Pridiga škofa msgr. Stanislava Lipovška na Teharjah

Časnik 3.10.2016 7:03
 
Foto: Ivan Rampre.

Foto: Ivan Rampre.

Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi bližine praznika Rožnovenske Matere Božje, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preskušani bratje in sestre, žrtve medvojnega in povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla, ter vztrajno hoditi v luči Kristusovega evangelija.

Spominsko sv. mašo obhajamo v svetem letu Božjega usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek in je za nas katoličane in za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, vabilo in priložnost, da stopimo zvesteje na pot Jezusovega evangelija in v naši družbi in v našem narodu obrodimo tako zaželene sadove odpuščanja, miru sprave, prijateljstva in sodelovanja..

Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je Gospod z nami; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje, novo življenje v Kristusu in večno življenje.

1. Prerok Ezekijel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

Tu se je zgodil, kot smo že rekli, dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih, strelskih jarkih in v breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečevali, zanje molili in se od njih poslavljali.

Hvaležni smo naši vladi in vsem pristojnim vladnim in nevladnim ustanovam, da se je z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki je bil sprejet in je začel veljati 24. julija 2015, vendarle začelo nekaj premikati v smeri spoštljivega urejanja grobišč, pokopa žrtev in primernega obeležja za vse žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Tako bo jutri, v ponedeljek, 3. oktobra 2016 ob 10. uri, pred Hudo jamo pri Laškem ob navzočnosti svojcev ter predstavnikov države in civilne družbe prvi del pogreba žrtev iz množičnega grobišča Huda jama. To bo simboličen začetek katoliškega pogreba skoraj 800 že izkopanih žrtev, ki bodo začasno pokopane v kostnici v Mariboru, kjer bo v četrtek 27. oktobra 2016 drugi del simboličnega krščanskega pogreba.

Kakor smo na eni strani hvaležni vsem, ki so pripomogli, da se te razmere vendarle začele urejati, tako moramo reči, da predstavniki Katoliške Cerkve skupaj s svojci žrtev in z nekaterimi civilnimi nevladnimi ustanovami nismo zadovoljni z obstoječim načrtom pokopa žrtev in urejanja grobišč. Prepričani smo, da bomo z medsebojnim dogovorom uredili še nerešena vprašanja.

Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen še naprej molimo in delamo skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami, da bomo tudi v odnosu do žrtev medvojnih in povojnih pobojev uresničili temeljne človekove pravice, ki so jih poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.

Prerok Ezekijel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok, razumljivo, govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet in se je dopolnilo z velikonočno skrivnostjo njegovega trpljenja smrti in vstajenja. To preroško videnje lahko naobrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki so kljub vsem oviram in pregradam in zapovedanemu molku prišla in še prihajajo na dan in »vpijejo v nebo«, trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli mir in spravo, med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika DJ, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem Rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje pa prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.

2. Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje «obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več., tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo…in on, ki je sedel na prestolu je rekel : Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji (prim. Raz 2l, 6-7).

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni jetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz Knjige razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko pomeni tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

3. Na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi »Slišalo ste, da je bilo rečeno : Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim : Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim«(prim. Mt 5,43-45).

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Sv. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Novo upanje budi tudi lani sprejeti že omenjeni Zakon o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Zato je sv. papež Janez Pavel II. že pred 30. leti v mesto Assisi, ki ga je Sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko ne zamudi nobene priložnosti in vztrajno poglablja in utrjuje prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu. Tako je ob 30. obletnici prvega mirovnega srečanja predstavnikov svetovnih verstev v Assisiju, v ponedeljek, 2o septembra letos znova sklical predstavnike svetovnih verstev v Assisi , k sv. Frančišku, da bi spričo težkih razmer v sedanjem svetu bolj odločno vstopili v skrivnost Božje ljubezni in skupaj z njim zaupanimi verniki obrodilo žlahtne sadove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

O potrebnosti brezpogojnega odpuščanja, je nam, ki smo bili na svetoletnem zahvalnem romanju v Rimu, ob l0. obletnici naših škofij, preteklo sredo, 28. septembra 2016, na splošni avdienci govoril tudi papež Frančišek, ko je pokazal na Jezusa Kristusa, ki na križu odpusti desnemu razbojniku in mu zagotavlja : » Še danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bratje in sestre v Kristusu, dobro vemo, da je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da to dogajanje spremljamo z molitvijo ter hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike. To dogajanje je tudi osrednje sporočilo in vabilo svetega leta Božjega usmiljenja, ki naj tudi po naši molitvi in dobrem zgledu obrodi bogate sadove.

Nismo sami. Gospod je z nami. Z nami so tudi naši zavetniki in priprošnjiki, med njimi bl. škof Anton Martin Slomšek, bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, pa tudi žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci. Njihov zgled, njihova molitev, njihovo trpljenje in daritev njihovega življenja, je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi, usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja in tako bogatili našo sedanjost in prihodnost. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

Stanislav Lipovšek

 

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI