Pozabljena privatizacija

Rok Prešern 11.10.2016 6:40
 
Foto: Flickr

Foto: Flickr

V Sloveniji smo že navajeni, da pozabljamo. Pozabljamo kaj se je dogajalo v naši daljni in ne tako daljni preteklosti, od volitev do volitev pozabljamo obljube politikov, verjetno poskušamo pozabiti vse svoje napake, ki nas bremenijo tudi v sedanjosti.

Tako smo v svoji vnemi pozabljivosti, pozabili tudi na reforme, o katerih smo svoj čas zaradi krize, v katero smo zašli tudi in predvsem po lastni neumnosti, veliko govorili. Danes, v času minimalne gospodarske rasti, smo hitro pozabili na vse vzroke, ki so nas do leta 2008 pripeljali v hudo finančno in gospodarsko krizo. Pozabili smo na vzroke in na reforme sistema, ki bi nas končno popeljale v državo človekovih in ekonomskih svoboščin, v neko normalnejšo družbo, kjer bi lahko kot posamezniki sami odločali o svoji prihodnosti, kjer bi resnično bila uveljavljena svobodna gospodarska pobuda, kjer vsi državljani ne bi morali solidarno plačevati grehov kolektivistično usmerjenih politikov in njihovih zakulisnih botrov.

Pozabili smo tudi na privatizacijo

Slovenija pred letom 1990 kot socialistična republika ni občutila represije totalitarnega režima (saj je bil le-ta bolj prikrit in zahrbten) ter njegovega centralnega planiranja v tolikšni meri kot preostale države srednje, jugovzhodne Evrope in Baltika. Le-te so ob demokratični spremembi režima trdno odločene stopile na pot tranzicije iz totalitarnega režima, kjer ni bilo niti človekovih niti ekonomskih svoboščin. Korenite reforme so v zadnjih 25-ih letih te države popeljale po poti gospodarske rasti in navkljub težjim začetnim pogojem in vmesne finančne in gospodarske krize Slovenijo že dohitevajo in prehitevajo. Slovenija se, nasprotno, korenitih reform ni lotila in je na svoji gradualistični tranzicijski poti praktično že izgubila vso svojo prednost. Več kot očitno je ostala na pol poti, tranzicija pa še danes ni zaključena.

Eden ključnih dejavnikov, ki je prav tako ostal na pol poti, je obseg države v širšem smislu, ne samo kot državni aparat ampak tudi kot neposredno ali posredno državno lastništvo gospodarskih družb ter preplet vseh javnih podjetij in agencij. Država na ta način izriva zasebno gospodarsko pobudo in investicije, kar znižuje potencialni BDP oz. gospodarsko rast, saj je javni sektor manj učinkovit.

Razloge za to lahko iščemo v značilnem slovenskem pristopu k tranziciji – spremembe uvajamo samo delno in ne celovito. Tudi zadnji »mini davčni reformi« težko rečemo reforma. Še danes nismo popolnoma uspeli uveljaviti prosto-tržnega sistema, še več, v državi se v zadnjih letih krepijo socialistične pobude, ki (ponovno) promovirajo socialistični sistem in uvajajo centralno-plansko gospodarstvo. Tuje investicije dejansko niso zaželene, prav tako ne zasebne investicije, četudi slovenske. S strani (para)državnih podjetij, agencij, zavodov … prihaja do oviranja in omejevanja konkurence (šolstvo, zdravstvo, telekomunikacije …)

Zaradi obširnega državnega lastništva obstaja možnost izkoriščanja državnega premoženja s strani zasebnih interesov. Ti interesi so tako močni, da v resnici ovirajo vsako spremembo v smeri privatizacije, transparentnosti, prosto-tržnega sistema, ki bi onemogočili omenjeno izkoriščanje.

Privatizacija kot pogoj za napredek

Bolj kot kdajkoli potrebujemo transparentno privatizacijo, ki mora biti odprta tudi za tuji kapital. Privatizacija je eden ključnih pogojev, da se zmanjša moč zakulisnih interesov preko državnega premoženja oz. lastništva v gospodarskih družbah, ki v trenutnem sistemu le izkoriščajo državo za svoje zasebne interese.

Predvsem pa naj se država ukvarja le z zagotavljanjem institucionalnega okvira in spoštovanjem pravil. Gospodarsko pobudo pa naj prepusti učinkovitejšemu zasebnemu kapitalu.

 
Značke:

32 komentarjev

  • Franc Mihič

    Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS.

    Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!

    Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

    V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho?

    Razočaranje je zato ogromno. Prisotna je negativna selekcija kadrov. Oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje?
    Ali je lahko je to način za zaslužek, za pridobivanje lastnine?
    Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov?

    • Vsebinske razprave v Sloveniji o privatizaciji nikoli ni bilo. Nesamostojen lumpenproletarski kolektiv ni znal biti individualno dober gospodar. To, da so znali nekateri gospodariti, naj bi bilo značilno za nekatere rdeče direktorje, sem slišal od številnih “naših”, demos poslovno naravnanih ljudi.
      Nihče od starcev ne zna govoriti kaj je bilo pri privatizaciji narobe in nepravično in kakšna bi morala biti.

      • Franc Mihič

        Dr. Andrej Umek je povedal, kaj bi bilo pri lastninjenju edino prav in skladno ustavi.
        DEMOS se očitno tega ni zavedal, ker ni razumel, kaj je pravično. To se desnici zelo otepa in se bo še dolgo. Demokracija je tako izgubila zaupanje ljudi, saj smo pri lastninjenju ostali drugorazredni, kot v SFRJ.

    • 2 mio slovenskih socialističnih ovc je certifikat takoj prodalo za drobiž. Malo nas je bilo, ki smo ga do konca držali. Večina pametnih ga je prodala takrat, ko je videla, da s tako delnico nima možnosti vplivati, da ne bi šlo podjetje v stagnacijo.

    • Franc Mihič: “Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«”
      ==========================

      Umek je bil 4 leta minister v Drnovškovi vladi.
      Kako se je on uprl?

      • Franc Mihič

        Dejstvo o napaki desnice pri lastninjenju ostaja in bremeni desno politiko.
        Dr. Umek je vsaj to napisal in izjava je tudi samokritična.
        Vsi drugi so tiho, a problem ostaja in nezaupanja v desne politike tudi ostaja, saj lastninjene ni bilo pravično.

    • Franc Mihič: “Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, …”
      ====================

      Pravite:

      #1 Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal dr. Jože Mencinger

      #2 dr. Jože Mencinger je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija …”

      Torej, po vaši interpretaciji:
      Demos je uresničil Mencingerjevo voljo za katero je on sam trdil, da je napačna.

  • Končno en članek v nekaj mesecih, ki razbija čustveno manipuliranje socialističnih politkomisarjev, ki morajo svoje klone v kolektivih držati na visokih obratih. Slovenski mediji so skoraj vsi zgolj orodja in orožja norega socialističnega kolektivizma, ki napada osebo, individuum, razum, lastno mnenje. Podpira pa našo birokratsko, klanovsko in mafijsko družbo in sovraži vse to pri Onih.

    • Miro Germ

      TRŽNO GOSPODARSTVO POMENI TUDI TRG ZA VODSTVA DRŽAVNIH PODJETIJ.

      Kot sem večkrat povedal iz lastnih izkušenj dveh privatizacij podjetjih, kjer sem bil delničar in vodstvo.

      NAJPREJ je potrebno po transparentnih kadrovskih postopkih neodvisnih in uglednih mednarodnih kadrovskih agencij (SpencerStuart, Egon Zehndrer, Kornferry,..) nastaviti MEDNARODNE nadzorne svete in uprave z neodvisnimi posamezniki (od interesnih skupi), ki so ŽE USPEŠNO vodili primerljiva podjetja in poznajo SODOBNA ORODJA upravljanja (smo na zadnjih mestih pri tem po IMDju), začenši z nadzornim svetom in upravo SDHja, tako kot to delajo vodstva športnih zvez v kolektivnih športih (košarka, odbojka, rokomet) in kot je primer pri Tini Maze ter je običajno v razvitih državah.

      NATO bodo odbori za strategijo in privatizacijo nadzornih svetov skupaj z upravo predlagali način privatizacije in skupaj z mednarodno upravo SDHja ter mednarodnega svetovalca prodaje vodili postopke za trajnostni razvoj podjetja in ne kot do sedaj, ko SDH v stilu centralno planskega socializmaa vodi postopke privatizacije pod taktirko interesnih skupin (beri prepire v vodstvu SDHja glede na iztek mandata NS ključnih državnih podjetij) in je način zapisan celo v strategiji upravljanja državnega premoženja, ki so jo potrdili poslanci, ki na tem področju glede na sestavo DZ nimajo nobenih izkušenj (prevladujejo FDVjevci).

      Ne nazadnje odgovarjajo s svojim premoženjem za uspešno gospodarjenje z zaupanim premoženjem nadzorni sveti in uprave posameznih podjetij in niso le lutke na papirju SDHja.

      Država naj postavi institucionalni okvir s povečanjem ekonomske svobode, da bomo državljani lažje zadihali in prebudili svojo desetletja zatrto podjetnost (razen gostilničarjev, saj so oblastniki radi dobro jedli).

      • Zdravko

        Saj smo imeli mednarodno upravo SDH.

        • Miro Germ

          Očitek bi lahko bil, da je bila izbrana ne transparentno, posebno domači člani, kar ne pomeni da so bili tujci nekompetentni. V obrambo predlagateljem bila je časovna stiska.

          Tujcem so dali obljube glede nagrad (za nas nerealne, za svet običajne), ki so jih na pritisk “javnosti” hoteli znižati za nazaj. Nagrade niso strošek, ampak investicija v boljše poslovanje.

          Islandija je izbrala najboljše (in tudi najdražje) strokovnjake za reševanje bank ter jih uspešno sanirala (vir Marianne Okland).

          Sedaj so tam “naši” s podobnimi nagradami!

    • Franc Mihič

      “Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.
      Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike. Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.” Tako pravi prof. dr. Andrej Umek

  • “Tako smo v svoji vnemi pozabljivosti, pozabili tudi na reforme, …”
    ========================

    Ne drži, da smo pozabili na reforme, vsak dan neprestano govorimo o potrebi po reformah.

    • Govoriti o reformah je lahko tudi stalen čvek, namenjen temu, da se v resnici ne bi nič bistvenega reformiralo. Lahko so to politiki, birokrati, novinarji itd., ki vejo približno, s katerimi pojmi je modno operirat in jih sem in tja nametat v svojo retoriko, če hočeš bit up to date. Če nočeš, da ti esprit časa ne povozi karijere.

      Realnost je pa povsem druga. Dejansko je Slovenija med najmanj reformam naklonjenimi okolji v Evropi. Kakršnimkoli reformam.

      Možno je pa tudi, da reformo nastavijo v napačno smer in je slabše, kot da ne bi naredili nič. Kakor slišim najave zdravstvene reforme, se zdi, da Kolarjeva in Cerar pripravljata spremembe, ki nas bojo v zdravstvu še bolj oddaljile od zahodnoevropskih modelov in približale Kubi. Neverjetno je tudi to, da nekateri ljudje v medijih, ki nimajo nič proti tajkunom naklonjenemu razpuščenemu kapitalizmu v gospodarstvu, obenem v zdravstvu zagovarjajo čisto Kubo. Mentalna insuficientnost in zmešnjava, skratka.

      Prave pokojninske reforme se tudi po mojem ne bo upala zastaviti ne levica, ne desnica. Si upa katera stranka zagovarjati za prihodnost upokojitveno starost kot velja recimo že zdaj v severni Evropi? Enostavneje je glomazni luknji v pokojninski blagajni pomagat z vse večjim in večjim deležem za pokojnine v proračunu.

      Proračunski deficit tako ali tako v tej deželi zanima samo finančno ministrstvo. Levica bi ga sesuvala s trošenjem, desnica delno s trošenjem ( več za vojsko in policijo, kot vidimo, tudi za penzije), delno z idejami o radikalnih nižanjih davkov.

      • IF: “Govoriti o reformah je lahko tudi stalen čvek, namenjen temu, da se v resnici ne bi nič bistvenega reformiralo.”
        ===================

        Točno to!

        Moj stavek je bil sarkazem, bi moral na koncu postaviti smeškota.

        Ne da se izvesti privatizacije preden se ne odstrani tistih, ki jo ovirajo.

  • Po mojem je Slovenija razvojno-ekonomsko toliko zavožean zgodba, da bi bilo najbolje pozabit na tole, kar imamo. In vse skupaj zastavit povsem znova na podlagi vzorov, kako so to po letu 1945 naredili v opustšeni zahodni Evropi. Pogledat, kako, s kakšnimi rešitvami so v 50., 60 letih prejšnjega stoletja to naredili in takrat uspeli Nemci, Italijani, Francozi. Pozabiti na to močvirje, ki ga imamo zdaj. Povsem na novo začeti na podlagi najboljših vzorov, ki jih v tej povojni Evropi lahko dobimo. Na vseh področjih, ne le v gospodarstvu.

    To bi bil izhod. Sicer bomo imeli mrcvarjenje z vozom, ki je obstal v blatu. Čim bolj bomo pritiskali od zadaj na ta ugreznjeni voz, da bi se premaknil, tem bolj nam bojo v prazno vrteča se kolesa zadaj metala blato v obraz.

  • Anton Urankar

    Privatizacija ni pozabljena, je tu, vendar pa je mi ne razumemo, ker ni razumna, seveda tudi poštena ne! Ne moremo niti trditi, da je zabloda, če v večini primerov premoženje izpuhti. To je vsekakor načrtno in brezobzirno prilaščanje, ki ga omogoča in dovoljuje naše nravstveno okolje.
    Rešitev: popolna privatizacija brez državnih podjetij in ustanov! Noben zasebnik ne vzame toliko kot država s svojimi priskledniki. Žal, edina rešitev! Obvladuje nas vrednostno in razumsko pod povprečje!

  • #1 Avtor članka pravi, da smo pozabili na privatizacijo

    #2 Franc Mihič pravi, da je kriv Demos

    #3 pavel pravi, da je krivih 2 mio slovenskih socialističnih ovc

    #4 Miro Germ pravi, da bi bilo potrebno postaviti vodstva v državnih firmah na tržni način.

    #5 Anton Urankar pravi, da privatizacija ni pozabljena in da je potrebna popolna privatizacija državnih podjetij

    ======================

    #1 ne drži, nič nismo pozabili

    #2 Iskati krivca v letu 1990-92 je brezplodno ker smo v letu 2016 in se časa ne da zavrteti nazaj. Demos je bil politično prešibek in še s premajhno večino v parlamentu, pa še premalo časa je bil na oblasti. Iskati krivca pri tistih, ki so vladali samo dobri 2 leti v zadnjih 71 letih je smešno.

    #3 Če je v SLO res 2 milijona socialističnih ovc, potem je itak vse OK. Sistem, ki ga želi velika večina, to je, da država skrbi za vsakega od rojstva do smrti. pavel ovcam vsiljuje svojo histerično nejevoljo in odreka ovcam voljo demokratične večine, katera pač voli take voditelje kot jih imamo.

    #4 Kako deluje slovenska ekonomija je prvič malo bolj podrobno opisal arhitekt Ravnikar mlajši, že leta cca 1994, ki je tudi izumil termin “udbomafija”. Napovedal je tudi, da bo kapital odtekal iz Slovenije in se pozneje vračal za nakupovanje razvrednotih firm.
    Niko Kavčič je v dokumentarcu v treh delih “Vzporedna ekonomija”

    https://www.youtube.com/watch?v=GdfidiH_EoA

    … že leta 2004 opisal kako je delovala udbomafija.
    Leta 1990 ni bil opravljen sanitarni odstrel komunistov, zakaj bi se oni sami odstranili. Po letu 1990 se je “vzporedna ekonomija” nadaljevala in se nadaljuje še danes.
    Kaj Miro Germ res meni, da bodo v državna podjetja postavljali take ljudi, ki njim onemogočali nadaljevanje vzporedne ekonomije?

    Kako to deluje danes, je tule en primer, vzeto s portala Požar report (kopirano, ker se članki zapirajo):

    Spletka Beliča pri Cerarju. Belič predlagal, da prevzame še Petrol, Cerar ni imel nič proti.

    Po naših zanesljivih informacijah je bil Damjan Belič, sporni predsednik nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (sporen je zaradi svojih spornih poslov v Republiki Srbski), pred dnevi pri predsedniku vlade Miru Cerarju, in mu predlagal, da bi on, torej, Belič, prevzel vodenje nadzornega sveta Petrola, in da bi potem tudi tam “poštimal stvari”. Miro Cerar pa po navedbah naših virov ni imel “nič proti.” Spomnimo zdajšnji predsednik nadzornega sveta Petrola je Tomaž Kuntarič, eden od vodilnih kadrov Gorenjater nekdanji predsednik uprave Slovenske odškodninske družbe, svoj drugi mandat naj tej funkciji pa je začel aprila 2013.
    Odgovor na vprašanje, kako se lahko Damjan Belič zlahka pojavi pri predsedniku vlade in mu ponuja takšne ideje (medtem ko premier javno razlaga, kako se on in vlada ne vmešavata v kadrovske odločitve znotraj državnega gospodarstva), pa izhaja še iz časov študentskih bratovščin in takratnih skupnih poslov. Cerar in Belič se namreč odlično poznata iz obdobja nastanka tako imenovane Službe pravne pomoči študentom iz konca devetdesetih let na ljubljanski Univerzi, kjer so, na primer, tesno sodelovali Cerar, Belič in razvpiti Leonardo F. Peklar (Socius), ki se že nekaj časa pred slovenskimi pravosodnimi organi skriva v Dubaju.
    Več o tem smo pisali 20. novembra 2015 v članku Skrite povezave predsednika vlade.
    =====================

    Skratka lepa želja, vendar Slovenija ni Islandija, oni niso imeli 45 letne komunistične diktature in z invazije Balkana.

    #5 To je daleč najboljša želja in daleč najboljša rešitev za slovensko mediteransko balkanske razmere!
    Vendar je samo lepa želja, ker tisti, ki obvladuje vzporedno ekonomijo se temu ne bo odrekel dokler ne bo kot parazit izsesal svojo žrtev.
    =================

    Tudi sam si želim, da bi se točka #5 uresničila, vendar:

    Dovolj sem star da iz izkušenj vem nekaj, ko gre za t.i. družbene spremembe:
    Če se trudiš nekaj spremeniti ali pa če se sploh ne trudiš, je rezultat po večini v obeh primerih enak.
    Zadeve se vedno odvijajo po svoji naravni poti, in tudi v Sloveniji se bodo
    Reform ne bo, oziroma bodo samo navidezne, za utišanje tistih nekaj “nergačev”. Ukrepi bodo vedno prešibki in prepočasni in z zamudo.
    Zadeve se bodo razvijale v smeri stagnacije in počasnega slabljenja ekonomskega stanja. Do privatizacije bo prišlo šele, ko bo to edini izhod, da vse ne propade in ko bo vse kar se da izsesano.

    • Riki, odlična analiza stanja.
      Zanimivo bi bilo slišat odzive vseh, ki jih v njej omenjaš.

      • Hvala!

        • Nujno je, da se pojavi liberalna stranka, ki ne bo prožila kulturnega boja, ampak bo delala liberalne ekonomske reforme, nagovarjala volivce, da se uprejo mafijskim klanom in hegemonski birokraciji. Ali je teh volivcev 5 ali 10 ali celo 30 procentov, ne vem. Vsekakor moramo iti v to. Janša pelje za desnico in sredino in celo Slovenijo zelo škodljivo, status quo politiko. V 26ih letih je v “demosu” utrdil negativno selekcijo.

          • pavel: “Nujno je, da se pojavi liberalna stranka, ki ne bo prožila kulturnega boja, ampak bo delala liberalne ekonomske reforme, nagovarjala volivce, …”
            =========================

            Že vrstni red je napačen.
            Če želiš izvajati liberalne ekonomske reforme moraš imeti za sabo volilce. Torej, najprej moraš nagovarjati volivce, in jih dobiti na svojo stran, stranko pa lahko ustanoviš že prej ali celo pozneje, potem moraš priti v parlament z ustrezno večino,

            Ker je za tebe kulturni boj že en filmček, predvsem pa tudi pokopavanje žrtev s povojnih morišč, se bo morala ta tvoja stranka ukvarjati tudi s kulturnim bojem, ker politika ni samo ekonomski liberalizem. Tudi ne bo smela zmerjati ljudi s socialističnimi ovcami, tega pa domišljavi “vsevedni” liberalci niso(ste) zmožni.
            Tudi je večina t.i. slovenskih liberalcev zaposlena na univerzi, torej na plačilnem spisku državnega proračuna. To ni v liberalnem duhu.
            Torej je nujno, da se t.i. liberalci najprej uredite sami pri sebi, ogromno dela (na sebi).

        • Nacifašisti-partizani- domobranci 43 =
          danes: Komunisti – sds – vsak, kdor želi razbiti status quo
          Sds napada približno tako kot so partizani. Njihov kulturni boj ljudem povečuje gorje in revščino. Razen mafije in birokratov (nekoč nacifašisti), danes komunisti – od te partizanske sds gverile nima nihče koristi. Kdor želi alternativo, ga razbijejo oboji.

    • Kaj naj rečem, pravilno si povzel. Logika, da imamo naši bolj prav kot vaši je zgrešena. To logiko peljejo tako rdeči komunisti kot črni komunisti. In to tako histerično, da se ja ne bi še kdo oglasil ali da ne bi začelo čim več ljudi drugače razmišljati. Po 70 ih letih komunizma je večino ljudi tako ali drugače socialističnih ovc. Zato je nujna vsa privatizacija, tudi penzijskega sistema, zdravstvenega in šolskega sistema.

    • Franc Mihič

      Za nepravično izvedeno lastninjenje skupne družbene lastnine, ki ni skladno ustavi je soodgovoren tudi DEMOS oz, stranke politične pomladi, zlasti predsedniki strank.
      To je sporočilo prof. dr. Andreja Umeka, SLS.

      Mnogi politiki bi morali oditi, je moje mnenje, tudi na desnici, če na zmorejo oceniti, kaj je pravično.

      • Franc Mihič: “Mnogi politiki bi morali oditi, je moje mnenje, tudi na desnici, če na zmorejo oceniti, kaj je pravično.”
        ================

        O tem kateri politiki bodo morali oditi bod(m)o odločali volivci, tako, da je vaše mnenje v bistvu želja o kateri uresničitvi bod(m)o odločali volivci.
        En glas imate vi, en glas imam sam.

        “Jutri mora sijati sonce, ker bom sušil perilo” je moja želja o kateri bo odločal Bog. 😉

        • Franc Mihič

          En glas imate vi, en glas imam sam.
          Ali ni to jasno?
          Imam pa tudi pravico do javnega mnenja.
          Mogoče se mi še kdo pridruži?

          • Franc Mihič: “Imam pa tudi pravico do javnega mnenja.”
            ======================

            In jaz imam pravico vaše javno mnenje pokomentirati, ker je javno.

            Pa pozdravite Janeza Škrabca, ko ga spet vidite, pa še Tonina, če bo slučajno zraven.

            Z odstavljanjem politikov za več demokracije na desnici. 😉

  • Potem, ko so odpustili tujce s čela DUTB, sedaj prosijo še za 50 milijonov za t.i. dokapitalizacijo DUBT.
    Človek bi pričakoval, da DUTB čimprej proda svoje postavke in se potem ukine. Ne, z DUTB smo očitno dobili še en vir za napajanje naših. Prenesli smo slabe terjatve z bank na DUTB, da bi jih ta prodal in t.i. dokapitalizirali banke. Sedaj bomo poleg bank t.i. dokapitalizirali še DUBT.

    Tole zgoraj in tole spodaj sodi pod točko #5

    ===============

    Dragi gospod Cerar.
    Boj proti korupciji je bil eno najpomembnejših sporočil vaše predvolilne kampanje lani. Ta boj je vreden spoštovanja. Ampak imam nekaj vprašanj o tem, kako je deloval v praksi.

    Slovenija je lepa in zanimiva država z velikim naravnim potencialnom v turistični industriji. Ampak ta sektor ni niti blizu evropskim standardom. Najpomembnejša skupina, ki bi morala biti sijoča zvezda Slovenije, Sava Turizem, je še dlje zadaj. Zakaj za to pomembno premoženje ni poskrbljeno bolje?

    Lastnik Save Turizma, Sava d.d., čisto holdinška družba, se je pri bankah obsežno zadolževala. Ampak kljub temu hoteli v lasti Sava Turizma niso bili zmožni vlagati in ostati konkurenčni. Kako to, da je holdinška družba prezadolžena, hoteli pa podinvestirani? Kam je šel denar?

    Posojila, ki jih je vzela Sava d.d. so večji kot lahko kadarkoli vrnejo bankam. Davkoplačevalci bodo plačali razliko. Kapital družbe je negativen. Delnice so ničvredne. A kljub temu, po rekonstrukciji, ki jo predlaga menedžment, bi lastniki obdržali 23 odstotkov družbe. To je subvencija davkoplačevalcev lastnikom. V drugih državah to ne bi bil niti predlog. Kako je mogoče to v Sloveniji? Zakaj bi lastniki in menedžment pridobili na račun davkoplačevalcev?

    Sava d.d. je največji lastnik Gorenjske banke in ima po mnenju regulatorja, Banke Slovenije, kontrolni vpliv v banki. Gorenjska banka je Savi d.d. dala posojila, ki so banko pripeljale na rob izgube licence. Sodeč po Banki Slovenije mora Gorenjska Banka do konca leta dobiti 13 milijonov evrov svežega kapitala, če želi preživeti. A kljub temu se Gorenjski banki zaupa vodenje načrta prestrukturiranja njene defakto matične družbe. V medijih je veliko govora o konfliktih interesa. Ampak, ali lahko najdete bolj izrazit primer konflikta interesa kot je ta, da Sava d.d. prek Gorenjske banke vodi svoje lastno prestrukturiranje?

    Sava Turizem je v slovenskem nacionalnem interesu. Ampak v novi vladni strategiji kot pomembna naložba ni bila označena Sava Turizem temveč Sava d.d. Kako je lahko skoraj bankrotirana holdinška družba, ki je zapravila veliko denarja davkoplačevalcev in ki ima svoje turistično premoženje podinvestirano, lahko v nacionalnem interesu?

    DUTB je ponudil transparenten način izboljšanja premoženja Save Turizem do evropskih standardov, poskrbeli bi za velikanski slovenski potencial. DUTB je pokazal zmožnost prestrukturiranja družb v številnih panogah, najbolj viden primer Je Cimos. Trenutni menedžment Save d.d. ni uspel izboljšati turističnega premoženja. Kljub temui vlada zdaj predlaga, da se Savo zdaj izloči iz DUTB in dovoli trenutnemu mendžmentu, da nadaljuje delo. Je to res v interesu Slovenije – ali le v interesu menedžmenta Save d.d.?

    V primeru Save, sodeč po tem kar sem videl in prebral, čutim vonj po korupciji v vsakem kotu. Je res to to, kar ste mislili, ko ste govorili o boju proti korupciji? Je to res smer, v kateri želite voditi Slovenijo?

    Z najboljšimi željami,

    Dr. Lars Nyberg
    =======================

    Namesto, da bi jih kakih 200 ukinili, “smo” včeraj ustanovili še eno agencijo “Varuha načela enakosti”. Na čelo je Borut Pahor (naš) postavili LGBT (Miha Lobnik – naš)

    Sodni svet (naš) je za ustavno sodnico predlagal večkratno kršilko človekovih pravic Nino Betetto (naša)

    SMC (naši) želi uvesti tehnične preglede za mopede do 25 km/h in s tem ustvariti nove zaslužke svojim in zagreniti življenje državljanom

    itd.

    Težko je vse našteti, ker se dogodki kar vsakodnevno kopičijo.

    Privatizacija, misija nemogoče.

  • Popravek:
    “Tole zgoraj in tole spodaj sodi pod točko #4”

  • DUTB je postal resen investitor. Namesto likvidator premoženja je investitor. Koprski Nokturno prodajajo kot prava nepremičninska agencija. Vsi se že smejijo v ozadju. Obe banki v likvidaciji so prevzeli in za kritje izgube prezema rabijo dokapitalizacijo.
    DUTB je resna firma! Kakšna slaba banka. Čisto prava banka in agencija in vse drugo še zraven, kar je potrebno…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI