Mati in otrok, ženska in fetus in usmiljenje

Tina Čerin 31.10.2016 23:54
 

mati otrokOdnos mati – otrok. Odnos, ki velja za enega najmočnejših odnosov, ki jih v življenju vzpostavimo ljudje. Je temeljni odnos, ki se prav posebno dotika vsakega začetka človekovega življenja. Odnos, ki naj bi otroku nudil varnost, toplino, občutek sprejetosti. In v začetku življenja to zanj pomeni ves svet, ki ga on pozna. Zanj pomeni okolje, ki ga obdaja, ki mu daje hrano in zavetje, vse, kar potrebuje za življenje. Vez, ki jo ustvari otrok v odnosu z materjo ostaja temelj zaupanja tudi ob korakih samostojnosti in v odraslem življenju.

Na drugi strani ta odnos spreminja žensko v mamo. Ki v njej prebuja občutek prav posebne nežnosti. Občutljivost za majhnost življenja in njegovo veličino v vrednosti. Odnos, ki njeno sebičnost spreminja v pripravljenost za darovanje. Odnos, ki v njej zbudi skrbnost, in bitje njenega srca na enkrat bije še za nekoga, ki raste v njej iz nje in po njej. Odnos opevan tudi v mnogih lepih pesmih, zgodbah, pravljicah a danes pogosto poteptan.

Neumni podtalni ali pa kar direktni slogani različnih reklam dobičkarske industrije in ideologij promovirajo samouresničenost ženske na način, da jo pravzaprav močno ponižujejo posegajo tudi v ta globok odnos do otrok in z otrokom. “Otrok je ovira”, “otrok je breme”, “otrok preprečuje samouresničitev” morda je v najboljšem primeru… “en otrok kot modni dodatek”. V vsakem primeru pa otrok samo: če in ko in kolikor ženska hoče in za dosego teh pogojev so dovoljena katerakoli sredstva kontracepcija, umetna oplodite in celo splav.

Otroka v najzgodnejšem obdobju življenja kličemo “fetus” (ki pa v prevodu iz latinščine pomeni: mladiček), da z besedo – tujko nekoliko razosebimo naš odnos do njega. Ta pa je v svojem najranljivejšem obdobju življenja odvisen od ženske in njene odločitve, ali se bo dovolila spreminjati ob njem v mamo. Se bo odločila zanj? Prepričana sem, da ima to malo bitje dušo in, čeprav ne zna povedati na glas, tudi čuti odnos, ki ga do njega goji njegova mama. In prepričana sem, da to malo bitje kadar se mama odloči za splav čuti zavrženost, nemoč, žalost, izgubljenost, mogoče se čuti, da je kriv, da sploh živi. Čuti, da je “napaka”, da je odveč, da je prišel nepovabljen. In vendar ima upanje do zadnjega bitja srca, da se ga nekdo usmili in ga sprejme.

Še nekaj tednov leta Božjega usmiljenja je pred nami. In v Sloveniji se je zgodilo kar precej splavov žal tudi v tem času, in seveda leta pred tem. Kot hodimo k spovedi zaradi takšnih in drugačnih krivic, ki jih delamo drug drugemu ali pa zaradi takšnih in drugačnih napak, ki jih delamo v svojem življenju, je moja želja, da bi Jezus lahko vstopil tudi v krivice, ki se dogajajo najmanjšim med nami. Da bi stopil v posamezna življenja, ko se nismo dovolili spreminjati tem najmanjšim po katerih je v naša življenja vstopal Bog. In moja velika želja je, da bi potem bilo drugače.

Vse, ki vas je ta članek vsaj malo nagovoril vas povabim, k duhovni posvojitvi enega nerojenega otroka in ga z priloženo molitvijo spremljate 9 mesecev.

Gospod Jezus, na priprošnjo tvoje Matere Marije, ki te je z ljubeznijo nosila in rodila, in svetega Jožefa, moža žive vere in zaupanja v Božjo previdnost, ki je skrbel zate, te prosim za nerojeno dete, ki sem ga duhovno posvojil, ker mu grozi smrtna nevarnost. Prosim te, daj njegovim staršem moči, poguma in ljubezni, da bodo svojemu otroku podarili življenje, ki si mu ga ti naklonil. Amen.

Pripis: Tina Čerin sem strokovna svetovalka Zavoda živim.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI