Je res mogoče misliti, da misijonarji kradejo čas Bogu in ljudem?

Drago K. Ocvirk 26.10.2016 6:45
 

mission-kidsKatoliška cerkev je v nedeljo obhajala že 90. svetovni misijonski dan. Zanjo, kakor za vse univerzalne religije, je misijonsko delovanje kakor dihanje. Tudi ob tej priložnosti je bilo slišati pomisleke, če ne kar obsodbe misijonskega delovanja, v smislu, zakaj ne dajo katoličani drugim mir in jim vsiljujejo svoja verovanja. Tako karierni diplomat Iztok Simoniti trdi: “Krščanstvo je v svetu najbolj osovražena religija tudi zato, ker Vatikan tudi globalizacijo vidi kot metodo za evangelizacijo; za ne zahodni svet je to religiozni imperializem Zahoda. Ker Vatikan niti noče niti ne zmore ustvarjati teologije in prakse sodelovanja med religijami, mislim, da ni sposoben prevzeti odgovornosti za duhovno razsežnost sveta, ki ni samo krščanska, ampak tudi muslimanska, judovska, budistična, hinduistična, šintoistična, animistična itd.”

Takšni pogledi so najprej v nasprotju s pravico do širjenja, sprejemanja ali spreminjanja verovanj in prepričanj. Če se označuje za imperializem to, kar je neodtujljiva pravica, potem je ta pravica odvzeta in lov na kristjane odprt. To se dejansko dogaja povsod tako v komunističnih, budističnih in hinduističnih deželah kot v islamskem svetu. Po drugi strani vidimo, da je na Zahodu vse polno različnih verskih skupnosti od hindujskih do budističnih, od islamskih do animističnih idr. in je to povsem sprejemljivo za tiste, ki se zgražajo nad krščanskim misijonarstvom.

Verstva in globalizacija

Če bi pogledi nasprotnikov krščanskega misijonarstva obveljali, potem ne bi mogli danes govoriti o planetarni civilizaciji, niti ne o pluralni družbi, marveč bi človeštvo še vedno živelo v plemenskih skupnostih. Vendar se človeštvo povezuje vse od poljedelske revolucije v neolitku in naprej tudi po zaslugi univerzalnih verstev. V tem kompleksnem več tisočletnem globaliziranju ni mogoče določiti, kaj je bilo prej ali kokoš ali jajce, pač pa se delovalniki v njem medsebojno predpostavljajo, vključujejo, vplivajo in razvijajo.

V frontni črti globaliziranja so: trgovci, misijonarji, pustolovci in vojaki. Prav slednji so zaradi svoje fizične moči najbolj vidni in so kot orožje imperijev povezovalci oziroma globalizatorji človeštva. Vojaška sila vzpostavlja, širi in brani imperij in vzdržuje red in mir. Za učinkoviti nadzor in pobiranje davkov je bilo treba vzpostaviti komunikacijske povezave, upravno mrežo in proizvodnjo dobrin. V takšnem okolju je mogoče pridelati viške, kar je pogoj za razvoj trgovine in gibljive skupine, ki z blagom potuje na tuje in plete mreže zaupanja za trgovanje. Tu nastopi univerzalna religija. Kljub temu, da so si ljudje tujci po videzu, jeziku in običajih, jih druži skupno verovanje, ki presega lokalne značilnosti. Razširjevalci univerzalnih verovanj so misijonarji, a tudi trgovci, vojaki in pustolovci. Le-te žene odkrivanje neznanega in so prenašalci novih spoznanj, idej in verovanj, ki jih pridobijo z izkušnjami ali zvedo na tujem.

Za dobro mnogih

Buda je bil prvi, ki je poslal svoje učence k vsem: “Pojdite, o menihi, za dobro mnogih, za srečo mnogih, iz sočutja do sveta; za dobro, korist in blaginjo bogov in ljudi. Naj ne gresta dva po isti poti. Poučujte, o menihi, darmo (budistični nauk), ki je dober na začetku, dober v sredini in dober na koncu.” A kot rečeno, težko je razvozlati prepletenost globalizacijskih delovalcev, gotovo pa je, da se je budizem lahko obdržal in razširil, ker je prišel v navskrižje s hinduizmom in s tem z arijskimi oblastmi, ki so svojo legitimnost gradile na njem. Zato so v budizmu videli priložnost zase drugi pretendenti na oblast. V delu Budizem in politika v 20. stoletju v Aziji Ian Harris piše: “Budovo učenje jasno vsebuje politično razsežnost. Brez ustrezne politične podpore meništvo ne bi moglo cveteti in budizem se ne bi nikoli pojavil kot zgodovinski pojav, na katerega vplivajo vzorci politične moči in občasno on nanje v družbah, kjer se je nahajal. Sleherno predstavljanje budizma, ki poudarja le njegovo miroljubno in meditativno razsežnost, je enostransko in zavajajoče.”

Budistični misijonarji so odigrali pomembno vlogo v ohranjanju lokalnih jezikov, ker so sledili Budovi želji, naj uporabljajo kateri koli jezik, da bi živa bitja vendarle prišla do razsvetljenja. V tem so podobni krščanskim misijonarjem, ki so svoje svete spise in molitve podajali v krajevnih jezikih, o čemer pričajo tudi Brižinski spomeniki. Zanimivo, da pa so muslimani, nasprotno, vztrajali pri arabščini, ker je to Alahov jezik, in tako uničili vrsto krajevnih jezikov. Budistični misijonarji niso s svojim naukom, darmo, le ustvarjali globalne zavesti o trpljenju in odrešenju, marveč so vzpostavljali povezave, ki so omogočale širjenje trgovine in mešanje kultur, kar je dalo skupno podobo južnoazijski identiteti.

Izjemno globalizacijsko moč je imela druga univerzalna religija: krščanstvo. Njegovi misijonarji so izpolnjevali Jezusovo naročilo: “Pojdite po svetu in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19) Zgled imajo v Jezusovem delovanju in prilikah o usmiljenem Samarijanu in o poslednji sodbi; v tej sodnik pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,40) Krščanske Cerkve so se od 4. stoletja dalje povezovale z oblastmi, zato ni vedno mogoče ločiti, kaj je storjeno iz verskih in kaj političnih nagibov. Da je takšno povezovanje življenjska nuja, priča usoda nestorijanske Cerkve, ki se je ob svilni poti razširila do Pekinga, a je v 14. stoletju izginila, ker ni našla skupnega jezika z muslimanskimi in kitajskimi oblastmi. Na slovenskem primeru pa vidimo, kako religija omogoči ljudstvu obstoj in razvoj, ko ga vključi v prevladujoči politični red. To se nam je dogajalo od Brižinskih spomenikov naprej, prek protestantskih misijonarjev in Slomškov, Čedrmacev in Ivanocyjev do današnjih dni.

Nemalokrat so misijonarji kljubovali krščanskim oblastnikom, ker so ljudi zatirali. Človekove pravice so v 16. in 17. stoletju teoretično utemeljili in praktično izborili misijonarji v Ameriki, ki so se postavili za Indijance: npr. dominikanec Bartolomej Las Casas ali jezuit Anton Vieira. V novem veku so bili misijonarji na strani ljudstev, med katerimi so oznanjali evangelij, in zato prihajali navzkriž s kolonialnimi oblastmi. V 19. stoletju so angleške oblasti v Indiji prepovedovale vstop anglikanskim misijonarjem, enako so storili Francozi v zahodni Afriki, kjer so spodbujali širjenje islama, ki se jim je zdel bolj obvladljiv kakor pa katolištvo. Spet drugod so misijonarji tudi raziskovalci, npr. David Livingston. Ta je bil prepričan, da ga je Bog izbral, da odpre “Božjo cesto”, tj. reko Zambezi, krščanstvu, trgovini in civilizaciji in tako zaustavi islamsko trgovino s sužnji.

Islam je tretja univerzalna religija. Tako kakor pri prejšnjih dveh ni mogoče razvozlati klobčiča, v katerem se prepletajo delovalci globalizacije. Alahov poslanec Mohamed je bil sprva uspešen trgovec, potem je zaslišal glas, ki ga je spremenil v Alahovega poslanca, a to še ni konec sprememb. Po sporu z rojaki v Meki je v Medini začel ustvarjati državo utemeljeno na Alahovem sporočilu, ki ga je podajal v obliki priložnostnih izrekov četrt stoletja. Izreke so kasneje zapisali kot Koran, v katerem kasnejši preklicujejo predhodne. Mohamed je v zadnjih stihih privržence odvezal vseh zavez, ki so jih sklenili z drugimi in jim naroča: “Ko minejo štirje sveti meseci, takrat se borite proti mnogobožcem, kjerkoli jih najdete, ujemite jih, obkolite in prežite nanje na vsaki točki. Če se pokesajo in začnejo opravljati molitev in dajati zekat [verski davek], pa jih pustite pri miru” (Koran 9,5 – ta stih se imenuje “stih meča”). Ko so muslimani v sto letih osvojili dve tretjini krščanskih ozemelj in zavladali od Inda do Atlantika, je bilo v interesu cesarstva, da ta borbeni duh omeji in vzpostavi normalne razmere za življenje. Zato je več pravnih šol izdelalo natančna pravila, kdaj sploh sta džihad in nasilje dovoljena.

Širjenje islama z mečem je ponovil Mahmud Gasni med osvajanjem Indije. Ob zasedbi Delhija leta 1000 je zapisal: “V Hindustan sem prišel, da bi se vojskoval proti nevernikom. Nasprotnike sem premagal, pobil več sto tisoč nevernikov in malikovalcev in umazal svoj spreobračevalski meč s krvjo sovražnikov vere.” Pri tem spreobračevalcu ni bilo nasprotja med spreobračanjem nevernikov in plenjenjem njihovega zlata. A tudi v tem primeru je padlo kakšno zlato zrno v zakladnico povezovanja in razvoja človeštva. Njegov spremljevalec Al Biruni je namreč spisal Zgodovine Indije in prevajal iz sanskrta v arabščino matematiko, fiziko in astronomijo, skratka znanja, ki so jih Arabci prinesli v Evropo. Iz Indije so trgovci zanesli islam do Indonezije in Filipinov. Tu se je v 19. stoletju džihad ponovil, ko so vahabski spreobračevalci skušali z mečem spreobrniti indonezijske muslimane v svoj čistunski islam. S podobnim prvotnim islamom, ki se opira zgolj na Mohamedov zgled in Koran, utemeljujejo danes svoje početje skrajneži Islamske države in drugi, ki hočejo v prvi vrsti spreobrniti muslimane, nevernikom pa dati na izbiro spreobrnjenje ali smrt.

Pričevanje kot vabilo

V globalizaciji povezovanja in razvoja človeštva se neločljivo prepletajo različne silnice. Njej potek ni premočrten in zgolj pozitiven, daleč od tega in, ne nazadnje, česa takšnega ni realno pričakovati od omejenih in zmotljivih, etično pa labilnih ljudi … tudi če so verniki in misijonarji. Danes v planetarni civilizaciji je misijonarstvo še naprej pomemben soustvarjalec boljšega sveta, še zlasti, ko se izvaja kot vabilo pričevanja v duhu in služenju dejavne ljubezni.

V poslanici za letošnji misijonski praznik je papež Frančišek zapisal: “Vera je zares Božji dar in ne sad siljenja. Vendar pa raste po zaslugi vere in dobrodelne ljubezni misijonarjev, ki so Kristusove priče. Od Jezusovih učencev, ki gredo po svetu, se zahteva tista ljubezen, ki ne pozna mere, marveč poskuša vsem pristopati z Gospodovo mero. Oznanjamo najčudovitejši in največji dar, ki nam ga je dal Jezus: njegovo življenje in njegovo ljubezen. Sleherno ljudstvo in sleherna kultura ima pravico prejeti sporočilo odrešenja, ki je Božji dar, namenjen vsem. To je toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi, koliko krivic, vojn in humanitarnih kriz danes čaka, da se najde kakšna rešitev. Misijonarji vedo iz izkušnje, da lahko evangelij odpuščanja in usmiljenja prinaša veselje in spravo, pravičnost in mir.”

Ni pretirana trditev, da je to vodilo slovenskih misijonarjev od njegovega začetka. Naj zgolj ponazorimo. Brat Odorik Mattiuzzi (+1331), ki je odšel na Kitajsko leta 1314 in se vrnil po 16 letih, je o tem spisal delo Mirabilia Mundi, eno od štirih srednjeveških potopisov na Daljni Vzhod. V 17. in 18. stoletju se ponašamo z vrsto jezuitskih misijonarjev, ki so bili znanstveniki in raziskovalci, npr. Ferdinand Avguštin Hallerstein na Kitajskem. Čeprav je v zadnjem desetletju število naših misijonarjev z več kakor sto padlo na dobrih dvajset, je njihovo delo neprecenljivo. Med njimi so lazarist Peter Opeka, ki je bil večkrat nominiran za Nobelovo nagrado; nagrajenec Prešernovega sklada za poezijo, misijonar na Japonskem, Vladimir Kos; sestre usmiljenke Burger, Hiti, Kavčič, ki so med genocidom v Burundiju ostale med svojimi trpini; med pomoči potrebnimi v Ukrajini so Marijine sestre … Ali je res mogoče misliti, da kradejo čas Bogu in ljudem?!

Foto: Jacqueline Maurice, FreeImages.com

 
Značke:

27 komentarjev

  • Zdravko

    Religiozni imperializem?! 🙂 Pa ta ne je neverjeten. Kaj vse lahko povežeš z besedami in izpadeš intelektualec?! 🙂

  • Dr. Simoniti ima tudi tokrat – kot vedno – prav!

    • Valter,
      po vaši presoji ima Iztok Simoniti prav, po moji presoji pa nima prav, saj so njegove trditve o krščanstvu in kristjanih posplošene, žaljive, netočne in neargumentirane.

      Skrajno nedemokratična protikrščanska stališča kariernega diplomata Iztoka Simonitija lepo prikazujejo značilno slovensko razdeljenost: na eni strani imamo Iztoka, na drugi strani njegovega brata Vaska Simonitija.

      Takšnih idejno popolnoma nasprotujočih si slovenskih bratovskih in drugih ožje sorodstvenih parov najdemo kar nekaj. Med najbolj izstopajočimi takšnimi sodobnimi pari sta npr. bratranca Janez in Justin Stanovnik ter oče in sin Janez in Gorazd Kocijančič.

      Če vidimo, da že med krvnim sorodstvom obstaja nepremostljivo ideološko nasprotovanje, nas ne sme presenečati, da je bipolarna ideološka razdeljenost tako splošno prisotna med Slovenci 🙂

      • Pojdite vprašat zaposlene in študente na filofaksu v Lj., kakšen je Vasko Simoniti in kakšni so njegovi problemi. Sam sem preveč diskreten in kulturen, da bi o tem javno pisal. In vam bo vse jasno …

        Iztoka Simonitija pa poznam osebno in vem, da je uglajen intelektualec, njegova stališča pa držijo kot pribita, saj jih potrjujejo nesšteti zgodovinski fakti.

        • Prav vse religiozne skupnosti od najmanjših sekt do najbolj množičnih poizkušajo širiti svoje poglede in na “religioznem trgu” poizkušajo pridobiti nove člane.

          Zakaj bi tega ne smela KC, ve samo Iztok Simoniti. Sicer pa od človeka, ki v sebi nosi toliko sovraštva, ni mogoče pričakovati relevantnih mnenj.

        • Vasko Simoniti je zelo dober zgodovinar. Ne vem, kakšen je bil Iztok Simoniti diplomat, ampak kot religiolog je diletant in hohštapler. Njegovo poznavanje krščanstva in drugih religij je verjetno 5 krat manjše od tukajšnjega avtorja, Draga Ocvirka. Kaj ga zdaj žene, je težko umljivo ( kot tudi pri tebi).

          • O, avtor je dr. Ocvirk. Še pogledal nisem. Včasih so me njegovi članki tako sprovocirali, da ga nisem mogel spregledati, kot avtorja.
            Sedaj pa piše mnogo bolje. Celo tako dobro, da pozabim pogledat, kdo tako fajn piše. 🙂

          • Niti slučajno ni Iztok Simoniti diletant in hohštapler: vse svoje trditve med drugim dokazuje tudi z izjavami in citati iz del najvidnejših predstavnikov, recimo, katolištva (Savla iz Tarza, Avguština iz Hippa, Dominika Guzmana, Tomaža Akvinskega, Ignacija Lojole, raznih papežev …). Poleg tega je – in to mu daje še dodatno kredibilnost – neizprosen tudi do komunizma; definira ga kot sekularizirano krščanstvo.

            Prepričan sem, da bo dr. Iztok Simoniti že čez kako desetletje ali dve veljal za največjega slovenskega humanista/družboslovca vseh časov.

        • Valter,
          če ste sebe, ki se skrajno nestrpno izražate o drugače mislečih in drugače čutečih od vas, postavili za merilo uglajenosti, potem je seveda razumljivo, da tudi Iztoka Simonitija označujete kot sebi podobnega.

          V resnici pa izjave tega kariernega diplomata o kristjanih niso ne uglajene ne intelektualne, sploh pa ne diplomatske.

      • Vanja, če se ne motim, Janez in Justin Stanovnik nista v sorodu. Bratranec Janeza Stanovnika je bil pokojni Tine Velikonja, tudi v vodstvu NSZ, sicer pa eden sinov po povojnem političnem procesu streljanega in neznano kje pokopanega Narteja Velikonje.

        • Aha, hvala za popravek, nekateri viri navajajo Janeza in Justina Stanovnika kot bratranca.

          No, sicer ostane poanta enaka, tudi če gre namesto Justina Stanovnika za Tineta Velikonjo.

      • Ravnokar berem na Reporterju o bratih Dolničar. Slavni general je svojega brata likvidiral na lastnem dvorišču za hišo, po vojni.

  • Sarkazem

    Sodobni misionarji bodo imeli največ dela doma v zahodnem svetu, kjer krščanstvo izginja in ga nadomešča ateistični in islamistični način življenja. Odpirati cerkve na silo v Afriki in Aziji in jih prostovoljno zapirati doma, pomeni žagati vejo, na kateri sedimo, kajti za evropskimi in ameriškimi se bodo slejkoprej zaprle tudi novoustanovljene afriške in azijske cerkve. Seveda ne smemo pozabiti, kar nam je naročil Jezus, vendar sem vseeno prepričan, da bi ves entuziazem in gorečnost misionarjev morali preusmeriti v Evropo in Severno Ameriko in se posvetiti reevangelizaciji ter preprečevati razkristjanjevanje in vdor Evropi in Zahodu agresivnih, tujih kultur, ki zavračajo sobivanje ali integracijo z avtohtono kulturo. Nastopa torej čas misionarjev, ki ne bodo redčili svojih lastnih nujno potrebnih vrst v domovini, kjer izginjajo verniki, duhovniki, župnije, krščanska občestva in se dnevno zapirajo cerkve, preganjajo in utišajo ali celo morijo kristjani, ampak bodo spet vzpodbujali krščansko življenje in kulturo med domačim prebivalstvom in agresivnimi tujerodnimi prišleki.

    • Se čisto strinjam. Le da ti tu nekaj kriviš prišleke, medtem ko je naša lastna oblast kriva za izrinjanje misionarjev med nami. Namesto da bi podpirali samostane in druge organizacije, jih namerno odrivajo stran. Cerkev se temu prilagaja tako, da misionari po Afriki. Kaj naj bi naredili, ne vem, vem pa da je nekaj treba narediti.

    • S Sarkazmom se strinjam,da nam je potrebna Evangelizacija tudi tu v poganski Evropi,še posebno pri nas:končno niti Simoniti ne ve ,da je krščanstvo izvorno Azijska religija…ki pa svetu,v Evropi in na zahodu na splošno niti slučajno ni tako zelo osovražena kot tukaj v Sloveniji od naših potomcev totalitaristov!

    • Vi trije razpravljate, kot da se evangelizacija v Evropi in na zahodu ne bi dogajala. Končno je vsak kristjan nanjo nagovorjen; tam kjer živi. Ne vidim pravega nasprotja s tem, da se nekateri čutijo posebej nagovorjene, da bi evangelijsko sporočilo predajali po svetu milijardam, ki jih še nikoli ni doseglo. Če je pri tem še nekaj pustolovskega duha in empatične želje pomagat ubogim iz revščine, nevednim do izobrazbe, bolnim do zdravja, ni tudi to najbrž nič narobe, ampak hvalevredno in spada k oznanjanju, kakršnega je učil Jezus.

      Verjetno tudi spregledate, da iz misijonskih dežel že prihajajo misijonarit tamkajšnji mladi duhovniki nazaj v evropska nekdanja središča krščanstva in že rešujejo pomanjkanje duhovnikov marsikje na naši v mnogih pogledih stari celini. A raje nimate nobenega duhovnika, kot da bi v vašo faro za duhovnika poslali zamorca?

      • Tako je! Raje! Ti očitno nič ne razumeš in ti je važno “sam da se dogaja”.

        • Če je 20 slovenskih katoliških duhovnikov od blizu 1000 vseh skupaj trenutno v misijonih po svetu, to pomeni le 2% vseh. In je njih 98% tukaj. Vi trije pa greste pisat, kot da je razmerje 50%: 50% in da zaradi misijonarjenja hudo trpi evangelizacija doma in širše v Evropi. Če temu pravite razsodnost …

          Kaj bi danes nekatere zahodne župnije, npr. nemške brez poljskih duhovnikov. Ali tudi črnskih. V uršulinskem samostanu v Ljubljani, ki je sicer za evropske razmere precej vitalen in mlad, je bila nedavno med sestrami ena črna. V čem je problem?

          Ne tako davno sem na you.tube gledal posnetek iz slovenske zamejske fare na avstrijskem Koroškem, kjer je somaševal črnski duhovnik.
          A veste za starostno strukturo slovenskih duhovnikov v zamejstvu na Koroškem? Ali še starejšo strukturo med zamejci v Italiji?

          Hvala Bogu, da pridejo duhovniki od drugod,tudi iz daljnega sveta, posebej če ni dovolj domačih poklicev. To je problem zahoda in nas. Nikakor ne vidim kot problem željo nekaterih, da bi bili misijonarji v daljnih deželah.

          • Tudi jaz sem videl tisto maš s Koroške in duhovnikom črncem. Oprosti, to pač tu ne gre. Morda gre v Franciji.
            Nihče nima nič proti misionarjenju v daljnih deželah. Govorili smo, da tu na zahodu oblast izriva misijone, ki zato propadajo. To je problem. Domačih poklicev primanjkuje. Tu ni rešitev uvoz.
            Primer s temi Uršulinkami, ali samostan v Stični, ki je praktično prazen, to so problemi. Vse to pa je povezano s hladnim odnosom oblasti do Boga in vere. In ta hladnost že prehaja v odkrito nasprotovanje, kot smo to doživeli v naši ljubi Jugoslaviji. In tudi danes v Sloveniji ni nič bolje. To so problemi.

          • Prazen ravno ni stiški samostan. Gotovo je vsaj še 10 cistercijanov v njem. Se pa prazni. Ne vem, če ni v Pleterjah še huje. Tam, v najbolj vzhodni evropski kartuziji je bila po večini mednarodna sestava. Če pogledamo Stično pred drugo vojno ali tudi še pred pol stoletja, gotovo ni stanje optimistično.

            Nisem prepričan, da ima situacija prvenstveno opravka z odnosom oblasti. Vsekakor so v zahodnem svetu tudi v deželah s krizo duhovniških poklicev nekateri samostani kontemplativnih redov, ki v tem času zelo vitalno delujejo in dobro privabljajo podmladek. Primeri: Heiligenkreuz v Avstriji, Norcia v Italiji.

            Škoda bi bilo, za slovensko katolištvo in za Sloveniji, če Stična in Pleterje ne bi doživela nove pomladi in svežih moči.

          • V Evropi že mogoče še kje kaj cveti. Pri nas pa… Večina cisterijancev je po vojni odšla v Avstrijo. Samostan je bil nacionaliziran v velikem delu. In danes jih je 10, praviš, in nič več ne dalajo. Vsaj v primerjavi z obdobjem med vojnama, ko so bili gonilo razvoja kmetijstva na Dolenjskem. Danes pa imajo neki laiški d.o.o. za “košenje trave”. Neprimerljivo. In to je problem. Pomisli, da bi nam danes probleme z GSO razlagal kak cisterijanski redovnik, ali nekdo iz Monsanta?! 🙂

          • Ravno problem GSO, CETE, TTIP in GSO kažejo, kako vraževerni in socialistični in neumno čredniški so v večini “kristjani”, sploh v Sloveniji. Popolno zmanipulirana vraževerna čreda, ki nosi dračje, veliko dračja na grmade in se pri tem počuti narcisoidno pravoverna.

      • If:resnično je evangelizacija v Evropi prešibka prav zato,ker “naj bi bila ta Evropa menda že krščanska-a kljub vsem katedralam in cerkvicam na hribčih in gričkih v resnici ni-to nenazadnje dokazujejo tudi vse tradicionalne in moderne vojne z različnimi orožji na tem ozemlju. Se pa strinjam,da je vsak,ki sebe imenuje kristjan pravvsak dan za to sodgovoren.

  • Guardini

    Zanimivo, da g. Ocvirk tokrat polemizira z g. I Simonitijem , tukaj, https://www.youtube.com/watch?v=7VnZBbsvufI, pa je skupaj z njim in moderatorko udrihal po Cerkvi. Zakaj tako radi soočajo komije (ki se razglašajo za nepristranske) in padle angele, ko se razpravlja o Cerkvi. Aja, in še neka “pisateljica” kritična katoličanka.
    Iztok Simoniti je levi populist in njegove teze o krščanstvu so morda zadostne za kakšnega Valterja, kaj več pa ne.
    Se pa sprašujem, če je g. Ocvirka res najbolj peče govorjenje o kraji časa (in denarja) v misijonih. Imam občutek, da to piše v glavnem zaradi honorarja . Če ga ne dobi se mu opravičujem in se motim. Napisal ni nič novega.

    • g. Ocvirk je padli angel? Torej hudič???

      Gospod Guardini,
      pazite, da ne boste končali v Peklu, kajti zelo verjetno je, da bo gospod Ocvirk končal v Nebesih.

      • Guardini

        Glede na Sveto pismo so se pred potopom v Noetovih dneh angeli uprli Bogu. Poročilo pravi, da »so sinovi pravega Boga opazili, da so človeške hčere lepe, pa so si jih jemali za žene, in to vse, ki so si jih izbrali«. (1. Mojzesova 6:2) Ti hudobni oziroma padli angeli »so zapustili pripadajoče jim bivališče« v nebesih in si nadeli človeško telo, zato da bi lahko imeli spolne odnose z ženskami. (Juda 6)

  • Evropa je najmanj krščanska celina, veliko tistih, ki se imajo za kristjane, so ali pristaši kakšne sekte v Cerkvi ali pa tipični malikovalci Socialne države, socializma. Upam si trditi, da je večina ljudi danes bolj vraževerna kot v večbarvnem srednjem veku. Povprečnik ima dušo bolj razsuto in zato je lahko manipulativen plen psihopatov, ki vodijo neumne, velike množice.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI