Franc Zabukošek: Nad Teharjem in Hudo Jamo se je še nebo zjokalo

Franc Zabukošek 19.10.2016 8:17
 

teharje-1Zločin, ki se je odvijal po vojni na Teharjah-Bukovžlaku in Hudi Jami pri Laškem, predstavlja zlo, ki ga je nemogoče opisati in dojeti v krutosti, ki so je bili deležni ubiti. Tega so se spominjali ljudje s sočutjem v nedeljo, 2. oktobra, pri obletni maši in ponedeljek, 3. oktobra pri obredu vstajenjskega pokopa.

V noči med obema dogodkoma je deževalo, da se je zdelo kot da nebo joče ob dejstvih nesoglasnega in nesočutnega ravnanja z človeškimi ostanki krivično pobitih ljudi po moriščih. Lep pietetni obred pokopa je sicer dokaz, da ljudje dobivajo svoje dostojanstvo ni pa še v skladu z pravičnostjo, ki jo pogojuje izrečena resnica o pobojih. Ni pa problematična samo ne izrečena resnica, ki bi v duhu pravičnosti spodbudila ravnanja, ki bodo odprla pot katarzi v državi in omogočila medsebojno spravo med državljani, ampak pomanjkanje empatije do svojcev pobitih, ki bi morali dobiti zadoščenje za trpljenje in zapostavljanje ob nasilnem molku.

teharje-2Sedaj ni več molk zaukazan, so pa govori in pogovori sprenevedavi, lažnivi, žaljivi, nestrpni, oblastni in netolerantni do drugih. Čeprav imamo formalno demokracijo z več strankami je praktično koalicijska avtokracija, ki ne spoštuje principov demokracije, ki temelji na pravičnosti in poštenosti. Vse to se lepo kaže sedaj, ko se hvali zakonski dosežek za pokop povojni zločinsko pobitih ljudi iz morišč na zakonsko nedoločenem mestu oz. na avtokratsko brez volje prizadetih svojcev predvidenem pokopališču kot je Dobrava pri Mariboru. Zato, da se zadeva pomika naprej v laži in ohranjanju ideologije zlaganega socializma.

V Civilni pobudi Teharje-Bukovžlak, muzej genocida in katarze zato vztrajamo, da se z prekopi morišč dogradi Teharski veličasten spomenik in spominski park na kraju koncentracijskega taborišča za vrnjene domobrance in svojce iz Vetrinja v dostojen spomenik in opomnik: nikoli več kaj takega!! To je možno samo z simbolnimi pokopi človeških ostankov v parku spomina, kot je bilo predvideno ob postavitvi leta 2004 in do sedaj zanemarjeno. Kljub temu je bil park spomina leta 2014 razglašen za spomenik državnega pomena, čeprav po mnenju oblastnikov ni primeren za pokop človeških ostankov iz morišč. Tu oblastni organi tudi polagajo vence za Vse svete brez navzočnosti ljudi. Postavi se vprašanje zakaj je potreben tak način. V smislu empatije do svojcev bi morali biti povabljeni, da so pri tem navzoči. To bi bila potrditev, da gre za resen in dostojen namen pietetno urediti spomenik, ki bi potrdil narodno katarzo in opominjal: nikoli več kaj takega!

teharje-3Pokop prikrito pobitih ljudi bi moral biti priložnost za spravni proces. Toda kako se naj to dogaja, če niso udeleženi pri tem svojci žrtev in dediči zločincev, ki danes predstavljajo oblast, ki o tem odloča po svoji ideološki volji in hotenju uveljaviti svoj prav. Samo resnica je tista, ki bo osvobodila zločince in odrešila svojce. Priznanje in kesanje omogočata odpuščanje, ki odpre vrata za mir in nadaljnje narodno sožitje. To naj bi bil smisel lociranega pokopa, ne pa prekopavanje morišč na poljubna pokopališča po volji oblasti. Oblast tudi v to stvar vpleta cerkev, čeprav je njena funkcija duhovne in transcendenčne narave, ki odvračata slaba dejanja in spodbujata dostojanstvo, ki omogoča odpuščanje in nadaljnje sožitje ljudi v miru.

V tej funkciji vidimo nesmisel pokopnega obreda na Dobravi pri Mariboru kjer naj bo shramba za dokončno lokacijo pokopa, mislimo pa, da je umestna maša zadušnica za prikrite ljudi, ki so dočakali dan vstajenja in dostojnega sprejetja v občestvo mrtvih in živih.

Latinska modrost pravi: Karkoli delaš, delaj razumno in misli na konec. To naj bo smisel vsega tega početja.

V imenu CP T-B MGK: Franc Zabukošek

 
Značke:

67 komentarjev

  • A se ne napiše slovensko ” Nad Teharji”, a niso Teharje množinski samostalnik?

    Mislim, ds so Dežman in vladni odločevalci vseeno premalo pojasnili odločitev in niso odgovorili na številna vprašanja. Morda pa so to naredili namenoma, saj nekaterim ni v interesu reševanje, če ni vse idealno po njihovem.

  • Očitno nisi razumel, v čem vidi Civilna pobuda Teharje smisel in se zato zavzema za pokop v Parku spomina !

    • Nisem. V čem?

      • Kot je Marta spodaj lepo napisala, da je pokop pravica mrtvih, pa je potrebno povedat da je pokop tudi priložnost za žive. Ko nastopijo trenutki, ko se ob grobu srečajo sprti sorodniki pokojnega ali pa morda drugi, ki so kakorkoli vpleteni in ob tej priložnosti spregovorijo.
        Kot razumem, si CP Teharje prizadeva za pokop na tem kraju, ker se je že leta 2004 predvidel ta kraj za pokop in za postavitev spomenika v namen spravnega procesa in spominjanja.

      • Pavel, kaj predstavlja tu “interes reševanja” ???

        • Pokop umorjenih, identifikacija umorjenih (DNK), slovesnost sorodnikov in javnosti, iskanje krivcev (pravosodje) in resnice (zgodovinarji in iskalci-ker vemo kako je zgodovinarska stroka birokratsko zlorabljena in razdeljena na dva fevda, ki morata služiti svojim gospodarjema).

  • Z vsem spoštovanjem, tudi veliko obzirnostjo do ljudi, ki v sebi bolečino krivic… Moram to napisati, zaradi nas vseh in zaradi vseh naših pokojnih:

    Pokop je pravica umrlega in ne svojca.

    Zato ima družba (in v njeni funkciji država) dolžnost pokopati mrtve!

    Tudi takrat, ko pokojni tako ali drugače ni ‘v skladu’ s trenutnimi političnimi smernicami države, in ko bi jih trenutni oblatniki najraje pozabili in celo ‘izničini’ – kot da jih nikoli ni bilo. To je dolžnost (!) družbe in v njeni funkciji države.

    Ima pa to dožnost tudi, ko se morda svojci ne zmorejo dogovoriti kje in kako, ali njihovih želja ni možno upoštevati.
    In tudi takrat, ko so svojci (zaenkrat še) neznani.
    Tudi takrat, ko so krivci za smrt še neznani, ali morda le še ne pred zakonom obsojeni, celo če se to ne bo nikoli zgodilo.
    Celo takrat, ko je skupnost ob njihovi smrti zaradi tega ali onega razloga razdeljena.
    Takrat je to še prav prav posebej dolžnost prav države !!!

    Zločin je zadrževati pokop pokojnih iz kateregakoli od zgornjih razlogov.

    Bili so časi, ko država te svoje dožnosti ni opravila in je pokop celo preprečevala svojcem.
    A tudi nam danes naša bolečina ne daje pravice, da bi pokop preprečili do takrat, ko bo (morda nekoč) naša bolečina izmita.
    Pokop pokojnih (tudi ubitih, celo umorjenih in od mnogih preziranih) je del izmivanja naših bolečin. Ni pa to glavni namen pokopa mrtvih.

    Pokop je preprosto pravica pokojnega, umrlega.

    Ker tudi umrli ostane človeška oseba.
    Njegovo telo postaja prah, a človek ne postaja prah. Nikoli ni bo postal prah.
    Ko ‘gremo za progrebom’, pričamo tudi o tem, morda predvsem o tem!

    Prosim, prosim … ne preprečite tega. Kar želite doseči, lahko dosežete tudi drugače. Preprečiti pokop ni naša pravica. Spoštovanje do umrlega človeka pa je tudi iti za pogrebom. Tudi če (še) niso izpoljnene vse naše zahteve živih.

    Jaz bi za tem pogrebom želela iti, tudi če bo morda kdo dovolj pritisnil na škofe, da bodo ta drugi del krščanskega pogreba odpovedali.
    Mislim, da nisem edina…

    Pogreb je točka, na kateri se v običajnem vsakdanu srečajo tudi raztrgane družine, celo deli družin, ki drug za drugega niso vedeli in celo taki, ki se med seboj ‘videti ne morejo’. Je boleč prostor, pogreb je vedno boleč prostor.
    Toda to pot moramo iti. Vsemu navkljub.

    In pri naslednjih pokojnih, ki jih bodo izkopali, spet. In spet. In spet. Dokler ne bomo vsi mi v njih zagledali ljudi – živih in ne mrtvih.

    ‘Sem in bil sem in bom! … ‘Nikoli ne bom prenehal biti, nikoli. Amen. ‘

    • (oprostite)
      … ki v sebi nosijo bolečino krivic…

    • Zdravko

      Bolj kot o pravici velja, da je pokop dolžnost živih, dolžnost iz spoštovanja mrtvih. Ne gre za nobeno zadrževanje, Darja. Teharje že dolgo stojijo, nihče nikoli ni nič rekel, zdaj pa nenadoma “niso primerne”?! Gre za politično izigravanje in nič drugega.

      • Vedno obstajajo politična izigravanja s te ali one strani, Zdravko, vedno in ob vsaki pomembni stvari.

        Naše pa je, da delamo dobro kljub (!) tem izigravanjem in celo kljub možnosti, da bo kdo poizkusil to, kar delamo uporabiti za svoje lastne politične ali drugačne koristi.

        Človek, ki ga v dobrem, ki ga dela, ustavlja skrb, da ga bo kdo izigral, po prej ali slej postal nezavedna lutka v roki prav enih od teh izigravanj.
        Bo nehal delati dobro, se bo ukvarjal je s sabo – kako se bo izognil. In bo prav s tem postal orodje zla.
        Lej Zdravko – to je moje mnenje. Z leti se človek počasi kaj nauči.

        Kdor dela dobro, naj gleda predse, naj gleda na to, da bo res iskal in našel dobro.
        Izigravanja naj ga v tem ne ovirajo in naj mu ne spreminjajo smeri. Sicer ga bodo ustavila, mu zapletla noge, ga spotaknila in dosegla ravno to, kar želijo.

        Vse dobro, Zdravko!

        • Že res da vedno obstajajo taka in drugačna izigravanja. V tem primeru, gre za hude stvari, in rabiš neke argumente. V čem se kaže da ti ljudje nočejo pokopa?
          Jaz ne vidim tu nobenega izigravanja. Kvečjemu smo izigrani s spomenikom in parkom Teharje. Ta park je sedaj izločen, ne da bi kdo sploh pomislil, da se bo to zgodilo. In to je lahko politična korist samo komunistom. Ne vidim nobenega zadrževanja pokopavanja. Vprašanje je torej ali Teharje so ali niso. To je bistvo problema. Teharje komunisti nočejo, ker nočejo nobenega potencialnega romarskega središča.

          • Teharje seveda so. In bodo.
            In bodo vsaj to, kar so bile do sedaj.
            Je pa vse odvisno od nas, če smo se pripravljeni spominjati in dotikati bolečin in trpljenja še kako drugače z dvigovanjem prahu v medijih ali po forumih. Tiho, spoštljivo, zaradi drugega in ne zaradi sebe.

            Se pa ljudje se ne sekirajo za medseboje boje. Prihajajo. V take Teharje, kot so.
            Ko sem bila danes popoldne tam, je prišla skupina štirih in prižgala svečko. In bilo je že prej kar nekaj sveže prižganih svečk. Pa se verjetno marsikdo samo oglasi, pomoli in odide.
            Komaj kdaj, kadar pridem, se zgodi, da ne bi v istem času prišel še kdo.
            Posamezniki, par, manjša skupina.

            Teharje še kako so. In bodo.
            Razen še bodo boste prepričali ljudi, da zdaj pa ‘ta kraj ni nič več vreden’.
            A to bi bila velika škoda.

            Pa vas ne bodo poslušali. Še naprej bodo prihajali.
            Hvala Bogu…

          • Oh…
            Pravilno je ‘… še kako drugače kot z …’

  • Ne verjamem, da gre v tem prispevku za kakršnokoli politično izigravanje.

    • Jaz že par mesecev pišem, da dve skrajni skupini izigravata in delata vse, da do pokopa in pogrebne slovesnosti ne bi prišlo. Ker na ta način svoje pohlepne interese in državljansko vojno vodita še nadaljnih 30 let. Poglejte slepce, ki so hipnotizirani s 100.000 komunističnimi zločinci in revolucijo. Vmes so nam komunisti ves kapital ukradli in še utrdili fevde in sužnjelastništvo

    • Zadnjih 30 do 40 let pa prihaja vsako leto 20.000 razvajencev v “odraslost”. Epidemija psihopatov. Vmes, ko so se starci 30 let zaslepljeno prepirali in večina nima pojma o ekonomiji, niti o sodobni vzgoji in kulturi. Kaj šele, da bi strokovno in duhovno (kot kvas) posegali kontra trendom z vsebino.

  • Pokop je pravica umrlega???

    No, no, umirimo se malo. Mrtev je pač mrtev in po verovanju večine človeštva je ali v Nebesih ali v Peklu. Mrtve pokopljemo, ker nismo živali. Ker spoštujemo Življenje! Zaradi nas!

    Nič hudega, če ne bomo pokopali mrtvih. Bodo pa namesto nas prišli živet drugi, ki pokopljejo mrtve. Pravzaprav, če natančno pomislim, se to že dogaja. V naše kraje že prihajajo živet drugi, ki malo bolj spoštujejo Stvarnikova navodila. Spoštujejo vsaj prvega:

    Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1, 28)

  • Pokop ni pravica. Oz. v komunizmu smo vsi bolni od zlorab pravic. Je dolžnost civilizirane skupnosti, civiliziranih oseb. Komunizem je zanikanje civilizacije, tako kot socializem in nacionalizem, ki sta iz oseb naredila številke, robote, uporabni material za manipulacijo. Pred 1.500 leti je ravno razlaga cerkvenih očetov, da duša po smrti zapusti telo, omogočila mazačem, da so secirali telesa in iz mazaštva razvili medicinsko znanost.

  • Franc Zabukošek

    Spoštovani: Amelie, Pavel, Zdravko, Darja in Alfe !

    Oglašam se kot avtor v imenu CP T-B MGK, da pojasnim nekatere nesmisle, ki jih obravnavate v svojih komentarjih. To delam izjemoma iz čiste empatije na anonimne komentarje, ker mi ni vseeno, da nekateri ljudje živijo v zmoti ali nevednosti.
    Torej:
    1. Pokopavanje mrtvih in svojcev je civilizacijska in ekološka dolžnost. Tudi pietetna in kulturna zadeva za človeka, ki veruje v življenje in transcendenco.
    2. Zato ne poznam nikogar, še manj skupine, ki bi hotel preprečiti civilizacijski pokop-prekop iz prikritih morišč v civilne grobove ali grobnice nasilno pobitih ljudi.
    3. Naša želja in zahteva je, da se to opravi dostojanstveno in spoštljivo do žrtev in svojcev, ki do sedaj niso bili ali niso smeli vedeti za nje.

    Pri vhodu v Teharski spominski park lepo piše iz Božje besede: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru” (Modr3)
    Da se iz najhujšega trpljenja začne svetlikati tudi že upanje, je arhitekt nakazal z notranjo osvetlitvijo Kapelice. Iz nje prihaja svetloba. Pomenskost notranje svetlobe, ki prihaja iz srca, pooseblja tudi povabilo iz Psalma, ki je vklesano kot talni napis: ” Bodi tu in čuj zdaj z menoj”

    V CP T-B MGK želimo doseči, da se država (oblast) in državljani(strokovnjaki in civilne družbe ) začnemo obnašati dostojanstveno in spoštljivo do svojih bližnjih in tako tudi ravnamo v resnici in pravici.

    Zato se bomo udeležili maše zadušnice v Mariboru, ne bomo pa sodelovali pri izsiljenem in farsičnem pokopu človeških ostankov iz morišč, ker ne dobivajo ustrezen grob, ki bo njih trajen in resničen spomin.
    Vsem komentatorjem želim v Božjem imenu mir in spokojen dan !

    • Se strinjam z vami. Čeprav, to ekološko dolžnost bi lahko izpustili.
      Postavlja se vprašanja, kaj bo s Teharji? Ali bo to sploh še tisto, za kar je mišljen. Ali bo to sedaj postal zapuščen spomenik “državnega pomena”?

    • V glavnem se strinjamo, samo … ekologijo je omenil že gospod Zdravko, jaz pa bom dodal čudenje, da ne vidite: “nikogar, še manj skupine, ki bi hotel preprečiti civilizacijski pokop-prekop iz prikritih morišč v civilne grobove”.

    • Hvala, g. Zabukošek!
      Mislim da se nas je vseh tole dotaknilo, da postajamo kpnčno normalni.
      Bil bi že čas !

    • Škoda, gospod Zabukošek, da skušate pogreb predstaviti kot ne-pogreb, velika škoda, toda spoštujem vašo odločitev.

      A kot sem napisala že zgoraj, je pokop pravica pokojnih, ne živih. In zgodi se tudi, če se ga kdo ne udeleži. Hvala Bogu, da je tako!

      Tudi v družinah se včasih kaj takega zgodi – zaradi družinskih zamer. Ker je preprosto bolečina za koga še prevelika, premočna, preveč vseprežemajoča.
      Je škoda in je to za vse bolečina, a ni konec poti družine.
      Če On ne obupa nad nami, nimamo nobene pravice obupati drug nad drugim.
      Družina ostaja družina. Brat je brat! Ostane brat!
      Nikoli ni konca naših skupnih poti. Ker skupne so (!), čeprav se morda delamo, da niso.

      Je pa bolečina lahko kot križ …
      Njegov.
      In to spremeni vse.

      Vsaj pri maši bomo skupaj.
      To ni tako malo … nikakor ni malo 🙂

      (Veste, nobeno zlo ne more dobrega spremeniti vase – nikoli! V tem je naše upanje. Trdno.)

      • Bi vam pa rada odgovorila še na tako imenovano anonimnost. Nisem anonimna. Moje ime je pravo. Mnogi od ljudi, ki me poznajo, vedo da pod imeno Darja na Časniku (kdaj tudi na Domovini) pišem jaz. Tudi od uredništva Časnika me kdo osebno pozna.
        Midva pa se osebno ne poznava. Moj priimek vam ne bi povedal čisto nič več, kot vam govori moje osebno ime. Če se bova kdaj osebno spoznala, vam ne bom skrivala svojega pisanja na Časniku. Stojim za njim.
        Je pa spletna identiteta vedno malo … kako naj rečem … nevidna. Če kdo napiše kot svoj spletni vzdevek ime in priimek, to ne pomeni nujno, da je to njegovo pravo ime in pravi priimek. Lahko je to tako le videti. Zares pričajo za našo identiteto vedno predvsem tisti, ki nas osebno poznajo: ja, to je ta človek!
        Se pa tudi sicer redko podpisujem z imenom in priimkom. Le kadar gre za uradne stvari. Sicer se vedno podpišem tako kot tu – z imenom.

      • Darja, to s pravico pokojnih je malo čudno. Pokojni so že “na onem svetu”, torej da bi mi razpravljali o njihovih pravicah je nekako neumestno.

        • Zdravko, osebe so – oseba pa ima pravice, tudi če je pokojna. Pokojni ima pravico do pogreba. Je pa tako, kot z vsemi pravicami – ni nujno, da jo bo kdo upošteval in storil, kar je treba. Pravica je kot klic k bratu. Ta pa lahko sliši, ali pa ne, ali pa se dela, da nima nič z obličjem svojega brata 🙂 .

          Osebe so. Še vedno!
          Lej Zdravko … to mi je tako močno. Mogoče se tega premalo zavedamo. Tudi jaz v tem rastem v zadnjem času. Tudi ob njih. In mi je močno. In lepo. In je resnično!

          Prav danes mi je nekdo (tako ljubo mi ga je bilo osebno spoznati ) rekel: bolj živi so, kot midva. In je imel prav.

          Le majhni smo, ko gre za resničnost tega, da smrti ni, da umre zares le telo. In še to bo vstalo – poslednji dan. Duša pa je pri Bogu … oseba je pri Bogu. Živi!
          Ko pravi Marta Jezusu ‘ja, ja, saj vem… vstal bo ob vstajenju poslednji dan’, ji On odgovori ‘JAZ sem vstajenje in življenje’. Njemu vsi živijo. Bog ni Bog mrtvih, ampak Bog živih.
          Ne vemo več od tega in prav je, da ne vemo. Predstave odpovedo in prav je, da odpovedo.

          A samo zato, ker je nekdo umrl, še ni ne-oseba. Še vedno je nekdo.

          Oseba ne premine, čeprav premine njeno življenje tega sveta. Življenje je močnejše od smrti! Vedno je in vedno bo.

          • Zdravko

            Ne, Darja, ne bo šlo. Pravica je mrtvim brezpredmetna. Sploh tu, na zemlji. Mrtvi so našli svoj mir. Mi, živi, ne moremo več njim podeljevati pravic.

          • (upam, da bo tole sedlo na pravo mesto)

            Zdravo Zdravko,
            pa saj ne podeljujemo mi njim pravic.
            Gredo jim, kot človeškim osebam. Ker so ljudje. In to še vedno so, čeprav so umrli. So pokojni ljudje. Ko gledaš svojega mrtvega očeta, ali ko stojiš pred njegovo krsto, niti pomislil ne bi na kaj drugega. ( Ja… pri žari je identifikacija že delno prekinjena…)

            Umrli je še vedno človek. In mislim, da nima nobene druge pravice več, kot te, da je pokopan. Druge pravice gredo le živim. A to pravico ima. Klic njegovega obličja pa se dviga k nam.

            Bova še kdaj kakšno rekla na to temo, se mi zdi. Zaenkrat pa le tole:
            Kot sem razumela, sta ob sestavljanju listine človekovih pravic, trčila nekako dva pogleda (prosim, da me kdo popravi, če se motim):

            – eden trdi, da človekove pravice izhajajo iz samega dostojanstva človekove osebe. Ne zmišljujemo si jih mi in jih ne podeljujemo. Le prepoznamo jih. Ta pogled zelo globoko korenini na pogledu na človeka, kot izvira iz krščanstva. (a morda ne le na njem) Da se ga utemeljiti z besedami vere, besedami teologije (ne bom poizkušala, nisem temu dorasla). A zares je dovolj slutiti, da je človek nekaj mnogo globljega, kot se zdi površnemu pogledu.
            Vrtoglavost tega, kdo je človek. Vsak človek!

            – drugi pravi, da človekove pravice podeljujemo. Da so dogovorne, da so stvar družbenega konsenza. A če ni globljega temelja zanje, kot je konsenz, potem so v resnici brez temelja in so kot list v vetru. (Moje mnenje, a se mi zdi, da to že opažamo.).

            Pravijo, da so med sestavljanjem ugotovili, da deklaracije ne bodo nikoli sprejeli, če se ne bodo odpovedali ubeseditvi temelja, na katerem počivajo Ker tu preprosto niso mogli priti skupaj. Odločili so se, da je bolj pomembno, da človekove pravice razglasijo, kot temelj na katerem počivajo. Da se bo brez njihove razglasitve dogajala večja škoda, večje zlo.
            Cerkev takrat menda te deklaracije ni podpisala (ampak mnogo kasneje), ker se preprosto ni mogla odpovedati temelju, za katerega meni, da na njem počivajo. Tisti vrtoglavi, a na nek način nevidni globini ‘Kdo je človek’, ki temelji v Bogu in v ustvajenosti ‘po Božji podobi in sličnosti’ .

            Ko pišem o pravici do pokopa, se zavedam, da se sklicujem na nekaj, česar v deklaraciji ni.
            Brez zavedanja in priznanja te vrtoglave, a (skoraj) nevidne globine človeka, preprosto ne moreš prepoznati dostojanstva pokonjega. Lahko ostaneš le pri živih. To lahko razumeš. In zavedam se, da sem bila morda pred par leti prav tam kot ti, le da me s tem vprašanjem ni nihče soočil na ta način.

          • Ženska. 🙂 Ko prideš do pravic, se ustavi in prisluhni.

          • 🙂 Vse dobro Zdravko!

      • Darja .. govorimo o pokopu, pravzaprav o prekopu pobitih po koncu druge svetovne vojne, ki so morali umret nasilne smrti zaradi nam nedojemljivih razlogov. Ja, lahko gledamo na narod kot na družino, in lahko rečemo da so to naši bratje in sestre, mi pa smo še živi in na nas je da o tem, pa če je še tako težko, spregovorimo.
        Posledice teh zgoraj omenjenih razlogov, čutimo še danes. Eni bolj in drugi manj. Vsekakor so svojci tisti, ki so bolj upravičeni do svojega mnenja. In o tem je tekla beseda, vsaj tako sem jaz to razumela. Meni se zdi prav da se jih vsaj pri tem dejanju upošteva, če že jim je bila naložena bolečina, za katero sami niso bili krivi.

        • Draga Amelie,
          hvala ti za to, kar si napisala!
          Ja … bolečina …!
          (Vse bi kdaj storili, da bi si jo olajšali. Včasih si jo s tem tudi povečujemo, a ne znamo drugače)

          Vse več pa razmišljam tudi o začasnosti pokopa, za katero se gospod Zabukošek boji, da bi bila morda celo farsična.

          A bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi zdi, da se kristjan pravzaprav ne rabi bati pokopati človeka, čeprav upa, da bo nekoč, ko se bo situacija spremenila, ležal drugje – tam, kjer si želi.

          Razmišljam o tem, da Cerkev človeka, ki umre (kot pravimo) v sluhu svetosti, brez skrbi pokoplje med njegove. Kasneje, ko/če poteka postopek ugotavljanja in razglašanje svetosti, pa njegovo telo prenese na primerjenjše mesto. Včasih človeka večkrat prenese na primernejše mesto. Kakor dozoreva čas in kakor dozorevamo ob tem človeku mi.

          Tudi ko je v Ameriki umrl škof Rožman, ga niso nekam ‘shranili’ in čakali s pogrebom, da ga bodo pokopali šele potem, ko bo lahko pokopan v domovini in to čeprav so želeli in upali, da se bo to prej ali slej zgodilo. V Lemontu so ga pokopali, imeli pogreb in gotovo pogrebno sveto mašo. Ko je čas dozorel, pa so ga prenesli v ljubljansko stolnico in zdaj leži tam, pod relikvijami Alojzija Grodzeta.
          Tudi se ni Cerkev bala ob tej priliki prenosa posmrtnih ostankov obhajati žalno slovetnost s sveto mašo, čeprav je pogreb že nekoč bil. Spomnim se je … z Mozartovim Requiemom, ko so – čeprav v današnjem liturgičnem obredu ni več mesta zanj – izvajali ob primernem trenutku tudi Dies irae … tako močno, tako katarzično. Spomnim se globine petja ‘Rož, Podjuna, Zila’, ko so njegove posmrtne ostanek polagali v novi grob.
          Ta obred ni bil nič manj globok, samo zato ker je bil škof pokopan že desetletja prej v Lemontu.

          O tem razmišljam.

          • Darja, ne vem zakaj se oddaljujemo od bistva problema, odgovor je zgoraj v komentarju pod Zdravko, 23.10. ob 11.41 !

          • Če misliš tisti Zdravkov odgovor, kjer pravi ‘To je bistvo problema’, sem takrat Zdravkotu odgovorila.

            Če pa mi pa ti zdajle skušaš povedati, da so bistvo problema politična preigravanja in kdo bo koga (te res prav razumem?) , pokojni pa so le način, kako se eden drugega obmetavamo in s čim se najbolje …, in je vse drugo – vse globlje človeško, vse o bistvu bivanja, življenja, vse o dobrem, ki ga (lahko) iščemo in v katerem šele najdemo svojo polnost, s katerim lahko naredimo svet, v katerem se da bolje živeti, malo po malo, korak po korak – zate oddaljevanje od ‘bistva problema’ potem se morda (še) ne pogovarjava o istem.

            Če je tako, potem je morda je prav, da še enkrat prebereš tudi moj prvi odziv na pismo gospoda Zabukoška: ( Darja 20.10.2016 7:07 ) V njem nekaj spregovorim prav na to temo – če boš našla.

            Kar pišem, pišem za tiste, ki še lahko vidijo, ali vsaj slutijo, kaj je resnično pomembno in iz česa se da živeti. Ki so pripravljeni vsaj poizkusiti, dati možnost drugim načinom.

            A odprtost za to je v nas vseh, Amelie. Nihče ni ‘brezupen primer’ . Tako globoko verujem, Amelie 🙂 .

            Se pa do tega se ne pride preko ‘kdo bo koga’ bolj in hitreje in kaj bo bolj nasprotnika bolelo in kaj ga bo bolj učinkovito onesposobilo – Amelie, take igre onesposobljajo nas vse. Še najbolj pa uničujejo navznoter tistega, ki v njih sodeluje – tako ali drugače. Tak človek (ne, da bi vedel, ali opazil) najhuje dela samemu sebi.
            Morda v tej zvezi lahko prebereš še to, kar sem pisala gospodu Zabukošku ravnokar: (Darja 25.10.2016 20:18 ) – o svetu ki ga ustvarjamo s svojimi dejanji, s svojimi izbirami. Če so nam bistvo politična preigravanja, samo pomagamo graditi svet političnih preigravanj.
            Škoda. Če bomo to delali vsi, potem drugega sploh ne bo več.

            A zame politična preigravanja sploh NISO tema. Zato ravno hočem (!) usmeriti pogled zagledan v košček teme, na bistvo (!) ne problema, ampak življenja in sobivanja in ne nazadnje dragocenosti vsakega človeka: tebe Amelie, mene, gospoda Zabukoška, vsakega posameznega pokojnega iz Hude jame in sploh vsakega človeka, in to ne glede na to, kako globoko se je pustil potegniti v ‘čarni ris’ zla, ki v človeku naredi prav to: da za hip (ali za dalj časa) ne zmore videti nič drugega, razen magične palice zla, ki ga s svojo čudno magijo priklepa nase in ga sili plesati pod svojo taktirko.

            Naj drugi delajo zlo, zakaj bi bil človek dovolj neumen, da bi delal isto? Z istimi ali podobnimi metodami zla? A lej … ravno tako neumni smo dostikrat. Žal.
            Ja … to pa je bistvo problema.

            Lahko noč, Amelie.

          • Slabo si odgovorila. Vprašanje je bilo ali Teharje so ali niso. Precej retorično.
            Tvoj odgovor je da so. Že, v dobesednem smislu. Sicer pa Teharij očitno ni. So zanikane. Brez argumenta. Ne vemo kaj je kar naenkrat narobe. Nekakšno smetišče! To je bilo očitno smetišče že leta 2004. Kaj se dogaja? Ali smo dobili spominski park na smetišču? Ali naj sprejmemo še to barbarstvo in dejansko norčevanje iz vsega?!
            Potem naj požagajo tisti spomenik, ker nam je vsem v sramoto. Tolikšno, da je nepojmljivo.
            Naj bo potem pokop v Mariboru. Hvalabogu.
            Toda sedaj je problem še hujši kot je bil!

          • Hočeš reči, da ti ne razumeš 😉 .

            Razumem pa zato jaz Zdravko:
            praviš,da ‘retorična vprašanja’ zastavljate. Le njihovo formo in čustveno moč, ki jo imajo v ljudeh, ki besede še vzamejo zares in ne le ‘retorično’, zlorabljate.

            Zares pa so to le besede, ki nočejo povedati, kar govori pomen besed, ampak so le del političnih iger. Del ‘permanentne vojne’ o kateri nekaj vemo, tisti, ki smo dovolj časa živeli v prješnjem sistemu, proti katerem se na videz borite, v resnici pa ga v vsem, kar delate vzpostavljate , prenašate v ta čas. Ne gre namreč za ‘nalepke’, ki jih nalepiš na čelo ljudi,da se proti njim lažje boriš, gre za globlje tokove, ki tečejo v nas vseh. Tokove, za katere smo vsi ranljivi. Ni vam všeč, ker govorim o tem (!), ne pa o površnem ‘kdo bo koga’, ki nikoli ne more izstopiti iz tokov zla. (Nemogoče je)

            Slabo sem odgovorila zate, pa za Amelie, pa verjetno še za koga, ker na te igre nisem pripravljena pristati, ker so zame anomalija in ne način, kako bomo lahko spremenili Slovenijo, da bo v njej lepo živeti.
            Ker sem trdno prepričana, da je človek ustvarjen za nekaj lepšega, kot da hodi eden po drugem, da le sam pridobi neke minimalne, le navidezne prednosti, le navidezne ‘zmage’, v katerih smo poraženci vsi.

            Besede, ki zavajajo – ki pomensko govorijo o pomembnih vprašanjih, a ste ta pomembna vprašanja, te močne besede zlorabili za metanje blata na sočloveka – brata. Zato vam ni moč ‘dobro’ odgovoriti, da bi razumeli. Zato Zdravko :-).

            Žal bi mi bilo le, če bi bila Civelna pobuda Teharje – Bukovžlak del tega.
            In velika škoda.

            Je pa že tako, da se ljudje ne rodimo kot svetniki ali zločinci. Ni ‘dveh vrst ljudi’.

            Rodimo se kot ljudje, ki imamo v sebi vrtoglave možnosti.

            Ustvarjeni smo za ljubezen – kar ne pomeni nekega pocukranega smehljanja, ampak tudi (nikakor ne lahkotno) dejstvo, da tudi v skrajnih okoliščinah, ko se razbohoti zlo okoli nas, človek ima v sebi potenciale, da ne postane del pretežnega toka okoli sebe, ampak da ostane človek, do človeka ob sebi. Vsakega človeka ob sebi.

            To je ljubezen: videti človeka ob sebi – ne le sebe in svojih želja, hotenj, ran, bolečin, ali celo le svojih političnih konstuktov, ki so včasih zaviti v velike, visoke besede (takrat povsem izpraznjene) – ampak res videti človeka (!) ob sebi, z vso ranljivostjo, z vsem blatom, ki se ga drži, blatom, ki pa ni in nikoli ne bo (!) zares del njega.
            Človeka z vsem potencialom v sebi, iz katerega živi, ali pa tudi ne.

            Človek je ustvarjen z možnostjo v sebi, da to držo ohrani in to tudi za težko ceno: za ceno tega, da ga osamijo, oblatijo, tudi za ceno tega, da ga – v skrajnih okoliščinah, kot so vojna, totalitiarizmi, norci okoli njega – ubijejo, pred tem morda celo mrcvarijo, da izživijo na njem svoje skrite grenkobe in jeze nase, da se sami za pot ‘biti človek’ niso odločili, da so jo v sebi pohodili, poteptali in tako zdaj v njih vse joče in kriči, kriči tako zelo, da se v poizkusu utišanja tega glasu vsa moč izlije na človeka pred njimi, ki ga teptajo in ga teptajo še bolj. Zaradi lastne bolečine v sebi, zaradi umiranja lastne človečnosti.

            O tem govorim Zdravko: o teh možnostih v človeku.
            Ker trdno verujem, da ne obstaja trenutek, ko ne bi človek mogel zamenjati svojih trenutnih poti (ki počasi, a zanesljivo peljejo v smrt in lastno nečloveškost) v tiste, zaradi katerih sam postaja vedno globlje človek.
            Da z njim postajajo vedno bolj ljudje tudi tisti okoli njega.

            Lepota, položena v človeka 🙂
            (kljub zlu, ki ga morda ta hip dela)

            TO je bistvo stvari, Zdravko, to…

          • Vendar ti bom odgovorila, Zdravko, tudi na tvoje (kot ga imenuješ ti) ‘le retorično vprašanje’, ker morda bi ga kdo lahko vzel resno:

            spomenik na Teharjah smo slovenci takrat postavili tudi tleh, ki še niso sanirana in očiščena smeti, ki so pod površino, zato ker so majhni koraki boljši od nobenih korakov. Ker majhni koraki peljejo cilju, sedenje na tleh in krivljenje drugega za vse, pa ne.
            Ker je bolje imeti pomnik na kraju trpljenja, kot ga ne imeti.

            Že v vseh teh preteklih letih je bil dragocen in smo ob njem mnogi rasli kot ljudje. Ne razumem zakaj bi ga kdo hotel relativizirati.

            Če bo ob njem urejeno tudi spominsko območje – muzej ( pomnik do česa lahko človeka popelje pot sovraštva) Huda jama, bo le še pridobil na pomenu. Globok par krajev: od pogleda v grozo teme podzemlja (tudi tistega v nas), do tja, kjer se odpre pogled v nebo. In tako lepo zna biti nebo na Teharjami …

            Če pa bodo ljudje zdaj kdaj poromali tudi v Maribor, na Dobravo, to pomena tega pomika naše človeške tragike ne bo zmanjšalo.
            V Sloveniji je prostora za veliko takih pomnikov.

          • Joj, si se pa razpisala,¨Darja … “Če so nam bistvo politična preigravanja, samo pomagamo graditi svet političnih preigravanj”
            —–
            Ne razumem, kje ti vidiš preigravanja ?
            Ker gre za mnogo več kot za politična preigravanja, gre za to ali smo končno pripravljeni postat ljudje ali se bomo še naprej sprenevedali in živeli v laži !

          • Darja, to kar je Zdravko napisal, je bistvenega pomena !!

          • Praviš, da smo postavili spomenik z nekakšnim ciljem ?
            Kakšen pa je bil ta cilj, Darja ?

          • Po mojem mnenju iz istega razloga in z istim ciljem, kot po svetu postavljajo pomnike na krajih velikega človeškega trpljenja, velikega zla, pa tudi velike svetosti tistih, ki niso dovolili, da bi jih bodisi zlo, bodisi strah in obup notranje zlomili.
            To vključuje tudi spomin vsem konkretnim žrtvam, ki so tam trpele, pa če njihova imena poznamo ali ne, a ga hkrati neubesedljivo presega.

            Opažam, da so pričakovanja nekaterih od spomenika drugačna. ( Lej … ljudje smo. Majhni smo in rastemo. )

            Toda za tem ki sem ga navedla, stojim .
            Kolikor se spomnim, je bil ta razlog tudi tisti, v katerem se je Slovenija v času njegovega postavljanja poenotila.

            Kadar jaz pridem na Teharje, pridem zaradi vseh teh ljudi. Predvsem zaradi njih. Včasih prosim tudi za nas, a ne vedno.

          • Torej ni pokopališče?

          • Amelie … kot vidiš, je vse, kar pišem, usmerjeno v to, da bi z vsakim dihom postajali bolj ljudje, pokončni v dobrem, ki ga slutimo in iščemo.
            Ta pot vključuje zavestno notranjo odpoved vsemu zlu, seveda tudi odpoved vsaki uporabi laži in sprenevedanja, a je več od tega.

            Se mi zdi, da se pri tej zavestni notranji odpovedi svojemu zlu vse začne. Naša konkretnost je potem … saj vsi vemo iz svojih poti … majhna in spotikava. Toda če ta odločitev v sebi BO zavestna in odločna, če bomo v sebi našli razlog, zakaj to zares kočemo, razlog, ki mu bomo sami v sebi verjeli, bomo v tem rasli tudi v svoji konkretnosti. Morda počasi, toda rasli bomo. Bomo!

            Lej 🙂 , vendar se strinjava …

          • Zdravko, kolikor razumem, tam trupla pokojnih so. Pod bazenom z žlindro nad spominskim parkom in gotovo tudi nekje v bližini.
            Če so prav pod spominskim parkom, mislim, da zaenkrat ni znano, a lahko se motim.

            Pokopali zaenkrat tam nismo nikogar. Torej zaenkrat gotovo ni pokopališče.

            Kolikor pa vem potekajo pogovori o tej možnosti. Kolikor sem jaz brala, nihče ni zaprl te poti.
            Če se prav spomnim, sem nekje v tej temi pisala tudi o možnosti, da se – ko bodo za to izpolnjeni pogoji – tja prenesejo posmrtni ostanki slovenskih žrtev in tudi, da se tega prenosa žrtev na primernejše mesto ne bi smeli bati, da sam po sebi ni nespoštljiv. Lahko je zelo pieteten. Tudi zdravilen za naše duše.

            Kolikor sem seznanjena, je že gotovo in sklenjeno, da se bodo predvidoma konec prihodnjega leta, ko bodo izkopani vsi ostanki teles pokojnih, v obstoječo kostnico na Teharjah skoraj kot relikvije prenesli vsi takoimenovani vzorci za bodočo DNK analizo.

            A ta hip, ta hip to ni pokopališče. Če kdaj bo, je stvar pogovorov in skupnih iskanj. A zaradi teh želja po mojem mnenju ne bi smeli razvrednostiti jutrišnjega pogreba.
            Dragocen je. Zelo dragocen.

            Vidim pa, da večina od vas o tem ve precej manj od mene. Si bom vzela čas in (morda po pogrebu) poiskala par linkov, na katerih je bilo o tem veliko povedano. Lahko pa poiščeš sam: eno je bila okrogla miza v Rovtah pred približno enim mesecem (posnetki so na netu) , bil je tudi pogovor na radiu Ognjišče – mislim da v oddaji ‘Pogovor o’ ( v avdio arhivu radia). Oboje pred približno enim mesecem.

          • Sedaj se šele počutim izigranega in prevaranega. Torej je tam neka kostnica, ki pa je prazna. Torej je res park?! Kako morbiden mora biti um, da zgradi takšen park? Park je recimo Tivoli. Parki so turistične atrakcije. Kaj od tega so Teharje? In to s prazno kostnico, povrhu.
            In ti zdaj nam tu o izigravanju. To s Teharji je šele podlo izigravanje. Da sedaj ugotavljamo, da so Teharje v resnici nekakšen Tivoli, za depresivne, recimo.
            To je šele sramota. In to velika sramota.

        • Lej Zdravko 🙂 , ti se hočeš kregat – za to se vedno da najti razlog, če se hoče, jaz pa se tega ne grem.

          • Ne vem, iz česa to sklepaš. Hvala, da si mi razkrila skrivnost Teharij. Sicer bi me še vedno nategovali, kot kozla. Zdaj je razumljivo zakaj Maribor. Na Teharje lahko pozabim. To je še ena neslavna epizoda desnice, še en poraz, še en padec na zobotrebcih z levice.
            Moti me samo še to, da so nekateri na desnici bili bolje obveščeni od mene, pa niso nič rekli.

  • Wolfganga Amadeusa Mozarta naj bi v pogrebnem sprevodu po izročilu pospremil samo en kuža:

    https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Joseph_Heicke_Mozarts_Begr%C3%A4bnis_G_0992_II.jpg

    Za ime in priimek tega psa se tudi ne ve.

      • Ne vem, zakaj tega mojega zapisa nihče ni šel komentirati. Če je provokacija, vsekakor ni moj izmislek. Skratka, nenavaden odnos do pokojnih in njihovega pokopa ne le v tako čudnih časih, kot so bili na slovenskih tleh ob koncu 2. svetovne vojne.

        Za Mozartom, glasbenim genijem, ki je nedavno nazaj zabaval mnoge evropske dvore, in seveda pomembna središča monarhije, proti koncu življenja predvsem Prago in Dunaj, v pogrebnem sprevodu na dunajsko pokopališče ni šel nihče.

        Kot vidite na priloženi podobi, neugodno vreme z rahlim sneženjem; kdo bi razen psa hodil za krsto v takih razmerah, kajne.

        Njegova žena Contanza se je čez 17 let spomnila, da je šla pogledat na pokopališče, kje bi bil grob njenega moža in genija, pa ga ni našla.

        Res ni kaj komentirati?

  • Zdi se mi, da bi tale informacija zanimala še koga ( pa če se namrava udeležiti zadušnice, pogreba, ali pa morda le spoštljivo pokropiti ). Sama sem imela kar malo težav z iskanjem. Sem bila vesela, ko sem jo v petek le našla v Družininem koledarju:

    —-
    Pokop žrtev iz Hude jame

    27. 10. 2016 ob 10.00 | Maribor, Dobrava | Župnija: Maribor – sv. Janez Krstnik

    Nova Slovenska zaveza obvešča, da bo pokop žrtev iz Hude jame na mariborskem pokopališču Dobrava v četrtek, 27. oktobra.

    Posmrtni ostanki bodo od 10. ure do 13.30 v mrliški vežici na Dobravi, kjer bo možno kropljenje. Od tam bodo prepeljani v mariborsko stolnico, kjer bo ob 14. uri pogrebno mašo daroval mariborski nadškof mons. Alojzij Cvikl. Po maši bo pogreb.

    Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal ob 12.uri iz Tivolija. Vstop možen tudi v Celju.

    Prijave za prevoz vsak dan med 10. in 12. uro po tel.: 01/425-15-37 ali 041-721-997.

    vir: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/koledar/pokop-zrtev-iz-hude-jame

  • Franc Zabukošek

    Kot avtor prispevka se vsem komentatorjem zahvaljujem za kresanje mnenj o pokopu ljudi.
    Kljub temu, da me anonimnost moti, ker nima verodostojnosti, se posebej zahvaljujem Amelie, ki je uvidela pravo poanto mojega članka.
    Čeprav prisegam na misel bl. Slomška: “Skrbi manj govoriti in več dobrega storiti” dodajam še svoj komentar na pokop človeka iz gledišča zgodovine, ki kaže na razvoj in specifiko dogajanj ob smrti človeka.
    Še se spominjam, da je bilo pravilo, da se samomorilce ne pokoplje na pokopališču, ampak za ograjo.
    Mislim, da je to spremenilo dejstvo človekovih pravic, kamor sodi pokop, toda dolžnost pokopati človeka pa je na človeku (živem!).
    Ob tem velja upoštevati, da je pokop zločinsko pobitih ljudi ob živečih zločincih in nekaterimi še nasprotujočimi, po 70. letih prikritih moriščih nekaj specifičnega in se ne more primerjati z prekopom škofa Rožmana, ki je bilo potrebno izvesti v kulturnem in pravičnem smislu.
    Tu se velja spomniti na F. Prešerna in njegovo pesem: V spomin Andreja Smoleta: “Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji zdoma prsti; ena se tebi je želja spolnila: v zemlji domači da truplo leži.

    • g. Zabukošek, prepričana sem da nas je bilo več, ki smo tako razumeli.

    • Spoštovani gospod Zabukošek,
      morda vas bolje razumem, kot si mislite, le strinjam se ne z vami v vseh vaših sklepih. Zato se pogovarjamo. Zato se je vredno pogovarjati.

      Zelo dobro se zavedam bolečin, ki so po toliko letih še v nas. Iz sebe same tudi vem nekaj o dinamiki, ki se v človeku in v skupnstih dogaja v ranjenosti, bolečini, v prezrtosti in preziranosti, neslišanosti.
      Zato pa tudi vem, da ni vse dobro (niti za nas same) kar delamo iz te ranjenosti (kaj šele za vso skupnost). Zaradi svoje lastne zgodovine, ne nazadnje svoje sedanjosti preprosto moram razumeti vsakega, ki (še) ne more začeti drugačnih korakov , ki bi tudi njega samega in vse njegove peljali ven iz lastne raztrganosti, hkrati pa mi je hudo, če se to dogaja. Ker ni dobro ne za ranjenega (!), ne za njegove bližnje, ne za skupnost.

      Ne pišem iz brezčutnosti, ampak ker vidim in vem, da vsaka naša odločitev, zahteva, način poizkusa reševanja težkih situacij vpliva na svet okoli nas.

      Mi ustvarjamo svet po podobi naših odločitev, naših dejanj.

      Z vsako svojo odločitvijo na nek način upravičimo vsako podobno odločitev drugih (!). Z vsakim svojim dejanjem , nekako hkrati utemeljimo podobna bodoča ali pretekla dejanja drugih. Sledi pravičnosti so v nas globoko zapisane tudi takrat, ko ne ravnamo pravično. Če dovolim sebi, s tem že na nek način dovolim drugemu.
      Z vsakim dejanjem postavljamo ‘standarde’ po katerih se bo sooblikoval prihodnji svet.

      Zato ni vseeno. Nič, kar storimo, ni vseeno. Nobene odločitve ni, ki ne bi puščala sledi v prihodnosti.

      In zato, ZATO mi je bilo strašno brati, da z dejstvom, da so bili pokojni iz Hude jame zločinsko pobiti in da krivci še niso nedvoumno obsojeni (živi ali pokojni), utemeljujete po vašem mnenju dovoljen zamik pogreba žrtev, ki so že tako mnogo predolgo nepokopane.
      Strahotno bi mi bilo živeti v svetu, kjer žrtev zločna ne bi hoteli, ali dovolili pokopati dokler ne bi krivcev našli in obsodili.
      Oprostite, to bi bilo strahotno. Ampak to sledi …

      Mrtve je treba pokopati! Ne (le) ker bi bilo to naše dobro delo. In če je to naša dolžnost, je to zato, ker je to zadnja pravica pokojnega. Pietetno dejanje je zato, ker je pokojni človek, ker je še vedno nekdo, čeprav je pred nami njegovo mrtvo telo.
      Ker gre za nekoga, ga tudi ni dovoljeno uporabiti za dosego svojih ciljev, pa čeprav je ta cilj poizkus zadostitve pravičnosti. Človek nikoli ne more biti sredstvo. Niti ne posmrtni ostanki pokojnega. Nikoli!

      • Vidim tudi, da niste dobro razumeli, kar sem hotela povedati, ko sem pisala o svetnikih in o škofu Rožmanu. Bom poizkusila še enkrat, morda bolj jasno. Se mi zdi, da je vredno poizkusiti:

        Če ni nespoštljivo pokopati in kasneje prenesti na primernejši kraj posmrtnih ostankov človeka, ki so ga ljudje okoli njega prepoznali po svetosti in tudi ne škofa, pa čeprav od mnogih zanikanega in preziranega, potem to preprosto NI nespoštljivo niti do naših bratov in sester, katerih telesa so toliko let ležala pozabljena, zapuščena, zanikana, nepokopana v Hudi jami.

        Ni nespoštljivo čim prej, čim je to možno, spoštljivo pokopati pokojnega in ga kasneje, ko dozori čas, ko se uredi, kar zdaj še ni urejeno, prenesti drugam – pa bodisi na Teharje, kar je slovenskih žrtev, bodisi v družinske grobove svojcev, če bodo ti to želeli, ko bodo te družinske vezi med konkretnimi posmrtnimi ostanki in živimi prepoznane.
        To ni nespoštljivo. Se pa meni osebno (moje mnenje!) zdi neprimerno odlagati pogreb za nek nedoločen čas, ki morda celo (če se vmes morda zamenja oblast, ali prioritete oblasti) ne bo nikoli prišel. TO bi bilo po mojem mnenju nespoštljivo. Celo neodgovrno.

        Lejte gospod Zabukošek: to je moje (!) mnenje. Mnenja izmenjujemo in upamo, da bomo skupaj našli boljšo pot.

      • Darja .. “Strahotno bi mi bilo živeti v svetu, kjer žrtev zločina ne bi hoteli, ali dovolili …”
        ——
        Darja, nisi razumela !
        Me zanima kaj meniš glede spomenika v Parku spomina na Teharjah, čemu je ta sploh namenjen ?

        • Praviš da nisem razumela.
          Ljuba Amelie 🙂 , zelo dobro se zavedam, da gospod Zabukošek ni pomislil, kaj sledi iz tega, kar je napisal. Zato sem to napisala jaz. Ko gledamo svoje neposredne cilje in pri sredstvih za njih dosego nismo previdini in modri, včasih spregledamo, kaj to pomeni za skupnost, kaj to s sabo potegne, kaj konec koncev pomeni tudi za nas same. (kot sem že pisala, vse kar storimo, ali zahtevamo, postavlja standarde za prihodnost)

          Kar se tiče Teharij, predlagam, da prebereš, kar sem napisala danes Zdravkotu prav o tem. Zgoraj nekje. Boš našla. (a mislim, da tisto ti že veš)
          Tudi v drugih svojih ‘postih’ pod tem prispevkom sem napisala že marsikaj, kar se v meni Teharij dotika – če je kdo sposoben prepoznati. Se pa ne vklaplja v kalupe, po katerim vidim, da ti in Zdravko presojata odgovore.To razumem. A tu ne morem dosti narediti.
          V tiste kalupe pa ne želim – strahotna kletka se mi zdijo, jetnišnica.

          Najbolj osebno lahko rečem, da mi je Teharski spominski park ljub.

          Ne bi me motilo, če bi postal tudi pokopališče, ne bi me motilo, če ne bi. To da bodo tja prinesli ‘relikvije’, mi je ljubo, a če to ne bi bilo mogoče, me ne bi motilo. Pokojni zares niso tam, kjer so pokopani. Tam so njihovi posmrtni ostanki. Oni pa so pri Bogu ( ‘v miru’ svetopisemski napis v Teharjah). Pokopališča kot kraji pomagajo nam. Nam pomagajo izmiti rane.
          Potem se lažje pogovarjamo kot ljudje.

          Kar pa ne bi hotela je, da bi Teharje kdo zlorabil za hujskanje enega dela slovencev proti drugim. Tega pa res ne bi hotela. To bi bil zločin svoje vrste.

  • Bi se vam pa, gospod Zabukošek, rada tudi zahvalila za priložnost za to izmenjavo mnenj. Trdno sem prepričana, da skupaj lahko rastemo v iskanju kaj je dobro, kaj je boljše, kaj pa …

    Morda pa se kdaj osebno srečava in boste potem vedeli s kom ste se pogovarjali in morda tudi takrat rečeva kako besedo. Morda…

    Vesela sem, da bova v četrtek del iste svete maše in da bova jedla od istega Kruha 🙂 . Več od tega res ni!
    A kdo ve, morda se, ne da bi vedela drug za drugega, srečava že kje prej.

    Sem pa tudi jaz hvaležna Amelie, da je propoznala mojo misel, da smo konec koncev – rane gor ali dol, nerazumevanja gor ali dol, celo ob vseh hujših stvareh – vsi ena družina.
    Tudi to ni tako malo 🙂 .
    Hvala Amelie!

  • V odraslem življenju je važno imeti smer, smisel, vero in vztrajnost. Ker vse poteka v malih korakih. Sploh spreminjanje družbe in zgodovine.
    A. Tomažič je zadnjič krivično napisal, da so vsi “desni” politiki otročji. Resnica je, da so vsi socialisti in to ne idealistični kot Kocbek, ampak pragmatični, oportunistični in brezjajčni. Samo ena, velika, prava sekta je otročja, idealistična, trmasta in zdraharska.

  • Jaz imam podobno mnenje kot Darja, a ona pove bolj nežno, žensko in duhovno. Bolj logično ne znam razložiti teh intuitivnih stvari. Vesel sem, da se premika, da teroristi na obeh straneh nimajo več take moči blokiranja in zlorabljanja. Seveda ne mene in ne Darje noče nihče od “prepričanih”, ki tiščijo svoke, svoj ideal ali nič, razumeti. Nočejo! Zaradi te trdosrčnosti sem srečen, da gre družba z malimi evolutivnimi koraki naprej.

  • Za danes še tole: morda je modro, da na predvečer pogreba pkinemo s tem, kar nas razdvaja. (Lahko nadaljujemo v petek)

    Počasi se bo namreč dan prevesil v večer zbranosti, spomina, molitve in tišine pred jutrišnjim pogrebom. ( http://www.casnik.si/index.php/2016/10/24/molitev-z-varuhi-spomina/ )

    Tole spodaj je za vas in za vse, ki so jih zavrgli, pozabili, jim ubili telo, srce ali dušo, za vse, ki obupujejo, ker so jih osamili, izločili iz katerekoli skupnosti, ker niso hoteli sprejeti njenega zla.
    Pa tudi za vse, ki se niso mogli iztrgati iz objema zla v svoji duši, ki si morda tega niso upali – zaradi sebe, ali zaradi svojih družin – in se (morda ne da bi se tega zavedali) še vedno lomijo pod težo lastnega greha:

    Sem, ker sem bil,
    in vsakdo me bo mogel pozabiti.
    In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
    in zato sem več od pozabljenja,
    neizmerno več od zanikanja,
    neskončno več od niča.
    Vse je večno, kar nastane,
    rojstvo je močnejše od smrti,
    vztrajnejše od obupa in samote,
    silnejše od hrupa in greha,
    slovesnejše od zavrženosti.
    Nikoli ne bom prenehal biti.
    Nikoli.
    Amen.

    Amen 🙂
    Gospod jim daj večni mir in pokoj. In večna Luč naj jim sveti.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI