A. Cvikl in I. Bahovec za Božje okolje: Imeti in dajati

Časnik 19.10.2016 0:01
 

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl in sociolog Igor Bahovec sta se z Urško Černivec pogovarjala o prednostih in pasteh bogastva.

Ali je mogoče biti materialno bogat in živeti v skladu s katoliško vero?

Cvikl: Ja, to je mogoče. Cerkev nikoli ni imela imetja zaradi cilja. Imetje samo po sebi ne sme biti cilj, vedno je sredstvo, sicer smo proti evangeliju. Če gledamo najstarejše župnije, vidimo, da jim je bilo dodeljeno neko imetje, še preden so bile ustanovljene. Namen tega je bil, da bi lahko živele in opravljale svoje poslanstvo, ki je poleg liturgije tudi vzgojno in karitativno. Tega imetja tudi ne moremo kar razprodati, saj ga je župnija dobila in ga je dolžna posredovati naprej za opravljanje poslanstva.
Bahovec: Večina ljudi za življenje potrebuje neko imetje. Vedno so bili bogati in revni, problem pa je, ko razslojevanje ne omogoča dostojanstvenega življenja vsem ljudem in ko nekateri iz imetja črpajo moč, s katero izvajajo nepravično nadvlado. Že v Stari zavezi je zapisano, da bogati vzamejo vdovam in revnim, torej tistim, ki nimajo družbene moči. Prav tako si tam lahko preberemo, da sodniki ne sodijo enako bogatih in revnih. Če imetje ni primerno razporejeno, povzroča v družbi zelo hudo neenakost in nerazumevanje. Čemu in kako uporabljati bogastvo, je pomembno vprašanje. Vendar smo včasih prehudo nezaupljivi do bogatih, ker ne verjamemo, da so lahko družbeno solidarni. Bogastvo je problem, ko ni v službi skupnega dobrega. Velika skušnjava, ki deluje na zahodu že nekaj stoletij, je tudi ta, da menimo, da je življenje z več bogastva že samo po sebi boljše.

Ali je iskanje dobička za kristjana sploh sprejemljivo?

Bahovec: Ja, dobiček je sestavni del življenja – primeren dobiček pomeni družbeni razvoj, pomeni, da človek lahko normalno napreduje. Problem nastane, ko dobiček postane strast, ko izgubimo občutek zmernosti, ko je človek nanj navezan in živi proti dostojanstvu drugih ljudi, jih izkorišča. Lahko se vprašamo tudi, kako je s primernostjo dobička, ko poceni delovna sila v nerazvitih deželah dela za to, da mi, ki smo v bogatem delu sveta, dobimo materialne dobrine poceni …

In smo pri vprašanju etike.

Cvikl: Bogastvo samo po sebi ni slabo, če je njegov lastnik odprt in ga deli. Pomembno je tudi, ali je pridobljeno s poštenim delom, znanjem in trudom ali neetično, s špekulacijami. Podjetnik se lahko odloči, da bo dobiček sebično zadržal zase, ga uporabil za posodobitev podjetja, za ustvarjanje novih delovnih mest … Če je dobiček v službi človeka, v službi razvoja, je pozitiven. Svet se ne deli na revne in bogate, svet se deli na sebične in odprte, ki vidijo potrebe drugega.

Eden takih je zagotovo bil Sir John Templeton, milijarder, ki se je v zrelih letih osredotočil na iskanje življenjske modrosti in postal eden najbolj radodarnih dobrotnikov človeštva. Očitno vera lahko vpliva tudi na poslovni svet posameznikov.

Bahovec: Podobno kot Nobelu odkritje smodnika so Templetonu investicije prinesle veliko bogastvo. Oba sta prišla do denarja na sprejemljiv način. Oba pa sta spoznala, da bogastvo samo zase nima koristi, in se odločila, da ga bosta uporabila za podpiranje dobrega razvoja družbe. Templeton za to, da bi bilo življenje v družbi bolj solidarno in bolj duhovno polno. Biti svoboden bogastva, ne pomeni nujno, da ga razdeliš. So pa tudi izjeme, ki so to naredili npr. puščavniki. Ni pa bogastvo vsem ovira. Nekateri bogataši so meceni, ki podpirajo stvari, ki družbi pomagajo, da živi bolje in lepše. Za življenje je bistveno dostojanstvo. Bistvena naloga bogatašev in tudi ljudi iz srednjega sloja, ki imajo več, je, da znajo vzpostaviti tak odnos z ubogimi in revnimi, da lahko drugega pogledajo »iz oči v oči«; da njihovo bogastvo ni ovira za dostojanstveno življenje drugega. Bogastvu je treba poleg etične komponente dati dimenzijo človeške solidarnosti, občutljivosti za drugega. Vedno je treba tudi premišljevati o tem, kako naj bo bogastvo v službi vseh ljudi, ne le ožjega (družinskega) kroga.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:

3 komentarji

  • Vincencij

    Ali je mogoče biti materialno reven in živeti v skladu s katoliško vero?

    • Kaj ni vprašanje: “Ali je mogoče biti materialno bogat in živeti v skladu s katoliško vero?” bolj problematično?

      In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19,24)

      • Seveda pa obstaja tudi “navzdol” v materialnem bogastvu problem:

        Za dvoje te prosim,
        ne odrekaj mi tega, preden umrem:
        Hinavščino in lažnive besede oddalji od mene,
        ne dajaj mi ne revščine ne bogastva,
        dodeljuj mi moj kos kruha,
        da te, presit, ne zatajim
        in ne rečem: »Kdo je GOSPOD?«
        ali da obubožan ne kradem
        in ne skrunim Božjega imena.
        (Prg 30, 7-9)

        Ne revščine in ne bogastva!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI