V Adžariji množično spreobrnjenje iz islama v krščanstvo

Raffaele Guerra 3.10.2016 6:32
 

ples-gruzijaPred tremi leti (19.9.2013) je Raffaele Guerra za portal Vatican Insider, ki deluje v okviru turinskega časopisne firme La Stampa, napisal zanimiv članek z naslovom Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo (link). V podnaslovu članka dodaja: Množično spreobrnjenje Adžarov; medtem se ponovno dviguje polemika z Armenci.

Danes (1.10.2016) je dan, ko je papež Frančišek na obisku v Gruziji. Ravno pravšnji dan torej za prevod in blogersko objavo tega zanimivega in za nas zaradi rastočega soočenja z islamom tudi aktualnega pisanja. Tekst sem prevedel in mednaslove dodal Branko Cestnik.

————

Raffaele Guerra

Gruzija: Porast spreobrnjenj iz islama v krščanstvo

Množično spreobrnjenje Adžarov iz islama v krščanstvo po letu 1991

Morda je to edini tovrstni podatek na svetu: leta 1991 je bilo 75 % Adžarov – gre za narodno manjšino na jugozahodu Gruzije (Wikipedia) – muslimanov. Danes po uradnih in svežih dokumentih Adžarske republike 75 % Adžarov spada v metropolijo Batumi Gruzijske pravoslavne Cerkve. Smo pred nepričakovanim in neverjetnim spreobrnjenjem.

Islamizacija Adžarov se je pričela leta 1614, ko so deželo osvojili Turki. Leta 1878 je bila Adžarija, provinca s 3000 km2, priključena Ruskemu cesarstvu. Leta 1920 je prešla pod Gruzijo, nakar je po kratkem spopadu postala ena izmed sovjetskih avtonomnih republik, četudi znotraj Gruzije. Danes je Adžarija ena izmed gruzijskih avtonomnih republik, ki je – podobno kot Južna Osetija, ki se je ločila od Tbilisija leta 1991 – eno izmed tistih območij na Kavkazu, ki so doživela tako navzkrižni ogenj med Rusijo in Gruzijo kot represijo s strani Saakašvilija, gruzijskega predsednika, ki ga je porodila revolucija vrtnic in je bil hud nasprotnik manjšinskih osamosvojitvenih teženj.

O dinamiki množičnega povratka Adžarov v pravoslavno krščanstvo je v nekem intervjuju konec leta 2012 že govoril metropolit Dimitrij, poglavar cerkvene pokrajine v Batumiju (glavno mesto Adžarije). Metropolit je pripovedoval, da se je spreobrnjenje skoraj celotnega ljudstva zgodilo pred njegovimi očmi. Takole pravi o začetkih: „Leta 1991 se je 5000 ljudi, ateistov in muslimanov, spreobrnilo v pravoslavje. Tistega leta smo tudi odprli višjo teološko šolo v mestu Khulo. To je bila prva verska šola, ki je odprla svoja vrata v času Sovjetske zveze.“

Danes veliko pravoslavnih župnikov izhaja iz muslimanskih družin. Na primer, rektor semenišča v Batumiju je vnuk hodže, ki se je izobraževal v Carigradu.

Islam v Adžariji in Gruziji ostaja

Na jugu Adžarija meji s Turčijo. Lokalni časopisi so pred kratkim poročali o poskusih s strani Turčije, da bi se v regiji obdržala in povečala islamska navzočnost. Adžarski časopisi so poročali o prihodu učencev znanega turškega pridigarja Süleymana Hilmija Tunahana, ki se je rodil v neki vasi, ki je danes v Bolgariji, do leta 1959 pa je bil dejaven v Carigradu. V Adžariji ostajajo majhne islamske enklave, zlasti v podeželskem zaledju. Prav v mestu Khulo je mošeja in medresa, stari ljudje pa govorijo po turško.

Za zdaj se zdi, da je sožitje med kristjani in muslimani dobro. Četudi je spreobrnjenje mnogih muslimanov v krščanstvo za ostanek islamske manjšine v Gruziji postalo neke vrste tabu. Gruzijska islamska manjšina šteje še Čečene ob meji s Čečenijo in z Dagestanom ter šiite na vzhodu Gruzije v smeri Azerbajdžana.

Treba je kakopak priznati, da gruzijska država ne favorizira islama, pač pa pravoslavno krščanstvo, ki je nekakšna državna religija.

Konec avgusta (leta 2013) se je v pokrajini Adiguéni na gruzijskem jugozahodu zgodil primer, ki ga je lokalni tisk imenoval „minaret nesoglasja“. Civilne oblasti so podrle minaret, za katerega ni bila plačana carina za gradbene materiale. Vsi muslimani, ki so protestirali proti rušenju, so bili aretirani.

Razlogi za množično spreobrnjenje Adžarov v krščanstvo

Metropolit Dimitrij je tudi na hitro povedal o razlogih za spreobrnjene. Adžari so bili namreč nasilno spreobrnjeni v islam s strani Turkov, toda v globini so ostali kristjani. Vse do novejših časov so na sebi na skrivaj nosili križe. Za Veliko noč so barvali jajca, kar je tipični običaj krščanskega vzhoda. Po hišah so ohranjali ikone. K temu je potrebno dodati živahnejšo versko dogajanje v zadnjih letih Sovjetske zveze in po njenem razpadu leta 1991. Dovolj se je spomniti, da se je predsednik Gruzije in bivši sovjetski zunanjih minister Edvard Ševardnadze javno spreobrnil in se dal krstiti. Ševardnadze je postal duhovni sin gruzijskega patriarha Ilija II..

Vzemimo za primerjavo Južno Osetijo, ki je leta 1991 za ceno krvavega spopada razglasila neodvisnost od Gruzije. Tudi Južna Osetija je doživela verski preporod, vključno s spreobrnjenji in krsti, ki jih je obhajal škof Giorgi iz Alanije – sicer škof, ki pripada pravoslavni veji imenovani Grška sinoda metropolije Oropos in Fili.

Napetosti med Gruzijci in Armenci

Res je, da je gruzijska pravoslavna Cerkev dejavna do mere, da so ponovno vzklile napetosti na meji z Armenijo. Pred nekaj dnevi (september 2013) je oče Hakob Sahakyan, armenski župnik v mestu Akhaltsikhe, lokalnim medijem povedal, da gruzijska Cerkev organizira romanja in verske slovesnosti v dveh starih kapelah (imenovanih „dvojčici“) v vasi Damala. Kapeli pripadata samostanskemu kompleksu iz X. in XI. stol. in se štejeta za kulturno dediščino Armencev, ki živijo v Gruziji. Za zdaj večjih sporov ni bilo. Zadeva je končala na armenskem ministrstvu za kulturo in bila zaupna skupini izvedencev, da pregleda to vprašanje.

Zadeva z Armenci pričuje, kako se gruzijska država, ki izpoveduje pravoslavje kot uradno vero in ki – četudi ima na svojem področju stare verske manjšine – državni cerkvi finančno izdatno pomaga, trudi, da bi ohranila nekakšno hierarhijo med krščanskimi denominacijami in med samimi religijami. Tudi odnosi s Katoliško cerkvijo, h kateri pripada 2 % Gruzijcev, so podvrženi zdaj dobrim, zdaj slabim trenutkom.

Po eni strani v Gruziji gotovo gre za premišljeno politiko do religij, po drugi strani pa tudi za notranje varnostno vprašanje in vprašanje varnih meja. Zlasti se to tiče islama in Čečenije, v kateri se že dlje časa pojavljajo „posamične“ oblike islamskega radikalizma, ki preidejo v improvizirane pobude posameznikov, kar je Zahod lahko okusil, ko se je aprila 2013 zgodil atentat na bostonskem maratonu.

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Vsekakor so papeža Frančiška eni in drugi sprejeli z veliko ravnodušnostjo, če ne celo odkrito odklonilnostjo. Bogvedi kaj hudega naj bi jim storil ali imel za bregom.

    • Malo preveč si ga prisvajajo Italijani, se mi zdi, Frančiška. Da bi ga vsaj do sv.Višarij, ki so še na njihovem ozemlju, enkrat spustili, če je tura do Stične že predolga.

      ps. Prav posrečenega priimka pa tale novinar Guerra ravno nima. Lahko bi se preimenoval v Granda, recimo.

  • Armenci naj bi bili prvi narod, ki je sprejel Kristusa in veroval vanj. Jezus naj bi govoril aramejsko. To premalo poznam. Je bilo pa nekaj omenjeno pred 10-timi leti ob filmu Mala Gibsona.
    https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=1770517589866681&id=1745397039045403
    Tole čudovito armensko petje sem dobil na FB jezuita p. Janeza Severja.

    • Mislim, da Aramejci in Armenci nimajo nič skupnega. Priznam pa, da precej malo o tem vem.

  • Sem že Cestniku napisal zakaj papež hodi v pravoslavne države. Zakaj nima časa za kristjane na BV, zakaj njim ne umiva nog?

    • Zato, ker ne posluša hlapcev in hudobnih sužnjev, ki gledajo ozko egoistično in lokal politično (mafijsko).

    • Saj je jasno, da Rusija in ZDA (Clinton+ neo cons rep) skupaj uničujejo kristjane v Iraku in Siriji in Palestini, Egiptu. Sedaj je že veliko dokazov, da so ISIS financirale in opremljale skupaj s Saudsko Arabijo in Turčijo tudi ZDA. Hillary je v ujetih dokumentih totalno diskreditirana. Navijam za Trumpa, ker razbija obe skorumpirani stranki.

      • Odkod ti te trditve? Mislim, da so prehude. Evidentno je položaj kristjanov poslabšal poseg v Iraku v času Busha ml. Evidentno ne ZDA, ne Rusija, niti kdorkoli drug ni realno interveniral v obrambo bližnjevzhodnih kristjanov. ZDA se lahko očita, da so nekoč podpirale talibane. Ne vidim dokazov, da bi zavestno podpirale in oboroževale ISIS.

        Velik madež na Rusiji so dogodki pred dnevi, ko so skupaj z Asadom nečloveško bombardirali sirski Alep. Med drugim ciljali prav na redke preostale zdravstvene ustanove v mestu. Naši Putinoljubi “modro molčijo” o tem svežem “podvigu” Rusije. Ali pa stvar relativizirajo, kot Helena Milinković, ki je po dnevu najhujšega mraka nad Alepom v režiji Asada in Putina naredila ekvidistanco, češ da gre za diplomatski ping-pong med Rusi in Američani. Fuj!

        • Odkod: iz FB, razni ameriški časopisi, revije, zagovorniki rep in demokratov. Preko ujete pošte HRC, preko Snowdna in onega drugega : Assange-a kapljajo dokumenti. Danes je bil dokument plačila milijonov dolarjev podjetju, ki je za ISIS snemal reklamne videje.

  • To pa naše komunajzerje zelo boli.

    Krščanstvo je proti islamu superiorno.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI