Vera, ki rešuje

Milan Knep 9.10.2016 0:44
 

gobavecNemara bi jih veliko več ohranilo stik z Bogom in Cerkvijo, če bi verjeli, da jim vera res pomaga živeti. Ti, pri katerih je ta stik zamrl, vere največkrat ne podcenjujejo, se redko iz nje norčujejo, navadno priznavajo njen pomen za posameznika in skupnost, a vendar ostanejo »zunaj«. Svoj nazor opisujejo nekako takole: ‘Vera je sicer nekaj dobrega, toda krščanstvo ima na sebi preveč madežev, da bi se z njim lahko poistovetili. Verujemo, da je nekdo ali nekaj nad nami, ne verjamemo pa, da bi ta skrivnostna sila komur koli pomagala. Trudimo se živeti po svoji vesti, a zunaj vseh institucionalnih okvirov.’

Sledi takšnega verovanja najdemo pri Immanuelu Kantu (1724–1804), enem največjih in najvplivnejših filozofov vseh časov. Kant se je imel za kristjana, vendar je v veri videl predvsem moralni nauk, etična načela, kako naj živimo v splošno dobro vseh. V veri ni iskal odrešenja, Božje pomoči v stiskah vsakdanjega življenje, in upanja na vstajenje. Podobno kot Jean Jack Rousseau (1712–1778) je imel tudi Kant v mislih nekakšno čisto religijo. To naj bi bila religija brez veroizpovedi. Ta temeljili na veri v Boga Očeta, Stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari, vse stavi na Jezusa Kristusa, na njegovo zmago nad smrtjo in na njegovo vstajenje, ki se nam razodeva v delovanju Svetega Duha, v skupnosti Cerkev, ki se je rodila iz njegove prebodene strani na križu.

Čista religija, očiščena veroizpovedi, o kateri so pisali Kant, Rousseau in mnogi drugi, je odklanjala tudi klicanje svetih imen, kot je gobavec iz današnjega evangelija klical Jezusovo ime. S klicanjem svetih imen je zaznamovano vse krščansko izročilo od začetka do danes. Razsvetljenci očitno niso poznali, ali vsaj ne dovolj upoštevali, izjemnih besedil Dionizija Areopagita iz prvih stoletjih krščanstva. Prevod njegovih besedil je s spremno besedo filozofa Gorazda Kocijančiča izdala Slovenska matica leta 2008. Eno od poglavij ima naslov O božjih imenih, o nadbitnostnem vedenju, h kateremu se vzpenja vernik, ko kliče Božje ime.

Poznamo litanije imena Jezusovega, ki so namenjene klicanju Jezusovega imena. Obstajajo še številne druge litanije, kjer gre za klicanje Marije in svetnikov. Tudi mi kličemo drug drugega po imenu. In to vedno zaradi zaupanja, da nam bo tisti, ki ga kličemo, naklonjen, pripravljen pomagati. Ko kličemo Jezusa in Marijo, verujemo, da nas slišita in uslišujeta.

Čista vera Kanta in somišljenikov odklanja obrede, vse oblike čaščenja Jezusa, Marije in svetnikov. Za Kanta je bistvo vere v pravičnosti, kajti prav vera, ki sega v transcendenco, v absolutno, lahko po njegovem prepričanju najbolj jasno pove, kaj je prav in kaj ne, kaj je pravično in kaj ni. Od vere naj torej po Kantu ne pričakujemo še kaj drugega kot nauk o morali: delaj dobro, varuj se hudega. Božje pomoči si po Kantu ne moremo zaslužiti z nobenimi religioznimi sredstvi, ne z molitvijo, obredi in sv. mašo, ne z verovanjem v čudeže in razodetje.

Čista vera, ki smo jo kratko opisali, je pogosta in skušnjava za nas vse. Ta način verovanja vero očisti nadnaravnega razodetja, vsega, kar se zdi težko sprejemljivo za razum, zato je čista religija bliže ateizmu kot pravi veri. Niso redki, ki se imajo za kristjane, dejansko pa so pripadniki čiste vere, ki z bistvom krščanstvom nima skoraj nič skupnega, razen splošnega moralnega nauka, da je treba biti dober.

Gobavca, ki se je prišel Jezusu zahvalit za ozdravitev, je Jezus pohvalil: »Vstani in pojdi. Tvoja vere te je rešila.« Ozdravljeni gobavec ni bil pristaš čiste vere, ampak je bil vernik v polnem pomenu besede, saj je veroval, da mu Jezus, Božji Sin, lahko pomaga.

Če smo v prvem delu današnjega premišljevanja govorili o čisti veri, ki je sterilna in neživljenjska, veri, ki pravzaprav ni vera, želimo v nadaljevanju razmišljati o veri, ki rešuje, o veri, ki jo je Jezus potrdil v pogovoru z ozdravljenim gobavcem.

Katere so značilnosti vere, ki rešuje? Prvo, kar nam o veri, ki rešuje, pove današnji evangelij, je, da je resnična vera vedno vera skupnosti, še več, vera institucije, kar mnogi neradi slišijo. Hočejo namreč vero brez Cerkve, vero očiščeno Cerkve. Ko je Jezus ozdravil deset gobavih mož, jim je ukazal, naj gredo, in se pokažejo duhovnikom. Jezus bi lahko kot Božji Sin, kot tisti, ki ima moč nad boleznijo, mirno prezrl vlogo duhovnikov, se pravi institucijo judovske verske in državne skupnosti in si domišljal: ‘Kaj koga briga, koga jaz ozdravim. Še zlasti pa se to moje delovanje ne tiče judovskih duhovnikov, ki jih pogosto bolj kot Bog zanima njihov družbeni položaj.’ Čeprav je Jezus pozneje, pri zadnji večerji, postavil novo duhovništvo, in s tem na nek način ukinil starozavezno duhovništvo, je tudi tedaj veljavnemu starozaveznemu duhovništvu dal uradno veljavo. Kajti tudi starozavezno duhovništvo je imelo ne glede na vse pomanjkljivosti svojo nepogrešljivo vlogo. Med drugim so judovski duhovniki vršili pomembno javno službo: obolele za gobavostjo so izločili iz skupnosti in s tem zavarovali zdrave, da se niso okužili, obenem pa so presojali, kateri od gobavcev se lahko zaradi izboljšanja zdravja vrne v skupnost.

Jezus ni hotel biti samozvanec, samozadostni prerok, ampak je svoje delo postavil v tedaj veljavni duhovni in družbeni okvir. Iz tega jasno vidimo, kako pomembno je, da svojo vero živimo znotraj skupnosti; za nas kristjane je ta skupnost Cerkev. Kajti skupnost, četudi je grešna in pomanjkljiva, opravlja nenadomestljivo službo ohranjanja prave mere in pravega nauka. Znotraj skupnosti se nenehno odvija dinamika preverjanja, ali to, v kar verujemo, ustreza izvirnemu nauku ali ne, ali nismo morda vere prikrojili svojim predstavam, jo očistili nadnaravnih prvin in jo nazadnje izgubili. Vere, ki bi jo živeli ločeno od Cerkve, Jezus gotovo ne bi pohvalil, kajti za Cerkev, svojo nevesto, je dal samega sebe.

Pomislimo, kaj bi se zgodilo s celico našega telesa, če bi jo osamili. Celica, ki bi se znašla zunaj telesa, bi odmrla. Po besedah sv. Pavla smo tudi mi kot posamezniki nekakšne celice skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. Vsak od nas, ki veruje, je vsak hip v življenjski zvezi z brati in sestrami po veri. Ta skrivnostna vez, ohranja duhovno življenje tudi nam. Žal večkrat na drugih vidimo samo nekaj mrzkega, malokdaj pa se zavedamo, kako nas vera bližnjih ohranja pri življenju.

Samo znotraj Cerkve smo priključeni na duhovni zaklad angelov, svetnikov in vernih duš, na neizmerno bogastvo duhovnega in kulturnega izročila, na skrivnostno učinkovit dotok zakramentalne milosti.

Drugi vidik vere, ki jo je Jezus pohvalil, je molitev. Deset gobavih mož se je od daleč ustavilo pred Jezusom. Klicali so: »Jezus, Učenik, usmili se nas.« Ta njihov klic je bil pravzaprav molitev. Vsaka rešitev naših težav, ki nam jo Jezus nakloni, je sad milosti, ki pride po molitvi. Ko molimo, ko v stiski kličemo Gospodovo ime, mu odpiramo svoje srce. Tudi kadar pokličemo po imenu svojega sozakonca ali prijatelja, mu odpiramo svojo notranjost, s klicanjem mu povemo, da se nam lahko približa, ker se mu želimo približati tudi sami.

Vsako srečanje prinese olajšanje. Ko molimo, Gospodu povemo, naj vstopi. Smo kot gobavci iz evangelija, ki želimo, da se nas dotakne. Ko Gospod vstopa skozi odprta vrata našega srca, vstopa tudi v naše telo in ga ozdravlja. In nasprotno, Jezus ne more zdraviti ne naše duše ne našega telesa, če v njegovo delovanje ne verujemo in ga zato ne kličemo, kot so ga klicali gobavci: »Jezus, Učenik, usmili se nas.«

Na tem evangeljskem primeru nazorno vidimo, kako sterilno in pusto je bilo učenje velikega Kanta. Kaj nam bo vera, ki se ukvarjala samo z našo moralo. Človek mora biti najprej rešen, občutiti mora Božjo ljubezen, potem bo tudi spremenil svoje ravnanje. Prav to je bistvo oznanjevanje papeža Frančiška, ki poudarja, naj ne začnemo z moralo, ker nimamo volje, da bi se poboljšali, pač pa naj začnemo z vero v Božje usmiljenje. Ko nas Božje usmiljenje zdravi, se spreminja tudi naša morala.

Vsak, ki bo z vernim srcem klical Gospodovo ime, sme upati, da bo Gospod prišel in mu pomagal. In znova se bo izpričala resnica: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Besedilo je homilija na 28. nedeljo med letom

 
Značke:

10 komentarjev

  • Dobro se mi zdi.

    Sicer mi je tuje poimenovanje “čista religija” ali “čista vera”. Jaz bi temu rekel zaupanje. Koliko imam zaupanja v sebe in drugega, v odnos, v drugačnega, v Drugega (Presežno, Bog). Koliko je zaupanja v avtoritete in v že dognana spoznanja (tradicijo), koliko v skupnost.

    • Naj vam to “tuje poimenovanje” postane domače, ker je izredno pomembno za vero. Institucija Cerkev mora biti, sicer je sam Božji sin ne bi ustanovil. In že smo skoraj pri religiji, ki pomeni veliko nevarnost mešanja Cerkvenega, kulturnega in Božjega. Vse troje mora biti in je – tudi če nočemo. Ampak! Potrebujemo modre ljudi, ki bodo pojasnili, katero dejanje je kultura in katero sodi k Bogu. Katera je Cerkvena zapoved in katera je Božja …

      Ker ste zelo razmišljujoči gospod Pavel, si domišljam, da ste poklicani te razlike z ljubeznijo pojasnjevati vsem, ki tega niso zmožni. Saj nimam preveč bujno domišljijo, kajne?

      • Zelo si humoren. In hvala za veliko obilje podpore na tem forumu.
        Malce preveč domišljije imate, včasih sem razumen, pa mi zmanjka ljubezni do ljudi. Spet drugič pa sem preveč zaletav, evforičen ali naiven, kar pomeni, da nisem dovolj razumen. Najtežje pa je meni biti v harmoniji razumnosti, verovanja in ljubezni.

  • Problem pri tradicionalistih vidim v tem, da vero (nesposobnost zaupati) sprevržejo v moralizem in predsodke:Jaz moram, ti moraš, midva morava, mi moramo in vi morate. Na koncu ostane samo najhujša sprevrženost vere: ti moraš in vi morate. In smo v območju gospodovanja drugemu, oblasti, moči. Ne znamo živeti in ne gospodariti. Samo biti taglavni ali hlepeti po temu.

  • Avtor pozabi povedati, da so današnje skupnosti bolj kot ne kolektivi, ki zlorabljajo osebo.
    Na svobodo posameznika glede na sodobno mafijo in kolektivizme (sprevrženo, perverzno skupnost) pa avtor nič ne opozarja. Niti ne omeni, zakaj se sodobna Cerkev ni zmožna sama regulirati, izboljševati. Ampak že stoletja prikriva svoje zlo in zločine in lišpa svoj videz.

  • Zdravko

    Še kar dobro se sliši. Toda, če je Kant res mislil, da je bistvo vere pravičnost, potem se moram v tem z njim strinjati.
    Tudi glede skupnosti, vse lepo in prav, toda vera je vedno osebna, šele potem je stvar skupnosti, kot množice osebkov.
    Ključno pri veri je izkustvo. Kdor nima izkušnje vere, kdor svoje vere ne preizkuša, ta ne more zares verovati, ampak lahko zgolj govori o morali in pravilih.
    In to pogrešam, besedo o izkustvu vere. Takrat nastane razlika med lepimi besedami in življenjem. Vsaj tako si mislim, kajti o izkušnja vere ni kar tako. Sam vem, kako težko in pomanjkljivo je lahko takšno izkustvo, sploh v današnji družbi, polni ateistov, ki te stalno prepričujejo da si idiot. Čeprav vidiš tisto lepoto, ki je oni ne bodo nikoli razumeli.

  • Knep bi bil lahko toliko pošten, da bi odkrito zapisal tisto, kar že dolgo čivkajo ptički na vejah – prakticirati krščanstvo izven RKC je za kler nesprejemljivo, kajti tisti, ki to počnejo fajmoštrom ne nosijo svojih evrčkov, pa še politično jih ni mogoče indoktrinirati. Ne pa, da nekaj lupeta o duhovnem zakladu angelov, svetnikov ipd.

    • Valter: “… tisto, kar že dolgo čivkajo ptički na vejah – prakticirati krščanstvo izven RKC je za kler nesprejemljivo”
      ==========================

      A to čivkajo levi ptički na levih vejah?
      Ker v mojem koncu ptički ne čivkajo nič takega.
      In, če, potem ima kler prav:
      Kot ni učenca brez učitelja tako tudi ni vernika brez cerkve.

      • “… prakticirati krščanstvo izven RKC je za kler nesprejemljivo”

        Vsak kristjan točno ve, da še v Cerkvi težko obstane v Jezusu, kaj šele izven Cerkve. Seveda gospod Valter tega ne ve in ponavlja tisto, kar se ga njegovi gospodarji zdresirali.

    • slovencsm

      Dragi Valter. Cerkev ima tudi svoje napake, ker jo sestavljajo ljudje. Tako duhovniki kot mi laiki. Evrčki so že ena od stvari, s katerimi ima probleme tako svetovna kot tudi slovenska Cerkev. Tukaj bo treba po mojem mnenju najti boljšo rešitev od sedanje.
      A vendarle je čisto zgrešeno prepričanje vedno večjega števila ljudi, ki pravijo, da je vera njihova osebna stvar in da v Cerkev ne gredo, ker je preveč grešna (tako iz preteklosti kot sedanjosti). Očitno je, da sedanja ideologija smrti to s pridom izkorišča in podpihuje ljudi, da bi temu nasedli.

      Sam pridem v cerkev zaradi dveh ključnih stvari. Prva je, da ne izgubim stika s Kristusom. Saj vemo kakšni smo ljudje. Če nekoga ne vidimo, ne začutimo ali o njem ne poslušamo, hitro izgine iz našega spomina. Lahko se še toliko prepričujemo, da živimo vero tudi brez cerkve a v bistvu gre za naš odhod od njega. Cerkev je kraj, kjer se z njim lahko srečamo. Sploh v današnjem hitrem svetu. Sam se tukaj z duhovniki ne obremenjujem. Če pridiga ni po mojem ego okusu, zaidem v razmišljanje preteklega tedna in mojih odnosov z ljudmi. Denar rad dam, če vem, da bo dobro porabljen. Drugače ga dam manj. Torej imam možnost odločitve in ta izgovor seveda ni dober, da ne bi prišel v cerkev.

      Drugi razlog mojega prihoda v cerkev pa je, da začutim pravo Cerkev, ki pa smo mi ljudje. Tudi z napakami. In bistveno zame je, kako lahko več sodelujem in pomagam, da bo ta Cerkev še bolj živa. Ob poslušanju Božje besede in debati z ljudmi čistim moja razmišljanja o dnevnih problemih, dvomih, dilemah. Ob pozitivnih dejanjih pa se trudim deliti spodbude.

      Če povzamem je cerkev kraj srečanja naše skupne Cerkve. Tukaj se pripravljamo za naše poslanstvo tudi na terenu. Duhovniki so nam pri tem v pomembno pomoč, saj omogočijo vse dejavnosti v Cerkvi, skrbijo za našo fizično cerkev in za naš dnevni stik z Bogom. Zaradi tega je moja hvaležnost njim velika. Obstajajo pa tudi duhovniki, ki gredo na teren-ven iz lokalne cerkve. Ti so našli poslanstvo tam. In prav je tako. Tudi mi imamo različne sposobnosti in poslanstva.
      Naj nas Bog blagoslovi na naših poteh.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI