B. Cipot, Reporter: Za božjo voljo Slovenija, te kosti so bile nekoč živi ljudje!

Casnik 31.10.2016 23:54
 

Prazniki vseh svetih na pokopališča privabi trume ljudi, mnogi med njimi se vsaj ob 1. novembru spomnijo svojih rajnkih, jim prižgejo svečo, dodajo še kak cvet ali cvetni aranžma. Javna občila so v teh dneh polna obvestil o tem, da bodo delegacije občin in lokalnih odborov ZZB NOV pripravile komemorativne slovesnosti ob spomenikih padlih borcev. Častne straže, komunistična ikonografija, vzhičeni nagovori o tem, kako je NOB postavila temelj sedanje slovenske države, v kulturni program pa povsod vpeta osnovno in srednješolska mladina.

Tudi sam sem se odpravil na pokopališče, na mariborsko pokopališče Dobrava, kjer so našli zadnji počitek posmrtni ostanki 795 žrtve povojnih pobojev v Barbara rovu rudnika Huda Jama. Za Barbara rov vemo slovenski vsaj od 1989. leta, ko je na verjetnost, da je v tem rudniku junija 1945 mučeniške smrti umrlo nekaj tisoč ljudi, v svoji knjigi Živ teharske rane opozoril raziskovalec polpretekle zgodovine in publicist Roman Leljak.

Šele prva Janševa vlada je prižgala zeleno luč za vstop v Barbara rov. Marec 2009 je razkril vso bestijalnost komunističnih zmagovalcev; za enajstimi pregradami in stotinami kubičnih metrov zemlje in jalovine so se očem raziskovalcev pokazale stotine trupel pobitih nesrečnikov, tudi žensk in otrok, mnogi naj bi bili kar živi zakopani.

Več: Reporter

 
Značke:

1 komentar

  • Spodbujena s temle prispevkom, tudi malce zaskrbljena, sem svoje današnje romanje k sveti maši na Teharje (vsako leto jo imajo na vernih duš dan pred spomnikom) začela kaki dve uri prej in ga podaljšala še tistih ‘par’ kilometrov do Maribora.

    Grob na Dobravi in njegova okolica sta spoštljiva.

    Cvetje in vence, ki so bili med spuščanjem krste v grob na stojalih levo tik pred grobom, so položili okrog groba, naslonjene na varovalno ograjo, ki obdajajo in pred prevelikimi radovedneži ščitijo še (delno) odprt veliki grob, v katerega bodo še dobro leto postopoma polagali posmrtne ostanke žrtev, tako, kakor jih bodo odkopavali iz jaškov Hude jame. Grob, ki ga bodo zaprli in do konca uredili, šele ko bo v njem ležala zadnja žrtev iz Barbarinega rova.
    Cvetje je še sveže.

    Na gomili gori kar nekaj sveč ( morda kakih 10 ), v različnih stopnjah dogorevanja. Najstarejše so tam gotovo že par dni, najbolj sveže gotovo današnje. Ugaslih sveč ni, kar pomeni, da jih nekdo redno odstranjuje in za njimi poravna temno prst gomile.

    Ob vznožju groba lončnica bele krizanteme in mali venček-ikebana z napisom ‘Sveta Ana, prosi za nas’, za katerega se mi zdi, da sem ga videla že na pogrebu. Gotovo so ga prinesli svojci s Teharij – od svete Ane.

    O spoštljivosti Maribora do žrtev in svojcev govori tudi napis, ki so ga na pogreb prinesli (se mi zdi, da) tudi s Teharij in še vedno leži na grobu, ter vsakemu, ki tu postoji in pomoli sporoča, da so pokojni ‘domoljubi in ne izdajalci’.

    Ne morem si misliti drugega, kot da je Reporterjeva ‘osamljena in na videz pozabljena’ fotografija prazne gomile bila posneta potem, ko so grob že zasuli z zemljo in oblikovali lepo gomilo, a cvetja še ne premestili s stojal ob grobu na sedanje mesto okoli groba. Najverjetneje je bilo to kar na dan pogreba, ko so se ljudje že razšli, pogrebna služba pa še ne povsem dokončala svojega dela.
    Za to govori tudi dejstvo, da fotografije na Reporterju še kažejo odprt dostop do nastajajočega velikega groba za zaščitno ograjo. Ta je zdaj zaprt, na dan pogreba pa je bil odprt tudi zato, ker je bil zadnje dejanje pogreba (mnogim očem sicer neopazen) tudi blagoslov tam že položenih skoraj osemsto žrtev iz Hude jame.

    Najbolj sem bila hvaležna za tiste žive sveče.
    Ljudje prihajajo. Mariborčanom JE mar.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI