Aktiven kristjan? To pa ne!

Helena Jaklitsch 19.10.2016 6:34
 
pulover1

Foto: skam.si.

Dejstvo je, da smo kristjani v Sloveniji pogosto odrinjeni na rob družbe, obenem pa se vse preradi tudi sami umikamo iz družbeno aktivnega prostora v varno zavetje zakristij. Zgodovinsko je tako ravnanje seveda razumljivo. Tako z vidika tistih, ki nam ne priznavajo enakopravnega položaja v družbi, kot z vidika nas samih.

Zadnjih sto let je slovenski kristjan doživel vzpon, razcvet in strm padec. Vse od konca 19. stoletja, še posebno pa v času med obema vojnama, je bil ne le izredno aktiven, temveč vodilen v našem javnem in civilno družbenem življenju, pravzaprav na vseh področjih življenja – v politiki, na področju sociale, kulturnem življenju, v družbi nasploh. Vključeni so bili v številna društva, stanovska združenja, kongregacije, vedno bolj je bila aktivna tudi Katoliška akcija. Vključevali so se v različne krožke, znotraj katerih so razmišljali o temeljnih družbenih vprašanjih in iskali odgovore nanja. Slovenska ljudska stranka, stranka v katero so se povezovali slovenski katoličani, je bila najmočnejša slovenska politična stranka vse do druge svetovne vojne. Na zadnjih volitvah pred vojno je prejela več kot 78 % vseh glasov slovenskih volivcev. To je bil čas, ki je dal velike katoliške može, kot so bili Korošec, Šuštaršič, Ehrlich, Krek, Plečnik, Debeljak in še bi lahko naštevali.

Vse to se je spremenilo med, predvsem pa po drugi svetovni vojni. Ko je partija preko komunistične revolucije prevzela oblast, je svojega največjega nasprotnika prepoznavala prav v slovenskem katoličanu, trdno zasidranem v zvestobi lastnemu narodu. Partija je vernemu človeku prepovedala javno delovanje. Ne le to. Že med vojno, predvsem pa prve mesece po njej je bilo umorjenih skoraj 15.000 mož in žena, med katerimi so bili mnogi stebri skupnosti, v katerih so živeli, večina med njimi je bila dobrih katoličanov. Temu je sledil izgon kristjana iz javnega prostora. Prepovedano je bilo vsako versko udejstvovanje zunaj cerkve, mnogi so morali sprejeti službe, daleč pod njihovimi sposobnostmi oziroma kljub tem niso smeli in mogli napredovati. Partija je sistematično onemogočala prisotnost vernih skoraj na vseh področjih javnega delovanja, še posebej v šolstvu, pravosodju, kulturi in višjih plasteh političnega in ekonomskega življenja. Skratka, katoličani so imeli nevidno prepoved vstopa tja, kjer bi lahko vplivali na družbo kot tako. Tiste, ki so hodili k maši, so popisovali, mnogi otroci so bili v šolah diskriminirani, onemogočen jim je bil dostop do šol, ki so si jih želeli.

Kristjan se je tako znašel v zakristiji. Tja je bil pravzaprav nasilno porinjen. Samo tam, za zaprtimi cerkvenimi vrati je lahko še obstajal, za zaprtimi cerkvenimi vrati je lahko živel svojo vero. Sprva se je katoličan v zakristiji počutil ujetega, verjetno je tako ravnanje oblasti, ki ga je postavila v položaj drugo-, tretjerazrednika, čutil kot krivico, kot nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Postopno pa se je vseh teh pritiskov navadil ter sprejel svojo segregacijo. V takšnih okoliščinah je poiskal drugačne oblike medsebojnega povezovanja, namesto v javno delovanje, je svojo pozornost usmeril v poživitev župnijskega življenja. Sledil je razcvet veroučnih skupin, pevskih zborov, duhovnih vaj ter takšnih in drugačnih, skoraj bi lahko rekli družinskih povezovanj. Tam je lahko med enako mislečimi kvalitetno preživljal svoj čas, ni bilo treba utemeljevati svojega pogleda na svet. Na nek način, čeprav prisiljen, da ne bo pomote, je katoličan takrat odmislil svet zunaj cerkvenih zidov ter sprejel od zunaj vsiljeno premiso, da nima pravice sooblikovati družbenega prostora, zastopati svojih pravic, svojih vrednot. Navadil se je biti tiho.

Potem je prišla osamosvojitev, vsaj na papirju odpoved preteklemu sistemu. V tistem, za naš narod izredno pomembnem zgodovinskem trenutku, se je katoličan za hip ponovno zdramil ter množično prispeval svoj glas za samostojno Slovenijo. Tisto Slovenijo, ki jo je skupaj s svojimi predniki sanjal in ki se ji je dotedanja oblast pravzaprav krčevito upirala. Toda po nekaj mesecih, niti ne vem, če si upam reči po nekaj letih, se je vse vrnilo nazaj v stare kalupe. V tiste kalupe, ki so pred tem delovali že skoraj 50 let. Oblast je ostala bolj ali manj neprekinjeno v rokah potomcev komunistične revolucije, ki so oblast davnega leta 1945 ugrabili in je niso več izpustili iz rok.

Toda ob tem je tudi katoličan na nek način sprejel, dobil enako mesto, kot ga je imel v totalitarnem režimu. Še vedno je drugorazreden, še vedno mu odrekajo pravico javno izrekati svoje mnenje o družbeno in eksistencialno pomembnih vprašanjih oziroma le-tega zametujejo kot pristranskega, netolerantnega, v vaših glavah pa verjetno odzvanjajo še kakšne hujše žaljivke, ki jih lahko poslušamo s strani raznih pribočnikov oblasti.

Še vedno se lahko iz verujočih in njihove vere norčuje vsak, ki ima nekaj minut časa. In vsak, ki bi rad uspel, saj je prav žaljenje, omalovaževanje, diskreditacija vernih pri nas preprosta odskočna deska za uspeh. Še vedno verni ne morejo ali le stežka zasedejo pomembnejša družbena ali politična, celo strokovna mesta. Takoj, ko kandidira nekdo, ki je praktičen katoličan (tu govorim o tistih, ki so redni nedeljniki, ne tistih, ki ob veliki noči nosijo k blagoslovu jedi, se trkajo po prsih, da so verni, vendar to samo takrat, ko je potrebno pljuvati po Katoliški Cerkvi ter nasprotovati njenemu nauku), začnejo vsi aktivisti, takšni in drugačni borci za enakopravnost ali enakost, kot je danes moderno, vpiti, da katoličan za tako mesto ni primeren, saj naj bi bil zaradi svoje vere pristranski, nestrokoven, lojalen neki drugi državici. Norost in krivica, ki ju srečujemo na vsakem koraku. Bog ne daj, da bi katoličan želel kandidirati za varuha človekovih pravic. Pred nekaj dnevi je predsednik države v državni zbor poslal predlog, da se na mesto zagovornika načela enakosti postavi vidnega LGBT aktivista. Medijski prostor se ob tem ni prav nič zganil. Nihče mu ne očita, da bo zaradi svojega aktivizma izključujoč do vseh drugače mislečih. Da bo imel zaradi tega težave z nepristransko obravnavo tiste skupine ljudi, ki zagovarja ravno nasprotni pogled na svet, kot ga sam propagira. Zdaj pa pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi predsednik namesto njega predlagal katoličana, zagovornika normalne družine. Kandidatura bi doživela popoln medijski linč in t. i. civilne družbe. Tiste civilne družbe, ki je v resnici na tak ali drugačen način prisesana na (para)državne jasli, ki skrbi za ohranjanje pridobitev totalitarnega sistema in svojih privilegijev.

Slovenski katoličan je torej tudi danes, ko menda živimo v demokraciji, še vedno drugorazreden. Še vedno bi moral in dejansko ostaja za vrati zakristije. Še vedno ob čisto vsakem drobnem poskusu normalizacije na tem področju pod nevidno vidnim vodstvom levih, kontinuitetnih sil celoten medijski mainstream ter razni neodvisno odvisni sociologi in drugi samooklicani strokovnjaki padejo v deliriji in glasno vpijejo o poskusu Cerkve, da bi ponovno klerikalizirala slovenski prostor. V en glas ponavljajo tisti člen ustave, ki pravi, da je Cerkev ločena od države, pri čemer ga, prepričana, da mnogokrat čisto namerno, skrajno zavajajoče interpretirajo, pri tem pa jim je prav malo mar, da ta ista ustava govori tudi o svobodi izražanja misli, govora in javnega nastopanja, o svobodi zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenja. Za vse, ne le za »naše«. Ločitev Cerkve od države zanje še vedno pomeni to, kar so razumeli v preteklem, totalitarnem sistemu – (iz)ločitev vernega človeka iz vsakega javnega življenja.

Toda, čeprav zunanji dejavniki vernim res niso naklonjeni, pa je na mestu, da se tu vprašamo tudi o lastni so-odgovornosti za stanje, v katerem smo. Dejstvo je, da smo se na nek način katoličani zaradi predolgega zadrževanja v zakristiji navadili varnosti in udobja, ki ga to zavetje prinaša. Namesto, da bi se soočili s svetom zunaj, se javno postavili za svoje vrednote in prepričanje, se mnogo raje zatekamo v različne oblike duhovnosti in v različna gibanja. Da ne bo pomote. Z duhovnostjo ali gibanji samo po sebi ni nič narobe. Narobe postane takrat, ko je zatekanje vanje v resnici beg pred odgovornostjo, beg pred družbenim angažiranjem. Ko postane krinka za naš strah, udobnost in lastno negotovost.

V zadnjih 25 letih je torej del odgovornosti za stanje v Sloveniji tudi na naših plečih. Tako klera kot nas, laikov. V vsem tem času ni bilo zadostne, predvsem pa ne sistematične, vse splošno sprejete vzgoje katoličanov za organizirano skupno delovanje in prevzemanje aktivne družbene vloge. Seveda imamo posameznike, ki so se upali na tak ali drugačen način izpostaviti, vendar so bile to bolj njihove osebne pobude, ki so se rodile iz njihovega notranjega zavedanja, da je treba nekaj narediti v družbi. Problem takih iniciativ pa je predvsem v tem, da jim lahko posameznik nameni le toliko časa, kolikor ga ob službi ali/in družini zmore. Premalo smo se zavedali (in se še vedno), da javno delovanje potrebuje organizacijo, da potrebuje zaledje, ki pomaga, ki stoji za tistimi, ki se odločijo stopiti v prve vrste. Sprejeli smo aksiom, da je politika nekaj slabega, nekaj pokvarjenega, s čimer si katoličani ne smemo mazati rok (mimogrede – papež Frančišek pravi ravno obratno). Težave imamo tudi pri prevzemanju odgovornih, vodilnih mest (pa ne le zaradi sistema, ki nam to možnost načrtno omejuje).

Kolikokrat si v službi, v šoli ali celo med kolegi ne upamo zagovarjati svojih vrednot, ki se napajajo v katoliškem nauku Cerkve. Če pa se že toliko opogumimo, da vendarle povemo svoje stališče, pa je to največkrat pospremljeno s številnimi opravičevanji in zatrjevanji, da lahko vsak misli kar hoče. Povejte mi, kako je lahko prepričljiv človek, ki se še sam boji svojega lastnega mnenja, svoje lastne drže?! A se vam morda zdijo znane besede »nehajmo se že kregati«?! Halo? Če povemo lastno mnenje, ki ga druga stran noče slišati, še ne pomeni, da se kregamo!

V vseh teh 25 letih tudi nismo poskrbeli za sistematično izobraževanje, preko katerega bi lahko suvereno odgovarjali na vprašanja, povezana z našo vero, družbenim naukom Cerkve in njeno zgodovino. Samo pomislimo, kako nebogljeni postanemo, ko nam kdo omeni križarske vojne, čarovnice, prisego domobrancev ali denacionalizacijo. Upali smo in nekoliko razočarano ugotavljamo, da tudi maturantje katoliških gimnazij ne predstavljajo tistega zametka preporoda na družbenem polju, kot smo si želeli in morda pričakovali. Naša težava je tudi v tem, da smo se pogosto pripravljeni zadovoljiti z drobtinicami, ki nam jih občasno vržejo. Zdi se torej, da smo na nek način ponotranjili vlogo žrtve, da svoje umanjkanje v javnem prostoru, svojo pogosto pasivno držo (seveda smo glasni za štirimi stenami svojih hiš in stanovanj, že v pismih bralcev se pa že ne upamo več oglasiti) radi opravičujemo s tem, da ni mogoče ničesar spremeniti, da tako pač je. In kar je še huje. Tudi svojega udobja marsikdaj nismo pripravljeni zavreči za višje cilje. Tudi škofje in duhovniki, ne le laiki, v tem času niso v celoti opravili svoje naloge. Zaradi ljubega miru so se pogosto izognili jasni besedi, sklepali kompromise, ki jih ne bi smeli, o finančnih polomijah dovolj preberemo v dnevnih časopisih.

Glede na vse povedano je verjetno na mestu vprašanje kaj sedaj? Ali vztrajati v dosedanji drži, obupati, sprejeti vsiljeno drugorazrednost ali narediti korak naprej? Marko Kremžar je v svoji knjigi z naslovom Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka napisal: »Kristjan je poklican, da se za svoje ideale bori. Ta boj se najprej pričenja v njem samem, tako da slabost nadomesti s krepostjo, nadaljuje pa se v svetu z uveljavljanjem duha resnice in pravice. Čeravno gre za boj, ki ne temelji na nasilju, pa vendarle zahteva od tistega, ki se je zanj odločil, pripravljenost na žrtve. Tisti hip, ko se prenehamo boriti proti krivicam in zmotam, ki nas obdajajo, smo prenehali živeti kot kristjani, vse dokler se te dolžnosti spet ne zavemo.«

Naša naloga je torej, da se ponovno zavemo, kaj je naša dolžnost in naša odgovornost. Do naših prednikov, do našega naroda, do naše vere, konec koncev do nas samih in naših potomcev. Naša dolžnost in odgovornost je torej, da zopet uveljavimo duha pravice in resnice. Ne glede na to, kakšne so zunanje razmere, v katerih smo živeli ali živimo. Ne glede na to, da hočejo, da ostanem drugorazredni, da ostanemo v zakristijah. Zavedati se moramo, da nismo tako nemočni. V vseh teh desetletjih omejevanja, poniževanja, izključevanja smo vendarle obstali. Še smo tu, torej lahko tudi kaj spremenimo. Do tega imamo pravico, še več, dolžnost, čeprav nam dopovedujejo drugače. Pri tem moramo seveda začeti pri sebi. Tako duhovniki kot laiki.

Najprej se moramo seveda odpovedati varnosti zakristij. Če smo res kristjani, potem se moramo zavedati, da je naša dolžnost, da svet oblikujemo po Kristusu. Torej je tudi naša dolžnost in naša naloga, da v ta svet aktivno vstopimo, v njem aktivno delujemo in ga spreminjamo. Toda ta svet ne pomeni samo politike, kot si vse preradi predstavljamo, temveč vsa področja našega življenja. Gre za to, da se aktivno vključimo z namenom, da bi delali za skupno dobro. Pa naj bo to v našem bloku, naši šoli, fakulteti, naši krajevni skupnosti, naši vasi ali mestu. Na tem ali onem področju. Vsak po svojih možnostih, sposobnostih in talentih. Pri tem se moramo naučiti drug drugega podpirati in se povezovati (ni iz trte zvit tisti rek »v slogi je moč«) in ne žagati ali grdo gledati, ker je morda nekdo v stranki A, drugi v stranki B ali C. Da z raznolikostjo, tudi med katoličani, ni nič narobe, se moramo še naučiti. Pri tem je dejansko pomembno le to, da smo pri svojem delu za skupno dobro zvesti Kristusovem nauku, poti, ki pripeljejo do uresničitve tega cilja, pa so lahko različne. Nehati moramo zavidati uspeh tistim, ki so v gospodarstvu, politiki, kulturi ali kje drugje uspešni. Naučiti se moramo veseliti njihovega uspeha, saj njihov uspeh pomeni boljše življenje za vse nas.

Ob vsem temu lahko tudi jasno povemo, da laiki tudi od duhovnikov upravičeno pričakujemo, da bodo podpirali naša prizadevanja in delo v javnem prostoru, ob tem pa nas učili v pravem in o pravem krščanskem duhu. Čas je, da začne Cerkev sistematično in vztrajno vzgajati pokončne kristjane, ki se ne bodo bali vstopati v svet in ga spreminjati.

Ni potrebno, da se vsega lotimo naenkrat, izbrati je potrebno prioritete. Razmisliti morda o novem katoliškem shodu, ki nam bo pomagal razumeti preteklost in začrtati pot v prihodnost. Toda začeti moramo danes.

Aktiven katoličan? Absolutno!

Prispevek je bil pripravljen za zborovanje Prebudimo Slovenija na Otočcu, 15. oktobra 2016.

 
Značke:

37 komentarjev

  • “Tudi škofje in duhovniki, ne le laiki, v tem času niso v celoti opravili svoje naloge.”

    O tem bi morali bolj resno in konkretno govoriti.
    Ker če je kristjan “drugorazreden” že v svoji Cerkvi (da lahko nadrejena hierarhija ribari v kalnem), potem se ne smemo čuditi, da je drugorazreden tudi v družbi.

  • Vincencij

    Ob Jezusovem vprašanju:
    ‘Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?’

    lahko samo vzkliknemo:
    “Gospod, usmili se nas, grešnih, in nam pomnoži vero!”

  • Mah, jaz sem kar malo kritičen do duha, ki veje iz članka.
    Krščanski socializem. Kot da je služba s plačo iz proračuna edino mesto, kjer se kristjan lahko izkaže.

    Saj se da tudi malo hitreje stopit na plano, brez da bi čakali na državo.

    Sicer nam zdaj lahko grozi šikaniranje, ampak to ni nič v primeravi s tistim, kar je grozilo aktivnim kristjanom po drugi svetovni vojni.

  • Iz članka na otočcu, ni nobene sledi, ki bi spominjala na okrožnico LAUDATO SI’ in tudi na poslanico “Uporabimo usmiljenje do našega skupnega doma”, čeprav sta Papeževa »pisma« temelj za nujno prenovo duhovnega in posvetnega življenja in stem edina prava možnost za prebuditi Slovenijo in svet.
    Predvsem bi opomnil vodstvo Cerkve, posebej slovenske, da je Papež jasno povedal de že dolgo grešimo brez de bi se tega zavedali in da se moramo spokoriti in to takoj, da lahko bivamo v posvečujoči Milosti moramo to priznati in se izpovedati!
    To se mora oznanjevati vernikom, ker do sedaj se to ni oznanjevalo, čeprav je temelj Božjega Kraljestva, niti duhovniki se tega niso zavedali čeprav je to zapisano na prvih straneh sv. Pisma.
    Tako beremo v poslanici, objavleni na spletni strani RKC , Objavljeno: 01.09.2016 | Dogodek: 01.09.2016: Katoliška Cerkev : Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.

    V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika.

  • V bistvu temeljito in natančno razmišljanje, ki mu v konkretnostih ni veliko ugovarjati. Razen vtisa, da mogoče vse skupaj slika v malo preveč temačnih tonih. Malo preveč izvor vseh križev in težav, ki se kažejo v neskladnosti resničnega kristjana z svetnim duhom in njegovo modo, vidi v komunizmu in njegovi dediščini. Ali Kristus ni obljubil nošenje križa vsem, ki mu bojo sledili in ni mislil le tistega časa?

    To, da se kristjan še danes zaradi vere nikjer izven zakristije ne more uveljavit, je verjetno pretiravanje. Da zaenkrat ne more postati predsednik te države, pa očitno res in to ne slučajno.

    Moj zadržek do članka bi bil v tem, da verjetno postavlja premočno mejo med “nami” in “onimi”. Malo več odprtosti in prostora svobodne in sproščene izmenjave z “onimi” ne bo škodilo. To je končno tudi edina možna pot evangelizacije, h kateri je kristjan nagovorjen ali poklican. Ne k škrtemu lastninjenju in posedovanju zaklada krščanstva ali politične pravovernosti v rokah samo “naših”.

  • Mislim, da pojem “kristjana” nikoli ne smemo uporabiti v smislu “naših”. Najprej zato, ker je vera božji dar vsakemu posebej. So pa morda namesto naših “oni drugi”, ki so tako ali drugače obremenjeni spet vsak s svojimi herezijami.
    Vsi imamo skupno pot in to je: pravičnost.

  • Tweet to @Miran7777

    Ne vem, če bo ta link delal, ampak izjemne besede bana Natlačena. Kakor da so za današnji čas.

  • Preroške besede dr. Marka Natlačena, izgovorjene tik pred okupacijo & začetkom boljševiške revolucije v SLO. #SapientiSat #LjudskiBan pic.twitter.com/nMqBcZihbL— Miran77 (@Miran7777) October 13, 2016

  • Sarkazem

    Odličen članek, vendar nič novega. Novo in razmisleka vredno bi bilo tole: zakaj je kristjanov vedno manj. In to je najbolj opazno po osamosvojitvi. Na popisu takoj po osamosvojitvi se je več kot dve tretjini ljudi deklariralo za kristjane, danes ji je mogoče le tretjina, polovica ljudi svojih otrok ne da krstiti, v starem režimu pa so jih celo partijci na skrivaj nosili h krstu. Človek bi mislil, da je bila ravno osamosvojitev neka prelomna pobuda k razkristjanjevanju pa sem nedavno na portalu Gatestone institute prebral še groznejše podatke o Nemčiji, kjer je enako kot v vseh zahodnih državah dekristjanizacija na zmagovitem pohodu. Tam ljudje masovno izstopajo iz Cerkve, duhovnikov je vedno manj, zapirajo se cerkve, ukinjajo župnije, nedeljnikov je le še nekaj odstotkov, najdete lahko celo cerkev, ki so jo poimenovali Kletterkirche, ker so jo prodali sportnikom, ki trenirajo plezanje po stenah. Torej ni samo čudno pri nas. Kaj se dogaja kristjanom?!

    • “Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?” smo slišali v cerkvah zadnjo nedeljo. https://hozana.si/index.php?datum=16.10.2016

    • Mi smo samo še nekoliko (ali pa precej) “naprednejši” od drugih… torej smo pred Nemčijo nekaj deset let, verjetno.

      • Vprašanje liturgije sploh čez 5 let ne bo pomembno, temveč ali bodo k nam v Slovenijo hoteli priti mladi črnski duhovniki. V Sodomo in Gomoro.

        • Čez 5 let še ne bo resnejših problemov s številom duhovnikov v Sloveniji. Kaj bo čez 30 ali 50 let, to pa je tuhtanje, ki slovenskega kristjana lahko spravi v depresijo … ( vsaj 20-25 novomašnikov verjetno Slovenija rabi za minimalno pokritost župnij, primanjkljaj do te številke se že leta nabira; in če Keržetov podatek drži, bo še mnogo huje)

          • Kakšna je lahko prognoza, če je v škofiji do 1 novomašnik in (recimo) 10 smrti duhovnikov? V tem tempu ne bo šlo 30 let … Vsako leto so večji problemi in tako ‘razkošje’, kot ga nekateri še imamo (vsakodnevna možnost maše, npr.), bo le v večjih središčih …

      • Sicer pa so predavanja jalova, monološka, totalitarna. Naredite okrogle mize. Povabite prodorne ljudi, ki niso kristjani ali ki so celo naši nasprotniki. A si upate povabiti Simonitija, Hribarja? A jim upa kdo parirati z argumenti?
        V Sloveniji je v Cerkvi in na “desnici” preveč AVTIZMA, nesposobnosti odnosa, dialoga, narcisoidne zagledanosti v svoj edini prav, v pravilnost svojih sanjarij, idej in idealov.

        • Čudno da ne predlagaš, naj povabijo Svetlano Makarovič.

          • Čudno? A ti to resno? Prepričan sem, da ne bi prišla. In to zaradi sovražnosti. Prvadva pa mislim, da bi prišla, če bi ju povabil kak normalen, ne ravno cerkveni ali politični džihadist. A nisi malo prej pridigal, da papež ni samo za naše, ampak tudi za socialiste?

          • Meni so super pogovorni večeri Društva Logos (Kocijančič & comp.).

          • Ja, ampak krščanske socialiste. 🙂

            Šalo na stran. Gotovo za dialog z nenašimi. Pri tistih, kjer so zraven globoka ( podzvestna) averzivna čustva, je mogoče malo nespametno gojiti prevelika pričakovanja. Bojim se da mednje spadata oba, ki ju omenjaš.

          • Takih diskusij je bilo polno po TV. In vedno so s temi kačami popušili, ker oni ne poznajo sramu. Z njimi ni možen nikakršen dialog. Nasprotno, zaradi njih se moramo sramovati pred celim svetom.

  • Vedno bolj občutimo moč sedemdesetletne indoktrinacije in tako imenovanega prastrahu,kristjanov!Kaj vse se je počenjalo med vojno s človekom,ki je neomajno
    veroval v Boga in se tega ni sramoval pred nikomer,ne okupatorji,ne komunisti!
    Tradicija sovraštva krščanstva se nadaljuje tudi v osamosvojeni Sloveniji in zdi se,da vedno bolj,iz mladega človeka so naredili materialističnega povzpetneža,ki nima nobenega odnosa do vere in morale!Prodane duše skratka,na žalost je tako,da morajo
    nositi breme obstanka krščanstva nosi ljudje iz ruralnega okolja,ki še vidijo simsel
    življenja v Božji besedi!Celo tako daleč smo prišli,da svoje deviacije v odnosu do Cerkve in krščanstva nekateri opravičujejo z “dialogom” in odprtostjo do tistih,ki so deklarirani zagovorniki sovraštva do Cerkve!

  • Korektna analiza, ki večinoma polaga vzroke za pasivnost zaradi komunizma in socializma pri Njihovih. Potem doda še problem prevelikega ugodje Neopredeljenih. In slabo motivacijo in slabo formiranost. Vrtičkarsko gledanje: služba, družina, TV daljinec.
    Vzrok pa nakaže ravno zadnji stavek, ki je zagotovo nezavedni lapsus. Organiziranje množice naših. Množice, moči. Naši birokrati morajo nadomestiti njihove.

  • http://www.americamagazine.org/issue/hatenet
    Manjka pa spraševanje koliko imajo pri tej pasivnosti prste vmes “politični kristjani”, ki s svojimi akcijami – podobnimi (copy) akcijam komunističnih politkomisarjev – hočejo imeti množico sledilcev-povzročajo velikansko škodo Cerkvi in nezavedni odpor večine ljudi na “Naše” in s tem posredno tudi na Cerkev.

  • Glavni vzrok pasivnosti je pojav MNOŽIC, najprej narodov, kolektivnih razredov in danes Socialne države (kot nove manifestacije socializma) ki uničuje individum in zdrave majhne skupnosti. Kolektivizem (množica je močna in vsiljuje vsem svoje “vrednote”) razžira spontanost, solidarnost, skupnost in socialne mreže. Seveda je tu cona udobja in velike osebne svoboščine, ki večino ljudi zaradi užitka ugrabijo in osamijo.

  • Politkomisarji nočejo imeti “pod sabo” kompetentnih in avtonomnih oseb, pač pa robotske birokrate tipa Eichmann, ki samo opravijo ukaze, nimajo pa vesti, svobode, sposobnosti razločevanja, zdrave pameti, še manj pa integritete, da kritizirajo obnašanje “Naših”, še posebej našega vodstva ali voditelja. Danes je ogromno cenzure in samocenzure (politične korektnosti). Sploh pa vraževerja.

  • Slovenijo ne bomo prebudili, da na taka srečanja na Otočec vabimo samo naše, ki se na podlagi majhnih razlik med seboj ribajo v frakcijskih jalovih bojih.
    Slovenijo bomo prebudili, če bomo imeli dialog z različnimi, če na take dogodke ne bomo vabili samo Naših, ki se copypastajo že 70 let kot Eichmani. Sploh pa ne vabiti politkomisarjev, funkcionarjev in birokratov.

  • Aktiven kristjan? Ja.

    Ni samo vprašanje aktivnosti. Ali kristjan ve, kaj naj zagovarja, da bo bolje za vse ali ne ve? Ali zna dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega?

    Nedavna preteklost kristjana ni samo pasivizirala, ga je tudi umsko zmaličila.

    • Ja, tako zelo izmaličila, da ne ustvarja svoje poti in ne hodi po svoji poti. Ampak je del množice, ki je hipnotiziran od večje množice. Zato zaradi strahu (večina) ali zaradi koristi (manjšina) ali zaradi osebne motenosti (peščica) zrcalno uporablja oblike komunizma, socializma. Vsa orodja socializma: mi smo močni, ker smo množica, zato imamo prav, triumfiramo,..

  • Nikakor ni nujno organizirati kakih gromozanskih katoliških shodov-prav nikamor nam ni potrebno specialno vstopati,nikjer posebej nastopati in od nikoder posebno izstopati. Čisto dovolj bo,da bomo vsak dan 24 ur in vse dni v letu prav čisto v vseh okoliščinah živeli in ravnali kot kristjani-to je tako kot(bi ravnal) Jezus Kristus.To je v skladu z Očetovo voljo.Pa nikar ne recite,da ne veste,kako je to.

    • Točno to. Katoliški shod (množičnost) je tudi mene zmotil. Imel sem ga za zadnji stavek (moja napaka). Točno zato zgubljamo, ker je množičnost, ne pa kvalitetni posamezniki in kvalitetne male skupnosti, ki edini ustvarjajo.

      • Izgubljamo zato, ker si domišljamo, da MI ŠIRIMO vero. Berimo Sveto pismo:

        Življenje prvih vernikov
        Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

        Preveč branja? Najbrž, copy&paste bistvo: “Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.”
        In v tem bistvu poudaril besedo GOSPOD.

        • Se pravi ne samo, da nismo cestninarji proti ateistom. Smo farizeji proti ateistom. Še huje, ker smo množica, se imamo za boljše od Boga. Narcisoidnost v ekspotencialnem porastu.

        • Pa menite da je tako opisan kristjan lahko aktiven v politiki ?

          • Resnični kristjan je lahko aktiven politik-to pa pomeni tako kot za vsakega kristjana tudi možnost mučeništva. Točen odgovor na vaše vprašanje Amelie je torej:da,a v resnici ne lahko temveč težko.

  • Avtorica očitno ne ve, da se cerkve praznijo. Bolj se praznijo cerkve kot aktivnost kristjanov v javnosti.
    Družba ne more biti resnično uspešna brez aktivnosti drže na kolenih.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI