Najnovejši Cerkveni učbenik in priročnik

Matevž Vidmar 1.11.2016 6:45
 

Amoris laetitiaKo sem razmišljal, kako bi mogel predstaviti papeževo posinodalno spodbudo Radost ljubezni sem se spomnil na Slomškovo knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, ki bila hkrati učbenik ter priročnik. Poskrbljeno je bilo tako za učence kot učitelje. Seveda, če so učbenik oz. priročnik vzeli v roke, sicer je bila stvar zelo neuporabna. V takratni kmečki miselnosti si našel seveda tudi gospodarje, za katere je bila knjiga za »tiste, ki sanjarijo v življenju«. Tudi Radost ljubezni je na nek način učbenik in priročnik. Uči nas, kako živeti v družini, pomaga nam, kako učiti o življenju v družini.

Že na nekem drugem mestu sem pisal o tem, kaj ta spodbuda pravzaprav ni in kako so nam jo s prenapihovanjem in površnim branjem pravzaprav ukradli. Na tem mestu bi raje pisal o tem, kaj ta spodbuda je in zakaj menim, da je nepogrešljiv priročnik in učbenik za našo Cerkev. Seveda pa se lahko kaj hitro primeri miselnost iz časa Slomška. No, in če smo že pri sanjarjenju, moramo odkrito povedati, da si papež življenja brez sanj ne predstavlja. »Družina brez sanj sploh ni mogoča. Ko se v družini izgubi zmožnost sanjanja, ne rastejo otroci in ne raste ljubezen, življenje oslabi in ugasne.« (AL 169)

Papež, ki z beležnico stoji med nami

Spodbudi vendarle težko očitamo zasanjanost. Papež je v svojem slogu več kot konkreten, spet bi ga mogli primerjati s Slomškom, če bi slednjega seveda brali v prostoru in času. Menim, da je papež celo zaprl usta vsem tistim kritikom, ki menijo, da duhovniki zaradi celibata nimajo izkušnje družine in da iz tega izvira, da so včasih njihovi nagovori malce oddaljeni od realnosti. V Radosti ljubezni najdemo odtise realnih družin, na trenutek se zdi, kot da papež živi sredi med njimi, ali bolje rečeno, sredi med nami, da je pravzaprav navzoč na tistem stolu, ki je za družinsko mizo prazen. S stališča sociološke metodike naslednja potrditev tega dejstva ne bo imela večje teže, a se mi zdi vseeno vredna, da jo zapišem. Kolegici v katehetskem poslu sem navdušeno razlagal o papeževi konkretnosti, za primer pa sem ji dal askezo govora (AL 137). Danes sva se srečala in mi je povedala, da je sedaj prišla do tega mesta v papeževi spodbudi in da je ravno v teh dneh občutila to na svoji koži, saj jo je mož prosil, če mu dovoli, da nekaj pove do konca. Kot da bi papež Frančišek stal zraven s kakšno že povsem nebogljeno beležnico in si pisal ter komentiral: »Tole bi bilo dobro vključiti v naslednjo spodbudo.«

Predolga spodbuda?

Največja slabost papeževe spodbude je najverjetneje njena dolžina. V času, ko se vedno manj bere, ko je tudi časa za branje manj, saj ob zimskih večerih ne sedimo več ob pečeh in drugače izkoriščamo čas, je življenje postalo bolj kot ne borba za čas, no, v tem času si je težko vzeti čas za branje. Papež računa tudi s tem. »Zaradi bogastva dveletnih sinodalnih razmišljanj tudi ta spodbuda na različne načine načenja mnoge in raznolike teme. Zato je tudi tako obsežna. Zato svetujem, da je ne preberemo na dušek. Bolj bo koristila tako družinam kot tudi delujočim v družinski pastorali, če se z njo potrpežljivo ukvarjajo del za delom ali v njej iščejo, kar bi lahko potrebovali v vsaki konkretni situaciji.« (AL 7) Saj pravzaprav priročnikov in učbenikov tudi ne beremo na dušek, pač pa postopoma, skozi šolsko leto, pri čemer znanje nadgrajujemo z novimi lekcijami. Radost ljubezni je tovrsten učbenik in priročnik. Branje počasi in po delčkih se mi zdi v primeru Radosti ljubezni smiselno. Bojim pa se, da bo ostala spodbuda na ravni srednješolske uporabe učbenikov, ko je bilo bolj priročno poiskati skrajšano verzijo na dijaski.net.

Učbenik za življenje

Sam zakoncem najbolj priporočam četrto poglavje z naslovom Ljubezen v zakonu. Saj že marsikaj pove naslov sam, dodajmo pa samo toliko, da je vsaj po citatih sodeč to poglavje celo najbolj papeževo. Posinodalna spodbuda je, kot pove že ime samo, sad dveh sinod o družini in papež dodaja svoje misli k temu, kar so sinodalni očetje povedali in zapisali na sinodah. Pri tem pa še enkrat opozarjam (glede na izkušnje, to kričanje ni povsem brez realne osnove): pozabite, kar ste slišali o sinodi v medijih. Sinoda je govorila o družini. Predvsem o družini. Nekaj malega o ločenih in ponovno poročenih, o homoseksualnih še manj! Kar ne pomeni, da omenjeni niso pomembni. Omenjeno četrto poglavje predlagam zakoncem ravno zato, ker ga je možno brati v vseh življenjskih situacijah, ne glede na trenutno stanje družine.

Četudi pa je papež pravzaprav zelo konkreten, pušča prostor domišljiji. Navrže nekaj primerov, vendar zgolj toliko, da pokaže, da mu je blizu življenje v družini, na nas pa je naloga, kako bomo radost ljubezni v konkretnem življenju udejanjili. Ravno zato je Radost ljubezni tako dober priročnik in učbenik. Ker se vedno znova iz njega lahko učim. Po drugi strani pa mi daje kot pastoralnemu delavcu nešteto primerov, s katerimi sem dobro založen, ko se pogovarjam s starši svojih veroučencev, z različnimi sovrstniki, ki so bolj kot ne mladoporočenci, in pa z ostalimi. V družino je vpet pravzaprav vsak in tega sta se sinodi več kot zavedali. V duhu II. vatikanskega koncila, predvsem pod vplivom konstitucije Cerkev v sedanjem svetu, želi papež s svojimi besedami dobrohotno doseči vse. Ne da bi nam solil pamet, pač pa da bi nam pokazal, kako je moč radostno živeti veselje evangelija, če se izrazim z naslovom njegove druge spodbude.

Živeti radostno v ljubezni

Končno papež spodbuja domišljijo teologom. Sili nas, da stopamo izven okvirjev varnega, izven okvirjev znanega, izven okvirjev utečenega. Koncil je odprl okna v Cerkvi in marsikaj razmetal, zato se je marsikdo ustrašil. A pravzaprav je tudi Jezus v judovstvu odprl okno, marsikaj razmetal (v templju celo zelo konkretno: Jn 2,13−22) in svoje učence vedno znova postavljal izven okvirjev varnega, znanega, utečenega. Zato pa je Radost ljubezni spodbuda, kar po SSKJ pomeni, da povzroča, da je kdo (bolj) delaven, prizadeven in da povzroča kako dogajanje, delovanje. Papež nas prav zares spodbuja k delavnosti in prizadevnosti in upam, da bo njegova spodbuda povzročila dogajanje in delovanje. Da bo povzročila, da bomo bolj konkretno v vsakdanjosti živeli radost ljubezni. Podrobneje pa bomo to odkrivali v seriji zapisov, ki bodo objavljeni na tej spletni strani.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Avtor ima prav, ko pravi, da je danes večina ljudi pasivnih in lenih. Čakajo na interpretacijo “naših” politkomisarjev, na njihov Čokolešnik. Malokdo je prebral. Glede sanj se s papežem ne strinjam. Tudi tista mesta, ki sem jih prebral so tipično socialistično sanjarjenje. Se pa strinjam, da je 2VK zelo dober za Cerkev. Tisti, ki nimajo vsebine, so se prestrašeno, krčevito, oprijeli PRAVIL in FORME in nabijajo ideologijo NAŠIH, EDINO PRAVIH.

    • Pavel:”…prestrašeno, krčevito, oprijeli PRAVIL in FORME in nabijajo ideologijo NAŠIH, EDINO PRAVIH.”

      ________________________________________

      Ni kaj. Podpišem. ŠIRINA, ŠIRINA… kje si v letu božjega usmiljenja in sicer. V besedah, besedah, a potem dejanja…

      Recimo neobešanje letaka v katoliški cerkvi za koncert v protestantski cerkvi, kot je povedal Pavel. taizejska srečanja in kanoni pa so tako fajn, kajne…

      _____________________________

      Danes mi je oseba, redno pri nedeljski maši, otroci pri verouku…povedala, da se ni čutila nagovorjena, ko je g. župnik objavil DV za zakonce naše župnije. Razumeli so, da je samo za tiste, ki so člani katere od zakonskih skupin…

      Ni bilo zaznati širine povabila, res ne. Zares se že med obiskovalci maše razslojujemo na naše in nenaše.

  • Moje mnenje je, da bi učinkovit “Učbenik krščanstva” vseboval le življenja svetnikov. Bi popolnoma zadoščalo.

    • Mar res? Ene parkrat sem bral življenjepise raznih svetnikov in so dostikrat odtrgani: ali preveč mračni, ali čudaški, ali je preveč pocukrano napisano, preveč idealistično.
      Sam sem najdalje zdržal pri sv. Ignaciju. Zadnjič sem užival na sproščenem predavanju, kjer nas je predavatelj mojstrsko vlekel v dialog kot ameriški profesorji, ki od poslušalcev zahtevajo aktivnost in predznanje. Ugotavljal sem,

    • da je imel Igno v začetkih manično depresivno motnjo glede na to, v kako velike skrajnosti je zahajal s potrtostjo in tolažbo. To je potrdil tudi predavatelj in hkrati tudi psihiater v občinstvu. Dodal je tudi, da nekateri psihološki raziskovalci ugotavljajo pri njem tudi narcisoidno osebnostno motnjo. Vsekakor ga je Bog na tem križu odreševal in odrešil.

      • No, vidite! Smo že bližje resnici … da je bil človek. Človek, ki greši. Opppsss! Preveč blizu?

  • Če ne poslušamo in slišimo Enega Edinega Svetega Božjega Jezusa Kristusa in Njegove Besede,nam niti vsi svetniki ne bodo zadostovali…

    • Gospod Baubau,
      ugibam: “Ste predstavnik stare šole katolicizma?” 😉

      Sicer pa, kako že gre tista … “Besede mičejo, zgledi vlečejo!” Še bolje od mrtvih svetnikov so seveda živi svetniki.

      • Verjetno kak stari župnik, ki je ponosen na to, da se ga župljani bojijo #baubau

        • Guardini

          Pavel se ne strinja s Papežem. Jejhata jejhata, kaj bo pa zdaj ?
          Tudi oni kuža je vsako noč čakal na luno, ker je mislil, da vstaja samo zato, ker si želi slišati, kako bo lajal nanjo. Narcisoidna osebna motnja . Pa kar erotična obsedenost z enim človekom . Jejhatajejhata

          • 😀

          • Problem človeštva ni v gospodu Pavlu in niti ne v gospodi Baubau in Guardiniju. Čeprav slednja zelo dobo kažeta na problem:

            Vedno se najde kdo, ko želi biti posrednik med Bogom in tabo. Včasih celo napiše “Učbenik krščanstva”. In včasih je celo papež. Me prav zanima, če so v tem učbeniku sledeče besede:

            Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. 46 Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

          • Guardini

            “Bili so stanovitni v nauku apostolov”, morda tudi njihovih naslednikov. Sicer pa imaš prav, po njih delih jih bomo spoznali.

  • Tole mi jesporno: kdo je pa ustvarjal,saj niso mogli neskončno deliti? :”imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.” To pa je redko danes najti:”zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj.. uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. “

    • Guardini

      Čudno, če je človek pravi kristjan, se mu to dogaja. Vidi znamenja in tudi čudeže, če gleda z veselim in preprostim srcem. Tudi vsi ljudje dobre volje ga imajo radi in on ima rad VSE ljudi.
      Ono o premoženju pa je logično le, če so hkrati tudi ustvarjali. Saj je premoženje lahko tudi strošek.

    • Gospod Pavel,
      khm … Jezus ni prišel razveljavit postave:

      V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš. (1 Mz 3,19)

      Khm … Nerodno, kajne? 😮


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI