Ko je Dylan poučil babyboomerje potrkati na nebeška vrata

Branko Cestnik 17.10.2016 6:51
 

dylanSeptembra 1980 sem na sprehajališču blizu bežigrajske vojaške gimnazije naletel na prizor, ki je bil zame, pastirčka in gasilskega vajenca z Dravskega polja, dokaj vznemirljiv. Nekaj dolgolasih mladih je sedelo na asfaltu, eden je brenkal kitaro, bolj tiho kot glasno so peli refren: Knock, knock, knock in’ on heaven’s door. Nisem mogel vedeti, kaj bi naj ta otožni nak nak pomenil, saj so nas namesto z angleščino na hajdinski šoli mučili z nemščino. Mesec ali dva kasneje, ko smo si v internatu že izmenjevali globoke poglede na življenje in drug drugega poučevali o rock glasbi, mi je bilo povedano, da je to najboljša pesem nekega Boba Dylana ter da v njej trka na nebeška vrata.

Dovolj, da se je v petnajstletnem ateistu, kar sem kot „pitomac Jugoslovenske narodne armije“ vsaj na zunaj moral biti, zasejal dodaten nemir: Kdo neki še danes trka na nebeška vrata?

Bili so to časi, ko je v slovenske kinematografe prišel sloviti Ben Hur. Na Ptuju smo ga, ne da bi vedeli, gledali z udbovsko natančnostjo cenzuriranega, se pravi brez verskih prizorov. V tem duhu so tudi informacije o Bobu Dylanu do nas prihajale ravno tolike in takšne, da nismo mogli iz prve dognati, da ameriški kantavtor verjame v „nekaj več“. A ravno tista leta dylanologi imenujejo „Bob Dylan’s Jesus years“, saj je v njih na trg dal kar tri duhovne albume: Slow Train Coming (1979), Saved (1980), Shot of Love (1981). Pomislite na zadrego vzhodnih in zahodnih politkomisarjev, ki je nastala vsled te trilogije. Vzhod: A ni to tisti Dylan, ki je kritiziral kapitalizem in se norčeval iz ameriške protikomunistične paranoje (pesem Talkin’ John Birch Paranoid Blues)? Zahod: A ni to tisti Dylan, ki bi se moral v skladu z woodstockovim protokolom nagibati bolj v hedonizem kot v luteransko teologijo in apokaliptiko newborn kristjanov?

Slovence je Dylanova krščanska trilogija v osemdesetih v glavnem zaobšla, vendar smo mnogi babyboomerji tudi brez nje in že s tem, kar smo od njegovega obilnega opusa imeli, v njem začutili pevca, ki pove več; pevca, ki je naš glas. Ne sporočam nič novega, če rečem, da je Blowin’ in the Wind bila ena naših himn. Himne se ne pojejo kot druge pesmi. Pojejo se s posebno dušno pripravo, s svečano držo – čeravno še vedno sede na asfaltu ter z rjavo flašo laškega pira ob sebi.

dylan-copyBlowin’ in the Wind je bila cankarjanskemu pokolenju na kožo pisana hrepenenjska in politična lirika, ki nas je takorekoč silila v boljši svet. Bil sem pri obojih, zato sem verodostojna priča: Blowin’ in the Wind smo v sredini osemdesetih peli v socialističnih delovnih brigadah; Blowin’ in the Wind smo peli pri katoliških mladinskih mašah. Samo največji zmorejo napisati, uglasbiti in zapeti pesmi tolikega duhovnega razpona.

Ko so prvič izvajali Beethovnovo peto simfonijo, v kateri nekaj prav tako trka (menda smrt na človeška vrata), so nekateri fini glasbeni kritiki rekli, da Beethovnova peta ni nobena umetnost, saj da je preveč preprosta. Nekaj podobnega je bilo moč brati v medijih in na spletu v četrtek: Dylanovi songi so popevke, resda s sporočilom, a popevke. Bomo zdaj za preproste popevke delili Nobelovo nagrado? Dylan je najprej kantavtor, on ni literat, ki bi živel od tiskanih knjig. Bomo zdaj Nobelovo nagrado za književnost delili glasbenikom?

Vprašajmo se, kaj je več. Je več prelestno, žlahtnega in neobičajnega besedišča, v popolno metriko dano, polangelsko – ki ga pa komaj kdo bere; ali je več ravno prav globoko in angažirano, da je še preprosto in umu iz poklicne srednje šole dostopno – in ga poje pol sveta? Težko reči, kaj je več. No, morda bo zdaj, ko je to storila Švedska kraljeva akademija, nekaterim prebivalcem Parnasa lažje priznali, da nekaj veljajo tudi kanali popkulture ter preko njih speljan izjemno pozitiven vpliv določenega pisca in pevca na široke ljudske množice.

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 
Značke:

2 komentarja

  • Prav je, da je poezija kantavtorstva prvič prišla do Nobelovega priznanja. Vihanje nosa nad Dylanom v teh dneh sem videl kot malomeščanski hohštapleraj. Zanimivo, v glavnem z leve, “progresivne” strani. Seveda Dylan ni edini kvaliteten kantavtor. In vse kvalitetno kantavtorstvo tudi ne le v angleškem jeziku. No, današnja elektronska glasba bo težko prišla do Nobelove nagrade – vsekakor ne za literaturo. Tudi Prešernova za glasbo je najbrž ne čaka.

  • Ena pisateljica je napisala približno takole:
    “Krasno, moje možnosti da dobim Nobelovo nagrado za fiziko so se drastično povečale” 😉


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI