Intervju Amor Mašović, Val 202: Hude Jame resnice ne morejo skrivati

Casnik 9.11.2016 0:253 komentarji
 

“Resnica ni samo črno-bela, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico o povojnih pobojih!”

Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati.

Sediva v 15. nadstropju, lahko rečeva tipične jugoslovanske poslovne zgradbe, v Novem Sarajevu … Leta 2016 še vedno nekako spominja na neke druge čase. Kako se vi spominjate življenja tam konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih?

To je bil lepši del mojega življenja, na svetu pa sem že dobrih 60 let. Od leta 1975 naprej sem bil študent, življenje je bilo takrat lažje, potekalo je brez nekih večjih težav in pretresov. V osemdesetih letih sem začel delati v očetovi odvetniški pisarni tukaj v Sarajevu, kjer sem bil tudi ob začetku vojne. Takoj sem se vključil v odporniško gibanje.

……

Kakšno je bilo življenje v obkoljenem Sarajevu?

Bil sem vezan na teren, otroke sem videl zelo redko. Tudi žena je bila dejavna v vladnih službah. Živeli smo tako kot vsi Sarajevčani, znajti smo se morali za hrano, kurjavo … Težko je to preprosto opisati, kurili smo tako plastiko kot stare obleke, odeje, tudi časopise in knjige. Uporabili smo vse, kar je lahko gorelo.

Je bilo sploh mogoče preprečiti vojno? Kaj bi jo lahko?

Mislim, da vojna niti ni bila posledica razmišljanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vojna se je dolgo pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino. Milošević je bil lutka v rokah ljudi iz srbske akademije znanosti in umetnosti, delno tudi vodstva pravoslavne cerkve. Vojno je bilo nemogoče preprečiti, morda se ne bi zgodila, če bi se napadeni preprosto predali in rekli, da bodo postali del velike Srbije. Večina jugoslovanskih narodov je začutila, da je svoboda najpomembnejša in – povsem logično – so se branili pred agresijo.

……

V koliko jam ste se spustili, koliko množičnih grobišč ste že odkrili?

Nehal sem šteti, ampak mislim, da v dobrih 30 … 34, najgloblja je bila globoka 100 metrov. V jamah, v katere sem se spustil sam, je bilo najdenih približno 1000 žrtev, v glavnem Bošnjakov. Odkrili smo tudi približno 600 grobnic, v katerih je bilo več kot 5 žrtev in več kot 1000 grobov, kjer je bil pokopan več kot en človek.

Kdaj vam je bilo najtežje?

Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova strašna izkušnja, odkrili smo novo grobnico. Imam občutek, da me najhujše še čaka. Dolgo sem mislil, da je bila najhujši trenutek najdba posmrtnih ostankov 6-mesečne dojenčice Amile v bližini kraja Ključ. Našli smo jo v 22-metrski zelo ozki naravni jami, s kriminalistom sva se sključena komaj prebila v notranjost jame. Pod zemljo in med smetmi sva našla 188 posmrtnih ostankov, med njimi tudi nesrečno Amilo. Ostanke njenega okostja so skupaj držale plastične plenice …

Potem sem pred nekaj leti raziskoval grobišče, na katerega so opozorili nizozemski pripadniki modrih čelad. V poročilu nizozemski vladi so zapisali, da so na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih pri Srebrenici pokopali trupla šestih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Nizozemski vojaki niso več mogli nositi tega bremena, obiskali so me v Sarajevu in mi predali skico grobnice. Povedali so mi, da je tam pokopan tudi dojenček, ki je umrl med porodom …

Nesrečna dojenčica je živela samo nekaj sekund, rodila se je na betonska tla tovarne akumulatorjev. Samo vdihnila je zrak in umrla.

Nizozemski vojak je dojenčico položil v posodo za hrano in jo pokopal. Po vojakovi zaslugi smo lahko našli ostanke njenih drobnih kosti, bili so tako drobni kot sponka za papir, ki jo držim v rokah. Morda je to najtežji trenutek, čeprav …

Poznamo primer še enega dojenčka, ki ga še nismo našli in sploh nima imena, vodimo ga kot Kurspahić bejbi. V Pionirski ulici v Višegradu so v neko zgradbo strpali 70 ljudi, zabili vrata in okna ter stavbo zažgali. Morda bo najdba pepela teh žrtev najhujša izkušnja.

…..

Dva dneva sem preživel v Republiki Srbski, v bližini Srebrenice. V neformalnih pogovorih z običajnimi ljudmi srbske narodnosti nihče ne prizna genocida.

Najbolj me skrbijo žene, matere in hčerke, ki nimajo moči, da bi se sprijaznile z dejstvom, da je njihov mož, oče, sin … posilil 12-letno punčko. One to vedo, a tolerirajo. Zločini so bili očitno tako strašni, da se normalen človeški um ne more spoprijeti z njimi. Ljudje zato zločine relativizirajo, krivdo pa prelagajo na žrtve. Nekateri si celo drznejo reči, da je Srebrenica božja kazen, kot da so oni krivi za uboje Srbov v vaseh v okolici Srebrenice leta 1992. Torej je v Srebrenici ubijal bog, ne ljudje!? To nas oddaljuje od vračanja zaupanja med ljudi, čeprav znata dva naroda živeti skupaj  …

V Mariboru so pokopali 800 žrtev Hude Jame … Kako doživljajte zločine iz 2. svetovne vojne?

Huda Jama in vse Hude Jame, ki jih bomo še odkrili – zagotovo so tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa v Srbiji, Makedoniji, Črni gori – so dokaz, da se ne glede na to, koliko časa je minilo od nekih dogodkov, resnica ne more in ne sme skrivati. Resnica je dejstvo nekega trenutka, a je tudi res, da resnico vedno pišejo zmagovalci in da njihovi zločini uradno ne obstajajo. Toda zločinov se ne da prikriti!

Pred kratkim me je tukaj v Sarajevu obiskal zunanji minister Katalonije, z mano se je želel pogovoriti o naših izkušnjah z iskanjem pogrešanih ljudi. Zakaj? Ko je bil na oblasti general Franco, je med letoma 1936 in 1975 v Španiji izginilo kar 140 tisoč ljudi. Katalonci so zdaj prepričani, da je nastopil pravi trenutek, da razkrijejo resnico o pogrešanih. Res je, zdaj je že prepozno, resnica ne bo več enakovredna, kot bi bila pred 50 leti, vendar je pomembna.

……

Amor Mašović, verjamete, da je večina ljudi vendarle dobrih?

Absolutno. In ne samo v Sarajevu in Bosni in Hercegovini, po vsem svetu. A žal več pozornosti dobijo slabi ljudje, polno jih je v medijih. Dobri ljudje niso zanimivi drugim dobrim ljudem. Velika večina ljudi je v svojih dušah dobrih.

Vir: Val 202

 
Značke:

3 komentarji

  • Zdravko

    Škoda je, da ljudje ne razumejo, da so vojno zakuhali komunisti zaradi razpada partije in celotnega sistema.
    Kakšni akademiki!? Kdo je pa še kdaj o čem vprašal akademike? Še akademiki so bili lutke, sužnji, ki so priročno dali kritje komunistom tipa Milošević in ostali kamarili.
    Zato bodo balkanski narodi še dolgo ostali sprti in to je najbolj žalostno.
    Gospod očitno tudi vloge Franca ne razume in ne vidi, da so vzrok vsega komunisti s svojo super revolucijo.

  • Veliko Srbijo so hoteli akademiki iz Srbske akademije znanosti in umetnosti: npr. Dobrica Čosić in klerikalci iz Pravoslavne Cerkve. Razsuti komunisti so izkoristili zaradi razpada upanja v komunizem novo upanje v nacionalizme. Vse to so učinkovito jahali in še danes jahajo. Tako komunizem kot nacionalizem (nacional socializem) nas peljejo v revščino in vojne.

  • Tudi v Sloveniji se je impotentnost in gospodovalnost “desničarjev” s slovenskim nacionalizmom in klerikalcev z “močjo Naše Cerkve” uspešno zlizala z “nacionalnim interesom” komunistov in njihovim “gradualizmom”. Jasno je, da po 26 letih ne eni in drugi poštenim ljudem ne morejo pokazati nobenih pozitivnih rezultatov. Samo sovraštvo in histerijo.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI