Šesti tabu: okvarjen vhod v kakršnokoli analizo

Žiga Stupica 10.10.2016 8:59
 

avnojRdeča nit naše analize so aktualne ekonomske anomalije te države. Toda analiza trka ob poznane nedopustne dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo državo, tudi ekonomijo, ki jo v rdeči niti opazujemo. Dogodki, ki niso zadosti pojasnjeni, so ideološko občutljivi tabu zlasti v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora, kjer se jih ne sme kritično obravnavati. V tej analizi se jim nismo odločili izogniti.

Obravnava kaže, da so tabuizirani dogodki silovito prizadeli delovanje nekaterih temeljnih načel te države – demokracije, pravne države, delitve oblasti ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Le-ta so kot nujna za delovanje države vpisana v Ustavo Republike Slovenije, da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala. Okvarjeni načeli demokracije in pravne države sta v 1. in 2. členu, delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno v 2. odstavku 3. člena, človekove pravice in temeljne svoboščine pa v II. poglavju Ustave.

Dolga, zapletena pot

Pot analize anomalij te države je dolga in dokaj zapletena. Zato se prijazno zahvaljujemo določenim bralcem za mestoma podano korektno varstvo pri hoji po taki poti – Zelodko, Amelie, Tine, Vanja in drugi.

Skratka, z dosedanjimi prispevki (prvi, drugi, tretji, četrti in peti) smo ponazorili, da vodi pot skozi usodno prizadeto stanje temeljnih načel njenega delovanja – demokracija, pravna država in delitev oblasti ter varstvo pravic in svoboščin. Šele ob ugotovitvi tega stanja lahko vstopamo v kakršnokoli analizo ostalih okvar, na primer liberalne oziroma svobodne ekonomije, ki je navedena v 1. odstavku 74. člena (podjetništvo) Ustave – »Gospodarska pobuda je svobodna.« Okvarjen je namreč vhodni parameter kakršnekoli analize ekonomije te države.

Nadaljnji tabu – okvara temeljnega varstva lastnine

S prikazom skozi čas smo pokazali na tabuizirana »mašila«, s katerimi se v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora so-prikriva skoraj 100-letni program in dejanja oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod, ki je totalen tudi gledano z vidika temeljnega varstva lastnine.

– Udar (1920-?) – destabilizacija varstva ozemlja

Pokazali smo na april leta 1920 in tabuizirani, vzporedno z železničarsko ter splošno stavko izvedeni, oboroženi udar v slovenske osebe z oblastnimi pooblastili, v katerem so v Trbovljah tudi »razglasili sovjetsko republiko«. Tedaj se jim totalni udar še ni posrečil, so pa uspeli destabilizirati slovenski del oblasti Države Srbov-Hrvatov-Slovencev (angl. Serb-Croat-Slovene State), ki je komaj dobro (mednarodnopravno) nastala na podlagi mirovne pogodbe, podpisane v »Saint-Germain-en-Laye« dne 10. septembra 1919. To je zlasti usodno destabiliziralo prizadevanja za varstvo severnega in zahodnega dela poselitvenega ozemlja.

Na severu so bila destabilizirana prizadevanja za izid mednarodno nadzorovanega plebiscita v delu t. i. Celovške cone (angl.: the Klagenfurt Area), ki je potekal 10. oktobra 1920. Meja v tej coni, ki upošteva usodni izid tega plebiscita, je ostala vse do danes, ko jo zajema klavzula 5. člena avstrijske državne pogodbe (State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria, Concluded in Vienna, on 15 May 1955, No. I-2949, United Nations, Treaty Series, 1955, Vol. 217).

Na zahodu je bila destabilizirana oblast prisiljena odvzeti domačo vojsko z vojaške meje z Italijo in jo razporejati v notranjosti ozemlja, tako da so dne 22. aprila 1920 že vse vlake »spremljali vojaški oddelki, pa je bil kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen. […] Vlada si je zlasti prizadevala vzpostaviti promet po južni železnici. Bala se je antantne intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo. [Italijanska vlada pa bi se lahko pripravljala] preko Jugoslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo, da namerava z vojsko zasesti južno železnico; v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete.« (cit. po str. 65 – tu). S tem so bila usodno destabilizirana prizadevanja za osvoboditev ozemlja, ki ga je na zahodu nedavno zasedla vojska Kraljevine Italije, in sicer na podlagi 4. člena mednarodne pogodbe med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo, podpisane v Londonu 26. aprila 1915, ki je za Italijo vključevala Trst (Trieste), območja Goriško-Gradiške (the counties of Gorizia and Gradisca), vso Istro (all Istria), s potekom meje preko Karnijskih alp mimo Trbiža in prelomnice z Julijskimi alpami čez prelaz Predel (the Predil pass), gori Mangart (Mt. Mangart) in Triglav (the Tricorno, Terglu), po prelomnici prelazov čez Podrbrdo, Podlanišče in Idrijo (the Podbrdo, Podlaniscam and Idria passes), naprej v jugo-vzhodni smeri proti Snežniku (the Sneeberg), pri čemer ostaja celoten bazen Save s pritoki izven Italije, in nato od Snežnika navzdol do obale ob vključitvi Kastva (Castua), Matuljev (Mattuglia) in Volovskega (Volosce) v Italijo. Meja je tako v velikem delu – Trst, Gorica, Gradež – ostala, danes jo zajemajo določila mirovne pogodbe iz Pariza z dne 10 februarja 1947 o določitvi meje Jugoslavije in Italije s »Svobodnim tržaškim ozemljem« (angl.: the Free Territory of Trieste), čigar demarkacijska črta med conama A in B tega ozemlja je postala razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo po uveljavitvi memoranduma iz Londona z dne 5. oktobra 1954 oziroma dokončno s sporazumi, sklenjenimi v Osimu dne 10. novembra 1975.

Jug. Več zgoraj navedenih aktov vsebuje tudi (mednarodnopravno veljavni) temelj ozemlja Slovencev in Hrvatov. Ne vsebuje pa razmejitve ozemlja med slednjimi, kar še ni dokončno določeno z nobenim mednarodnopravno veljavnim aktom. Položaj se lahko razlaga z različnimi instrumenti. En primer je sklicevanje na načelo uti possidetis (glej mnenja št. 1-10 Arbitražne komisije Konference Evropske gospodarske skupnosti o Jugoslaviji, vzpostavljene 27. avgusta 1991, dostopna so v: Allain Pellet: opinions of the Badinters Arbitration Comittee A Second Breathe for the Self-Determination of Peoples, Vol. 3, št. 1, 1992, Appendix, p. 182-185 in Danilo Türk: Recognition of States: A Comment, Vol. 4, No 1, 1993, Annex 3, p. 74-91, vse: European Journal of International Law, European University Institute, Florence). Toda problem je stvarnost odnosov med narodi. Ti poznajo še druge vidike, na primer prizadevanje za ne-dostop Slovenije do odprtega morja (primerjaj vidik na str. 2 in 3 note Republike Hrvaške, Ministrstvo za zunanje zadeve, št. 5893/03 z dne 18. novembra 2003). Stvarnost odnosov med narodi ne sledi vselej domači mednarodnopravni profesuri. Ta stvarnost je vzrok dolgoletnosti prizadevanj slovenske diplomacije za zavarovanje južne meje ozemlja. V teh prizadevanjih so leta 2008 uspeli uveljaviti zahtevo Hrvaški v pogajanjih pred njenim vstopom v Evropsko unijo, da naj umakne sporna gradiva iz pogajalskega procesa z EU-jem, ker je očitno, da jih želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja – »ker jih “očitno” želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja« (cit. po tu). Toda zatem so se v določeni »sredini« aktivirali in prizadevanja slovenske diplomacije pod vodstvom dr. Dimitrija Rupla usodno destabilizirali, nato pa uveljavljeno zahtevo razveljavili, kar je lahko skladno s stoletnimi načeli destabiliziranja prizadevanj na severu in zahodu slovenskega ozemlja.

– Program udara (1933) – vidik zoper zasebno lastnino

Nadalje smo pokazali na april 1933 in program totalnega oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod, podan v dveh skrivnostnih knjigah o Slovencih, ki že preko 80. let čakata na objavo.

V dislociranem delu Arhiva Republike Slovenije je gradivo enega izmed najbolj tabuiziranih vodij slovenskih komunistov, in sicer je v zabojniku s signaturo »AS 1667 Gustinčič Dragutin« (tehnična enota: 1 f. 1, 2 – 5 kartonskih map) »Osebna zbirka D. Gustinčiča«. V 1. mapi, podmapa 7 je prva skrivnostna knjiga: »Amin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije«, datirana »M, 7.4.1933«. Na straneh 42-44 je program oboroženega udara, ki je totalen tudi z vidika zasebne lastnine prizadetih. Tako naj se »polasti vse politične oblasti na svojem ozemlju«, »polastilo se bo vseh veleposestev«, »polastilo vse zemlje«, »odpravilo vse zajedavce kakor n. pr. kralja, kraljeve družine, aktivne in vpokojene kapitalistične ministre, vse visoke oficirje buržoazne države, vse druge visoke penzijoniste, ker si niso zaslužili svojih penzij z resnim in človeštvu potrebnim delom in vse cerkvene redove, njihovo zemljo pa razdelilo«, »dalo vse vinograde«, »črtalo vse dolgove«, »dobilo naknado za to v veleposestniških gozdovih in v razlaščeni industriji«, »odvzelo veleposestnikom in kmetom tudi vso živino in ves gospodarski inventar (orodje, stroje itd.)«, »odvzelo kapitalistom vse tovarne, vse banke in denarne zavode, vsa podjetja in vso trgovino«. Na strani 54 se da navedeno »doseči samo s trdim in doslednim bojem [proti] vsej slovenski buržoaziji in njenim podrepnim socialističnim voditeljem – v prvi vrsti in najbolj odločno pa proti Slovenski ljudski stranki. Dokler slovensko delovno ljudstvo ne vrže […] SLS in vse ostale slovenske buržoazije z orožjem na tla, ne more uveljaviti v Sloveniji svoje lastne oblasti in ne more biti neodvisne združene slovensko delavsko-kmečke republike.« Vrže torej z orožjem na tla.

Programska navedba »vreči z orožjem na tla« iz prve skrivnostne knjige lahko, glede na letnico zapisa 1933, pomeni zvezo s številnimi dovršnimi arhaizmi – »dotolči«, »potolči«, »pobiti«, »pobiti do konca«. Kar je v primeru druge skrivnostne knjige z naslovom »D.G. – Amin: Das nationale Problem der Slowenen (Moskva; Ljubljana, 1933, 1993) (nahaja se v 4. mapi, podmapi 4. zabojnika) morda razlog za prevod dovršnika nemške besedne zveze »gnadenlos bekaempft« s »pobiti brez milosti«, ki ga je napravil zgodovinar dr. Jurij Perovšek (tu, stran 34 in tu, stran 217) ob prevajanju konteksta proučevanih strani 189-192. V Perovškovem sumiranem prevodu je navedeno: »Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da SLS vodi duhovščina in da jo neposredno usmerja Vatikan. Vrhovno vodstvo te stranke je Katoliška cerkev, zato je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le ‘proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri’ […] Poleg boja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80% slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitaristično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji, in jo je treba pobiti brez milosti.«

– Izvedba (1941-?) – vidik udara v zasebno lastnino

Nadalje smo časovno pokazali na maj 1941 in izven-volilni udar določenih oseb, ki so prevzele oblast Slovencev brez pooblastila z volitev 1938 leta in mimo na teh volitvah izvoljenih pooblaščencev. Udar so v Slovenskem poročevalcu utemeljili na »obstoju socialistične države – Sovjetske zveze«, ki je predhodno v Moskvi sklenila t. i. Nazi-Sovjetski oziroma Komunazi mednarodni sporazum z dne 23. 8. 1939, podpisan dne 24. 8. 1939 s protokolom o pogojih razdelitve Finske, Estonije, Latvije, Litve, Poljske in Besarabije.

Nato smo pokazali na – še potekajoče – prikrivanje silovite usode v udaru prizadetih oseb in njihovih posmrtnih ostankov. Vendar je navedeno le eden izmed usodnih vidikov udara. Oseb namreč niso prizadeli samo tako, da so jih pobijali, njihove posmrtne ostanke pa poskrili. Na primer Črtomirja Nagodeta, roj. 6. aprila 1903, so mučili, obsodili na montiranem kazenskem procesu, ubili, ubito telo skrili, lokacijo telesnih delov pa [naj bi] pozabili tudi po domnevni »smrti države« slovenskih komunistov in še danes (npr. tu). Dodaten usoden vidik, skladen s programom iz leta 1933, je, da so mu temeljno pravico in svoboščino do zasebne lastnine silovito prizadeli in mu lastnino – vilo na Mirju – oplenili. To je nadaljnji vidik še nikoli povsem ugotovljene dimenzije udara slovenskih komunistov v ta narod.

Temelj ekonomije – strokovno ocenjevanje »družbene lastnine« (1941-?)

Pred domnevno »smrtjo države« slovenskih kmunistov, to je pred 25. 6. 1991, so dovolili združevanje aktivnega prebivalstva v t. i. »politični zvezi delovnega ljudstva«. Le-ta se je skladno z statutom te zveze pod idejnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistične mladine ter odločilnim vplivom Zveze sindikatov Slovenije in Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, usmerjala v socialistično revolucijo in v »družbeno lastnino proizvodnih sredstev«. Koncept »družbene lastnine proizvodnih sredstev« naj bi bil veliko »revolucionarno« dejanje slovenskih komunistov. Kar je skladno s programom iz leta 1933.

Začetek: Gledano z vidika udara v pravico do zasebne lastnine so v začetku lastnino – sredstva (premoženje) v zasebni lasti preko določenega minimuma odvzeli in jo predali v »družbeno lastnino« skupnosti delavcev oziroma proletariata. Tu je tabuizirano rojstvo stroke ocenjevanja vrednosti sredstev. Po mnenju Zveze računovodskih in finančnih delavcev Slovenije (glej Računovodstvo in finance v NOB 1941-1945: posvečeno 1. februarju – dnevu računovodskih in finančnih delavcev, 1979) sta namreč »prvi izraz začetka finančne oblasti, hkrati pa tudi prvi vir našega finančnega prava« dva odloka – o narodnem davku in o posojilu svobode. Objavljena sta v Slovenskem poročevalcu številka 19 dne 1. oktobra 1941, kot »zgodovinsko važna dokumenta« pa potrjena z zakonom, objavljenim v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije številka 10, leta 1948. Nadaljnji je odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov, ki je »pomemben tudi kot pravni akt revolucije, kar pomeni slabitev ekonomske moči buržoazije v korist ljudstva«. Objavljen je v Slovenskem poročevalcu, številka 14 dne 6. aprila 1942. Nato so tu še 3 odloki, objavljeni v Slovenskem poročevalcu z dne 27. julija 1942, po katerih se nalaga prebivalstvu, da vse zaloge oziroma premoženje, ki ga imajo v svoji lasti preko določenega minimuma, izroči oziroma da na razpolago, zahtevane premične vrednosti pa se, pod grožnjo hude kazni oziroma smrtne kazni, zaplenijo brez odškodnine vsakomur, kdor jih na zahtevo ne bi prepustil oblastnim organom. Na najvišji oblastni ravni je bila nato dne 15. junija 1944 izdana brošura »Knjigovodstvo« s splošnimi navodili za denarno poslovanje oblastnih enot in ustanov. Ker ljudje, ki so vodili predpisano blagajniško in knjigovodsko poslovanje, niso imeli knjigovodske izobrazbe, so priredili prve tečaje. Z odlokom se je ustanovilo še temeljni finančni organ – Denarni zavod Slovenije, odlok je objavljen v Uradnem listu Slovenskega narodno osvobodilnega sveta, številka 1 z dne 25. marca 1944. Na podlagi zveznih zakonov o zaplembi premoženja in o delovanju kreditnega sistema pa je postal Denarni zavod glavni nosilec kreditnega sistema v Sloveniji. Tu je rojstvo »narodne« banke Slovenije. Vse navedeno je pravni temelj slovenske »družbene lastnine«. Z odloki predpisani postopki ocenjevanja vrednosti in evidentiranja odvzetih sredstev (premoženja) so vprašljivi temelj stroke ocenjevalstva vrednosti lastninskih pravic in računovodstva.

Slovenec Metod Dular pa je bil prvi direktor Državnega revizijskega zavoda, predvidenega z odlokom o računovodstvu (prim. cit. vir, str. 90). Navedeni zavod je poenostavljeno povedano predhodnik današnjega Slovenskega inštituta za revizijo. Metod Dular je lepo pojasnil rojstvo sistema enotnega računovodstva, ki je popolnoma usklajeno z Marxovim Kapitalom. »Besedilo, ki ga je izdelala komisija, sem predložil predsedniku Gospodarskega sveta. Potem ko sem mu potrdil, da je besedilo terminološko usklajeno z Marxovim »Kapitalom«, je odobril besedilo za načrt. Nato sem predložil načrt še predsedniku zakonodajnega odbora, tovarišu Moši Pijadeju. Zanimal se je za podrobnosti, saj je pred vojno prevedel ves Marxov »Kapital«. Po njegovem navodilu sem besedilo spremenil, tako da sta nastala dva načrta, eden za odlok o uvedbi enotnega računovodstva in drugi za odlok o enotnem računovodstvu. Popravljeni besedili sem 12. 12. 1944 predal Komisiji za gospodarsko obnovo države pri Gospodarskem svetu, ta ju je sprejela in predložila Nacionalnemu komiteju osvoboditve Jugoslavije, ki je bil tedaj izvršni organ vrhovne ljudske oblasti, in je predloga odlokov odobril 31. 12. 1944. Oba odloka je sprejelo predsedstvo AVNOJ dne 1. februarja 1945.« Tudi to je skladno s programom iz leta 1933. Skladno je tudi s 1. točko »mejnikov 150 let« avto-zgodovine stranke, zveze oziroma partije Socialnih demokratov (tu), vpisane pri registrskem organu: 30.09.1976 (tu).

Skladno z njihovimi temeljnimi načeli so navedeni dan – 1. februar, to je dan sprejema gornjih odlokov AVNOJ o računovodstvu (1. februarja 1945), nato strokovni delavci proglasili kot svoj praznik na svoji II. državni konferenci leta 1979. Temeljna načela komunističnega računovodstva so bila varovana vse do domnevne »smrti države«, nazadnje so imela podlago v Zakonu o računovodstvu, objavljenem v Uradnem listu Socialistične federativne republike Jugoslavije, številka 19 iz leta 1989.

Nedavno, to je dne 10. decembra 2015, so na področju stroke ocenjevalstva sredstev objavili Slovenske računovodske standarde (2016). Tu gre za Uradni list Republike Slovenije (številka 95 – tu). Standarde so sprejeli delavci strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo, ustanovitelj katerega je Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, ki je registrirana od 30. septembra 1976. Strokovni delavci so tudi v letu 2015 z namenom poskrbeli, da standardi izrecno temeljijo na »domači teoretski zamisli računovodenja«, ki je predstavljena v »kodeksu računovodskih načel [ki je bil] prvikrat oblikovan in sprejet leta 1972, v zadnji in dopolnjeni obliki pa ga je sprejel Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo«, standardi pa da so spodbujeni z določbami že omenjenega »Zakona o računovodstvu iz leta 1989« (primerjaj cit. vir, poglavje A. Uvod 1. Namen slovenskih računovodskih standardov).

 
Značke:

29 komentarjev

  • Članek sem samo preletel, saj je napisan neberljivo.
    Komentiram samo naslov: ravno najbolj fanatični kolektivisti in ne atomizirana sredina, so zaradi malikovanja zemeljskih slaščic (domovina, oblast, čast, fotelj, fevd) popolnoma nesposobni analize zaradi izkrivljenosti svojega pohlepnega, egoističnega pogleda na realnost. Slepo branijo naše in slepo napadajo vaše. Saj je to smešno kot burleska, če ne bi to

    • pavel: “Članek sem samo preletel, saj je napisan neberljivo.”
      ==========================

      Zamenjal si vzrok in posledico. Torej:
      “Članek je neberljiv, ker sem ga samo preletel”

      • Ne. Šel sem ga brati. Potem nov odstavek, pa nov. “Preletel sem” je posledica.
        Spet očitno braniš naše in napadaš vaše. Recimo meni je stil pisanja Pozniča tipično SDS, pa sam zagotavlja, da ne voli SDS.
        Če nekdo dobro napiše, ga pohvalim. To je kritičnemu bralcu komentarjev jasno. Da nisem navijač enega ali drugega kolektiva. Nekvaliteta in kriminal je pri obeh mafijah.

        • pavel: “Spet očitno braniš naše in napadaš vaše. ”
          ====================

          Aha, razumem. Drugič bom očitno moral vsak svoj komentar dati v cenzuro tebi. Vzrok in posledica imata svojo osnovo v logiki, ki je neodvisna od tega kdo so naši in kdo so vaši.

          pavel: “Recimo meni je stil pisanja Pozniča tipično SDS, pa sam zagotavlja, da ne voli SDS.”
          ====================

          Usedel si se na val “družbeno sprejemljivega”, “družbeno trendovskega” antijanšizma s strani ” “družbeno političnih delavcev” v “družbeno politično korektnih” medijih.
          Le tako naprej tovariš pavel, pa boš dobil svojih 5 minut v Studiu City pri Marcelu Štefančiču.

  • Težko berljiv, pa sicer dober članek. Posebej tole z »domači teoretski zamisli računovodenja«. O tem nič nisem vedel. Pri nas se stalno govori o mednarodnih računovodskih standardih. Morda ravno zato, da se to prikrije. Me prav zanima, če imamo res kake unikume celo v računovodstvu. V pravu in zakonih jih je polno.

  • Razmišljam, kaj ima avtorjevo priljubljeno “sredinsko mašilo”, ki ga krivi za večino zgrešenih stvari, tokrat opraviti z slovensko ekonomsko zagato. Mogoče se je celo strinjati, da je problem Slovenije, da se nekje zataknila ( ali celo zavila v slepo ulico) sredi na poti iz komunizma v kapitalizem. Diabolizirat sredinskost znotraj kapitalističnega diskurza je pa precej deplasirano; saj je ta nenazadnje v globalnih razmerah prav lastnost zahodne Evrope. Posebej tam v 50., 60. letih se nobene države sveta niso bolje razvijale kot tiste, ki so se naslonile na uravnotežen socialno-tržni model. Za ta velik uspeh ima sicer delno zasluge tudi pomoč v okviru Marshalovega plana.

  • Ne vem, koliko je smiselno pogrevat ocene o zgodovinski (ne) uspešnosti pri uveljavljanju slovenskega Lebensrauma. Sam sem bližje tistim, ki menijo, da so to debate za 19. stoletje in da so tisti, ki so jih kasneje pogrevali in politično izkoriščali, najpogosteje predvsem krivci strašanskega gorja tisočev in milijonov nedolžnih ljudi( glej obe, posebej drugo svetovno vojno in glej vojno na Balkanu v 90. letih).

    Naši meji z Avstrijo in Italijo sta, kakršni sta, pustimo jih pri miru. Pustili smo ozemlja, kjer so še Slovenci ali kjer so zgodovinsko bili v večini, na oni strani meje. A pustila je tudi druga stran ali npr. mesta z izrazito nemško večino ( Celje, Maribor, Ptuj, Slovenj Gradec)oz. na zahodni strani celotno večinsko italijansko istrsko obalo v naši državi. Tam kjer se prebivalstvo meša, ni “idealne” medržavne meje, kjer bi bili vsi Slovenci, vsi Italijani, vsi nemško govoreči v svoji etnični državi.

    Plebiscita 1920 na področju Celovca sploh bilo ni. Bil je južneje, pretežno na ozemlju južno od Drave in že na tem delu, ki je bil bolj slovenski, se je precej prepričljiva večina prebivalstva odločila za Avstrijo. Če bi vsi Slovenci glasovali za Jugoslavijo, bi bila odločitev nasprotna; katoliška slovenska stran je naredila vse, kar je bilo možno. Ampak plebiscitno odločitev ljudi je potrebno respektirat. Nenazadnje so tako volilci preprečili, da bi se dežela Koroška razpolovila in postavili mejo tja, kjer geografsko bolj naravno poteka ( greben vrhov Karavank).

    Sprejmimo tudi mejo z Italijo takšno kot je. Nenazadnje je to predvsem meja v glavah, saj ko se tam vozimo, je razen pogleda na zapuščene propadajoče objekte ne zaznamo. Ob koncu 1. svetovne vojne pa na tej zahodni meji tudi ni bilo nebenih pogojev za “zahodnega generala Maistra”. Tam se nahajala prihajajoča ekspanzivna Italija in ne desperantna Austroogrska v popolnem sesuvanju. Končno so bile mejne stvari že odločene na višjih nivojih z zapisano obljubo Italiji za prestop k antanti.

    Mejo s Hrvaško nam pogojuje medrepubliška meja iz časa SFRJ. Če je kdo tu naredil usodne napake, so jih tovariši pri risanju te meje. V Istri so imeli dovolj svobodnega prostora, ker tam te meje prej nikoli v zgodovini ni bilo. Slovenija pa se je v ustavni listini nedvoumno in čvrsto zavezala spoštovanju medrepubliške meje s Hrvaško. Badinterjeva komisija je ta princip dodatno zacementirala v tej meri, da ni bil celo pri BiH ne glede na na srbske ali hrvaške velike aspiracije pomik zunanje meje te republike možen niti za milimeter. Slovenija je dosegla mednarodno priznanje in članstvo v OZN prav s pristajanjem na nedotakljivost nekdanjih medrepubliških meja.

    Popolnoma brezplodno je danes te stvari postavljat pod vprašaj. Enako brezplodno je od druge države v nekem sporu zahtevat, kateri argument ali kateri dokument oz. “gradiva” sme in katerega ne sme uporabiti pri iskanju rešitve ali dogovora. V vsakem sporu, v vsakem sodnemu konfliktu je seveda samoumevno, da stran predstavi svoje najboljše legalne argumente. Absurdno je to je skušat preprečevati z izsiljevanji ( ne bomo dali pristanka za vstop v EU, če boste vtrajali na svojem argumentu, svojih gradivih). Z ravnanji, ki bojo vzbujala dvom, če smo sploh pri zdravi pameti ( ker so taka skregana s temeljnimi izročili tako rimskega prava kot judeokrščanske morale), pač soočeni s vsaj malo civiliziranim svetom in civliziranimi arbitri ne bomo nič pridobili. Samo postrani nas bojo gledali in postavili v položaj nebodigatreba irelevantnežev.

    • IF: “Ne vem, koliko je smiselno pogrevat ocene o zgodovinski (ne) uspešnosti pri uveljavljanju slovenskega Lebensrauma. Sam sem bližje tistim, ki menijo, da so to debate za 19. stoletje …”
      =============================

      Dokler imamo odprta mejna vprašanja s Hrvaško je to vprašanje za 21. stoletje in ne za 19.!!!

      • Razmejitev na morju ima neko težo. Vse drugo je, razen v detajlih vitalnih za par ljudi ali zaselkov, precej nepomembno.

        Pred desetletji je bila slovenska percepcija, kako je to morje pomembno zaradi našega ribolova. Po kratkem času slovenskega ribolova praktično več ni, morje je pa tudi ostalo skoraj brez rib. Tako hitro se stvari relativizirajo.

        Nekateri hočejo, da se Slovenija pri mejnem vprašanju obnaša kot vojaško premočna sila. Ne vem, kje ti živijo. Se zavedajo, kako recimo izgleda slovenska mornarica? Hrvaška, ki ni ne vem, je vsaj 10 krat močnejša.

        • IF: “Razmejitev na morju ima neko težo. Vse drugo je, razen v detajlih vitalnih za par ljudi ali zaselkov, precej nepomembno.”
          =======================

          Ravno tak pogled (da bi šlo samo za morsko razmejitev in izstop na odprto morje) je napačen. Je še veliko nerešenih predelov kopenske meje, ki je pomembno. Npr. v Prekmurju.

          • Mura je naravno spreminjala tok. To je razlog razhajanja med katastrom in naravno mejo- reko. Najbolj smislno bi bilo, da pozabimo na kataster ( nekje malo zgubi Slovenija, nekje spet Hrvaška) in imamo mejo na reki, kot zdaj teče.

          • Pa je Mura res v 50 letih takole slalom vozila?

  • Slovenec 33

    Hvala za članek
    V njem so kar dobro orazloženi temelji – vsaj večina, ki omogočajo okupacijo slovenskih dežel, ki se nadaljuje tudi po osamosvojitvi.
    Pomoč izpeljave te okupacije pa zaradi podeljenih privilegijev omogočajo poleg domačih izdajalcev svojega naroda tudi priseljeni okupatorji z juga.

  • Komentiram, kljub temu da nisem prebral serije člankov (malo mi je dolga, nimam časa in se me ne tičejo toliko.) Na hitro sem preletel.

    Mislim, da bo treba po analize malo globlje v preteklost. Če primerjam komunistično revolucijo z rakavim obolenjem, potem se je nujno vprašati, v kakšnem neravnovesju je bila družba pred tem, da je do rakavega obolenja sploh prišlo. Izgovori, da je vse prišlo samo od zunaj niso resni. Samo z odpravljanjem simptomov ne bomo dobili zdrave družbe.

    • Komunisti so se borili proti fevdalizmu in kapitalu tako, da so kapital pokradli in postali novi fevdalci, mafijaši. Tlačani pa smo že 500 let in več. Tu so korenine zblojenosti, nesamostojnosti, nesvobode, neodgovornosti, nesposobnosti biti dober gospodar, grabežljivosti, prevar, mafijskosti, birokratizacije, kolektivizma “naši” vs. “vaši”.

  • V Sloveniji gre nedvomno za sistemski problem. Gradualistična tranzicija je povzročila, da je oblast ostala v rokah udbo-komunistčnega omrežja. Delno se je spremenila samo tehnika obvladovanja.

    Dokler ne bo rešenih osnovnih predpogojev, tj. demokratičnost, pravna država in delitev oblasti, ni pričakovati omembe vrednih sprememb na bolje. Formalno spremembo je treba prevesti v stvarno.

  • j .. se strinjam, ključ razumevanja je v osvetlitvi dogajanja med obema vojnama, ker je neko seme gorja moglo bit posejano že takrat.

    • Gospa Amelie je na visokem duhovnem invoju in pozna sporočila iz Fatime:

      Sledeče sporočilo je dala Lucija 22. maja 1958 patru Auguštinu Fuentes, postulatorju zadeve za beatifikacijo Frančiška in Hiacinte iz Fatime.
      “Oče, Marija je zelo nezadovoljna, ker se ni vzelo zares njeno sporočilo iz 1917 leta.” Niso ga upoštevali niti dobri, niti hudobni. Dobri gredo po svoji poti brezskrbno in ne sledijo nebeškim normam, hudobni pa se držijo široke poti v pogubo. Prav nič jih ne vznemirjajo kazni, ki jim grozijo. Verjemite oče, Gospod bo kaznoval svet prav kmalu. Kazen nam nenehno grozi; kmalu bo prišla materialna kazen; predstavljajte si oče, koliko duš bo prišlo v pekel. In to se bo zgodilo, ker se ne moli in se ne dela pokore. To je vzrok za žalost Božje Matere.
      Oče, povejte vsem, da mi je Marija mnogokrat rekla:
      “Mnogo narodov bo izginilo iz obličja zemlje. Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral, da kaznuje človeštvo, če ne bomo mi z molitvijo in zakramenti dosegli zanje milost spreobrnjenja”.

      Več na:
      http://www.medjugorje.si/arhiv/fatima/fatima3.html

      ***********************************

      Poudarjam:
      Mnogo narodov bo izginilo iz obličja zemlje. Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral, da kaznuje človeštvo, če

      Še malo bolj podrobno:
      Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral,

    • Amelie, mislim, da že prej. Ne gre toliko za politiko, kot za nas kot družbo. To kar piše Alfe se mi zdi precej aktualno. Če reveža dolgo pustiš da je revež in ta nekje izgubi Boga, potem…


      Glej zgodbo o Samorastnikih. Mogoče gre malo tudi za komunistično propagando ampak Prežihov Voranc naj bi to zgodbo poslušal že od deda(wikipedija).
      “Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice…”
      http://lit.ijs.si/samorast.html

      • Gre za slepo logiko in vero, da si bodo vzeli pravico, vzeli bodo kapital in pobili gospodarje. Razdelili si bodo. To dela mafija: jemlje, krade, ropa, izvaja kriminal. Ni ustvarjanja. Ni vprašanja : Kako bom ustvarjal? Kako narediti družbo, ki bo cenila ustvarjalce in spodbujala ustvarjalce? To so ustanovni očetje ZDA dobro domislili. A kriminal in mafijska miselnost je vedno korak spredaj in zapeljuje množice in šibke osebe.

        • Ja, ker nimajo vrednosti … niso enakovredni, ker v družbi ne predstavljajo tega da so ljudje ampak so manjvredni … vzamejo tisto kar lahko. Je to, Pavel ?

          • Ne vidim jim v glavo. Vsekakor napihnejo krivico in razvrednotijo pravico.

        • Ja, ampak a ti razumeš? Pa saj si sam napisal: “množice in šibke osebe”

          Mafija (ali pa hudič) je vedno bil in vedno zapeljuje.
          Ampak če smo mi brezbrižni, če se postavljamo nad druge, če v svojo “obdarovano” okolje ne znamo vključiti šibkih, potem so pač prepuščeni mafiji. Rdeča, črna, rumena, bela, roza, nima veze, mafija je mafija.

          Glavno vprašanje: Kaj pripelje ljudi do tega, da zapadejo mafiji?

          Največji vpliv imajo posvečene osebe. Če niso dober zgled, ljudi najdlje odnese.
          Drugo so npr. uspešni gospodarji ali druge avtoritete (Bog jim je dal darove, pridobili so si tudi neko materialno premoženje). Kot npr. Karničar z zgodbe. Če je tak grešen ali pa trdosrčen, je tudi ogromno škode.
          Tretje smo pa posamezni kristjani. Če smo dober zgled ostalim, nas posnemajo. Če ne, gredo pa v obratno smer.

          Ponavljam za Alfejem:
          “Narodi brez vere v Boga bodo tisti meč, ki ga je Bog sam izbral,”

          • Vprašaj večino tukajšnjih komentatorjev, kaj jih pripelje, da služijo mafiji?
            1.strah
            2.želja po varnosti
            3.slepa vera
            4.želja po svojem fevdu…

          • V večini je vzrok lenoba, neznanje, nobene želje po miselnem naporu, ne cenijo svobode,..
            Zakaj iščeš vzroke pri drugih, zakaj moramo biti drugi vedno krivi, če nekdo časti množico, mafijskega vodjo in cigansko življenje?

          • Zato ker je vse povezano, soodvisni smo.

      • Šibke osebe danes (birokrati, funkcionarji, skorumpiranci) iščejo in se pridružijo večji mafiji, bolj brutalnemu šefu, večji stranki.

        • Nekje si napisal da so bili zlorabljeni, torej iščejo varnost, zaščito …
          Jo dobijo pri mafiji ?
          Je to to ?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI