J. Juhant, Reporter: Hočemo resnico in spravo ali le prisilni pokop žrtev?

Časnik 3.10.2016 8:37
 

Ob delovanju nove/stare Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, iznašanju žrtev iz Hude Jame (HJ) se še bolj odpirajo občutljiva vprašanja polpreteklosti. O tem je bila okrogla miza s številno udeležbo v Rovtah, druga bo 7. oktobra ob 17. uri v Begunjah pri Cerknici. V tem zapisu podajam svoja stališča in stališča posameznikov in organizacij, kot so Huda Jama, Združeni ob Lipi sprave, Civilne pobude Teharje, spomenik genocida in katarze in drugih. Pri tem se sklicujem tudi na njihove izjave v Rovtah (218 žrtev revolucije samo l. 1945).

Zakaj je delovanje pri Hudi Jami nedostopno javnosti, saj je Komisija podrejena javnim demokratičnim standardom? Izkopavanja se izvajajo brez sodstva in policije, zaupa se samo izvajalcem, civilni nadzor Društva Huda Jama je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDSZE) zavrnilo. Izkopanine (predmeti, najdeni ob posmrtnih ostankih) ne morejo biti dokazno gradivo, ker ni bil izkop izveden v skladu z ZKP (zakon o kazenskem postopku), ki natančno določa, kako se dokazi vzamejo. Takšen postopek sedanji zakon, ki ga je predlagala stranka NSI, omogoča, ta je torej nad zakonom o ZKP. Edina država smo, ki lahko pokojnike odkopava brez prisotnosti države. (Leljak)

Pri iznašanju brez javnosti bi kdo celo posumil na analogno delovanje onemu izpred enainsedemdesetih let, opravljeno na skrivaj brez prič. Čudno, saj si je Dežman vztrajno prizadeval za odkritje HJ leta 2009, ki je šokiralo Slovenijo. Dalje je nerazumljivo, da po zakonu, ki ga je vsilila NSI, ta komisija ni pristojna za zadeve HJ. Zakaj tak zakon, ki odločilni Komisiji jemlje pristojnost za HJ? (Sušnik) Gre le za birokratko logiko? Komisija je bila predlagatelj zakona in je pomagala NSI pri njegovi sestavi. Ko se je odločalo, kako in na kakšen način glede HJ, je bila Komisija pod MDSZE. Odločitev, ki se zdaj izvaja, pa je sprejeta s soglasjem iste komisije – torej Dežmana. Zakaj? Kako naj ob takih razlikah pridemo do celovitih ureditev morišč ter do celovitega reševanja zadev totalitarne preteklosti?

Zelo nazorno, prizadeto in empatično je nujnost po celovitem reševanju izrazila ga. Benčina iz Ribnice, ki žaluje za dvema mladoletnima ubitima bratoma na Teharjah in v Kočevskem rogu. »Najbolj pomembno je, da priznamo resnico,« je dejala. In: »… še vedno se za resnico skriva nekaj drugega, kar ni resnica … treba je priznati, da je bil režim, ki je vladal od leta 1945, zločinski … Laž, prevara, rop in umor, to so bile postavke, na katerih je temeljila komunistična ideja.«

Tudi pri pokopih, je nadaljevala, »gre za kakšno prevaro, tudi pri tem, kako se bo pokopalo … prihodnje leto bodo predsedniške volitve in bodo nekatere žrtve pokopane, in oni si bodo lastili zasluge za to. Že med vojno so se hvalili, da so odstranili toliko in toliko ljudi, zdaj se bodo hvalili s tem.« Zato si moramo prizadevati za resnico. »Ne pristajati na to, da je vse dobro. Nekatere stranke, ki so krščanske, popuščajo levici, tudi takrat, ko bi morale biti bolj odločne …Vsi bi morali biti bolj odločni in se zavzemati za resnico. Še vedno bomo dejali, ko jih bomo prekopali, da so izdajalci. V resnici pa so bili nedolžni. Koliko mladih fantov in mož je bilo ubitih popolnoma nedolžnih.« In zaključuje: Kot država »priznajmo, kakšna je bila organizacija, ki je počela te stvari.«

Kaj si glede na prejšnje lahko mislimo glede stališča člana Komisije in predsednika NSZ Sušnika, da imamo pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto sogovornika, ki je pripravljen prizadevati si za ta pokop in da lahko začnemo dialog z državo. Kdo pa je ta država, s katero moramo imeti dialog? Ali ni to naša demokratična država s svojimi ustanovami, ki je dolžna opraviti svojo dolžnost? Ali naj bo pokop žrtev sredstvo za izvolitev predsednika ali za kak drug za politični cilj? Ali ni uveljavitev civilizacijskih človeških standardov naloga vseh političnih nosilcev? Predsednik je že enkrat predlagal, da se bomo pogovarjali o možnostih sprave, a je ta pogovor zamrl. Pogovori s predsednikom Drnovškom o etičnih standardih so zamrli, ko sem omenil, da je težko govoriti o etiki spričo tega, da je Kučan odlikoval udbovca Roterja. In zavržena izjava dr. Türka, da je »Huda Jama drugorazredna tema«! Ali gre odgovornim res le za »reševanje tehničnega problema«.

Več lahko preberete na reporter.si.

 
Značke:

17 komentarjev

  • Nisem Juhantovega mnenja, da bi sodilo k prenosu in pokopu izvensodno pobitih politično vrednotenje, kdo je imel prav v slovenski državljanski vojni in katera stran naj bi bila izključno zločinska. Prav nasprotno, ti vprašanji je dobro ločiti, če želimo, da dejanje učinkuje spravno in ima vsenarodni doseg. Tudi če odmislimo racionalni premislek, da je zgodovinska resnica redko povsem črno-bela.

    Ne pozabimo tudi na precej verjetno možnost, da v Hudi jami niso pretežno ali sploh niso slovenske žrtve ( med povojno na Slovenskem izvensodno pobitimi je delež Slovencev znatno manjši kot 20%).

    • Zdravko

      Govoriti o zločinu tudi meni ni čisto prav. Govoriti o sramoti pa vsekakor. In to v zelo političnem smislu!
      Prekop ne more biti samo stvar kosti.

    • Zdravko

      Da ne omenjam te tvoje statistike o slovenskih žrtvah. Kako lahko relativiziraš nekaj takega?! A, če ni slovencev pol je pa vredu.

      • Sploh ne. Ampak ne moreš recimo politizirat o slovenski državljanski vojni, zraven pa pokopavati recimo hrvaške ali pa nemške vojake. To bi bilo preveč bedasto, ne samo nedostojno.

        • IF, revolucija se ni dogajala samo v Slovenji, temveč v vsej bivši Jugoslaviji.

          • Revolucija se je dogajala v celi Evropi. Samo Anglija med ww2 ni bila uradno socialistična. Val socializma pa je Evropo zalival kakih 100 let pred ww2 počasi.

    • Franc Mihič

      G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pred letom brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
      https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3
      Dr. Spomenka Hribar, ob osamosvojitvi članica SDZ, DEMOS-a, pravi:
      »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.«
      Spomenka Hribar je na posvetu »Misterij 27. april« dejala, da, čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’ in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Prepričana je, da so tudi komunisti imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in da se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče, je prepričana Spomenka Hribar. Zaključila je, da je sprava v narodu mogoča na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja.
      Med vojno vihro druge svetovne in revolucijo je umrlo več kot 97.500 Slovencev.
      V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico. Dejstvo torej je, da je bil upor zoper okupatorja in bila je državljanska vojna in zmagala je revolucija.
      Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
      »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik .Naučili smo se prisluhniti drugim«. Tako pa pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, , profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške literature na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta.
      »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Tako ameriški veleposlanik v Sloveniji, JosephA. Mussomeli.
      Metropolit nadškof Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
      Kdaj bo tudi kardinal dr. Franc Rode vedno povedal, da je bil med NOB tudi upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna? Da ne bo govoril samo o revoluciji?

      Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Le ta dejstva vodijo do sprave.

  • Zdravko

    Spomnim se, ko sem bral ta novi zakon NSI, da je v podtonu ves čas bila prekategorizacija grobišč v arheloška najdbišča, takorekoč za rimske najdbe. In dejansko se tako prekop odvija, kot pravi tu avtor. Brez javnosti. Potihem. Tehnični problem.
    Tudi zadnje odkritje nekaj sto okostij je potekalo povsem brez forenzikov.

    • Kdo ga je pisal? Mar ne arheolog in kristjan Milan Sagadin? Ga bi moral pisati politik JJ ali Juhant?

  • Oblast, ki je dedič izvrševalcev umorov, žal ob sodelovnju ene izmed “krščanskih” strank, vse te nečednosti pometa pod preprogo. In tako se dogaja tudi ta prekop.

    Da s tem ja ne bi vznemirili ljudi, predvsem pa nalogodajalcev in rabljev ter njihovih zagovornikov.

  • Franc Mihič

    Resolucija Nove slovenske zaveze o slovenski zgodovini in spravi:
    http://www.casnik.si/index.php/2015/04/10/resolucija-o-slovenski-zgodovini-in-spravi/
    Resolucija o slovenski zgodovini in spravi med drugim pravi:
    »Sprava pomeni, da se še živeči nosilci revolucionarnih idej ter vsi, ki so iz prepričanja ali koristoljubja sodelovali pri njihovi izvršitvi, svojemu narodu opravičijo za pomorjena življenja, za trpljenje preživelih in za zgodovinsko zablodo, ki smo jo kot narod in država utrpeli.
    Svoje opravičilo pa morajo podkrepiti z iskrenim praktičnim trudom, da se obelodani vsa resnica in razkrije tudi najbolj temačne skrivnosti. Vsem, ki so sodelovali z dobrimi nameni, želimo poguma za priznanje, da so živeli in ravnali v zmoti ter da bi v obsodbi sistema ne čutili tudi lastne obsodbe.«

    Kako realno je pričakovanje, da se bodo vsi(?), ki so sodelovali pri izvršitvi revolucionarnih idej svojemu narodu opravičili? Kako se to sicer lahko sploh preveri?
    Ali ni to potem preje odmikanje sprave, ne pa realna pot do sprave?
    Odsotnost sprave pa ogroža razvoj države!
    Vsekakor pa se strinjam z diplomatom in publicistom, mag. Leonom Markom, da je potrebno na novih temeljih definirati sodobno slovensko nacijo in njene vrednote. Kaj je tisto, kar nas kljub vsem delitvam (še) povezuje?
    Mag. Leon Mark o tem zelo aktualnem izzivu piše v svoji knjigi »Dežela priložnosti«, http://www.casnik.si/index.php/leon-marc-dezela-priloznosti/
    Na strani 77 in 78 med drugim pravi: »Korak k temu bi bila priprava »nacionalnega kanona« kot jih poznajo nekateri drugi večji narodi, knjige poljudne vsebine, v katerih so zbrani kratki teksti o temeljnih zgodovinskih dogodkih, osebnostnih in artefaktih nacije – torej nova naracija sodobne nacije.«
    Takšne projekte, pravi, sta izvedli Nizozemska, l. 2005 in Danska l. 2008.
    Politika in humanistični družboslovci, SAZU so na potezi, da poskrbijo, da se pripravi »slovenski nacionalni kanon«!

  • Franc Mihič

    Žal!

  • Zdravko

    me pa res zanima, kaj je s tem pokopavanjem v zemljo v “črnih vrečah”? Predpostavljam, plastičnih vrečah. Menda ne mislijo tako pokopavati?

  • Kaj žal ?
    Juhant je vse napisal, če ni dovolj enkrat je treba večkrat prdbrat.
    Jaz ga grem sedaj tretjič.

  • Ali gre Juhantu res in iskreno za pokop žrtev iz Hude jame, katerih posmrtni ostanki so izpostavljeni uničenju, in posebno ločitev, individualizacijo žrtev, ki bo kasneje omogočala DNK raziskavo in pokop v družinske grobove? Ali mu gre za kaj drugega, kar je zanj bolj pomembno?

  • Lucijan

    Spoštovani g. Juhant (si) postavlja prava vprašanja. Prava vprašanja so tista, na katere oblast še ni odgovorila. Dober članek. Kakšen morabiti človek, ki v njem vidi neiskrenost oziroma cello politično zarotništvo?

    Tudi kakršno ločevanje med bojem proti okupatorju in revolucijo ne more biti drugega kot “sortiranje različnih odpadkov”. Komunisti so imeli samo en cilj – oblast za vsako ceno. In vse njihovo delovanje, tudi tako imenovani boj proti okupatorju – je samo del njihove taktike za prevzem oblasti. O tem najlepše pričajo številne povsem nesmiselne žrtve med partizani in provokacije, ki so povzročile streljanje talcev. Število mrtvih na partizanski strani je zanje samo statistični argument, s katerim opravičujejo (in, kot je razvidno iz slovenskega primera) permanentno utrjujejo revoilucijo, ki, torej, še traja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI