Konservativci, mali in veliki

Marko Mehle 5.11.2016 6:45
 
thomas_stearns_eliot

T.S. Eliot

»Ves sodoben svet je razdeljen med konservativce in naprednjake. Naloga naprednjakov je, da delajo napake. Naloga konservativcev pa, da preprečujejo, da bi se te napake popravile. Tudi, ko bi se revolucionar kesal lastne revolucije, bi jo tradicionalist že branil kot del svoje dediščine«.

Večno duhoviti Chesterton je pred slabim stoletjem zapisal zgornjo ironično misel o odnosu med konservativci in naprednjaki, ki kaže na paradoks obstoja enih in drugih. Ta je aktualna še danes, četudi bi morda na prvi pogled izgledalo, da so slednji v manjšini, ali pa vsaj šibkejši – sodeč tudi po besedah Rusella Kirka: »Sem konservativec. Zelo verjetno sem na strani poražencev, pogosto se mi zdi, da je tako«. Sodobna mentaliteta je namreč močno usmerjena v napredek, liberalnost je sveža in kozmopolitska, tradicija pa je na slabem glasu, podvržena stalnim interpelacijam in zgodovinskim revizijam. Današnji konservativec bojuje večino svojih bitk v obrambi, ker je naprednjak splošno dojet kot kompetenten, da postavi danes pod vprašaj prav vsak običaj ali pravilo od včeraj.

O konservativizmu je možno razmišljati na dva načina. V ožjem smislu gre za skupek psiholoških vzgibov in nostalgij, ki opevajo tradicijo in »stare dobre čase« ter za nekoliko odklonilen odnos do novitet ali družbenega eksperimentiranja. Razlogi za takšno stanje duha so lahko različni; mogoče so bolj povezani s poetičnim kakor pa z racionalnim delom človeške duše. Marsikdo v tem vidi iz generacije v generacijo ponavljajoč se vzorec žalovanja nad izgubljeno mladostjo, ali pa pomanjkanje širine duha, morda celo razočaranje nad resničnostjo. To je tisti »mali konservativizem«, ki predstavlja le sentiment; tako, kot je tudi sentiment tisti neskončno naivni optimizem o večnem napredku, ki pogosto tare progresiste. Toda ni samo to.

»Neskončen obrat zamisli in dejanja,
neskončnega izumljanja, neskončnega raziskovanja,
prinaša nam znanje o gibanju, a ne o mirovanju,
daje nam znanje o govorjenju, a ne o molčanju,
o besedah vedenje, a ne o Besedi znanja.
Vse znanje nas bliža k naši bedi,
in beda nas bliža k smrti,
a smrt nas ne bliža k Bogu.
Kje je življenje, izgubljeno v bivanju?
Kje je modrost, izgubljena v znanju?
Kje je znanje, izgubljeno v informacijah?
Krogi neba nas dvajset stoletij
oddaljujejo od Boga in bližajo k prahu.«

T.S. Eliot, The dustland and other poems

V resnici se vsa debata med konservativci in naprednjaki vrti okoli dihotomije tradicija – revolucija. Medtem, ko progresist verjame v moč volje in v sposobnost človeka, da preko znanosti in tehnike zgradi drugačno družbo in spremeni naravno danost po svoji volji (tudi človeško naravo), se tradicionalist opira predvsem na sholastično dediščino in na vero v transcendentni red, ali v nek naravni zakon, ki vlada tako družbi, kakor človeški vesti. Abstraktna racionalnost sama ne more zadostiti človeškim potrebam, zato konzervativec brani moralni red, ki je transcendentnega izvora. Včasih ga brani iz gole nostalgičnosti, včasih kot vzgib hrepenenja po izgubljeni modrosti, včasih iz nezaupanja do sprememb, a dostikrat tudi zato, ker ceni tradicijo in ker razume pravi pomen in morebitne posledice odmika od te morale. To je »veliki konservativizem«.

A često se zgodi, da se mali konservativizem polasti tradicije ter vzpostavi monopol nad njo. Takšno stanje, ki bolj spominja na Chestertonovo ironijo, duši ustvarjalnost ter onemogoča plodnost idej. Tradicija nato postane razvalina ali drevo, ki je nesposobno vzcveteti na novo, zato počasi zamre. Alexis de Tocqueville je nekoč izrazil: »Ne morem ubežati strahu, da bi ljudje dosegli točko, na kateri bi dojeli vsako novo teorijo kot nevarnost, vsako inovacijo kot naporno težavo, vsak družbeni napredek kot prvi korak v smeri revolucije; in da se bodo povsem uprli vsakršnemu premiku v katerokoli smer«. Pretiran dogmatizem ali neprilagodljiv purizem ne delata uslugo tradiciji, temveč jo dušita. Tradicija je živa stvar, nikoli povsem dokončana, ki potrebuje stalen dotok svežine, da se ohrani v času.

Pravi Eliot, da je »nevarnost v tem, da bi povezovali tradicijo z nepremičnim; o njej razmišljali kot o nečem, kar se upira vsaki spremembi. Da bi se poskušali vrniti k nekakšnemu prvotnemu stanju, za katerega si domišljamo, da ga lahko ohranimo za vedno – namesto, da bi poskušali vzpodbuditi takšno življenje, ki je to stanje vzpostavilo«. Kako vzpodbujati življenje, ki bi ponovno oživel tradicionalne vrednote je vprašanje, ki si ga mora zastaviti sleherni sodobni konservativec. Sam verjamem, da bo rešitev povezana z vzgojo ljubezni do modrosti, z gojenjem smisla za estetiko, s harmonijo in poslušanjem glasbe, predvsem klasične, s prebiranjem dobre poezije in najboljše klasične literature ter z občudovanjem narave. Tradicionalna kultura potrebuje določeno mero senzibilnosti za vse te stvari, veliko te rahločutnosti pa je v ljudeh danes poškodovana. Zato je potrebno najprej regenerirati dušo in značaj ljudi.

Ampak to, kar se na prvi pogled morda zdi Sizifovo delo, je lahko le priložnost, ki čaka, da jo nekdo pograbi. Po pogorišču modernosti tava velika množica ljudi brez korenin, zapuščeni in razočarani nad vsemi družbenimi in političnimi eksperimenti, ki so jih pustili prazne. Njihova duša je nihilistično indiferentna, a ne toliko, da bi v njih odmrla potreba po smislu. V obupu in pomanjkanju opore se zatekajo k različnim filozofijam in new-age religijam in iščejo odgovore, kjer jih ni. Zato so, če ne že dovzetni, vsaj pripravljeni prisluhniti – tudi velikim konservativcem. »V revolucionarnih dobah ljudje pogosto preizkusijo vsako noviteto, se vseh naveličajo, nato pa se vrnejo k starim načelom, tako dolgo pozabljenim, da se zdijo bogati in osvežujoči, ko so ponovno odkriti«. Tako je dejal Russell Kirk, eden izmed njih.

 
Značke:

17 komentarjev

  • Alexis de Tocqueville je bil eden prvih evropskih klasičnih liberalcev, ki je študiral Ameriko po ameriški revoluciji, ki so jo izpeljali ameriški ustanovni očetje. Verjetno bi ta konzervativni manifest izgubil veliko na teži, če bi avtor pred Alexis napisal liberalec. Študiral je zakaj Američani živijo svobodo in odgovornost, Evropejci pa ne, kljub temu, da so Francozi z revolucijo podrli fevdalni imperij, ki je tako dušil večino.

  • Zakaj se je Evropa po francoski revoluciji obračala v smer socializma (novega fevdalizma) neštetih zblojenih progresivizmov, ki so sbobodo zapirali in prožili nove revolucije in državljanjske vojne, medtem, ko je Amerika dala prostor ustvarjanju, svobodi in življenju ter zdravi tekmovalnosti (tudi med cerkvami in religijami), med številnimi narodi na njenih tleh in med rasami?
    V samem članku me skoraj nič ni prepričalo

  • Meni je deloma konzervativnost blizu. Spoznavam stare vrednote in jih skušam živeti in uporabiti v novem svetu, spreminjajočem se življenju. Progresivizem, sploh pa družbeni eksperimenti so mi tuje. Razlikujem liberalizem in progresivizem (socialistično generiranje sanjarij za dosego totalne oblasti nad družbo). Osebno ne zaupam konzervativni mulariji pod 50 let, ker so pozerji ali motenci.

    • Ti si konzervativni liberalec, kar je nekako pol tič pol miš – tu gre za poudarjanje predvsem ekonomskih svoboščin. Protiutež temu so socialni liberalci, ki so spet pol tič pol miš – pri tem gre za poudarjanje socialnih pravic. Progresivizem je pa “čisti” liberalizem in je v konfliktu z obama variantama “liberalizma”, ki ju omenjam zgoraj. Progresivizem si tako prizadeva za tehnološki razvoj družbe (nima nobene zveze z socializmom), pri čemer so moralno socialna vprašanja potisnjena v ozadje.

  • Pri svojih otrocih sem občudoval, kakšno moč ima otrok, da raste iz vseh gibalnih in drugih omejitev, kakšno ustvarjalnost za premagovanje številnih frustracij. So pa otroci, ki jih starši dajo v vatko, jih prezaščitijo in ti otroci se bojijo spoznavati svet, življenje, drugačnost, drugega in Drugega. Krčevito se oklepajo varnosti, blata (zadržujejo blato), ugodja, svoje ozke cone udobja.

  • Ko pridejo ti prezaščiteni (prestrašeni izzivanja življenja) iz pubertete, so zelo manipulativni in se imajo za nekaj več. Bistvo pa je, da ne živijo življenja, ampak ga perfekcionistično kontrolirajo, ne živijo odnosov, ampak jih kontrolirajo. Ne živijo vrednot, ampak jih ideološko vsiljujejo.

  • Tu bom poskušal postaviti slovenski narod, družbo, ki se je ves čas tlačansko (še bolj pa to velja z plavo kri) bala sprememb, poskušanja, odprtosti, konkurence idej, informacij, znanja. Slovenci se reform in spreminjanja sebe bojimo že preko 500 let. Bojimo se dialoga z drugačnim, drugim, Drugim. Zadrtost protestantskega janzenizma se je tu čudovito prijela: večna krivda in sram, ki hromita življenje, spreminjanje, rast.

  • Nikakor pa ne hromita transmisij, pretvarjanja, lepih fasad, delanja lepega navzven, perfekcionizma in gospodovalnosti. Pridni (ubogljivi) birokrati in pokvarjeni manipulatorji. Nič čudnega, da je komunizem eksplodiral v Sloveniji in da večina na “levici” in na “desnici” obsedeno časti socializem (novi fevdalizem, birokratski razred, nešteto fevdov v naši družbi).

  • Zdravko

    Zdi se, da sta dve obliki konzervativizma in tradicionalizma. Ena je komformizem. Zakaj bi spreminjali karkoli, saj mi je dobro. Vse novotarije vedno prinašajo s sabo vznemirjenje, spore, dodaten napor… Zakaj, če mi je pa dobro. In včeraj mi je bilo še bolje, preden so prišli ti progresivci.
    To ni konzervativizem, čeprav to pogosto označujemo tako.
    Kot pravi avtor, oživeti tradicijo, to je konzervativizem. Klasični liberalec je konzervativen. Za razliko od progresvnih liberalcev in socialistov in …
    Videti smisel v tradiciji, znati ga artikulirati, uživati lepoto tradicije, to je konzervativizem. Ne pa vzdrževanje statusa quo in vpiti, da branim tradicijo. To ni obramba tradicije.
    Tudi progresivci so morda v dveh oblikah. Eno je neka novost v znanosti, politiki, poslovanju… To je v resnici lahko “oživeta tradicija”, ki vedno nosi kaj novega, kaj duhovitega. Drugo pa je so progresisti, ki vedno da bodo naredili napako, kot pravi Chesterton, vendar vedo, da jo morajo podtakniti drugemu, da se spotakne. Potem pa zmagujejo. Proti komformistom brez težav, ker v udobju fotelja te ni težko premagati, proti vsem drugim pa tudi, samo z nekaj več spletkarjenja in zvijač. V teh je pa neki komunist sploh popoln, da tako rečem. Ni sicer, ker bo na koncu spotaknil samega sebe, ampak do takrat pa jih bo veliko trpelo.

    Kar se tiče Slovencev, kam nas uvršča morbidnost? Fascinacija s smrtjo, tako značilna za našo družbo nas pelje naravnost v jamo. Tako komformiste kot komuniste in druge naprednjake. Iz reforme v reformo status quo do bankrota in razgona preostanka naroda po celem svetu.

  • Za razliko od progresistov imajo previdnejši in bolj v preizkušenih in najboljših tradicijah zakoreninjeni konzervativci v večini stvari ponavadi enostavno prav.

    Redkeje od progresistov mislijo, govorijo in delajo neslanosti, neumnosti, zgrešene in nevarne stvari. So pa v skušnjavi, da so manj inovativni in s tem ustvarjalni od progresistov. Vsekakor je pomembna koristna funkcija konzervativcev, ki je ne bo delal nihče drug kot oni, da delajo red za kaosom in opustošenjem, ki ga za seboj neredko puščajo progresivci, sploh pa revolucionarji in diktatorji. Torej med drugim kot družbena smetarska služba v žlahtnem pomenu besede.

    Red in vzdrževanje naravnih in socialnih ravnovesij in harmonije so pomembne funkcije, da vsak normalen človek lahko sploh dobro funkcionira kot biološko, psihološko in socialno bitje.

    • “Za razliko od progresistov imajo previdnejši in bolj v preizkušenih in najboljših tradicijah zakoreninjeni konzervativci v večini stvari ponavadi enostavno prav.”

      Problem konservativcev je ravno v tem, ker ne razumejo, da je v kontekstu družbene realnosti “imeti prav” iluzija, na podlagi in v imenu katere so se dogajali največji zločini v zgodovini človeštva.

      Če bi zgodovino pisali “konzervativci”, bi še vedno živeli v “jamah”. 🙂

      • To da imajo konzervativci večkrat prav je predvsem empirična izkušnja zgodovine. Tako kot je očitno, da imajo modri očaki večkrat prav od pubertetnikov. Možno, da bi ob zadrgnjenem konzervativizmu človeštvo še živelo v jamah. Ampak ob popolni dominaciji progresivcev ga pa zanesljivo niti bilo ne bi več.

        • En primer tega “prav”? 🙂

          Nenazadnje je bil celo tisti, ki ti očitno pomeni največji smisel v življenju – Jezus Kristus – progresist. “Modri očaki” so ga pa spravili na križ. 🙂

        • “Ampak ob popolni dominaciji progresivcev ga pa zanesljivo niti bilo ne bi več.”

          Saj popolna dominacija progresivizma v zgodovini človeštva obstaja, pa še nismo izmurli, ravno nasprotno. Gre le za to, da ta razvoj konzervativci zavirate, nikoli vam ga pa ni uspelo preprečiti iz preprostega razloga, ker progresivizem vedno zasleduje potrebe človeštva po tem, da ne samo preživi, ampak da preživi kar se da udobno. Progersivizem je zgolj odgovor na družbene probleme, ki jih konzervativci ne vidite, ker ste jih pač zapakirali v neke vrednote, “svetinje”. Progresivizem je praktičen, konservatizem pa ideološki.

      • Po tvojem je potem čisto vse iluzija, tako “prav”, kot tudi “narobe” !?
        Pa ni tako, nekaj je lahko prav, nekaj pa narobe.
        Vsak trenutek imamo to možnost, kako se odločimo.

        • Dejansko obstaja le eno pravilo, ki se ga je potrebno držati in ki je starodavnega izvora, imenuje se pa zlato pravilo, ki ga kristjani poznate kot “ne stori drugemu tega, kar nočeš, da drugi storijo tebi”. Ali gre pri tem za “prav” ali ne, je pač drugo vprašanje, je pa očitno, da v kolikor si ljudje želimo enakopravnega, mirnega in varnega sobivanja, potem se ga je potrebno držati.

  • Slovenci smo izredno konzervativni v slabem pomenu besede. Zato še vedno večina časti komunizem, skoraj vsi pa socializem. Pa poglejmo zdej logiko “da imajo konzervativci vedno prav”. Ja, saj jim je samo to pomembno v življenju, vsiljevati svoj prav. Ne Resnica. Duh veje, kjer hoče. Niti pod razno ne veje po predpisih farizejev in po dogmah konzervativcev.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI