Komaj verjetno pisanje!

Časnik 25.10.2016 6:45
 
Julij Bertoncelj

Julij Bertoncelj. Foto: Jože Bartolj.

Uredništvo Primorskega dnevnika bralcem ni želelo posredovati odgovora dr. Julija Bertonclja na članek Bogdana Bordona v eni od rubrik tega dnevnika z naslovom Nekaj pripomb o knjigi »Komu  izstaviti račun?«. Tako odgovor avtorja knjig Komu izstaviti račun? in Saga hiše ob gozdu objavljamo na Časniku. 

Res, ta članek gospoda Berdona je komaj verjetno pisanje v EU, v svobodni združbi demokratičnih narodov, kjer vlada svobodna misel in beseda, a ta primer kaže, da se nam že doseženi standardi, ki se jim reče – odprtost, sodelovanje, svoboda spet odmikajo! Neverjetno, uredništvo Primorskega dnevnika (PD), kljub neštetim poskusom, da bi bralcem posredovali moj odgovor na ta članek, kar je minimalni standard v spodobni demokratični družbi, tega ni sprejelo, zavilo se je v molk kot je navada za totalitarne sisteme. Kakšna je taka družba, kašen je ta Primorski dnevnik? Je še vedno pod vplivom totalitarnega sistema ali takih stricev iz ozadja?

۞

Saj je komaj verjetno kako šlampasto in neodgovorno se je zapisalo tržaškemu odvetniku Bogdanu Berdonu v rubriki Odprta tribuna na strani 13 v PD dne 13. julija 2016 ob predstavitvi mojih dveh knjig Komu izstaviti račun?[1] in Saga hiše ob gozdu[2] februarja 2016 v Trstu, napisanih na blizu 900-tih straneh. Škoda, da si ta žrtev Golega otoka, najbolj gnusnega lagerja za izjemne komuniste, ki si ga lahko izmisli le človek – pošast, privošči tako pustolovščino, uredništvo PD pa celo objavi njegove nesmisle, neumnosti in laži.

Berdon se je pri pisanju pripomb zaustavil le ob knjigi »Komu izstaviti račun?« Sem in tja izbrska nekaj mojih misli, jih prikroji, v pripombah[3] pa omenja le 4 od 527 strani… Komaj verjetno, kakšna samo-diskvalifikacija!

Najprej se posveti tarnanju vsiljivcev, ki so hoteli z menoj obračunati, me kar pribiti na pranger, s pomočjo uredništva PD pa celo ščuvati bralce na pogrome zoper mene, a sem jih zavrnil, saj jih nista zanimali moji knjigi, bolj širjenje sovraštva, obrekovanja in brezplodno razpravljanje o preteklosti.

En sam čvek brez repa in glave! Sledila je užaljenost, pa spet izzivanja, še preden je v zgodbo vstopil Berdon. Ta se pojavi precej pozno, ne vem po čigavem naročilu, niti s kakšnim namenom…

Po skoraj polletnem predahu ostrenja in brušenja nožev, mi Berdon očita enostransko prekinitev dialoga, pa še razorožujoče, protislovne in dlakocepske razloge, nekakšne obtožbe, ki jih avvocato ne pojasni. V dialogu je potrebno vztrajati, razumeti njegovo bolečino, kar povabi me v Trst. Ko sprejmem ta izziv, pa uredništvo PD zaustavi zaželeni dialog z zavračanjem moje replike, brez odgovora!

Berdon nadalje sporoča, da je primerno nekaj povedati o izmišljenem problemu sprave, do katere je prišlo že 1. maja 1945 vsaj v Trstu. Saj ni verjeti, kar piše. O tem dogodku prvič slišim, je čista izmišljija, saj ne more biti sprava, če še divja vojna! Res pa je, okrog 1. maja 1945 se je za Trst potegovalo pet vojska: komunisti in nekomunisti, nacisti in Anglo-Američani. Jugo-partizane je vodil general Petar Drapšin, potem so bili »osopovci« – italijanski ne-komunisti in ne-fašisti, dalje italijanski partizani-komunisti, a najmočnejši so bili Anglo-Američani. Novozelandce je vodil general Bernard Freyberg, vse zavezniške pa maršal Harold R. Alexander; Trst so potrebovali za prodor proti Avstriji. Vse vojske so iz Trsta iztiskale Nemce – peto vojsko. Pojavila se je nevarnost medsebojnega napadanja, zato – sporazum!

Še posebej so bili zanimivi jugo-partizani, ki so takoj začeli zapirati[4] ne samo fašiste, tudi protifašiste in njihove družine, potem so vsi – »izginili« pri čemer so jim pomagali italijanski komunisti, tisti, ki so že prej morili rojake ne-komuniste, saj so komunisti hoteli priti čim prej na oblast! Povzročili so številne umore, njihove, do golega slečene žrtve pa so mnogokrat našli ob pokopališčih, tja so jih pripeljali v zavetju noči. To je zapisal Joffrey Cox[5], novozelandski obveščevalni oficir že dve leti po vojni. Potem pa so se morali jugo-partizani umakniti, Američani pa so zahtevati vrnitev aretiranih ljudi, kar ni bilo možno, večino so že umorili, trupla zmetali v fojbe…

Potem se Berdon zaustavlja – oh, kako gre to mnogim na živce, ob »garden party« dogodku ameriškega veleposlanika v Ljubljani, kjer je prisotna že kar tradicionalna ameriška benevolenca do nas Slovencev kot vsa desetletja doslej[6], seveda na ameriškem vrtu, kjer bi se mnogi želeli videti, a jim ni dano. Kakšna zavist.

Nato se Berdon zaustavi ob članku »Resnici na čast«[7], ki ga je PD objavil 14. junija 2016, kjer celo citira jedro sporočila: pošteno razmišljanje intelektualca, ki ga zanima razvoj nacionalnega značaja…/…primerno za poučevanje v srednjih šolah…/… ker je 500 strani obsegajoče delo bogato s podatki… Ampak Berdon zavestno zamolči, da je to zapisal velikan slovenske literature, prof. Boris Pahor. Hej, gospod Berdon, je to skladno z vašim poklicem?

۞

Končno se Berdon loti ocenjevanja moje knjige. Najprej mi ponuja vlogo računovodje odškodninskega knjigovodstva moralne in materialne odškodnine povzročene s strani slovenskega odporniškega partizanstva, ki naj bi odgovarjalo tudi za grozote domobrancev.

Vprašanje: Kdo daje Berdonu pravico, da si na moj račun izmišlja, kar si hoče? Pa še naprej – zelo neodgovorno: vsekakor je dr. Bertoncelj odločil, da gre izstaviti samo en račun: ne pa izstavljati več računov, sicer pa, kje Berdon pobira te izmišljije? Kje? Izjavljam, gospoda, ki se piše Bogdan Berdon, še nisem srečal, ga ne poznam, on pa govori v mojem imenu… Kakšna predrznost!

Potem pa tisto o kolaboracijah, prisegah, celo o mojem – že kar védenju, da sem namerno pozabil na (domobransko) prisego…Le kaj si bo Berdon še izsanjal, saj kaj takega ne more dokazati? Kakšna je spet ta neumnost!

Hvala bogu, o kolaboraciji in sramotnem sodelovanje komunistov z nemškimi nacisti[8] bralce podrobno seznani najbolj znan in pronicljivi publicist z medvojnimi in povojnimi izkušnjami, dr. Peter Starič. PD je 22. julija 2016 na strani 16 objavil njegov odmev[9] na medvojne kolaboracije, pa še o drugih neumnostih, ki jih v opombah omenja Berdon v upanju, da je že spoznal, da ne gre pisati kot se mu sanja. V tujini so odprli arhive – pri nas so jih namenoma uničili – kar že sproža zaton slovenskih mitov…

Kolaboriranje s sovražnikom je bilo že od nekdaj stvar interesov, tudi Tita, ki je večkrat poskušal najti kontakt s Hitlerjem[10][11][12], da bi jugo-partizani skupaj z nemško vojsko pometali Angleže v morje, če bi se zavezniki hoteli izkrcati na jugoslovanski obali…[13], zaradi tega je padlo veliko Primorcev, pa mu ni uspelo, Hitler ni hotel sprejeti Tita kot verodostojnega sogovornika…

Na osnovi številnih dokazov, ki jih potrjuje tudi moja knjiga, je Berdon zapisal: Po dr. Bertoncljuje boljševizem vstopal v naš prostor celo s pomočjo prijateljevanja s Hitlerjem…’ Sedaj, ko je že vse znano, je komaj verjetno, da kaj takega Berdonu še vedno ni – znano. Ampak, resnica je samo ena, čeprav želijo imeti komunisti samopostrežni nabor raznovrstnih resnic…

۞

Potem Berdon nadaljuje z odisejado po polpretekli zgodovini, prepisuje moj zapis o slovenskih žrtvah ter ponuja komaj verjetno trditev, Slovensko partizansko odporništvo odgovarja, po dr. Bertonclju, celo za zločine kvizlingov.

Skoraj se več ne dotaknemo masovnih morišč, več kot 600 – tih, kar vsaka ped slovenske zemlje je prepojena s krvjo…, da bi zvedeli še kaj več o zverinskih umorih ljudi, celo nekaj stotih otrok – kar s kladivom po glavi v Plevni pri Crngrobu, torej o divjanju boljševizma celo po končani vojni v Sloveniji[14].

Ljudi umoriti, celo žive zakopati, so komunisti znali že leta dolgo, celo po koncu vojne (Huda jama, več v knjigi[15]), Sovjeti pa so kar hvalili naše morilce, a so rekli, s krutostjo že pretiravate… (tudi o tem v knjigi[16]). Potem ko so žrtve mrtve pa jih nočemo niti – pokopati!, kar nas uvršča med najmanj civilizirani narod v Evropi, in, hvala Bogu, da poskuša Borut Pahor vsaj za silo sanirati obstoječe stanje duha v naši domovini.

Ta hudodelstva nas peklijo in nas, Slovence, ki smo bili v polpreteklem obdobju več kot zverinsko kruti, uvršča na sam vrh svetovnega sramotilnega odra.

Gospod Bogdan Berdon, kje je dostojanstvo človeka, saj je treba človeka ne glede na to, kdo je, komu je pripadal, pokopati, bil je – Človek! Zaradi tega so vaši namigi, komu jaz, Julij Bertoncelj, kaj pripisujem, smešni, zlobni, zlonamerni, pravno gledano pa so žaljivi, saj niso verodostojni.

۞

Vsak, čisto vsak zrel človek ve, da prihodnosti ni mogoče graditi na lažnih temeljih, zato je ta knjiga o kateri ste se le na nekaj straneh zaustavili, »prva slovenska knjiga, ki ponuja model za sodobno reševanje razklanosti našega naroda, da s pomočjo raziskovalnega dela ugotovimo dejansko stanje in se brez navijaštva priklonimo žrtvam, saj so ti ljudje dali vse kar so imeli, dali so življenje za vero v prihodnost«. Še nihče ni ponudil boljše rešitve za sistemsko sprožitev sprave kot jo ponuja moja knjiga Komu izstavit račun? A se nič ne zgodi, slovenski narod se vse bolj pogreza v blato, tudi v izginotje…

Potem pa se Berdon še naprej sprehaja po knjigi, nazadnje se z njegovimi »partigiani« in Mirom iz Proseka, še odpravi v Genovo…, sicer pa so že tedaj o vsem, čisto o vsem, odločili Trije veliki[17].

Naše žrtve so bile zaman, smo tam, kjer smo že bili, v še bolj surovem kapitalizmu, že izgubljamo domače dvorišče, smo vse bliže hlevu s takim orodjem, ki nas že čaka… Komu izstaviti račun za tako stanje, gospod Berdon?

۞

Potem se Berdon sprehodi do nekaterih izbranih straneh, a se sistemsko zalomi na strani 141, saj vstopa v področje zaradi česar je nastala ta knjiga. Prav bizarna pa je njegova trditev, ki pravi, da je za mene osvoboditev Trsta, »okupacija Trsta« – »Zavzetje Trsta,« kar nisem nikjer in nikdar zapisal. Protestiram, to je – laž! Slovenci ne moremo biti okupatorji mesta, kjer živimo že od pamtiveka[18]

۞

Vendar: če bi se Tito bojeval le za izgon okupatorja in ne za revolucijo, če ne bi med okupacijo, še bolj pa po njej umoril več svojih političnih nasprotnikov kot okupatorjev – eden zadnjih presenetljivih podatkov[19] kaže na 568.000 ljudi!, 3,7 milijona pa jih je bilo zaprtih v jugoslovanskih koncentracijskih taboriščih, če bi se držal podpisanega dogovora Tito-Šubašić o demokratični ureditvi povojne Jugoslavije, če ne bi prelomil obljube, ki jo je leta 1944 dal Churchillu v Caserti, da bo pomagal pri invaziji Anglo-Američanov v Istro in Dalmacijo, če ne bi takoj potem odpotoval k Stalinu, kjer je dobil čisto drugačne napotke, potem bi Slovenija zelo verjetno imela Trst. Ker je postalo jasno, da namerava Tito narediti iz Jugoslavije satelitsko državo SSSR – o tem je sanjaril Boris Kidrič – anglo-ameriška vojska ni hotela prepustiti Trsta Rusom, iz njega se je morala umakniti jugo-vojska z rezultatom: Trst ima Italija, mi pa napis NAŠ TITO na Sabotinu, ki nas spominja na zgrešeno Titovo revolucionarno politiko, zapisano po verodostojnih zgodovinskih virih Petra Battyja[20].

Sovraštvo, laž in kakršnokoli nasilje, so osnovno orodje komunistične ideologije, kjer je bil človek, in celo družina, brez vrednosti. Stalin je doma umoril 28 milijonov svojih ljudi[21], ljudje so bili brez vrednosti[22], pravzaprav v vseh komunističnih državah… Zato Vas sprašujem: zakaj se ne zaustavite na straneh od 25 do 27, in od 164 do 170, kjer je zapisanih veliko komaj verjetnih, res bizarnih dogodkov o tej ideologiji, pa potem od 232 do 239 strani, ko so me osebno vabili k prevzemanju vodenja terorističnih aktivnosti na avstrijskem Koroškem, s čimer bi se jaz kvalificiral za profesionalnega, res super terorista…

Kar smešno, inženir, magister in doktor tehniških znanosti, poročen in oče dveh otrok, bi po naročilu verjetno slovenske UDBE, izvajal sistemski teror celo v tuji državi! Kako podlo, kako skregano z dostojanstvom človeka v tedaj deklarirani družbeni ureditvi, nekakšne države prihodnosti… Ker sem odklonil tako sodelovanje, sem izgubil delovno mesto, a so se zločinski projekti, kljub vsemu nadaljevali in prinesli ljudem, tedaj v Velikovcu, veliko nesrečo… To je bil zločinski komunistični sistem!

Gospod Berdon, zakaj se izogibate te tematike in teh strani, sedaj pa morajo te jugoslovanske in slovenske svinjarije reševati tuje vlade in sodišča, saj kaj takega v Sloveniji še ni, in ni – mogoče?

۞

Ta knjiga, in tudi knjiga z naslovom Saga hiše ob gozdu, je nastala zaradi tega, da bolje spoznamo ozadje vsega, kar se je zgodilo. Spoznavamo vzroke in posledice, saj je to kar imamo danes, rezultat tega kar je ostalo od umorjenih, pregnanih, ponižanih, izkoriščenih in celo duhovno pohabljenih ljudi, pa do uničenega, zaplenjenega in ukradenega imetja, da ne omenjam duhovne svobode, o čemer so ljudje vseh političnih prepričanj hrepeneli, o tem vseskozi sanjali, trpeli in nazadnje tudi umirali. In celo ta članek predstavlja pravi boj z Vami in uredništvom PD za pravico do objave, ker moram varovati mojo čast in dostojanstvo, ko se moram sklicevati na pravico do duhovne svobode celo v Italiji – komaj verjetno, še danes, v združeni Evropi, oktobra 2016.

۞

Počasi le prihaja čas resnice, saj take knjige odstirajo lumparije, na svetlo prihajajo barabe, ki so si vzele pravico za mešetarjenje s človeškimi usodami, z življenjem in smrtjo, in, še danes se mnogi hranijo s skoraj sedemdesetletnim zamegljevanjem resnice samo za to, da si ohranjajo osebne koristi, ustvarjajo poslovne špekulacije ter neverjetne manipulacije s slovenskim človekom…

Ampak, potrebno je obračunati s preteklostjo in pokopati mrtve, soditi, obsoditi in tudi oprostiti, saj se kaj takega v naši Sloveniji še ni zgodilo… Jeza in sovraštvo nimata prihodnosti, potrebno je usmiljenje ter odpuščanje vsem, ki so se umazali z umori, zverinstvom, saj mrtvih ni mogoče obuditi. Tudi jaz odpuščam vsem, in tudi Vam, ker upam, da ste še vedno spoštovanja vreden človek.

V Kranju, 24. oktobra 2016

Opombe:

[1] BERTONCELJ, Julij; Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži, Kranj, Berton, 2013

[2] BERTONCELJ, Julij; Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, Kranj, Berton, 2014

[3] Nekaj pripomb o knjigi »Komu izstaviti račun?«

[4] Idem 2, stran 182 do 186

[5] COX, Joffrey; The Race For Trieste; ponatis 1977: ISBN 0-7183-0375-X

[6] BATTY, Peter; Titova velika prevara, kako je Tito zavajal Churchilla, Ljubljana, Nova obzorja, 2015, stran 286: V naslednjih desetih letih so ZDA zagotovile za več kot milijardo dolarjev vojaške in gospodarske pomoči Jugoslaviji, Velika Britanija je zagotovila podobno podporo. V naslednjem desetletju se je ta milijarda početverila! Porušena Nemčija je prejela kot Marshallov plan le 1,5 milijarde dolarjev, a je s tem ustvarila gospodarski čudež…

[7] PAHOR, Boris; Članek Resnici na čast; PD, Trst, 14. junij 2016

[8] SAMARDŽIĆ, Miroslav; Sodelovanje partizanov z okupatorjem,Ljubljana -Ignis, 2012

[9] STARIČ, Peter; Članek Kritika knjige, »Komu izstaviti račun?«, PD, Trst, 22. julija 2016

[10] HÖTTL, Wilhelm; The Secret Front, ISBN 1-84212-218-5

[11] HAGEN,Walter; Die geheime Front, Linz, 1950

[12] DJILAS, Milan; Wartime, ISBN 0-15-194609-4

[13] EARLE,John; Cena domoljubja, ISBN 978-88-7342-143-6

[14] ŠTROVS, Marko; Neme priče. Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941-1946, Ljubljana, Nova obzorja, 2014

[15] Idem 2, stran 214

[16] Idem 1, stran 240, 241,242

[17] SIRC,Ljubo; Dolgo življenje po smrtni obsodbi, ISBN 978-961-91439-7-1, stran 7

[18] Brošura JUGOSLAV’S FRONTIERS WITH ITALY, Trieste and Hinterland, napisal Francis  Gabrovšek, izdal Jugoslav Information Center, New York. Po podatkih dunajskega parlamenta je  leta 1907 živelo v Trstu 40.394 Italijanov, 41.300 Nemcev in 67.000 Slovencev.

[19] RANKOVIĆ, Aleksandar, notranji minister, iz govora na jugo. skupščini, Beogradu, januar 1951

[20] BATTY,Peter; Titova velika prevara, kako je Tito zavajal Churchilla, Ljubljana, Nova obzorja, 2015

[21] MONTEFIORE, Simon Sebag; Stalin. Na dvoru rdečega carja, CZ, Ljubljana, 2013

[22] Idem 1, stran 205, 206

 
Značke:

15 komentarjev

  • slovencsm

    Spoštovani,
    najprej čestitke za iskanje resnice in zgodovinskih dejstev. Zgodovina, podprta z dokumenti, bo čez čas prerasla namišljeno zgodovino, ki smo je bili deležni s strani povojne oblasti. Razumeti morate, da je vsako odkritje za njih boleče, ker so živeli (še živijo) v iluziji, ki so jo sami ustvarili. V bistvu gre kar za neke vrste verovanje. In če zdaj ostanejo brez temelja, se jim vse podre in ostanejo brez vsebine in osebnosti.
    Zato bi vam samo svetoval, da se ne sekirate preveč zaradi provokacij in ignorance. Tega boste vedno deležni, dokler bodo predstavniki takratne oblasti še med nami. Mi pa smo vam hvaležni, da s svojim delom odkrivate prave zgodovinske podatke in odstirate nam še neodkrita zgodovinska dejstva.

  • Gospod Bertoncelj podpiram vas pri vašem odkrivanju resnice.

    Ob tem bodo vedno tudi ovire in nasprotovanja, bodisi zaradi verovanja v izmišljene mite, bodisi zaradi nevednosti ali osebnih koristi.

    Na koncu bo resnica zmagala. Kar pogumno naprej!

  • Ko bi Slovenci premogli še več takšnih ljudi kot je dr. Bertocelj, potem bi postali končno demokratična država brez boljševistične navlake!

  • Sarkazem

    Popolnoma se strinjam. Bolje kot slovencsm ne bi znal napisati. Tako kot pravijo, treba je vedno znova pisati in objavljati resnico, vedno znova in znova in na koncu čez leta bo prevladala!

  • Kolegialna kritika (“peer review”). Ne preseneča me, da vam ne objavljajo pisem. Tale vaš prispevek je sila razvlečen in dolgovezen. Napišite kratko, jasno in jedrnato. Ne samo zato, da se bo meni uspelo pritolči do konca pisanja ampak predvsem, zato da vam bo kdo vaša razmišljanja sploh objavljal. (Upam, da je razvidno, da sploh ne kritiziram vsebine, pač pa nerazumljiv način podajanja.)

    • Tudi meni je težko berljivo in razvlečeno. Avtorja sem enkrat poslušal na predavanju študentom, takrat šele sem bil razočaran. Osebno mislim, da ne zna nobene kritike sprejeti. Tudi tako nedolžne o stilu pisanja ne.
      So pa stvari o Trstu zelo zanimive, kar piše IF, in priznam, da glede nevednosti spadam med 99%.

  • Mariborski Igor ima tokrat kar prav. Če bralcu ni prezentno, na kakšno vsebino se nanašajo odgovori in če so eden za drugim nanizani na 10 različnih tem, potem ima bralec malo od teksta. Škoda, glede na vtis, da avtor veliko ve, da je radoveden in originalen v svojem “revizionističnem” razmišljanju, torej ne ponavlja floskule.

    Poglavje osvoboditve ali “osvoboditve” Trsta je tipična tema, o kateri je vedenje med Slovenci povsem simplificirano na način povojne komunistične doktrine. Resnica je bila precej zapletena; razmere pa napete in človeško za marsikoga nevarne, ne le na protifašistični, ampak tudi na nacionalni in socialni osnovi. Moj stari oče, ki je bil, kot begunec pred fašizmom in domoljub doma s Tržaškega, je recimo dobil dobronameren nasvet uglednega sorodnika iz mesta, naj se v teh čudnih razmerah z družino ne vrača v Trst.

    • Igorju in Ifu;pa preberita dvakrat,če prvič ne razumeta.Bralec naj se najprej dobro pozanima o tematiki,če želi komentirati.

  • Oh, kako smo kritični, nekateri. Avtorju dveh knjig bi očitali dolgoveznost in ne vem kaj.
    To je pismo, ki ga v Primorskem dnevniku niso hoteli objaviti. Nanaša se na dialog skozi več objav v tem časopisu. Pismo ni pisano posebej za Časnik in za nas, da bi bili obveščeni o vsem. Če p abi kdo prebral vsaj link, ki je na začetku, bi mu to dolgovezenje lahko šlo lažje v želodec. Igorjeva neumestna provokacija je namenjena temu, da se pogled odvrne z vsebine.
    Pridružujem se ostalim komentatorjem in lepo pozdravljam avtorja g. Bertonclja, da nam odkriva našo zgodovino. Sam se sicer ne zavzemam za večno ponavljanje, kajti tudi laž postane resnica, če jo dolgo ponavljaš… Vsekakor pa je na mestu, da se ti komunistični umotvori o “osvobodilni vojni” namesto o revoluciji razgaljajo. Zlasti v Trstu je bilo obnašanje partizanov sramota za vse in so jih zavezniki nagnali ven. Titovo pajdašenje s Stalinom nam je sicer prineslo Primorsko nazaj, to pa je tudi vse. NOB je bila revolucija z vsem kar sodi zraven, od atentatov do povojnih likvidacij, ki niso imele nič opraviti s “kolaboracijo”. Že to da je teh žrtev bilo več kot okupatorjevih, pa vemo kakšen teror so nemci izvajali, pove vse, kdor želi vedeti.

    • Dolgoveznost ni bila očitana; vsaj ne z moje strani. Gre za razbit miselni tok, na nagovarjanje in polemiziranje z nekim gospodom Berdonom ( ne z eno, ampak s številnimi njegovimi trditvami) o katerem se nam neupoučenim ne sanja, ne kdo je, ne kaj trdi. Berdona ne slišimo. Slišimo serijo odgovorov Bertonclja. Kako naj bo to zanimivo?

      Sicer pa – odkod pa ta tvoja izjava, da smo Primorsko dobili nazaj? To je floskula prejšnjega režima.

      Prvič, zakaj izraz nazaj? Saj ni šla nazaj pod Avstroogrsko. Prej je bila delno Beneška, pa od goriških grofov itd. Nikoli prej ni bila del kakšne slovenske državne tvorbe.

      Drugič_ okoli 100.000 Slovencev, pretežno Primorcev ( če štejemo še one iz Goriške in Nadiških dolin; Rezijane in Kanalce pač zelo težko) je ostalo v Italiji. Kako se upajo trditi, da smo dobili Primorsko?! Tudi Postojna z okolico ni Primorska, ampak Notranjska.

      Dobili smo pa recimo istrsko obalo, ki nikoli zgodovinsko gledano prej ni bila slovenska. Samo 99% Slovencev ta dejstva do zdaj ni dano spoznati.

      • Ne vem, tisti del Primorske, ki nam ga je odnesla 1. sv. vojna. To štejem za Slovenijo. Če pa to ni Slovenija, ker Slovenije nikoli ni bilo, potem smo šele vse dobili. Ne vem kaj bi rad? Ali zaradi tega ne smem reči nazaj? Zakaj bi bil potem problem, da so Rezijani ostali v Italiji? Sicer so pa srečni vsi ti Slovenci, ki so ostali zunaj. Noben ni ponosen na naš Sabotin in podobne slovenske eskapade.

      • Ogromno Slovencev je ostalo izven Slovenije. Lahko pa sedaj diskutiramo, ali je to dobro ali slabo.

    • Oh, Zdravko, ti se meni zdiš najbolj oster kritik tukaj na Časniku. Se ti ne zdi? A se ne doživljaš tako (a nisi ponosen)? Mislim, da sta Igor in If zelo realno kritiko povedala, verjetno so drugi navijači, ker je “prava” tematika (lajna) ali iz “prave” tolpe.

    • Zdravko .. “se sicer ne zavzemam za večno ponavljanje … ” ..

      Mislim da laž nikoli ne postane resnica, tudi z večnim ponavljanjem ne.
      Resnica obstaja sama po sebi, če mi hočemo ali pa ne.
      Na nas je ali se ji približamo ali ne. Bliže kot smo ji, bolj se nam zbistri pogled na svet okoli nas. Bolj razumemo druge in sebe, zakaj je tako kot je.

      • Resnica vse boli. Če je mit ali “resnica”, potem jo sektaši širijo na Goebbelsov, nacional-socialistični ali na komunističen način. Tisti, ki smo živeli in živimo v takem sistemu, se nam lajnanje upira.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI