Dan popravljanja

Marko Rijavec 13.11.2016 0:019 komentarjev
 

radirkaNajlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi.

Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti.

Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem.

Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko.

Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost.

Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako.

Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.

Besedilo je homilija na 33. nedeljo med letom. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

 
Značke:

9 komentarjev

  • Lepo, koliko lažje bi nam bilo če bi to vsi upoštevali.
    Hvala.

  • Vsekakor odlična pridiga, toda življenje in duh vejeta širše. Kamorkoli emigriraš res neseš s seboj sebe in svojo zgodovino. Redki slovenci zmorejo emigrirati iz svoje fritzlove kleti. Jaz sem se 25 km odselil stran, da sem lahko zadihal. Če pogledam, sem se osamosvojil. Moja brata še vedno živita doma v mama hotelu in bo zanju “revolucija”, ko bo mama umrla. Še vedno se ukvarjata z ranami izpred 40 let, iz otroštva, a nista naredila koraka naprej.

  • Tudi revolucije niso enoznačne. So dobre in slabe. Izum avtomobila je bil pekel za številne delavce, a je v celoti prinesel 1000x več delovnih mest. Bolj ko je družba psihično in duhovno bolana, hujša je revolucija. Škotska in ameriška revolucija sta prinesli veliko dobregs, prav tako razpad SFRJ in SZ. Francoska je samo plitko podrla fevdalizem. Sovjetska pa je fevdalizem zamenjala za suženjstvo.

  • Vrhunec pridige je prav uvid, da je treba popravljati napake (a zgleda duhovniki živijo v zlati kletki in ne opazijo epidemije psihopatov,ljudi brez duše; če nimaš duše, vesti,tudi nimaš česa izboljšati), da se je treba zvezno, analogno razvijati, spreminjati, ker so diskretni skoki dostikrat samo nasilje in nič drugega.

  • Če družba nima veliko posameznikov,ki se reformirajo sami, ampak ostaja na status quo,je krvava revolucija neizogibna. V Sloveniji je ogromno statičnih in trmastih ljudi, ki vzdžujejo status quo. Narašča število psihopatov. Smo najbolj zavožena družba v Evropi. Tudi v Evropi ni videti znamenj razvoja že vsaj 40 let, morda bo “revolucija” Brexit ali Trump kaj spremenila Evropo.

  • A ne govori Pridigar, “da je čas uničevanja in je čas gradnje”? To razumem, da moram določene miselne konstrukte podreti in določene vrednote zavreči, kadar se ne vklapljajo z realnostjo, kadar zberem voljo in moč, da naredim, kar sem spoznal.

    • Problem vidim v tem ker ne vemo kakšna je realnost. Samo mislimo si da vemo. Najhujši so pa tisti ki so prepričani da vejo in želijo spreminjat svet po svoje, namesto da bi se zazrli vase, a ne ?
      Moje razumevanje seže do … “vem da nič ne vem” … kdo je že to rekel ?

  • Najtežje pa se je ločiti od navezanosti, od varnosti, od lepih iluzij (o sebi, o naših), od zasvojenosti. Iskalcev, spreminjevalcev sebe in podjetnih ljudi, je izredno malo. Večina so birokratki, ki do smrti krčevito grabijo svoje fevde in svoj prav, naš prav. Še huje: edino mi imamo prav, edino mi smo dobri in pravi in nezmotljivi.

  • Vincencij

    Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel:

    »Glej, vse delam novo!«

    Rekel je tudi:

    »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!«

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI