Otroške princeske in mali princi

Zoran Milivojević 22.10.2016 0:32
 

princesaKoliko sodobni starši pripravljajo svoje otroke na resnično, odraslo življenje?

Pogosto lahko slišimo, da je najpomembnejše in čisto zadostno samo to, da otroke ljubimo in tako bodo otroci zrastli v zdrave in zadovoljne odrasle osebe. Starši se trudijo, da ne glede na svoje resnične materialne možnosti otroštvo svojih otrok naredijo dostojno svojim princeskam in malim princem. Otroštvo tako postaja pravljica, v kateri ima otrok ves čas občutek, da je ljubljen in sprejet. Zaradi imperativa stalno srečnega otroka starši hitro opustijo vse svoje zahteve, ki pri otrocih povzročajo neprijetnosti in frustracije, ne glede, ali so od njega kaj zahtevali ali pa so mu kaj prepovedali.

Mnoge psihoanalitične študije so pokazale, da nesrečno otroštvo pušča globoke negativne posledice na odraslih osebah: nevroze, depresijo, nagnjenost k samomorom. Pokazalo se je, da otroštvo bistveno označuje človeka, da je otrok, kot je rekel Freud, oče človeka.

Po tem, ko so odrastle tiste generacije otrok, ki so bile vzgajane v skladu ideologije »srečnega otroštva«, se je pokazalo, da je resnično, da nesrečno otroštvo pušča negativne posledice. Toda pokazalo se je tudi, da srečno otroštvo ne pripelje do razvoja duševno zdravih in zadovoljnih odraslih. Generacije, ki so vzgajane tako, da je vzgoja izenačena z dajanjem ljubezni, niso zrastle v funkcionalne in odgovorne odrasle. Izpostavilo se je, da se ta generacija na tak ali drugačen način upira, da odraste in prevzame za svoje življenje svojo odgovornost.

Kako otroci gledajo na svoje starše, ki se stalno odrekajo in žrtvujejo, da bi jim otroštvo naredili udobno? Iz njihove perspektive je odraslost dolgočasna in polna obveznosti in skrbi, brez zabave. Njim odraščanje izgleda, kot bi nekdo od princeske zahteval, da postane na dan odraslosti Pepelka.

Namesto da bi starši svoje otroke pripravljali na realno življenje in samostojnost, tako da jim poleg ponujene ljubezni privzgajajo tudi disciplino in jih s tem naučijo koristnih navad, da jih omejujejo v rizičnih in škodljivih obnašanjih, so sodobni starši sprejeli ideologijo »srečnega otroka«, trudijo se, da mu v vseh željah ugodijo, tako da jih razvajajo ali pretirano ščitijo.

Ko tako vzgajani otroci odrastejo, nimajo tistih značilnosti osebnosti in veščin, ki so potrebne za odgovorno, samostojno življenje znotraj družbeno sprejemljivih okvirjev. Čeprav imajo zagotovo najboljše namene, starši, ki pretirano ščitijo otroke pred realnostjo, problemi, na tak način naredijo iz svojih otrok nesposobneže, preobčutljive na razne negativne in neprijetne situacije. Prezaščiten otrok zraste v osebo, ki ni razvila svojih sposobnosti in ki v številnih pogledih ostaja odvisna od svojih staršev ali pa svojo odvisnost pretvori v odvisnost od moža ali žene.

Model vzgoje, ki se zoži samo na ponujanje ljubezni, je potrebno prepoznati kot škodljiv in ga nadomestiti z modelom, ki poleg kazanja ljubezni otroku tudi disciplinira in otroka kot trener pripravlja, da premaguje vedno večje ovire, da bi bil nekoč lahko dobro opremljen za premagovanje vseh težav življenja, realnega življenja.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI