Čas dekadence ali obdobje novih priložnosti

Igor Bahovec 30.10.2016 6:45
 

assisiV dneh pred prvim novembrom, ko se v Sloveniji verni in neverni spominjamo svojih in drugih rajnih, se mi zdi potrebno, da si še na poseben način zastavimo vprašanje o življenju in smrti. Pa ne le o fizičnem življenju in smrti ljudi, ampak tudi o kulturi življenja in kulturi smrti, o smislu in nesmislu življenja oseb in družbe v našem času.

Najprej želim spomniti na dva dogodka, ki sta se zgodila pretekli teden.

V Sloveniji je v četrtek potekala pogrebna slovesnost za prvih sedemsto žrtev povojnih pobojev, katerih posmrtni ostanki so bili preneseni iz Hude jame na mariborsko pokopališče Dobrava. S tem je bil narejen korak k temu, da se prizna resnica tedanjega obdobja in tudi resnica vseh desetletij, ko je bil spomin na pobite prepovedan in kaznovan.

Istega dne smo se spomnili tudi povsem drugačnega dogajanja. Minilo je namreč 30 let, kar so se v Assisiju na povabilo papeža Janeza Pavla II. predstavniki različnih religij zbrali skupaj v molitvi za mir. Letošnje srečanje za mir je bilo v Assisiju pred dobrim mesecem. Sporočilo prvega in vseh kasnejših srečanj je jasno: prizadevanje za mir je tako močna točka srečanja, da razlike niso več tako velike, da bi preprečile iskreno skupno prizadevanje za dobro.

Ta dva dogodka sta dobra pokazatelja dvojnosti časa v katerem živimo. Če se najprej ozrem k dobremu, moram reči, da živimo v čudovitem času. V zadnjih desetletjih so se zgodili dogodki, ki so se stoletja zdeli nemogoči. Omenimo nekatere: papež Janez Pavel II. je prvi papež, ki je po skoraj dveh tisočletjih stopil v sinagogo, kar je eden velikih dogodkov, ki so privedli do novega odnosa med religijami, do odnosa, ki je omogočil srečanja kot so v Assisiju. Podobno je z ekumenskimi prizadevanji med različnimi krščanskimi skupnostmi: spomnimo se na srečanje papeža Frančiška in patriarha ruske pravoslavne cerkve Kirila letos v Havani, srečanje na katerega je bilo treba čakati skoraj 1000 let. V prihodnjih dneh bo po 500 letih prišlo do zelo pomembnega srečanja med papežem in voditelji luteranske cerkve. Srečanje je sad večletnih  prizadevanj, pri tem pa je bila zelo pomembna vloga zaslužnega papeža Benedikta XVI.

Podobnih premikov v dobro in lepo je veliko tudi v drugih okvirih družbe in kulture.

Na drugi strani pa živimo v času, ko se zdi, da je vedno več vojn, nasilja in drugih oblik kulture smrti. Za velik del zahodne civilizacije se zdi, da drvi v smeri družbe, ki nima globine, ki je moralno dekadentna, ki spodbuja ali uničujoči nihilizem ali narcistično samozadostnost in ukvarjanje s samim seboj. Taka življenjska drža, taka kultura poudarja začasnost, minljivost. V središče postavlja samo sebe, do drugih, drugačnih pa ima ali nezainteresiran, apatičen odnos, ali pa je nasilna. Taka kultura ne more razviti resnične solidarnosti z drugimi, ki so drugačni, zlasti pa ne more izraziti sočutja in povezanosti z vsemi, ki so sedaj ali so bili v preteklosti po krivici preganjani, marginalizirani, revni ali drugače ubogi.

Dobro je, da se vedno znova zavedamo, da je prihodnost odvisna tudi od vsakega od nas. Velika večina ljudi ima dovolj notranje svobode, da se sama ali skupaj z drugimi lahko odloči po čem hrepeni, katero smer prihodnosti želi spodbujati in podpirati. Mislim pa, da je treba ostati trezen. Katastrofe in propadi se lahko zgodijo hitro, preoblikovanje zahodne civilizacije v smeri kulture življenja in civilizacije ljubezni, kot se je izražal sveti papež Janez Pavel II., pa je dolgotrajen proces. Proces bo najbrž trajal več generacij. Zato se ne smemo prepustiti nezaupanju ali brezupu, če se stvari ne odvijajo tako hitro, kot bi želeli.

Preden zaključim, kratko poglejmo še na nekaj poudarkov, ki smo jih slišali v zadnjih tednih. Zdi se, da sta ključni besedi srečanja papeža Frančiška in predsednika Slovenije Boruta Pahorja sprava in mladi. Pred tedni je bilo objavljeno, da bo naslednja škofovska sinoda namenjena temi Mladi, vera in poklicanost. Zanimivo, da sta prednostni nalogi novoizvoljenega vodstva jezuitov sprava in dialog.  Iz tega in prej povedanega je razvidno, kako potrebno je delo za spravo, za  dialog in kulturo srečanja, za resnično bratstvo. Druga velika pozornost so mladi, in to v več vidikih. Eden najpomembnejših se mi zdi to, da bi našli načine, ki bi mladim pomagali, da bi lahko našli svojo poklicanost, svoje mesto v družbi in v cerkvi. Dodajmo, verjetno se bo sinoda o mladih precej navezovala na sinodo o družini, saj so širša družina, soseska in prijatelji temeljna okolja življenja mladih. Zato je na mestu pogledati, kaj o mladih piše papeževa apostolska spodbuda Radost ljubezni, predvsem pa kakšen je pristni duh te spodbude.

V teh dneh, ko obiskujemo grobove rajnih, imamo odlično priložnost, da storimo vsaj kakšen korak glede zgoraj zapisanega. Denimo, sprava ni le vprašanje polpretekle zgodovine, je tudi vprašanje odnosa do pokojnih in odnosa med živimi. Koliko sporov, zla in nespravljenih odnosov je v družinah, soseskah, v družbi in, priznajmo, tudi med kristjani in v cerkvi. Kako to, da ne slišimo tega krika po spravi? Včasih se slabo mnenje o drugih, razprtije in sovraštvo prenašajo iz roda v rod. Vsi smo grešni in še kako smo potrebni usmiljenja. Spomnimo se, da v molitvi očenaša rečemo “Oče naš … odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”. Zato ob grobovih in na drugih mestih odpustimo drug drugemu, odpustimo rajnim in živim, ki so nam prizadeli krivico in zlo, in prosimo, da bi nam lahko odpustili ti, katerim smo mi storili krivico in zlo. To so znamenja zmage ljubezni.

Končno se mi zdi pomembno omeniti še besede velikega ruskega filmskega režiserja Andreja Tarkovskega o lepoti. Zapisal je, da ko v svetu narašča zlo, je toliko bolj pomembno, da ustvarjamo lepoto. Dodal bi, da ne gre le za lepoto umetnosti, lepota se izraža tudi v odnosih med ljudmi, v naravi, in ne pozabimo, v liturgiji. Ko se v teh dneh v srcu marsikoga lahko pojavi žalost, stiska, bolečina, se spomnimo tudi na te besede, kajti če  pustimo, da nas lepota zajame, nagovori, nam to lahko spodbuja upanje in daje potrebno moč.

 
Značke:

21 komentarjev

  • Dialog je nemogoč, ko se človek postavi na stališče “mi smo dobri, pravi, globoki in imamo Resnico!, vi pa ste brezverni, nihilistični in pripadate kulturi smrti! ” Glavna zabloda je “Naši-Vaši”, ki jo zelo dobro izkoriščajo ljudje v oblasti hudiča, narcisoidni, egoisti, psihopati. Katerih tudi v vrstah Naših ni malo, glede na to, da imamo že zelo dolgo negativno selekcijo.

    • Kam ste že samega sebe postavili, Pavel?
      Domnevam, da ste se vendarle umestili k Našim, saj ugotavljate, da imate v vrstah Naših že zelo dolgo negativno selekcijo 😉

      Ste že pozabili na vsebino Hadjadjeve knjige ‘Vera demonov’ in omembo farizejeve molitve v poglavju z naslovom ‘Tudi demoni verujejo'(ali kako imamo lahko neomajno vero ter pademo v najhujši greh)? 🙂

      Kako lahko je s prstom kazati na druge in vzvišeno izrekati sodbe o tistih, med katere sebe ne prištevamo, kaj, Pavel?

      • A midva imava dialog, al ga nimava?

        • Po mojem ga imava. Toda vi ste tisti, ki postavljate merila 😉

          • Tudi vi jih postavljate. Ali vam jih šef postavlja?

          • Sem sam svoj šef, Pavel. Nihče mi ne zagotavlja plačila za moj dopust ali mojo bolniško ali celo za moje nedelo.

            Takšno stanje je zelo drugačno od vašega, ki ste na eni strani zaposleni v državnem sektorju, na drugi strani pa pišete o tistih, ki “ves čas živijo na joški države”, kot o nekom drugem in ne o sebi 🙂

  • Preden se sentimentalno prepuščamo revščini in ubogim s svetoboljnimi najstniškimi željami- s propagiranjem socialističnega prerazporejanja bogastva, denarja, večanjem davkov in histeričnim državnim zadolževanjem zadnjih 50 let, za Potemkinovo vas: SOCIALNO (TOTALITARNO) državo,

  • bi bil vesel, da bi se družboslovci, posebej krščanski, na prvem mestu ukvarjali, kako ustvarjati, kako z delom dosegati blaginjo in pravično družbo, kjer en del družbe ne bo plenil in parazitiral drugega.
    To je glavni kriterij razlikovanja o tem v kom prebiva hudi duh socializma: ali me zanima bolj ustvarjanje ali prerazdeljevanje bogastva.

  • In treba je pošteno priznati, da je v Evropi, posebej pa v Sloveniji velika večina katoličanov socialistov. Tudi velika večina klerikov. Tako so odtujeni od gospodarjenja (ves čas živijo na joški države), da se sploh ne zavedajo, da je revščina naravno začetno stanje in da na Zemlji ni nebes.

    • Ta proces odtujevanja je bil sistemsko izvajan. Je lahko to olajševalna okoliščina?

      • Ni olajševalna okoliščina, ker so “pasivneži” pri tem bolj ali manj aktivno sodelovali in ne poznam nikogar, ki bi se temu zlu upiral ali nanj opozarjal. Obratno: zadovoljno so šli v toplo vodo, ker je bila sladka, bilo je mleko, in so se pustili počasi skuhati v njem. Danes imamo trdo skuhane socialiste. Od teh klonov je težko slišati oznanjevanje Resnice.

      • Mislim da je lahko olajševalna okoliščin. Saj ta sistem jd bil izsiljen, narejen s prisilo.
        Kaj ti ni jasnož Pavel ? Vsi ki so sd temu uprli, ali samo drugače razmišljali, so končali v breznih in jih sedaj odkopujejo. Za nameček jim ne vrnejo dobrega imena, ampak jih zmerjajo z izdajalci !?

      • Valter se je nekje režal, češ tega filma a ne boste videli !
        Tega, da bi se zgodovina revidirala.

  • Vsi bi bili samo gazde fevdov, tlačanov, sužnjev. Noben pa ne zna gospodariti. Ne malega obrtnega podjetja, ne večjega podjetja. Iskalci rent, izkoriščevalci, grabežljivci, monopolni obvladovalci trga, mafijaši na svoji dilerski ulici.
    V Sloveniji smo zato tako revni, ker pristajamo na vzorce sužnjelastništva, fevdalizma in komunizma, ki ohranjajo revščino zaradi ohranjanja status quo barab.

  • Če smo doslej prepoznali obdobja kot renesansa, barok, impresionizem, nam gotovo sledi obdobje zadnjih sto let kot dekandenca. Težko je reči v kaj se bo to razvilo. Pritisk, da bi “naredili boljši svet” je izjemen, razne prevertirane pravice in resnice silijo ven, ko črvi po dežju.
    Krščansko civilizacijo bi radi iz temelja spremenili v nekaj tretjega.
    Zanimivo pa je, še preden bi se začelo resneje izkrivljanje civilizacije je začela padati rodnost. Nacizem, fašizem in komunizem so pervertirali v teorijo spola, pravico do splava, gej poroke, prepoved kaznovanja otrok, šikaniranje ljudi iz varnostnih, zdravstvenih in še kakšnih razlogov, javni dolg, izumljanje “finančnih instrumentov”.
    Rodnost pa pada že sedaj, že vnaprej, bi lahko rekli.

    • Nič ni narobe, če delamo boljši svet.

      Narobe je, če obljubljamo nebesa na Zemlji, naš prav vsiljujemo vsem skozi Državo in zakon, prodajamo socializem pod blagovno znamko svobode, osvobajanja in borbe za pravice,..

      Narobe je ponujati, da nas bo Partija, Država, Ideja, Ideologija ali Religija odrešila.

    • Narobe je tudi ponujati, da nas bo nek nov pravičen sistem odrešil, da nas bo rešil Firer, nek kapital, znanost.
      Čeprav je danes manj ljudi, ki bi cenili znanost in razum. Je pa zelo veliko ljudi, ki cenijo malikovanje in vraževernost, odklop ali umanjkanje razuma. Radi se pustijo manipulirati in nositi na rokah kot dojenčki. Radi imajo patriarhalne voditelje.

    • Strinjam se, da smo sedaj, vsaj kar zadeva Zahodni svet, v obdobju dekadence.

      Prevrednotenje vrednot, vsiljevanje raznih degeneracijskih pogledov na svet, marginaliziranje pomena vzdržnosti zahodne in s tem krščanske kulture, promoviranje življenja na tuj račun itd. je vse v funkciji propada zahodne civilizacije. Vprašanje je, v čigavem interesu je to.

      Jasno je le to, da to razvojno smer podpirajo razne prostozidarske lože in paradoksalno kapital ali vsaj del njega.

  • Cerkveni aparat ima sam s sabo toliko težav, ukvarjal bi se pa z družinami, mladimi, itd., samo sam s sabo ne – ta tema je tabu tudi pod tem čudovitim papežem.

    • Cerkveni aparat ne partipicira v politiki, z družino se ukvarja ministrica ločenka, ki ni uspela pošlihtati niti svoje družine.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI