Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto?

Verena Vidrih Perko 23.10.2016 0:09
 

kralj-matjazSlovencev ne bi bilo brez slovenske kulture, jezika in krščanstva, kar je naša najžlahtnejša dediščina. Kot arheologinja in strokovnjakinja s področja dediščine, menim, da sem dobro seznanjena s preteklostjo našega prostora. Zato mi ni težko razmišljati v smislu tradicije, ki raste iz prostorskih, zgodovinskih in kulturnih danosti slovenskega okolja – in ki v veliki meri določa način življenja in usodo prebivalstva. Vendar je pri vidiku kulturne dediščine, ki je fenomen sedanjosti, treba upoštevati tudi sedanje družbene razmere. Da bi dediščina prevzemala družbene vloge mora biti osmišljena v sedanjosti in usmerjena v vizijo prihodnosti. Ker pa so v slovenski družbi razgovori o kulturni dediščini običajno omejeni na strokovne kroge in kulturne ustanove, je potrebno o kulturni dediščini kot družbenem dejavniku nekaj malega pojasniti.

Sodobna zahodna družba je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »odkrila« čudežno moč kulturne dediščine. Postala je tolikšnega pomena, da so vzniknile številne študijske smeri s področja dediščine, muzeji so pognali kot gobe po dežju in vsak resen medij javnega obveščanja ponuja vsaj dve, tri oddaje o preteklosti. Evropski parlament je v lanski resoluciji razglasil kulturno dediščino za temelj evropskosti in leto 2018 za leto kulturne dediščine. Evropa hkrati namenja velika finančna sredstva za ohranjanje dediščine in za projekte, ki omogočajo izobraževanje in uživanje sadov dediščinskih raziskav, kajti kot razglaša taista resolucija, kulturna dediščina je temeljni identitetni, izobraževalni, razvojni, gospodarski in politični kapital človeštva. Tu se nam hočeš nočeš zastavlja nadležno vprašanje zakaj vendar ob vsej tej zahodni evforiji okoli kulturne dediščine »Kranjec moj mi osle kaže« in vprašanja kulturne dediščine na vseh nivojih odriva – kot drugorazredno temo.

Hlepenje Zahoda po kulturni dediščini je zadnja desetletja zadobilo obliko družbenega gibanja. Vzroki tičijo v katastrofalnih uničenjih, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni in povojna obnova Evrope s hitro industrializacijo. To je vzpodbudilo močne selitvene tokove in posledično nenadzorovano rastjo primestij in satelitskih naselij. Novogradnje so prinesle uničenja celih tradicionalnih mestnih predelov. Zgodilo se je izginjanje podeželja s kmečkim prebivalstvom vred, ki je do šestdesetih let prejšnjega stoletja še ohranjalo tradicionalno naravno zasidranost zahodnega človeka v okolju. Posledice so se nemudoma pokazale: sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja so minila v znamenju okolijskih katastrof. Uničenja tradicionalnih okolij in kulturnih vezi s preteklostjo pa so prinesla izkoreninjenost zahodnega človeka. Dvajseto stoletje zato ne velja le kot stoletje vojne, temveč je tudi tragična doba izgube smisla, kot ga je označil Viktor Frankl. Krik sodobne družbe po lastnih koreninah je treba razumeti v prvi vrsti kot hlepenje po izgubljeni identiteti in krik po pozabljenih vrednotah, ki omogočajo človeku ne le preživetje, temveč tudi polno človekovanje. Izraz povzemam po Antonu Trstenjaku, ki je z njim označil človeka kot presežno bitje.

Sodobna družba se je zavedla pomena kulturne dediščine ne le kot materialnih ostankov iz preteklosti. Dediščina je bila prepoznana kot kozmična in duhovna vez z rodovi prednikov, kot življenjska vez z naravnim okoljem in hkrati tudi kot nezamenljiva nosilka vrednot v izpraznjeno potrošniško družbo. Dediščina sodobnega človeka, zazrtega v znanost in napredek, prizemljuje. Opominja ga na (včasih tudi tragične) znanstvene zmote in neredko postavlja zgodovino na laž. Vrača v življenje prastara znanja, seznanja nas z verovanji in običaji. Povezuje nas ne le s preteklostjo, temveč tudi z občečloveškimi vrednotami. Vse pa je zapisano v stvareh, običajih, jeziku, okolju in tudi v naravi. Dediščina so usnovljenja brezštevilna življenja naših prednikov in vsak njen del beleži drobec nekega družbenega pravila, opozorila, znanja ali verovanja. In tudi obratno, pogosto je umaterializiran spomin na brezobzirna uničenja in pokole, ki jih zgodovina uspešno zagreba v pozabo. Vse kar nas obdaja, pripoveduje na svojstven način o naših prednikih in nas obvezuje, da ohranjamo svojim zanamcem, ki bi brez žlahtnega narodovega izročila postali izkoreninjenci brez vrednot in obtičali brez smisla svojih življenj.

Vendar je Zahod kmalu ugotovil, da tista zdravilna dediščina ni to, kar hranijo bogati muzeji, temveč je predvsem tisto, kar neko skupnost povezuje, jo spominja in opominja, ji daje moč za preživetje v hudem, jo razveseljuje in nenehno uči. Dediščina je danes prepoznana kot tisto, kar družba prepozna v svojem okolju kot vrednoto življenja in vredno, da se ohrani prihodnjim rodovom. Lahko so to na videz nepomembne in skromne bajte, na poseben način obdelane njive, vrsta starih hrušk, kal na koncu vasi, delavska četrt v predmestju ali pa bahava graščina s parkom. Ko skupnost prepozna nekaj kot vrednoto življenja, potem je samo po sebi umevno, da skrbi za ohranjanje in varovanje. In k temu po demokratični poti pozovejo tudi državo. Nobene dediščine namreč ni mogoče varovati in ohranjati zgolj z zakoni in dediščinskimi službami.

Za naše okolje pa največkrat velja, da je kulturna dediščina kup kamenja, nekaj, kar nerazumno veliko stane in bi denar lahko porabili za nekaj »pametnejšega«. Dediščina je za povprečnega Slovenca tisto, za kar je dolžna poskrbeti država. Tako prepričanje je seveda sad naše slovenske zgodovinske preteklosti in je tudi neke vrste dediščina, ki korenini v usodi naroda brez svoje lastne države. Je sad vzgoje vrste rodov, vzgojenih v duhu dediščinskih vrednot, ki so bile pomembne zgolj tujim elitam. Naše, večidel skromne (čeravno so vse dediščine neizmerno bogastvo), pa tudi tiste bolj ugledne dediščine, smo se naučili sramovati. Zaradi zgodovinskih okoliščin smo svoje običaje, vero, jezik pogosto morali skrivati, tako da jih zdaj pogosto ne prepoznavamo več. Tradicionalne slovenske vrednote so zemlja, trdo delo, skromnost in spoštovanje narave, družina in krščanska vera, zvestoba do doma in ljubezen do jezika. V osnovi so to bolj kmečke in krščanske vrednote, pa vendar so med njimi tudi mnoge meščanske. Vse so na skrivnosten, največkrat le slovenskim ljudem razumljiv način zapisane v snovni in nesnovni dediščini: v vsemu, kar nas obdaja in hkrati opominja in zavezuje. Po drugi vojni so bili kmetje preganjani, mnoge večstoletne domačije uničene. Zemlja je postala last kmečkih zadrug. Izpričani kristjani iztrebljeni ali potisnjeni na družbeno obrobje. Izobraženci so morali sprejeti novo družbeno ureditev, ki je izbranim prinesla nove vrednote. Oblikovalo se je delavstvo in delavske vrednote, med nje sodi stalno delo in stalen zaslužek, ki je dal mnogim možnost šolanja in izobrazbe, pa tudi možnost boljšega življenja. Kmetje, premožni posestniki, tovarnarji in graščaki z gradovi vred so jo slabo odnesli. Gradovi so oplenjeni in požgani postali svojevrsten spomenik revolucije in pomnik na premaganega razrednega sovražnika.

Dediščina je v povojnem času postalo to, kar je bilo vrednota novim oblastnikom, ob tem se je država, podobno kot večidel razvitega sveta, naslonila na znanost in kulturne ustanove. Zaplenjene umetnine so v najboljšem primeru utonile v muzejskih zbirkah – skoraj praviloma brez podatkov o lastnikih. Arheološka izkopavanja so prikazovala oddaljeno preteklost, posebna pozornost je bila namenjena raziskovanjem Ilirov in Slovanov. Etnološke zbirke s starimi kmečkimi orodji in pohištvom so bolj kot obujale stare vrednote, vzbujale zavest o zaostalosti kmečkega prebivalstva, ki se nerazumno upira industrijskemu razvoju. Obvezen del naše dediščine so postali prikazi kmečkih uporov, ki so pričarali vtis nekega drugega, nedavnega pravičnega boja (ljudstva) za oblast in so hkrati dokazovali moralno izprijenost izkoriščevalske aristokracije. Železen repertoar so bili spomeniki padlim borcem, sobe s slikami junakov NOB in okupatorjevimi zločini nad nedolžnim prebivalstvom. Ob takem prikazu preteklosti so zrastle vse povojne generacije. Tudi skrb za jezik ni bila ravno vzorna. Kako naj bi le bila, saj marksistična ideologija nikoli ni bila naklonjena malim narodom in jih je ob vsaki novi uredbi v zvezi z narodno identiteto in jezikom dušila v plimah internacionalizma. Da se je jezik ohranil se moramo največkrat zahvaliti slovenski ljubezni do knjige in v tej zvezi posebej Mohorjevi družbi in vrsti odličnih profesorjev in požrtvovalnih učiteljev, ki so se zavedali pomena svojega poslanstva.

Nisem nameravala v tem sestavku zatajiti uspehov, ki so jih navkljub vsemu in z velikim trudom naše dediščinske službe dosegle in jih še dosegajo. Vzpostavljena je bila mreža spomeniških služb, registri dediščine, zakoni in podpisane so bile domala vse mednarodne konvencije. Ne, iskreno ponosna sem na sleherni kamen, zid, staro kmečko hišo, kozolec, pa tudi tovarno ali delavsko naselje, cerkev ali kapelico, oltar ali veličastno Carpacciovo sliko – na vse, kar smo z znanjem, velikimi finančnimi stroški in neredko tudi z velikimi fizičnimi napori uspeli iztrgati uničenju in pozabi. Enkrat uničena, je za vedno uničena dediščina.

Tisto, kar bi rada povedala je, da se moramo Slovenci končno ovesti svoje odgovornosti, ki jo imamo do lastne preteklosti. Sprejeti moramo svoje obveznosti do preteklih in prihodnjih rodov. Ohraniti tisto, kar nam je dalo in nam daje ne le preživeti, temveč nas izpisuje v evropsko zgodovino kot narod s svojo lastno kulturo in z jezikom.
Dandanašnji čas je doba strahovitih nasprotij. Revščina in hiper-bogastvo. Prevladujoča norost in izguba življenjskega smisla kažejo na popolno moralno izpraznjenost sodobne civilizacije. Zahodna družba je z odpovedjo krščanskim vrednotam dosegla rob. Trditev je zelo kategorična, vendar jo zlahka ubranimo: 20. in začetek 21. stoletja označujejo prenapenjanje nacionalnih politik, brezobzirni rasizem, totalitaristični sistemi in kolonialna iztrebljanja, grozovitosti medvojnih in povojnih pobojev, nasilna razlaščanja in razseljevanja, rušenja mest, vasi in vsesplošna uničevanja okolja: našteto je živo zanikanje temeljnih krščanskih vrednot. Vendar si je treba priznati: uničevanj niso omogočile, in ne omogočajo le močna država s pomočjo vojske in politike. Zygmund Bauman neusmiljeno kaže na glavne akterje, če že nočemo reči so-krivce. Presodnega pomena so birokracija, ki je ne zanimajo končne posledice njenih odločitev, in ljudje, ki so pripravljeni za ljubi kruhek molčati.

Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto? Odgovor na vprašanje se je tisočletja zapisoval, in se še zapisuje v slovensko kulturno krajino, v našo bogato dediščino in v naš jezik. Vsak na svoj način odražajo prastaro tradicijo sobivanja in mešanja mnogih ljudstev in starih kultur. Izpričujejo zasidranost v krščanstvu že drugo tisočletje, od antike dalje. Slovanskost Cirila in Metoda pomeni tudi hkratno trdno vez s slovanskim svetom in Bizancem, a tudi evropskost in polnopraven vstop med jezike in kulturne skupnosti Zahoda. Pa vendarle, ne bom zaključila z mislijo, da je državljanu Slovenije mesto na Vzhodu ali, z ozirom na sedanjo politično situacijo, na Zahodu. Njegovo, bolje rečeno naše mesto je najprej v Sloveniji. Da bi lahko obstali v svetu, je treba poznati in spoštovati svojo lastno preteklost, kar je tudi predpogoj spoštovanja do vseh ostalih. Današnja družba potrebuje pokončne, v lastni kulturi, veri in jeziku zasidrane ljudi. Ljudi, ki so tako kot smo Slovenci, odprti za stiske drugih. In predvsem, ljudi, ki znajo razbirati med znamenji časa in o znamenjih časa tudi pričevati. Za pokončno vztrajanje so potrebne notranje moči: ljudem vseh časov so vlivale moči modrosti starih rodov, ki nam prek dediščine kažejo pot v prihodnost.

Dediščina je pravična. Ne zaobide nobenega človeka. Odpira poti modrosti in napaja z močmi samouresničenja. Uči uzirati lepoto in ponižno spoštovati popolnost narave in svetost življenja. Opogumlja za odkrivanje globin izročila (našega in vseh ostalih) in navdihuje za iskanje pravice (za nas in za druge). Izostruje pogled na krivična dejanja in nagovarja k plemenitosti in neizbežni nujnosti služenja skupnosti. Dediščina ne hujska in ne razdvaja, temveč povezuje in ozdravlja. Zato se mnogi trudijo, da bi dediščina postala in ostala stvar elit, ki bi jo v imenu kratkosapnih znanosti krojile in habile po meri svojega nebrzdanega pohlepa in vseuničujoče globalizacije. Pri tem početju pa ni boljšega sodelavca kot molčeča večina.

In v tem krutem, neusmiljenem, pa vendar neskončno lepem svetu, ki ga vsak dan znova z osebno odgovornostjo in v polnosti vere soustvarjamo, je najodličnejši prostor tudi za državljana Slovenije. Zavzemimo ga!

Prispevek je bil pripravljen za zborovanje Prebudimo Slovenija na Otočcu, 15. oktobra 2016.

 
Značke:

31 komentarjev

  • Oh, gospa Verena! Mi, domorodci v Sloveniji se borimo za preživetje. Kultura je kilometre, kilometre stran.

  • svitase

    Briljanten prispevek avtorice!

    Slovenci bomo preživeli le, če bomo ohranjali in negovali svojo kulturno dediščino, kulturno bit in identiteto.

    Pri tem je duhovna, nesnovna kulturna dediščina ( kamor spada tudi krščanska vera) še pomembnejša kot materialna kulturna dediščina.

    Gre za naš življenjski zaklad obsega slovenski jezik, slovenske ljudske pesmi, ljudsko glasbo in glasbila, slovenski alpski pevski in glasbeni melos, ritem polke in valčka, slovenska glasbila ter slovensko narodno nošo, šege in navade in nasploh slovensko nesnovno, torej duhovno ter materialno dediščino.

  • svitase

    Zanemarjanje naše slovenske nesnovne, duhovne in materialne dediščine, pomeni naše iztrebljanje, naše umiranje.

  • Sredi 70ih let je začela rasti hegemonska socialna država. To pomeni, da se je začela večati birokracija, število humanistov v državnih uradih in agencijah, sploh pa število družboslovnih študentov. To razmerje je danes 3:1.Vse to je t.i. potrošniška družba, ki postavlja svoje vlade, če ji le te vsake pol leta namenjajo nove priboljške (denar). Ne varčuje, ne investira, ne gospodari. Samo zapravlja, laže, blefira in manipulira.

  • En del te potrošniške družbe (srednji razred, birokrati, zaposleni na spisku države) manipulira javnost in upravičuje svoje delo s “socialnostjo” in “solidarnostjo”. Celo s “pravičnostjo”.Drug del birokratov pa svojo pomembnost upravičuje z govorjenjem o vrednotah, domovini, Sloveniji, veri, kulturi, krščanstvu, domoljubni kulturi. Vsi pa bi se še naprej pasli na državni skupni skledi. Rešitev: vse privatizirati,

  • svitase

    Naš pomemben kulturno dediščinski steber je slovenski alpski pevski in glasbeni melos. Ta melos določa značilnost slovenske ljudske pesmi in ljudske glasbe ( tudi narodne), ki sta temelj vsem zvrstem slovenske pesmi in glasbe. Le na njeni podlagi je naša pesem in glasba izvirna tako, da ni kopija tujih kultur. Le na takšen način lahko slovenska kultura bogati svetovno kulturo.

  • Zelo poglobljena in meni blizu analiza. Sicer na nivoju splošnega, zato malo manj berljiva. Ni tako bistveno, ali za kulturno dediščino v ožjem smislu oz. v širšem smislu vse, kar nam daje identiteto, skrbi država ali privatni sektor ali vsak izmed nas. Vse troje, če mene vprašate. Vsekakor pa leva oblastna politika daje čuden signal, če le 1% kulturnega proračuna usmerja v varovanje kulturne dediščine. V nekaterih državah je to nad 50%. Če bi jaz odločal ( posebej ob taki sodobni kulturi in njenih ustvarjalcih, kot jih trenutno imamo), bi bili procenti bližje tem drugim.

  • Dilema, ki jo nekateri izpostavljajo je, ali naj naša prihodnost temelji na nadaljevanju preteklega ali pa naj prekinemo s preteklim in začnemo povsem na novo.

    Toda dilema je lažna. Neizpodbitno dejstvo je, da je sedanjost rezultat vsega, kar se je dogajalo doslej. In ni dvoma, da sedanjost in s tem tudi preteklost vpliva na našo prihodnost.

    Boljša prihodnost ni mogoča, če ne poznamo svoje preteklosti, če ne poznamo tega, na kar smo lahko ponosni in tega, česar se sramujemo, da se ne bi več ponovilo. Vse to je vrednota življenja.

    Žal je totalitarna preteklost slovenskemu človeku, zlasti “nenašemu”, privzgojila pasivnost, umik v svoj lasten mali svet. Malo teh ljudi gre na volitve, še manj je tako ali drugače aktivnih. Naloga spletnih in drugih za to temo odprtih medijev in organizacij je, da odpira te teme in te ljudi spodbuja k takim in podobnim spoznanjem ter k večji aktivnosti.

  • Kakšna totalna bedastoča je trditi, da Slovencev ne bi bilo brez krščanstva! Slovenci smo tipičen primer naroda, ki je tako rekoč 100-odstotno utemeljen na specifičnem jeziku in na kulturi, torej na etnosu, ne pa na religiji.

    Bi bila pa zgodovina Slovencev bistveno bolj srečna, bogata, vesela in dostojanstvena brez katolištva. Kje bi mi bili, če bi na našem ozemlju pred dobrimi štirimi stoletji prevladal protestantizem s svojo delovno etiko, poštenostjo in skromnostjo! Resnično bi bili podalpska Švica …

    • “Kakšna totalna bedastoča je trditi, da Slovencev ne bi bilo brez krščanstva!” je zapisal nevednež, ki se je šolal v rdečih šolah. Seveda sme zapisati: “Slovenci smo tipičen primer naroda, ki je tako rekoč 100-odstotno utemeljen na specifičnem jeziku … ” Ne sme pa vedeti, da so ta “specifičen” jezik utrdili in obranili kristjani: brata Ciril in Metod, Primož Trubar in Slomšek.

      Ja, strašno so rdeči plenilci pohabili slovenski živelj!

      • Ciril in Metod sta bila Bizantinca, Trubar pa je bil protestant in dobro je znano, kaj si je mislil o RKC (“rimska vlačuga”). Dajte katoliki enkrat nehat prilaščati si celotno krščanstvo!

        Če bi bil ti objektiven, kot papist pa seveda nisi in ne moreš biti, bi napisal tudi, da je Jakob Missia kot graški stolni kanonik ostro nasprotoval pridiganju v slovenščini na južnem Štajerskem, češ da vsi tamkajšnji Slovenci razumejo nemško!!?? V zahvalo je bil kmalu imenovan za ljubljanskega knezoškofa, potem pa še za goriškega nadškofa.

        • Gospod Valter,
          odgovoril vam je gospod Tine ob 15:13 dne 23.10.2016. Malo je zgrešil mesto, ker so pal te spletne strani zapletene in nepregledne. Navajam samo copy&paste: “Valter, a protestantstvo ni krščanstvo?” in “Kaj takega lahko zanikajo samo polizobraženci, ki niso zmožni videti celote.”

    • Valter, a protestantstvo ni krščanstvo? Iz česa pa je protestantstvo nastalo?

      Sovraštvo pač zamegli pamet.

      Brez krščanstva ne bi bilo zahodne civilizacije in tudi Slovenije in Slovencev ne. Kaj takega lahko zanikajo samo polizobraženci, ki niso zmožni videti celote.

      • A, da so protestanti tudi kristjani? Še do nedavnega je bil za njih v Vatikanu rezerviran izraz “heretiki”.

        • Heretiki so še danes, in vendar kristjani. Kaj bluziš?!

  • Kar je dobro je dobro in naj ostane dobro.

    Že Valvasor in Slomšek sta pisala v svojih delih, kako veljamo Slovenci v Evropi za delavne in poštene ljudi.

    Tega dobrega imena ne bi imeli brez krščanskih vrednot.
    Smo pa precejšen del tega dobrega imena izgubili, ker je nekdo posejal lepo slovensko zemljo z grobovi brutalno pomorjenih soljudi.

    • Za delovne in poštene smo že veljali, ampak v ironičnem smislu. Dejansko pa so nas vsi imeli za naivne, neuke, zaostale, hlapčevske in medsebojno brezupno sprte. Je pač bolje biti en goljufiv, zajeban in nasilen Balkanec, ki se ga vsi bojijo in posledično vsi spoštujejo njegove interese, kot pa ena poštena, naivna slovenska budala, po kateri že vsi stoletja hodijo!

  • svitase

    V osamosvojitveni vojni smo Slovenci dokazali, da to ne drži, kar nam tvezi zgornji komentator.

    Imamo tudi potrebno samozavest in vztrajnost v dobrem, da bomo ohranili in oplemenitili tisto, kar nas je krasilo stoletja!

    Pojdimo naprej!!!

    • Kdo se le še sklicuje na to operetno vojnico, halo? Tisti, ki ima vsaj malo soli v glavi, gotovo ne! Nas je rešilo dejstvo, da Slovenija pač ni sodila v velikosrbski koncept prekrojitve Jugoslavije, kot so ga koncipirali srbski akademiki na čelu z Dobrico Cosićem, izvajalo pa ga je srbsko vodstvo na čelu s Slobodanom Miloševićem. Če temu ne bi bilo tako, bi nas čakala krvava usoda Hrvaške in še posebej BiH.

      • Gospo Valter še naprej uči Zgodovino, kot mu je ukazal oni plavooki iz Murgelj. Dejstvo pa je bilo, da slovita Titova vojska zaradi negativne selekcije ni znala dobiti niti ene bitke proti kaplarju JJu.

        • Meni – za razliko od tebe – nihče nič ne ukazuje. Vprašaj katerega koli vojaškega strokovnjaka in vsak ti bo povedal, da se JLA junija/julija 1991 v Sloveniji sploh ni šla prave vojne. Ni bilo resne in množične uporabe oklepnih enot, topništva in raketnih sistemov, niti bojnega letalstva in ladjevja. Da o resni in množični uporabi specialnih enot sploh ne govorim. Poglej si posnetke Alepa in Mosula, pa ti bo jasno, kako približno bi izgledala, denimo, Ljubljana in Maribor, če bi šla JLA takrat z vsem svojim arzenalom nad nas. Če sem malo ciničen – morda pa bi nas rešila mater božja na Brezjah …

          • Oh, gospod Valter! Vi ste pa resno vzeli šnel kurz zgodovine v Murglah! Večina pilotov v JLA je bila slovenske in hrvaške krvi.Kaj resno mislite, da bi slovenski sin, ki NI BIL KOMUNIST, rušil svoj dom, ubil svojo mater?

            Poleg tega pa je zahod prepovedal bombardiranje Slovenije, zaradi jedrske elektrarne. In bivša Juge je bila odvisna od zahodnih kreditov kot pijanec alkohola.

          • Walter kako pokvarjen si,priča vsak stavek,ki ga napišeš,na vsak način bi rad videl,da bi se uresničila tvoja intimna opcija,da nas bi srbijanci razmrcvarili,tako kot danes to počnejo muslimani v prenekateri državi,ki je izpostavljena različnim zločinskim združbam ortodoksnega islama /ISIS naprimer/!ISIS me močno spominja na delovanje komunističnih revolucionarjev med drugo svetovno vojno,do pike natančno se ujema način “borbe” in zločini nad neoboroženim arabskim narodom!Mimogrede,omenjaš vojno mašinerijo srbske soldateske s katero je razpolagala komunistična okupatorska srbska soldateska in z njim tolkla po nekdanjih
            jugoslovanskih republikah,ki jim je prišel komunizem vrh glave!Ali ti veš,da so pobijali z orožjem,ki je bilo
            last vseh nekdanjih republik in da smo velik del narodnega
            dohodka dajali za jugoslovanskim narodom sovražno JNA,ki je postala okupatorska in bratomorna armada!
            Napisal si:” Da o resni in množični uporabi specialnih enot sploh ne govorim.”Tale stavek pove vse o tebi in tvojem pokvarjenem razmišljanju in značaju!Tov.kučan je z generali
            JNA razorožil slovensko TO,med generali so bili tudi slovenci,ki
            so parirali komunistom in kučanovi intimni opciji,ki mu jo je v
            bistvu celo uspelo na barabski način realizirati v ponovnem
            prebujanju titoizma in komunizma!Takih sodržavljanov kot si ti
            in tebi podobni človek ne more jemati resno,norčujete se iz
            ljudi,ki so dejansko z dušo in srcem stopili v bran slovencem in Sloveniji,fantje,ki jih je pokosila srbska vojska,se obračajo v grobu,bili so trdno prepričani,da bo po vsem hudem slovenske
            politike le srečala pamet,ki je v sedanji “osamosvojeni”Sloveniji
            samo še imaginaren pojem!Dokazov za kaotično stanje je skoraj toliko kot norih slovencev,ki se gredo še vedno revolucijo in v tem smislu vzgajajo mladino,ki izgubljena in
            indoktrinirana tava v zablodah komunističnih oblastnikov brez
            vsake morale in pripadnosti domovini! Iz osamosvojitvene,na
            srečo kratke borbe,delajo opereto komunisti in mladina,ki ne
            se ne zaveda v kakšno prevaro nas vodijo politiki iz vseh vetrov!

      • Valter :”Kdo se le še sklicuje na to operetno vojnico, halo? ”
        ================================

        Pojdite vi tepec to razlagat družinam padlih teritorialcev! Nobena vojna ni operetne!
        Škoda, da niste bili vi v glavni tragični vlogi te “operete”!

  • Že res, da Slovenija ni sodila v trdo različico velikosrbskega koncepta, toda vseeno so poslali vojsko nad mlado državo.

    Če se ne bi odločno uprli, od nove države ne bi bilo nič. Kot so po tihem želeli ljubitelji totalne družbene ureditve.

  • O odhodu Slovenije iz SFRJ sta se že jeseni 1990 dogovorila Kučan in Milošević, operetno vojnico pa so zakuhali Marković in predvsem jugogenerali, ki se nikakor niso mogli sprijazniti z razpadom SFRJ. Ko se bodo odprli arhivi, boste vsi videli, da imam prav.

  • Nobena vojna ni operetna, kot se prezirljivo izražate. Če bi bilo veliko žrtev, potem pa vojna ne bi bila operetna, ali ne. Potem bi bilo po vaše tako, kot je treba.

    Pravi predstavnik revolucionarjev, lačnih krvi.

    No Kučan, ki pravi, da samostojna Slovenija ni njegova intimna izbira, je do dokončne osamosvojitve sedel ne dveh stolih in nas na Brionih praktično že izdal.

    • Veliko žrtev, vojaških in civilnih, je zahteval predvsem Janša, da bi on potem na krvi drugih veljal za največjega heroja slovenstva. Zato je ukazoval, naj užgejo po vojašnicah v Polju in Šentvidu. K sreči so bili poveljujoči oficirji TO bolj pametni in humani od njega in ga niso ubogali …

      Če Slovenija ne bi bila sprejela t. i. brionskega sporazuma, bi bila na (ne)milost prepuščena armadnim jastrebom na čelu z Adžićem in Kadijevićem. Bi bil morda Vatikan poslal švicarsko gardo, da bi nas zaščitila pred JLA, a?

      • Oh! Ne pretiravajte, gospod Valter. Čisto zadoščalo je, da nas je pred JLA ščitil en čuden kaplar, ki mu ime je Janez. Švicarska garda sploh ni bila potrebna. Kot da bi s topom šel nad muhe!

        Zakaj je en navaden desetar premagal generale? Ker so generali imeli negativno selekcijo! Sicer sem vam pa o tem že pisal … kaj tu ne razumete? Katere besede?

      • Valter: “Veliko žrtev, vojaških in civilnih, je zahteval predvsem Janša, da bi on potem na krvi drugih veljal za največjega heroja slovenstva. Zato je ukazoval, naj užgejo po vojašnicah v Polju in Šentvidu …”
        ==========================

        To je propagandna levičarska laž, ki jo širi nek Janšev (vojaški) sovražnik. Vsi pomembni vojaški ukazi so se sprejemali kolektivno. In, to naj bi bilo takrat, ko so šli v zrak avijoni JLA, pa se pozneje obrnili, mi pa v zaklonišča. Če bi res poleteli nad Slovenijo bi se napadi na vojašnice v resnici tudi zgodili.

  • Državljan Slovenije, kje je tvoje mesto?

    Na pokopališču, dva metra pod zemljo. Berite:

    V EU prvič v zgodovini več smrti kot rojstev, vloga družine pa ostaja zanemarjena
    https://www.domovina.je/v-eu-prvic-v-zgodovini-vec-smrti-kot-rojstev-vloga-druzine-pa-zanemarjena/


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI