A. Vodopivec, Domovina: Zgodovina našega naroda pač

Časnik 8.10.2016 0:01
 

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače kot moji kolegi iz osrednje Slovenije.

V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncentracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italijo. Zgodovina našega naroda pač.

Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni “osvoboditelji” pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

Deja vu

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni.

To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerihkoli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pride do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Korakajmo naprej

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave.

Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Več lahko preberete na domovina.je.

 
Značke:

8 komentarjev

  • It`s a free world, A. Vodopivec. Vsaj naj bi bil. Po ustavi in mednarodnih aktih, h katerim smo zavezani.

    Vsakdo med nami ima o čemerkoli lahko svoje mnenje, vsako je lahko dragoceno ( zlasti če je dobronamerno in omikano izraženo) in ga ima polno pravico izraziti. Celo Primorec. 🙂

  • Franc Mihič

    Kako do sprave?

    Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo tragedijo državljanske vojne.

    Med vojno vihro druge svetovne vojne in med revolucijo je umrlo več kot 97.500 Slovencev.

    V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800
    okupatorjev!

    Največ smrti so med drugo svetovno vojno nad Slovenci zakrivili nemški okupatorji, vpisanih je več kot 31.000 njihovih žrtev.

    Skupaj s povojnimi poboji pa je komunistična stran povzročila približno 24.000 žrtev.

    Po statusu pa je bilo največ žrtev med partizanskimi borci, skupno okrog 30.000, prav toliko pa tudi med civilnim prebivalstvom.

    Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev.

    Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev.

    Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).

    Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.

    Dejstvo torej je, da je bil upor zoper okupatorja in bila je državljanska vojna in zmagala je revolucija.

    Spoštujmo torej upor proti okupatorju in obžalujmo državljansko vojno, revolucijo, popravimo krivice.

    • Franc Mihič

      Pokopljimo mrtve in popravimo krivice.
      »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

  • Franc Mihič

    Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?

    Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

    Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?

    Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.

    Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.

    Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.

    V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.

    Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.

    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?

    Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu?

    Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?

    https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

  • svitase

    Dober predlog avtorja članka in komentatorja Mihiča.

    Očitno nekomu ni všeč, da bi proslavljali zmago nad Italijani, ko so dobili vrnjeno za vse kar so počeli v 1. in 2. svetovni vojni na slovenskem in še vmes.

    Nemcem lahko očitamo le 2.svtovno vojno.

  • ” … , saj kot Primorec gledam na to drugače kot moji kolegi iz osrednje Slovenije.”
    =====================

    Napis na Sabotinu in nekaterih drugih primorskih gričih jasno kažejo, da Primorci drugače gledajo na komunistične zločine in zločince. Krajevne navade pač.

    O spravi???
    Kdo se je v Nemčiji spravljal z nacisti?
    … in kdo drugod s fašisti?

  • ZZB NOB: “Iz prekopa delati politične spektakle je podlo dejanje”

    https://www.rtvslo.si/slovenija/zzb-nob-iz-prekopa-delati-politicne-spektakle-je-podlo-dejanje/404645

    =================

    Pokopati žrtve komunizma je podlo dejanje, pobijanje ljudi pa “herojska” Narodno osvobodilna borba?

    A s temi si želite sprave?

    Ne hvala, jaz nikdar!!!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI