nad šibkejšimi. Nedvomno se to kaže v splavu, zaradi katerega letno umre okoli 56 milijonov nedolžnih, nerojenih otrok. Ti so žrtve, ker bi ovirali razvoj s svojo boleznijo ali pa čisto preprosto kariero ali ugled mater, staršev, družin in podobno. Zagovorniki to pravico utemeljujejo, da ima ženska pravico razpolagati s svojim telesom. Vemo pa, da nihče s svojega telesa ne odstranjuje udov, ki sodijo k telesu. Če torej ženska odstrani otroka iz svojega telesa, je to zato, ker otrok vsekakor ni njeno telo, ampak ga čuti kot nekaj tujega v sebi – žal tudi kot tujek. Zato »odstranitev nerojenega otroka« ne more biti po naravi dana pravica.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:

6 komentarjev

  • Na kratko:
    To je kultura smrti. Zato nimamo otrok in izumiramo. To ozemlje seveda ne bo prazno, poselili ga bodo neki drugi ljudje. In to se dogaja. Ker nimamo svojh otrok, zato dajemo socialne podpore priseljeni iz Bosne, Albanije nin v zadnjem času še marsikomu drugemu.

    • Ogromno je teh podpor. Osnovne in srednje šole imajo zadnjih 20 let med 1/3 in 1/2 priseljencev iz Bosne, Makedonije, Kosova in Srbije. Redkeje iz Hrvaško. To kar vržejo ubogega fanta ali punco v razred vrstnikov, ko ne zna ene besede slovensko. Z njim se dodatno ukvarja personal in mu pomaga ter ga pospešeno učijo slovenščino. Taki primeri so vsako leto, da razred dobi enega ali dva novega.

  • V Sloveniji je toliko socialistične hipokrizije glede zaščite manjšin in šibkejših. Namesto, da bi se zavedali, da je avtonomna oseba vedno manjšina, ki nastrada s strani Države, predvsem pa s strani kolektivističnih množic, navijačev, drhali (ki so sestavljene iz neavtonomnih osebnosti: klonov).
    Najbolj šibke osebnosti so seveda otroci. Med njimi pa nerojeni otroci.

  • Večina, velika večina Slovencev, tudi “desničarji” lahkoverno sprejemajo socialistični kocept svobode: blebetanje in borba za pravice. Klasični liberalci govorimo, da ima vsak svobodo do tiste meje, kjer ogroža svobodo drugega. Nerojen otrok je oseba, je človek. Od Boga ima dano svobodo, da živi. Ubijanje otroka ni pravica, temveč grobo teptanje svobode majhnega, nebogljenega otroka.

  • V politični, kolektivni jezik bi lahko prevedli, da mama, ki naredi splav, dela isto kot fašistična država, ki uničuje svoje manjšine.

  • Jaz bi tu bil bolj “radikalen” od zgornjih komentatorjev. Ni bistvo v tem, ali bomo izumrli ali ne in kakšen politični koncept imamo, (to je važno, ni pa bistvo), bistvo, ki ga je jasno izpostavil avtor, je, da se ne sme ubijat. Tu ni debate in ni dileme. Ni dveh možnosti, ampak samo ena. Avtor v podtonu v bistvu govori o svoji veliki žalosti nad tem, da določen del človeštva tega ne prepozna kot samoumevno.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI