O politični (ne)korektnosti

Miha Klun 11.11.2016 6:4511 komentarjev
 
Foto; Wikimedia.

Foto: Wikimedia.

Ko sem v torek 8.11. 2016 ob 23.10 ugasnil CNN in odšel spat, sem to storil z mešanimi občutki. Nikakor mi ni bilo všeč, da bo Hillary zmagala. Preprosto mi deluje umetno, naučeno, dvolično, torej ponarejeno in neiskreno. In takšnih ljudi ne maram. Ko sem se v sredo ob 6.20 zbudil in takoj pogledal na svoj telefon pa se je zgodil drugi šok. Zmagal je Donald…. Priznam, bil sem navdušen.

Razlog mojega navdušenja ni v toliko v tem, da bi v detajle preštudiral njegov program. Preprosto se mi ni zdela najpomembnejša tema, da bi svoj prosti čas namenjal premišljevanju, kaj je najbolje za ZDA. Čeprav odločitve posledično zadevajo tudi svet, se mi zdi, da se vsaj, ko gre za človeka srednjega razreda, v katerega se prištevam, s tem močno pretirava.

Gre za nekaj drugega. Donald je drugačen tip od Hillary. Čeprav ne dvomim, da je tudi on ponarejen in naučen se zdi, da tega ne želi skrivati. Njegova direktna govorica daje občutek iskrenosti vsaj takrat, ko o tistem govori. Ja, njegovih kontradiktornih izjav je veliko. Mediji imajo danes zelo lahek dostop do arhivov, kjer ni težko izbrskati najmanjša odstopanja med nekoč in danes. Zainteresiranost za odkrivanje starih grehov je premosorazmerna z nasprotnim političnim prepričanjem novinarjev in urednikov. Apropo Sloveniji…. Prednost in odličnost Amerike je tudi v tem, da ima precej transparentno delitev na republikanske in demokratske medije, ki svoje usmeritve ne želijo skrivati, hkrati pa dokaj enakopravno tekmujejo v bitki za gledanost/branost. Mediji v Ameriki so v svoji demokratični tradiciji svetlobna leta pred slovenskimi.

No, prav v takšni situaciji pa nastopi premislek o odgovoru politikov na tovrstne medijske strategije, ki niso le medijske, temveč strategije močnih mrež, ki (so?) obvladujejo glavno sceno. V ZDA temu rečejo establishment. Stare strategije političnega leporečenja, opravičevanja, relativiziranja, ne prepričajo nikogar več. Politik, ki se odloči za to strategijo je izgubil bitko v naprej. Informacij je danes preprosto preveč in trud, da bi politik sebe prikazal kot brezmadežnega in absolutno dobrega, je zaman. Ljudje stalno rastemo z napakami, uspešno učenje na njih pa nas dela boljše. Smo torej grešniki. Vsak po svoje. Ko se začnejo informacije danes ciljno usmerjati na posameznika, nima v teh starih strategijah nobene možnosti častnega izhoda. Zapade v spiralo in bitka je izgubljena. Medklic. Se morda kdo spomni Viranta?

Kljub omenjenemu primeru to Slovenije ne potegne iz brezna žalostnih izjem na medijskem področju, saj se v javnosti zaradi odsotne enakopravnost medijske pluralnosti še vedno lahko uspešno manipulira z logiko o dobrih in slabih fantih (in ženah, seveda).

Potrebno je bilo torej iznajti novo strategijo. Vendar je Trump ni iznašel, je pa prvi politik iz prve lige držav v moderni dobi, ki jo je uspešno uporabil. Enostavno je želel biti to, kar je. Preprosto človek z napakami. Človek, ki rad direktno pove, kar misli. Težko je biti vsem všeč in tudi, če to poskušaš, te bodo na zgoraj opisan način hitro prepoznali. Zato pač ostaneš takšen, kakršen si. Z napakami, nasprotji. Še en medklic. Zamislimo si, kolikokrat smo v življenju spremenili kakšno svoje prepričanje. Pa smo zato slabši od drugih? Enaki smo. Pač presojamo skozi konkretni čas in takrat dostopne informacije in interese. Je to slabo? Ne, normalno je. Slabo je, če si tega ne upamo priznati. In politiki so samo ljudje.

Ironično je, da so do takšnih politikov pripeljale prav medijske strategije, ki so si za cilj postavile iskati resnico. Za ljudi. Da bi ljudje vedeli, kdo je kdo. Govorim seveda o t.i. čistem cilju iskanja resnice, ne o manipulaciji resnice zato, da pomagamo škodovati političnim nasprotnikom. Vendar je prav prisotna manipulacija iskanja resnice odločilno vplivala na rojstvo Trumpov, Dutertejev, konec koncev pa tudi Chavezov ter vsaj na začetku Ciprasov in podobnih. Pravi politik sedaj postaja tisti, ki pove to, kar v resnici misli. Nekomu boš všeč, drugim ne. “So what”, bi rekel Pahor. Ljudje te vzamejo takšnega kot si in takšnega te seveda lahko tudi zavržejo. In to mi je všeč. In če bi šlo za čisto iskanje resnice, bi danes mediji slavili v svojem zadoščenju, da so dosegli svoj cilj – pripravili politike k direktnosti in iskrenosti.

Vendar ne gre zato in lep primer je že spremljanje razlike v komentiranju t.i. levih in desnih skrajnežev. Leve nam prikazujejo kot pravični odgovor na krivični (praviloma) neoliberalni sistem, desni pa so prikazani kot grožnja in praviloma kot totalni tepci. Zato sedaj po zmagi Trumpa medijsko poročanje ne temelji na zadoščenju o dobro opravljenem medijskem delu, temveč na zgražanju, omalovaževanju in relativiziranju nespornega dejstva. Trump je zmagal. Dobil je slabih 60 milijonov glasov. Samih tepcev? To zdaj poskuša prikazati establishment, ki je željan in potreben ciljnega usmerjanja javnega mnenja. Zato se zdaj strategije ne bodo več usmerjale v seciranje in analiziranje vsebinske (ne)pravilnosti Trumpovih bodočih odločitev v luči iskanja skupnega dobrega, ampak bodo potencirale upor proti njemu. Ker ni njihov. In samo zato, ker ni njihov. Torej ne gre za iskanje resnice, temveč v resnici za krut spopad za obrambo prevlade nad svetom, njihovim svetom. Z vsemi privilegiji, ki jih to prinaša vred. Že naslednji dan so tako glavna tema medijskega poročanja ne spravni govori obeh kandidatov in predsednika Obame, temveč protesti proti Trumpu. “Protesta v New Yorku se je udeležilo 5.000 ljudi”, je eno glavnih sporočil naslednji dan tudi v Sloveniji. 5000 ljudi ?!? V New Yorku? Wau!

5.000 ljudi v 20 mio mestu pomeni enako kot da bi se v Ljubljani zbralo 75 ljudi, v Mariboru pa 25. A to je novica?? Kdo je sedaj tepec?

To postane novica zato, ker upajo, da bodo na ta način vzpostavili vzdušje, da bo čez en mesec na ulicah milijon ljudi. Je hujskaštvo naloga medijev? Vprašanje je seveda retorično.

Zgražanja mnenjskih in medijskih voditeljev ob izvolitvi Trumpa so zato prvovrstna hipokrizija. Vsi ti puritanski vzkliki ogorčenja in zgražanja, kako so politiki lahko takšni, so samo farsa. Pomislimo, mar si upate staviti, da se vsaj 51% teh ljudi za šankom ne pogovarja podobno kot se je Trump v nezakonito posnetem besedičenju o ženskah. In da se vsaj 80% teh puritancev ne bi takrat smejalo, če bi bili zraven? Jaz si upam. Vendar kaj je bil takrat Trump drugačen od njih? Ali bodo sebi to očitali, če bodo kandidirali čez 10,15 let? Takrat, ko je Trump to blebetal ni bil predsednik, ni bil kandidat, še niti politik ne. Pa vendar so to mediji naredili za prvovrstno temo, ki je preglasila razpravo o konkretnih rešitvah za državo, v kateri je kandidiral.

Volitve v ZDA so z izidom razgalile točno tiste, ki se imajo poklicane, da razgaljajo druge. Prihaja torej nov čas za njih, zasluga pa gre predvsem spletnim platformam, ki omogočajo drugačno, bolj direktno govorico, ljudem pa bolj neposreden vpogled kdo je kdo in s tem bolj kvalitetno odločitev o tem, na čigavi strani bodo. V tem smislu se pojavljajo novi izzivi, ki jih je Trumpov štab zelo spretno in vizionarsko napovedal teden pred volitvami v govoru Melanije, ki si je kot glavno poslanstvo izbrala prav gradnjo kulture v spletnih platformah.

In to je bilo v resnici tisto, kar me je v sredo 9.11. ob 6.20 zjutraj resnično navdušilo.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Zelo dobro napisano. S člankom se v celoti strinjam.

    Seveda sedaj ni pričakovati revolucije. Bo pa že uspeh, če se mu bo uspelo korak ali dva oddaljiti od naraščajoče dekadence Zahoda.

  • Ja,res luštno pa je bilo naslednji dan šele brati komentarje privilegiranih medijskih “ekspertov” ter opazovati njihove pobešene dolge nosove-posebno naših za vse specializiranih feminističnih poznavalk in fspn oz.fdv-jevskih strokovnjakov…zelo so me zabavali.

  • Če je gospodu Mihi Klunu ( vidim, da gre za lokalnega funkcionarja SDS) v redu, da je najmočnejši voditelj sveta enak v svojih slabostih povprečnemu moškemu izza šanka v baru, potem ko zvrne nekaj krugel piva, prav.

    Meni pač ni v redu. Jaz bi pričakoval nekoga, ki je boljši od povprečnega obiskovalca barskih šankov. Nekoga, ki lahko pametno vodi svet – ki je intelektualno in moralno vreden tako pomembnega voditeljstva.

    Pred 4 leti je republikanska stranka kandidirala Mitta Romneya. On pa je imel res skoraj vse kvalitete in predispozicije za optimalnega voditelja.

    Od predsednikškega izgleda in nastopa naprej. Čeden inteligenten diplomant Harvarda. Uspešen poslovnež in guverner Massachusetsa, pomembne in razvite države ( demokratske države, kjer je uspel kot republikanec). Predan družinski človek, oče in mož s številno družino. Zvest in predan svoji prvi ženi, tudi odkar je zbolela za težko neozdravljivo boleznijo ( multiplo sklerozo). Vse življenje predan tudi svoji ( mormonski) veri.

    Nisem slišal, da bi SDS kdaj tako oboževala republikanca Mitta Romney kot zdaj obožuje Donalda Trumpa. Po mojem ga v SDS skoraj nihče niti ne pozna po imenu.

    No, in to je eden problemov, zakaj jaz vse manj vem, katero politično opcijo bi v Sloveniji sploh še podpiral. Če sploh katero.

  • Da malo relativiziram prepričanje, ki vlada v tej državi, češ, kako veliko Američanov je Trump prepričal in navdušil.

    Koliko ljudi v SLO ve, da je za Trumpa na predsedniških volitvah dalo glas precej manj volilcev kot pred 4 leti za Mitta Romneya in precej manj volilcev kot pred 8 leti za John Mc Caina? Romney in Mc Cain sta sicer izgubila volitve, nista pa imela manjše podpore od novega predsednika.

    Bistvene razlike torej ni naredil Trump. Bistveno razliko je naredila Hillary, ki je bila skrajno nepriljubljena in nesimpatična kandidatka. Za razliko od Baracka Obame, ki je bil simpatičen kandidat in odličen govornik. Pa nekoliko slabši predsednik.

    Skratka, Trump Obame ne bi premagal. Clintonovo pa bi verjetno premagal katerikoli kandidat republikanske stranke.

  • If, bo treba več poslušat in brat med vrsticami. Ni dovolj lepa retorika. Naj njej so američani nasankali že pri Obami. Kar se Trumpa tiče, njegovih hiperbol o zidu z Mehiko, prepovedi vstopa mislimanom, in podobno nisi razumel. Vzel si to zares.
    Leporečenja imajo ljudje dovolj. In Hillary je vse kar je imela, je imela samo to. Pa še to precej slabšo retoriko kot en Obama.
    Zakaj bi mu zameril, da je enak tistemu za šankom? Kdo pa je boljši?
    In seveda, sredinskot. Trump ni sredinski. In to mu je navečja kvaliteta.
    Čeprav je milijarder, pušča vtis da mu je biznis pomemben in da ni samo neki hohštapler, poln keša. To ni majhna stvar.
    Njegove kritike menagerskega izuma “proizvodnje v revnih deželah, ki čudežno znižujejo stroške”, ki so krepko začele izčrpavat ZDA, so zame naravnost fantastične. To je stališče predsednika! Ne pa “prosta stranišča za oba spola”, kar je zadnji domet demokratov.
    Da ne omenjam stališča do terorizma.
    Bolj kot Trump, so zmagali Američani, da so ga prepoznali. Medtem, ko smo mi slepi kot smo, mislili da je Hillary boljša.

    • Trump o politiki malo ve. Se je z njo v življenju le malo ukvarjal; očitno ga niti zanimala ni. Celo je brez vsakih globjih političnih prepričanj. Cel kup političnih stališč je, ki jih je zamenjal zlahka kot umazane gate.

      Ti praviš, da ni sredinski. Jaz pravim, da politično ni nikakršen. Ko je bil Bill predsednik, je bil precej dober znanec, če ne prijatelj para Clinton. No in zdaj je zaigral velikega republikanca in nasprotnika Clintonove.

      Politika je pri njemu igra, da se dokoplje do moči. Avantura. Tokrat prvič politične moči. In kar na najvišji stopnički. Avantura je tudi za Američane, da so takega človeka šli izvolit za predsednika. In naredili avanturo celemu svetu.

      Upam, da se bo avantura dobro končala. Želim torej Trumpu, da je uspešen in dober predsednik. V dobro vseh nas.

      • O tem, da so bili Trump in družina nekoč prijateljevali s Clintonovimi in da je Trump menda finančno podpiral Clintonovo dobrodelno organizacij in prvo Hillaryjino predsedniško kampanjo, so se ameriški mediji na veliko razpisali v prvi polovici tega leta.
        Ne vem, ali so s temi objavami hoteli javnosti namigniti, da je Trump demokratski “krt” na republikanski strani?

        V vsakem primeru je Trump istim medijem pomešal štrene in jim porušil predvolilne načrte, saj so kasneje odprto navijali za Hillary. Razen – če ni morda Trump res demokratski “krt” med republikanci 😉

  • Še tole, preden končam komentiranje o presentljivem novem ameriškem predsedniku:

    ( in to je spet v globokem nasprotju s tu izraženim skrajno ciničnim stališčem mnogih; češ da so obljube pred volitvami namenjene samo volilnemu rezultatu in da nikogar ne obvezujejo, ker tako ali tako niso mišljene resno :()

    Če je kdo posebej zaslužen, da gre Trump z Melanijo v Belo hišo, je to na prvem mestu delavski in nižji srednji sloj srednjeameriškega ” rust belta”. Države, ki jih je po njihovi zaslugi, potem ko jim je prebudil nove upe, Trump volilno dobil, čeprav so tradicionalno skoraj vedno glasovale demokratsko: Pensylvania, West Virginia, Ohio, Wisconsin, Michigan.

    Njim je veliko dolžan. Upam, da ne bo ( oprostite izrazu) tak pizdun, da bo na te ljudi zdaj pozabil, ničesar kot predsednik sprejel za njihovo boljšo perspektivo in obenem le sebi in sebi podobnim bogatašem še dodatno znižal že tako v USA precej nizka davčna bremena ( ki so od l. 1980 naprej bila že nekajkrat znižana). Upam, da tega res ne bo naredil.

    V prvem govoru po izvolitvi je izrecno dejal, da ne bo pozabil teh pozabljenih. Naj se tega tudi drži, pa bom spremenil svoje mnenje o njem. In to na boljše.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI