Umetniški navdih (foto): Papež in švicarski gardist igrata ‘križce in krožce’

Časnik 19.10.2016 14:08
 

Ulična poslikava v bližini Vatikana s papežem in švicarskim gardistom, ki igrata ‘križce in krožce’. Umetnost sicer ni imela daljšega roka trajanja, saj Mestna uprava Rima nad ulično poslikavo očitno ni bila navdušena.

Foto: Radio Vatikan

 

29 komentarjev

  • Simpatično nagajiv in duhovit grafit. Tudi v enigmatičnosti sporočila, ker ni jasno, ali papež riše rdeče kroge ( ki imajo včrtan simbol, ki ga, če se ne motim, uporabljajo anarhisti), ali pa zamejuje te rdeče kroge s črnimi križci. Obenem švicarski gardist pazi, da papeževega mazaškega početja kdo ne bi zaznal. Eden redkih grafitov, ki ga sam ne bi zbrisal ali dal zbrisat. Verjetno ali skoraj gotovo ga tudi papež ne bi.

    • Tole je “piece” simbol, če se ne motim. Čisto korektno, razen da je papež na steni … v grafitu … 🙂

    • IF,
      škoda bi bilo, ko bi bili ostali v zmoti 😉

      Znak, ki ga v rdeči barvi izrisuje papež na grafitu, je znak “peace” (v angl. mir), kot je že povedal Zdravko, in je torej simbol mirovništva. Prvič se je ta simbol pojavil leta 1958 med protesti britanskih študentov proti jedrskemu oboroževanju:

      https://www.fastcodesign.com/3036540/the-untold-story-of-the-peace-sign

      Še posebej pa se je znameniti mirovniški simbol, skupaj z geslom “Make love, not war”, razširil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja med uporniško hipijevsko mladino v protestih prot vojni v Vietnamu:

      https://en.wikipedia.org/wiki/Counterculture_of_the_1960s

      Po eni od interpretacij je grafit, ki ga je na steni ene od uličic v neposredni bližini Vatikana naslikal ulični umetnik Mauro Pallotta, zaobjel vso teologijo papeža Frančiška, strnjeno v že omenjenem hipijevskem geslu “Make love, not war”:

      http://www.ilmessaggero.it/primopiano/vaticano/papa_francesco_banksi_borgo_pio_vaticano_guerra_pace_teologia_graffito_disegno-2035136.html

      Anarhisti sicer tudi uporabljajo simbol v obliki kroga, vendar je v njem izrisana velika črka A.

      • haha, spelling. 🙂 hvala za popravek!

      • Hvala za popravek. Torej očitno se je Frančišek namenil v diagonalo postaviti četrti zaporedni rdeči krožec miru. Samo zmagovitega neslednjega -petega bi mu tisti, ki riše črne križce, lahko z lahkoto preprečil. 🙂

        Ampak, Vanja, vseeno ta znak miru ima nek izrazit levičarski, skoraj anarhistični pridih. Poglej katere linke si mi v obrazložitev dala. ( To s tvojim spolom mi gre, priznam, malo na živce. Nekateri, pavel, ti stalno pišejo, kot da si moški in ti jih ne popraviš.) Kateri so simboli krščanskega miru oz. krščanskega pacifizma, vemo: beli golob, oljčna vejica ipd.

        • IF,
          četudi vas živcira, si nikar ne ženite preveč k srcu, saj nikogar ne popravljam – izbiro spola v nagovoru prepuščam sogovornikovi intuiciji 🙂

          Sicer pa iz mojih izkušenj izhaja, da Pavla tako ali tako ne bi imelo smisla popravljati, ker ga v njegovih trdnih prepričanjih nič ne premakne 😉

          Kar se tiče “peace” simbola, ne vem, koliko ima opraviti z levičarstvom, saj v članku na prvem linku izrecno piše, da je bil oblikovalec znaka Gerald Holtom kristjan in je tudi izhajal iz krščanske simbolike.

          • No, no. Marsikaj, kar je dobrega, brez problemov sprejmem. Celo pohvaliti se učim takrat nasprotnika.
            Vanja je rusko ime, ki ga dajejo moškim. Zadnjič sem na komunistični proslavi blizu moje hiše videl babico sošolcev mojih otrok z imeni Sergej in Aleksej. Njej šibki sinček je šel na Primorsko iskat Kombinatko in tako v imenih otrok slavita Sovjetsko zvezo.
            Dvospolna imena pa dajejo starši, ki se niso sprijaznili s spolom rojenega otroka.

          • Meni je mama dala ime po takrat znani ameriški osebi, bolj znani kot je bil njej všeč Paul Newman. Mojemu mlajšemu bratu pa sta dala sovjetsko, rusko ime, kot je ime tukaj najboljšemu piscu komentarjev, ki ga kolektiv na žalost velikokrat pripravi, da je enako hudoben in sovražen kot ta kolektiv.

          • To ni res, da so vsa slovanska imena otrok posledica sovjetofilije in prokomunistične usmerjenosti. Panslavizem in občudovanje slovanskih kultur je del trenda narodne prebuje od 19. stoletja naprej ( že s Čopom in Prešernom vred), ki je slovenstvo emancipiral. Predvsem od podrejenosti germanstvu, ki je postajalo ob rasti nemškega nacionalizama toliko manj sprejemljivo. Slovanska in ruska imena, ali slovanske verzije tradicionalnih imen ( Ivan namesto Janez ipd.) so tako med slovenstvom razširjena že davno pred boljševiško revolucijo.

          • Ja, no, ne vsa, ampak Sergej in Aleksej pa sta gotovo. 🙂

          • Mislim, da sta to dve tradicionalni ruski imeni, ne komunistični. Sicer preveč ruski po mojem okusu za poimenovanje slovenskega otroka. Komunistična imena so prej Zmago, Zvezdan ipd.

          • Pavel,
            dober dokaz, da je težko spreminjati vaše ‘fiksne ideje’, je to, da vam sedaj že tretjič pripovedujem isto: Vanja je moj vzdevek za internetno rabo, ki ni moje osebno ime.

            Dodajam utemeljitev, da si boste morda tokrat vendarle zapomnili: kot vzdevek, izbran po trenutnem navdihu ob registraciji na Časnikov portal, najbrž ima določene povezave z mojimi stvarnimi življenjskimi okoliščinami oziroma izbirami. Tega pa – kljub vašim provokacijam – ne mislim, še podrobneje kot že prejšnjič, ko je ta vzdevek prišel na tapeto, razlagati na internetnem forumu 🙂

            Naj še zadnjič ponovim: Vanja ni moje lastno ime, ki bi mi ga nadeli moji starši iz razočaranja nad mojim spolom – moji starši niso nikoli izrazili razočaranja nad mojim spolom in me niso poimenovali Vanja 😀

            —————————-
            Opombe pod črto:

            Menim, da je ruski jezik lep jezik, mehak in blagozvočen ter slovenskemu govorcu relativno lahko razumljiv. Zato nimam nikakršnega odpora do ruščine, pa tudi do ruskih imen in vzdevkov ne (Vanja je namreč ruski ljubkovalni vzdevek za Ivana, če se malce spustim v etimološko razlago, jaz pa se ne imenujem Ivan, da takoj zaključim morebitno ugibanje).

            Literatura je, zahvaljujoč prevodom v druge jezike, najlažje dostopen del kulturne zakladnice nekega naroda.
            Menim, da je prispevek ruske literature k svetovni kulturni dediščini velik in pomensko bogat.

            Zaradi zgoraj povedanega pojmov Rusije, Rusov in ruskega ne enačim zgolj s Sovjetsko zvezo, stalinizmom, komunizmom ali s KGB-jem in Putinom ter ruskimi novodobnimi oligarhi.
            Pojem ruske kulture presega vse našteto.

            Zato me vaše natolcevanje o rusofilstvu mojih staršev ali mene ter vaša ugibanja o mojem domnevnem slavljenju CCCP niti najmanj ne zadevajo.

            In ja, znam brati tudi cirilico, ruščine pa ne obvladam, le tu in tam, zaradi sorodnosti slovanskih jezikov, nekaj malega razumem 😀

          • Lepa obširnejša obrazložitev, Vanja. Za pavla še to, da so recimo pred drugo vojno rojenega glavnega operaterja predsednika Drnovška dr. Gregorja Homana, enkrat sva diskutirala o tem, iz ugledne stare škofjeloške družine kot otroka in kasneje njegovi klicali ( po rusko) Griša. Najbrž ni treba dodajati, da družina ni imela nič s prokomunizmom. To je bilo slovanofilstvo, povezano s slovensko emancipacijo in spoštovanjem slovanskih ( ruske) kultur; literature, glasbe, baleta.

          • pavel, še to. R. Redford je velik ljubitelj narave in okoljevarstveni aktivist. 🙂

  • A to pa niste opazili, da je papež zmagal?
    Mogoče so pa zato izbrisali grafit.

    • Prav imaš. Jaz zadnje čase tu precej kiksam, ne vem, kaj mi je. Če papež riše rdeče kroge in je on na potezi, potem se ga ne da ustavit. Črni križi so precej neumno postavljeni.

    • Pa ne v Rimu. 🙂

  • Meni to ni humor. Je profanost. Kako iz papeža narediti tipičnega socialističnega, hipi, aktivista.

    • Zdravko

      Ta ti je pa ena pametna! Najbrž so ga zato tudi oblasti prebarvale.

      • A si morda razmišljal, da je pametnih vsaj nekaj promilov mojih komentarjev od milijona? In, da si samo enkrat ti zmogel pohvaliti in opaziti kaj dobrega?

        • Glej, ti sam si proti vsem. Ti sam nikogar ne upoštevaš. Ne ločiš več zaveznikov od sovražnikov.
          In če je ta pohvala izjema, pomeni da kvečjemu potrjuje pravilo, torej da zmorem kaj pohvaliti.

          • Glej, jaz se zavestno trudim v ljudeh ne gledati sovražnikov. Lahko je farizej, mafijec, komunist, fašist in birokrat. A bo nasprotnik in ne sovražnik.
            Vsakemu, ki zna spoštovati osebo, človeka, sem naklonjen. Sem pa nasprotnik množic, sovražnih kolektivov.

  • Kaj je pa je tako narobe, če ima papež nek pozitiven odmev tudi med levičarsko in hipijevsko subkulturo? Vas jezi, da ni samo naš, ali kaj? Tudi Jezus ni bil samo naš. Sploh pa ne od farizejev.

    Še enkrat z drugimi besedami mnenje, da je ta grafit ob nagajivosti ( ali rahli predrznosti, precej nedolžni po mojem) tudi duhovit. In končno, po mojem ne kvari puste stene, ampak je tudi estetsko čisto zadovoljiv in ne preagresiven.

    • Lej, humor je stvar okusa, razuma in duhovne širine.
      “konzervativni” krogi papežu očitajo populizem in socializem. Jaz vidim še marsikaj dobrega pri njem. Res pa ne sprejemam pri njem naivnosti in socializma.
      Tako, da grafit morda niti ni humor, ampak kar me straši, naturalizem in socialni realizem.

  • Da ne bi ugibali, kdo je prepleskal grafit in kaj o tem menijo ljudje v Vatikanu: grafit so s “svetlobno hitrostjo” ukazali odstraniti Vigili Urbani, kar pomeni rimska mestna policija oziroma Mestno redarstvo.

    “Kdor je ukazal uničiti tisto stensko poslikavo, sploh ne razume, kaj pomeni umetnost. To, da so izbrisali tako lepo sporočilo miru, pomeni, da v Rimu ni več prostora za umetnost. Zelo žalostno.”

    To umetniško sodbo o dotični poslikavi je novinarju Il Messaggera podal umetnostni poznavalec, monsinjor Amerigo Ciani, duhovnik slikar, ki v prostem času portretira brezdomce pri Svetem Petru, da s svojimi deli finančno podpira misijone v Afriki, sedaj pa tudi žrtve potresa v Amatriceju.

    Gospod Ciani je dejal, da je zgodaj zjutraj, ko je poslikavo zagledal, pomislil: “Kako lepo so to naredili, kako so pridni, to je prava ulična umetnost. Dotik milosti, kjer so na stenah ponavadi samo čačke ter smeti in umazanija na tleh.” Pohvalil je skladnost umetniške kompozicije s švicarskim gardistom na levi strani ter s papežem na lestvi desno ob simbolu miru.

    Monsinjor je še povedal, da je poslikava pritegovala radovedne poglede mimoidočih, da ima rimsko okrožje Borgo dolgo zgodovino, ki sega še v čas izgradnje Hadrijanovega mavzoleja, da je ljudska umetnost od nekdaj domovala med tamkajšnjimi uličicami, kjer je vladal pravi umetniški vrvež. Znameniti slikar Rafael je domoval v Borgu.

    Gospod Ciani je sklenil z ugotovitvijo, da za umetnike danes tam očitno ni več prostora, kar kaže zloglasna odločitev, da je treba poslikavo uničiti in dodal, da zamisel o uničenju te stenske poslikave gotovo ni prišla iz Vatikana.

    http://www.ilmessaggero.it/primopiano/vaticano/murales_papa_borgo_pio_cancellato_monsignore_ciani-2036808.html


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI