Končno?

Stane Granda 5.10.2016 6:37
 
Foto: Karmen Kristan

Foto: Karmen Kristan

Da je Slovenija postala po II. svetovni vojni eno samo pokopališče ni skrivnost. Titov najbližji sodelavec, notranji minister Aleksander Rankovič, se je že 1951 javno hvalil, da so v letih 1945 – 1951 v Jugoslaviji pobili 586 000 ljudi, zaprli pa preko 3 700 000. Večina teh nesrečnikov ni bila nič kriva, niso bili zločinci, kvečjemu nasprotniki komunizma. Oblast je v njih videla dejansko ali zgolj možno nevarnost za komunistično oblast ter jih po Leninovem zgledu v oktobrski revoluciji že vnaprej spravljala s poti. Res so po II. svetovni vojni »kolaborante« pobijali tudi v nekaterih drugih državah, vendar nesorazmerno manj, predvsem pa ni tega organizirala država. Pri nas je bila bistvo vojne revolucija, ne toliko opevana osvobodilna vojna. Ta je bila zgolj in samo sredstvo prigrabitve oblasti. Poboji so bili prva skrb in naloga nove Titove vladavine, ki je za to neposredno po vojni opravil po zahodnem delu Jugoslavije tudi posebno »inšpekcijsko« potovanje, na katerem je grozil živim in vzpodbujal svoje pristaše k pobijanju.

V Sloveniji so doslej ljudje, čeprav je mnoge še vedno strah, ustrezni službi prijavili preko 600 morišč. V vseh niso Slovenci, ampak tudi Nemci, Hrvati, Srbi, celo Albanci. So različno velika, od nekaj posameznikov do nekaj desettisoč nesrečnikov. Med vojno in zaradi nje je do januarja 1946 zgubilo življenje 99.809 prebivalcev Slovenije, okoli 15 tisoč je bilo umorjenih po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti. Poboji in grobovi so bili prikriti vse do osamosvojitve. Največja slovenska grobišča so na Kočevskem Rogu. Teharjih, v rudnikih Laško in Hrastnik…O morilcih se nekaj ve, predvsem to, da je vsak narod pobijal svoje. Vrhovno skrb za poboje je imel v Sloveniji Ivan Maček – Matija, njegov glavni izvrševalec pa Mitja Ribičič-Ciril. Oba sta že pokojna, zadnjega so pred roko pravice s sklicevanjem na vprašljivost podpisov rešili »zgodovinarji«.

Leta 2009 je širša javnost zvedela za poboj v Hudi jami pri Laškem, kjer je v rovu sv. Barbare okoli 3000 delno še ohranjenih trupel neposredno po II. svetovni vojni pobitih ljudi. Tudi ženske in otroci. Večinoma so bili iz taborišča Teharje. Pokončali so jih s streli, hladnim orodjem ali pa so jih zmetali v navpičen jašek še žive. Doslej so jih dvignili okoli 800, ostali še čakajo. Od takrat do letos se niso mogli odločiti o nadaljevanju izkopa in pokopu žrtev. Sedem let čakajo trupla na zadnje dejanje. Za ta vprašanja je bilo zadolženo ministrstvo, ki ga vodijo komunisti. Na vse načine so delo ovirali. Da bi se stvari premaknile, so morali obveznost prenesti na drug resor. Takraten minister je sedaj tisti rektor univerze, ki z nje izganja slovenski jezik. Samo bedak lahko misli, da je to slučaj. Prikrivanje grobišč in sedaj nepokop izkopanih je nedvomno del njihove taktike vladanja, ki je vedno slonela na laži in strahu.

Letošnjega oktobra bodo pokojne položili v skupinski grob. Vendar ne tam, kjer smo vsi pričakovali, ob vznožju nekdanjega taborišča v Teharjah pri Celju, ampak v Mariboru, kjer je spominska kostnica. Spominski park v Teharjah namreč ni dokončan. To seveda ni slučaj ampak politika, ki hoče otežiti svojcem, pretežno gre za Dolenjce in Notranjce, da bi hodili na njihove grobove v oddaljeni Maribor… V nekdanjem komunizmu je namreč oblast posebno pazila, da ljudje ob 1. novembru niso obiskovali morišč in skupinskih grobov in prižigali sveče. Vsaka policijska postaja je namreč imela za svoje ozemlje natančne podatke o teh lokacijah in za njihovo »varovanje« ob prazniku so angažirali celo pripadnike specialnih enot. Po osamosvojitvi so vse te dokumente poskrili in je novo zbiranje starih podatkov o grobiščih zahtevalo ogromno časa in denarja.

Kljub protestom slovenske škofovske konference in predstavnikov svojcev pobitih, ki so pri vsem skoraj brez besede, pogreb v Mariboru bo. Za identifikacijo pokojnih bodo opravljene DNK analize. Kljub naporom nekaterih politikov pobiti očitno ostajajo v krempljih fizičnih in političnih dedičev morilcev.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč, ki jo izdaja Rafaelova družba.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI