S. Mikuletič Zalaznik, ŠRCD: Napetost in komunikacija v partnerskem odnosu po rojstvu otroka

Časnik 12.10.2016 8:55
 

Mladi pari z majhnimi otroci imajo pogosto občutek, da se, odkar imajo otroka, sploh ne znajo več pogovarjati, da se ne razumejo, da imajo vedno več konfliktov in nekateri nad odnosom že kar obupujejo. Povejo, da so se imeli prej dobro, razumeli so se, družili s prijatelji, šli v kino, na potovanja … Sedaj pa imata partnerja občutek, da med njima ni več povezanosti, da drug drugega ne razumeta, žena možu očita, da ji ne pomaga, da so mu hobiji pomembnejši kot družina, mož ženi očita, da se ukvarja samo z otroki, da njega niti ne opazi.

Rojstvo otroka je v življenju para pomembna in velika prelomnica, po kateri nikoli ni več tako, kot je bilo. Je drugače. Otrok zahteva veliko pozornosti, vsakdanjik se povsem spremeni, spanje nekaj ur skupaj je lahko včasih pravi luksuz, časa za partnerja, prijatelje, hobije in gospodinjska opravila je manj. Vendar pa sta ravno partnerja tista, ki lahko kljub številnim novim obveznostim poskrbita, da bosta zadovoljna najprej vsak s sabo in nato kot partnerja v odnosu. Samo partnerja sta namreč tista, ki lahko ustvarita varen, ljubeč in razumevajoč odnos.

Pogosto partnerja rečeta, da se ne čutita povezana, da imata občutek, da se pogovarjata le še o »tehničnih stvareh« in da sta bolj kot partnerja le še sostanovalca. Ko na terapiji raziskujemo, kaj je tisto, kar jima manjka, kar pogrešata, velikokrat ugotavljamo, da se počutita osamljena, spregledana, žalostna in nerazumljena. Občutek povezanosti se pogosto izgubi, ko se partnerja nehata zanimati drug za drugega, ko imata občutek, da se ne znata več pogovarjati. Običajno do tega pride postopno in nenamerno. V poplavi obveznosti, ki jih imata, se lahko to zgodi včasih iz povsem dobrega namena. Mož npr. ne želi obremenjevati žene s svojimi težavami, zato jih rešuje sam, ona pa to doživlja kot da se ji odmika, da ji ne zaupa, da ji nič ne pove, da se zapira vase.

Kaj lahko narediva?

Čeprav je včasih težko, je pomembno, da se s partnerjem pogovarjata in si povesta, kaj čutita, kaj si želita, kaj vaju moti, kaj teži in obremenjuje, kaj pričakujeta drug od drugega ter izrazita vsak svoje potrebe. Če je to v nekem trenutku nemogoče, storite to kasneje, vendar naj ne gre mimo vaju. Pogovarjati se ne pomeni le govoriti oziroma povedati, kaj jaz hočem in pričakovati, da bo drugi to naredil. Govorita predvsem vsak o sebi, o svojih čuternjih, o svojem doživljanju, o svoji stiski. Ob tem bosta lahko odprta in potrpežljiva v smislu, da slišim, kaj mi partner govori, da čutim, da je žalosten, vesel, jezen ali da je v stiski.
Kaj pa, če se drugemu ti pogovori zdijo nepotrebni?

Partnerju povejte, kako vam je ob tem, ko imate občutek, da se ne želi pogovarjati, da ga ne zanima kaj se z vami dogaja, osredotočite se na svoja čutenja ali ste žalostni, jezni, apatični in mu povejte kako vam je. Spodbujajte ga, da tudi on pove, kako je njemu.

Mnogi si mislijo: »Saj me pozna, to bi moral/a vedeti!«. Partner žal ne zna brati vaših misli in ne ve, kaj mislite. Potrebno je izgovoriti, kaj mislimo, o čem razmišljamo, kaj želimo, pričakujemo, kako nam je, tudi če je še tako težko.

Več lahko preberete na blogu Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

 
Značke:

1 komentar

  • Fino. Govorjenje o čustvih.
    Manjka pa razumno govorjenje o rešitvah. Ko postaneš starš, ni več moja otroškost na prvem mestu, stvari moram reševati odraslo. Nekateri nimajo cilja, truda in sposobnosti, da bi sebe kot odraslega gradili. Zato ostanejo večni otroci v koži mladega očeta in mlade mame. Zafrustrirani otroci. Zagrenjeni.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI