Ameriški kulturni model

Milan Knep 6.11.2016 6:45
 

mcdonaldIz svojega zgodnjega otroštva se spominjam, da sem v skladišču vaške šole pogosto videl kartonske škatle s človekoljubnim simbolom. V škatlah je bilo mleko v prahu, sir, olje in drugi prehrambeni artikli. ZDA so namreč leta 1947 začele izvajati t. i. Marshallov načrt, imenovan For European Recovery, Program za obnovo Evrope. Pomoč smo sprejemali brez zadržkov, ker se nismo zavedali, da je mišljena kot dolgoročna investicija, s ciljem ustvarjanja tehnološke in gospodarske odvisnosti Evrope od ZDA. Države prejemnice so morale izpolniti pogoj: dovoliti ameriški nadzor nad svojo ekonomijo. Posebej nestrpno smo otroci čakali na ameriške filme in risanke, ki so jih na škripajoč projektor predvajali v dvorani zadružnega doma. Še več desetletij pozneje nismo razmišljali, da je pomenil vstop ZDA na evropsko celino v Normandiji, 6. junija 1944, v Operaciji Overlord, ki velja za največjo pomorsko-zračno desantno operacijo v zgodovini vojskovanja, uvod v ameriški ekonomski in kulturni imperializem, katerega pravi obraz prepoznavamo šele sedaj.

Čemu ta uvod? Rad bi poudaril, da se je celotna Evropa brez boja, v veliki naivnosti, ali pa tudi ne, predala v roke ameriškemu kulturnemu imperializmu in sprejela ameriški kulturni model, v katerem se, če parafraziram sv. Pavla, danes gibljemo in smo. V Evropi nismo prepoznali nastavkov, ali pa nam jih ni bilo dovoljeno prepoznati, da nas bo ameriški kulturni model povedel v duhovno in kulturno opustošenje. Za to slepoto obstaja nekakšna zgodovinska razlaga: nacizem, fašizem in komunizem so Evropo tako razdejali, da smo z odprtimi rokami sprejeli ameriško pomoč. Nismo hoteli in ne mogli videti cene, ki jo kot celina za to slepoto in nemoč sedaj plačujemo.

V Svetem pismu najdemo vzorce, ki nam, če jih prenesemo na evropske razmere, pomagajo razumeti, kaj se nam dogaja. Tako nam današnji odlomek iz knjige Makabejcev osvetljuje razloge, kako in zakaj je Evropa klonila pred Ameriko. Odlomek pripoveduje, da se je najbolj zavedno jedro judovske skupnosti zbralo okoli Makabejskih bratov in se uprlo grškemu kulturnemu, političnemu in ekonomskemu imperializmu.

Leta 333 pr. Kr. je Aleksander Veliki v bitki pri Isu, nedaleč od Tarza, kjer je bil rojen sv. Pavel, premagal perzijskega kralja Dareja III., zasedel Palestino in za njo ves Bližnji Vzhod. Po teh osvajanjih je judovska narodna in verska skupnost začela razpadati na dva duhovno-kulturna bloka. Na eni strani so bili Judje, helenisti, ki so z odprtimi rokami sprejeli grško kulturo, na drugi strani pa Judje, ki so se zavedali duhovnih, kulturnih in političnih posledic grške nadvlade. Ti drugi so sledili Makabejskim bratom in se leta 167 pr. Kr. uprli kralju Antiohu IV. Epifanu (175–163 pr. Kr.), pripadniku makedonske dinastije Selevkidov, ki je v Jeruzalemu uvedel pogansko bogoslužje, prepovedal obrezo in judovske verske in narodne običaje itd..

Tako kot v Evropi vse bolj poklekujemo pred angleščino, novo linguo franco, ter  ameriškimi gospodarskimi in finančnimi inštrumenti, tako je v času Makabejskih bratov veljalo, da je vse, kar je grško, boljše in naprednejše. Za napredne svetovljane med Judi so hoteli veljati predvsem mladi. Navduševali so se nad grščino, ki je veljala za antični globalni jezik. Mladi Judje so se stapljali z grško kulturo tudi zato, da so se laže upirali starejši generaciji in oblikovali svojo drugačno prihodnost. Kralj Antioh Epifan je z dekreti silil mlade, naj zapustijo Postavo, izročilo Abrahama, Mojzesa in prerokov in se oprimejo gimnazij (izpeljano iz gr. gymnadzō, telovadim, urim se, to pa iz gymnós, nag, gol). Mlad človek je še kako dovzeten za vse, kar izboljšuje njegov zunanji izgled in telesno moč. Po grškem vzoru so telesne vaje v gimnazijah izvajali goli.

Kralj se je zelo jasno zavedal, da bodo mladi prav zaradi drugačnega odnosa do telesa, ki so jim ga vcepljale gimnazije, postali lahek plen grške kulture. O tem nazorno govori prva knjiga Makabejcev. Ko so mladi na področju morale, še posebej kar zadeva odnos do telesa, sprejeli grške vrednote, je bilo jasno, da bodo v paketu prevzeli tudi vse drugo. V gimnazijah se je izvajala grška indoktrinacija v smislu omalovaževanja judovskega izročila ter uvajanja grške religiozne mitologije in grške filozofije. Ko so palestinski kralji, tujega porekla, kot podaljšana roka grške centralne oblasti, uspeli mlade Jude odvrniti od izročila, ki so jim ga posredovali starši, so mladi sprejeli tudi grško ekonomsko in politično nadvlado.

Tako kot se danes mnogi mladi v Sloveniji pogosto sramujejo vsega slovenskega, zaradi česar podcenjujejo slovensko umetnost, tehnološke in znanstvene dosežke uspešnih Slovencev, in se ne zanimajo za duhovno in kulturno vlogo, ki jo je imela v naši zgodovini Cerkev, tako so se mladi Judje začeli sramovati svoje glasbe, svojega vzorca družinskega življenja, sodelovanja z vaško sinagogo in osrednjim templjem, sramovati svoje vere itd. Judovsko duhovno in kulturno dediščino so številni mladi skupaj z judovskimi oportunisti odmetavali na smetišče zgodovine, prihodnost pa pripisovali tistim, ki so se ozirali proti Atenam.

Nekateri Judje so tako radikalno presekali z izročilom, da so sami hodili h kraljem in se jim udinjali z vprašanjem, kaj še lahko storijo v dokaz, da v srcih niso več Judje, ampak so z vsem bitjem lojalni novi oblasti. Notranja razklanost judovstva se je nadaljevala in je ne dolgo za tem pripeljala do uničenja njihove državnosti.

Kristjani danes ne živimo iz duha tistih Judov, ki so izdali Mojzesa in preroke in se stopili z zavojevalci, pač pa želimo živeti iz tistega duha Makabejskih bratov, ki je podoben duhu mučencev prve Cerkve in krščanskim mučencem našega časa. Mučeništvo kristjanov, ki se navezuje na mučeništvo Makabejcev, se nikoli ni prenehalo. Tudi danes so milijoni kristjanov preganjani, mučeni in pobiti. Pobijajo jih v Nigeriji, koptske kristjane v Egiptu, kristjane v Siriji in Iraku, kristjani se morajo kot nekoč pred rimskimi cesarji skrivati pred sodobnimi kitajskimi voditelji itd.

Ameriški kulturni model, ki se je v zadnjih šestdesetih letih globaliziral, je unificiral kulturo. O tem, kakšno razdejanje pušča za seboj, piše Miran Zupanič (Pogledi, 26. 2. 2014), scenarist in režiser, pred leti dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, sedaj na čelu Programskega sveta Radiotelevizije Slovenija: “Globalna kultura pomeni unificiranje estetskih praks in posledično tipizacijo doživljajskih zmožnosti publike. Ne gre samo za to, da monokulturni vzorci izrivajo množico raznolikih kulturnih vzorcev, predvsem gre za unificiranje poprej raznolikih oblik zavesti. Standardne prakse umetnostne industrije sodijo v širše polje kulturne industrije, ki je industrija zavesti – osrednji industrijski princip pa je ravno tipizacija. Globalna kultura stremi k poenotenju, k brisanju razlik, predvsem doživljajskih; briše specifične senzibilnosti, ustvarja polje univerzalnega, tipskega izraza, s katerim potem nagovarja publiko, ki tudi sama postaja vse bolj tipska v svojem dojemanju in doživljanju. Ta proces pomeni strahotno siromašenje, regresijo, zavest se krči, omejuje, determinira. Če vzamemo prevladujočo ameriško kinematografijo, ki producira določene kulturne, doživljajske in identitetne vzorce, gre seveda za nekaj popolnoma drugega, kot če vidimo paleto različnih kinematografij, različnih senzibilitet in avtorjev, ki odpirajo doživljajski prostor na vse strani. To, kar nas mora v resnici skrbeti, je unifikacija sveta, v katerem vse, kar je drugačno, drobno, specifično, posebno, postaja vedno manj pomembno, vse manj vredno in je obsojeno na izumrtje. Globalna kultura, ki nam jo prikazujejo kot angloameriško, seveda tudi ni pristna angleška in ameriška kultura.”

Kultura, o kateri govori Zupanič, žene svet v poplitvenje, v primitivizem resničnostnih šovov, ko narcisizem in potrošništvo ugašata ogenj, duha in notranjo moč Makabejskih bratov, ki so verjeli v presežno resničnost, v Boga, v večne dobrine, ki imajo absolutno ceno.

Ponovimo s sv. Pavlom: »Bratje in sestre, nekateri nimajo več vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem.« To pa se bo zgodilo, če bomo, kakor naroča sv. Pavel, ‘molili in skrbeli, da se bo božja beseda širila in poveličevala.’

 
Značke:

22 komentarjev

  • Janez Gorenc

    Ja, “hudič me je nagovoril, da to naredim”, ne? Saj mi Američani niso s puško vsilili svojih pesmi, svoje hrane, svoje pijače, svojega načina razmišljanja – z zvijačo so me speljali na napačno pot. Joj, prejoj!!!

    Gospod Knep, ali vam kdo preprečuje, da še naprej razmišljate po svoje, poslušate slovensko glasbo, jeste potico, pijete lipov čaj? Ali vam kdo preprečuje, da verujete, kot so verovali Makabejci? Mislim, da ne.

    Veste, nekdaj sem se tudi jaz sekiral, ‘kako so ljudje zapeljani in ne razumejo’, bla, bla, bla… Nič več. Potrudim se sam razumeti, ostali pa tudi verjamejo, da razumejo. Kdo sem jaz, da bom razsojal, ali razmišljajo prav ali ne?

    Velikokrat slišimo – ljudje so ovce (3. oseba). Vendar ne poznam nikogar, ki bi se prepoznal za ovco. Vedno so ovce ‘ljudje’. Vi ste božji človek, zato najbrž veste, katero stvar je Bog najbolj pravično razdelil med ljudi? Pamet! Vsakdo misli, da je ima dovolj.

    • Način, kako je prišlo npr. do izvirnega greha (Adam in Eva v raju) je precej bolj podoben temu, kar je opisano v gornjem članku, kot pa kakšni prisili v stilu grožnje s puško.

  • Zdravko

    Jaz se tudi ne bi preveč zmrdoval nad američani. Sploh ne kot nekdo, ki so ga pitali z marksistično izmišljeno kulturo, ki je služila zgolj vladarjem osebno. Ameriška vsaj služi kapitalu, kar je gotovo bolj pošteno. In še, ameriški se da upreti, nihče te z grožnjami ne sili, tako kot je na drugi strani bilo pri nas. Torej za nas je Marshalov plan nirvana, ameriški kulturni imperializem nebesa na zemlji. Zravnale so se gore, dvignile doline. Mimo McDonaldsa grem z lahkotnim korakom in mi niti na misel ne pride, da bi zavil noter. Čeprav sem bil enkrat ali dvakrat. Ni stvar v preziru, stvar je v tem, da se temu lahko upreš. Tistemu spomeniku Kidriču pa se ne moreš upreti, razen če si oči iztakneš!

    • Saj če nočeš videti Mcdonaldsa, si moraš tudi oči iztakniti.

  • Povezovati slovenstvo in katolištvo je isto kot povezovati žrtev in rablja. Če bi bilo po volji Vatikana, bi bili Slovenci že zdavnaj nemško govoreči katoliški Avstrijci, ali pa morda celo podalpski katoliški Hrvati, četudi je slednje bistveno manj verjetno kot prvo, kajti papeštvo se je vedno – sploh pa po reformaciji – na smrt balo germanske moči in se ji je posledično dobrikalo in jo poskušalo zadovoljiti. Hrvati pa so kljub svojemu fanatičnemu katolištvu v očeh vatikanskih Latinov pač samo eno od zahojenih slovanskih plemen na Balkanu, s katerimi je treba manipulirati, jih hujskati drug na drugega ipd.

    • Janez Gorenc

      Walter is someone who is still fresh on this forum and wants to make his presence felt – and seen. Why go to so much trouble, Walter? Does the existence of some free-thinking people make you feel so anxious? Or is it your namesake, you know, the one whose nom-de-guerre you stole, who si making you do it? The one whose hands were dripping with blood in Spain? We tolerate you here because we’re very tolerant people. So keep at it for as long as you want. Why am I writing in English? Oops, it must be those demonic American imperialists that are making me do it… Or is it the Catholic ones?

    • Dejstvo je, da ZDA, Vatikan, Nemčija, Italija in Anglija od vseh 6ih balkanskih držav nekdanje SFRJ še najbolj resno jemljejo Hrvaško. Ni naključje, kljub vojni je Hrvaška naredila največje korake iz socializma. Že po lestvici sovraštva lahko sklepamo, koga se ex komunisti najbolj upravičeno bojijo. Z veseljem hodim na Hrvaško.

  • Ne morem verjeti, kdo je ta članek napisal. 2x sem šel gledati. Prej bi dal avtorstvo kakemu članu ZL, ali kakemu krščanskemu socialistu tipa Peter Kovačič Peršin. Ne razumem globokega sovraštva in strahu pred ZDA in globalizacijo, ki se notri skriva, med številnimi resnicami in polresnicami. Evropa je čisto sama kriva, da je generirala sovraštvo do liberalizma, judov, da je spodbujala 200 let socializem in sprego aristokracije in prog

  • Lepim odlično predavanje Capudra o Evropi, da zvemo, kaj vse je Evropa dobivala iz Vzhoda. Ne pove pa (ker ne pozna) kaj Evropa dobiva iz ZDA. https://youtu.be/oY-hjeDqh0s. Nisem fanatičen oboževalec ZDA. Raje gledam evropske filme (a se ne strinjam s fevdalno, provincialno defetistično miselnostjo naših kulturnikov, ki jim je uspel sramoten desant na Univerzo). 1x letno se zaradi otrok ustavimo v Mc Donaldsu.

  • Resničnostnih šovov ne gledam, ker so triumf primitivizma. A iz ZDA kot svetovne gospodarske sile že 200 let prihajajo znanstveni, tehnološki in drugi izumi. Tudi s področja zdravstva in šolstva, imajo najboljše Univerze na svetu. Tudi konkurenca med religijami. Njihovi škofi niso niti pod razno tako socialistično sprijeni kot številni evropski škofje. Če nekdo ni v stiku z Bogom, ni ustvarjalen ne doma, ne v svetu.

  • Vedno bolj mi je odbijajoče umiranje za narod, za domovino, za religijo. Ker so to vse neke kolektivistične, umetne tvorbe. Seveda pa je prav, da je človek zvest sebi, svoji veri in svojemu Bogu. Preveč grdih izkušenj imamo zadnjih 500 let, kako so pokvarjeni papeži, škofje, duhovniki, Napoleoni, Hitlerji, Mussoliniji, Stalini in Kidriči hujskali ljudi in jih manipulirali, da so umirali za njihove ozke, bolane interese.

  • Vincencij

    Spoštovani gospod Milan Knep,

    tudi jaz sem idealist. In se strinjam: Ponovimo s sv. Pavlom: »Bratje in sestre, nekateri nimajo več vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem.« To pa se bo zgodilo, če bomo, kakor naroča sv. Pavel, ‘molili in skrbeli, da se bo božja beseda širila in poveličevala.’: ”

    ………………………..

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Kar zanimiv članek. Posebej tisti del, ki govori o tisti poglavitni pomanjkljivosti grške demokracije: Demokratično sprejete odločitve so bile dobre za državljane demokracije in ne nujno za tujce. Tega so se dobro zavedali že Atenci sami. Od časa do časa se je znotraj njihovega imperija kakšno mesto uprlo plačevanju davkov, kar je posledično pomenilo vojno z Atenami.

    No ja, grška kultura je pripomogla k propadu judovske države ampak kasneje je propadla tudi grška kultura. In tudi religija, ki jo je nasledila krščanska religija z judovskimi koreninami. Sčasoma se vse spreminja.

  • Zakaj je propadla Grčija, zakaj propada Slovenija in večina Evrope in zakaj gre očitno tudi ZDA po tej poti (Bush, Obama, Clinton, Trump)?
    http://www.casnik.si/index.php/2015/02/17/grcija-kot-opozorilna-zgodba-o-socialni-drzavi/

    • Izjemoma sem šel prebrat tako dolg članek, ki je sicer zanimiv. Grki so naredili šolski primer slabševalnici bizantinska birokracija. Kot sem tudi že sam neodvisno ugotavljal v Sloveniji najbrž ni ene politične stranke, ki bi bila imuna na etatizem. Sej menda v naslednji sedemletki Bruselj pripira pipico subvencij. O ja še bo pritoževanja in stokanja, moja ‘kristalna krogla’ nam napoveduje živahno prihodnost. Ko se bo spet naslednjič začela debata o dvigovanju DDV-ja ali podobnih davkov bom pa tudi sam začel varčevat za odselitev v tujino. Pa naj si penzijonisti in tovariši pralci možganov sami plačajo pokojnine.

  • Sploh pa bi lahko črna celibaterska bratovščina, ki ji pripada tudi Knep, pokazala malo več hvaležnosti do ZDA! Kdo je poleti 1945 stal med Rdečo armado in Rokavskim prelivom? Samo US Army in še posebej ameriška jedrska bomba. Če ne bi bilo teh dveh, bi si bili boljševiki v mesecu ali dveh podjarmili celo razrušeno celinsko Evropo, morda pa tudi Britansko otočje. Ni treba biti ne vem kakšen veleum, da veš, kakšna usoda bi v takšni sovjetski Evropi doletela RKC …

  • Amerika mi je v redu, zato ker je po mojem mnenju najbolj svobodna od vseh. Ampak kljub vsemu se precej strinjam z gornjim člankom. Ni pa najbrž vse tako slabo.

    Mislim, da je pri američanih problem, da so iz denarja naredili malika. In nekako enačijo svobodo denarja s svobodo človeka. Sploh nimajo mehanizma, po katerem bi ločevali med dobrim in slabim izvorom kapitala. Niti nisem prepričan, če sploh imajo demokracijo, ker kapital zelo sumljivega izvora usmerja njihovo predsedniško kampanijo.

  • Če je Marshallov plan, paketi UNRE, stik z ameriškim jazzom in redkimi ameriškimi spektakularnimi filmi, ki jim je bilo dovoljeno priti do tedanje v realsocializmu odraščajoče slovenske mladine, ki so danes nekje v povprečju stari starši današnjim slovenskim najstnikom, opredeljujemo kot imperialistično pošast, potem verjetno v svetovni zgodovini nikoli ni bilo bolj prijazne imperialne pošasti.

    V povojnih desetletjih so razen trde ideološke levice in ostankov pristašev poraženega nacifašizma stari celini in njenim demokratom Američani pomeni trdno in bratsko oporo. In čez berlinski zid se je plezalo le v tisti smeri, ki so jo ščitili ameriški vojaki.

    Vsaka zelo svobodna družba izobilja naplavlja predse tudi dekadentne kuturne in družbene vzorce in fenomene. Če so kateri iz Amerike v Evropo prevzeti, so praviloma prevzeti brez prisile ali načrtnosti. Pravzaprav same ZDA bolj kot Evropa ohranjajo vedenje in družbeni konsenz, kaj je nespodobno, čeprav ni prepovedano. Za pretirano potrošništvo, materializem in toleriranje dekadence smo vsaj po mojem odgovorni v Evropi in v Sloveniji čisto sami.

    • Janez Gorenc

      Dve stvari sta zanimivi, v bistvu tudi grozljivi:

      1. neznosna lahkost, s katero so se bivši nacisti po vojni v Vzhodni Nemčiji prelili med komuniste in verjetno sploh niso opazili kake bistvene razlike

      2. kako so naprednjakarji v desetletjih po vojni uspeli večino v zahodni Evropi obrniti proti Ameriki, čeprav je bila do Evrope vedno zelo prijazna in jo je v 20. stoletju večkrat reševala pred samo sabo – nazadnje v Bosni. Ljudje so to pripravljeni takoj pozabiti.

      Danes se pokroviteljsko smejimo Američanom, kako naivni in butasti so, ker bodo izvolili tako zanič predsednika(co). Sami seveda pozabljamo, da smo na zadnjih dveh volitvah večinsko izvolili stranko, ki se je ustanovila tri tedne prej in ki sploh ni imela programa. Če bi bil naslednjič izvoljen za predsednika vlade šimpanz, ne bi bilo nič bolj neumno kot to, kar smo dvakrat storili.

      • Z vsem spoštovanjem se steinjam s prvima dvema odstavkoma. Ne pa z zadnjim. Vedno bolj mi je jasno, da večina Slovencev noče voliti Janše. Preprosto, nočejo Karamarka, vojske, spletk, tajnih služb, afer, pogrevanja zgodovine, klerikalizma in domobranstva. Hočejo (upam), tako kot normalna sredina, reševanje tranzicijskih gospodarskih tem, ki bi jim naredila življenje znosno in bi hkrati iz rok izpulila moč komunistom.

      • S stalnim nabijanjem ozke ideologije, s trmastim vztrajanjem svojega prav, z vedno večjo agresivnostjo (ki je znak zelo majhne ustvarjalnosti) dejansko samo potiskajo vso moč nazaj v roke komunistom.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI