Portal plus: Slovenska vojska verjetno že danes ni več sposobna zagotoviti nacionalne varnosti države

Časnik 2.10.2016 0:03
 

Poročilo zveze NATO, ki si ga lahko v izvirniku ogledate na tejle povezavi (vir), je bilo javnosti predstavljeno že junija 2015, zato z vso odgovornostjo trdimo, da so razmere v Slovenski vojski danes še slabše. Pred kratkim je naokoli zakrožila celo neslana šala, da za Slovensko vojsko ni več jasno, ali sploh še obstaja, vsekakor pa je dokazano ostala brez streliva – metaforično in v nekaj primerih menda celo dobesedno. Vse to pa pomeni, da v javnosti ni dovolj podatkov o tem, kakšne so dejanske razmere v slovenskih oboroženih silah, ki so nastale po osamosvojitveni vojni leta 1991 iz nekdanje Teritorialne obrambe (TO). V letih, ki so sledila vojaški zmagi v desetdnevni vojni, se je Slovenska vojska formirala kot mlada vojska z lepo in uspešno zgodovino, zato so se politiki vedno radi postavljali pred postroje vojakov, se fotografirali z njimi in ponavljali stare, izrabljene fraze o domoljubju in vlogi Slovenske vojske. Toda že po nekaj letih, predvsem po koncu vojn na območju bivše Jugoslavije, pa politika nenadoma ugotovi, da neke posebne vojaške grožnje za Slovenijo ni. Začenja se obdobje zmanjševanje sredstev za obrambne namene. To se dogaja napol prikrito, saj se vlada še vedno trudi, da bi glede vojske vzbujala občutek domoljublja. Zgodi se vstop v Evropsko unijo in zvezo NATO (2004), s čemer naj bi bili doseženi vsi zunanjepolitični cilji te države. Politiki so nenadoma ostali brez izzivov, idej in posledično se je uveljavila teza, da smo kot država dosegli vse, kar je potrebno. Toda problem, ki ga slovenska politika, ki je bila med leti 1992-2004 v primežu nekdanje LDS, ni bila zmožna sprevideti, da v tem, da niti EU niti NATO nista cilj, ampak kvečjemu sredstvo za doseganje varnosti in blaginje državljanov Slovenije. Sočasno se je utrdilo tudi lažno prepričanje, da so lahko polnopravne članice NATO tudi takšne države, ki nimajo dejanskih oboroženih sil, kajti v primeru vojaške ogroženosti jim bodo na pomoč tako ali tako priskočile druge članice.

Razlika med organi v sestavi Ministrstva za obrambo je ogromna in bistvena. (Civilna) zaščita pred naravnimi in drugimi nesrečami temelji na rezervni sestavi, vojska pa ima glavni del potenciala v mirnodobni sestavi. Vojska je hitro odzivna in sposobna v kratkem času pomagati ljudem pri različnih ujmah in podobno. Ta dva sistema se dopolnjujeta in si nista konkurenčna, še več – Slovenska vojska je dolžna ex lege (po zakonu) kupovati opremo, ki se lahko uporablja za dvojne namene, tako da ima v svoji logistični sestavi tudi mobilno bolnico, helikopterje za gašenje požarov, pontonske mostove, gradbene stroje in mehanizacijo, transportna sredstva itd. Vse jo to potencial, ki ga lahko država uporablja v vseh pogojih in za vse namene.

Primarna misija Slovenske vojske je obramba Republike Slovenije, resda v sklopu kolektivne obrambe, vendar mora biti sposobna opraviti določene naloge na obrambnem področju. V modernem času prihaja na področju varnosti do pomembnih premikov in pojavov. Vojska začenja prevzemati določene policijske naloge, kar je razvidno iz delovanja Slovenske vojske na misijah kot tudi med lanskoletnim migrantskim valom, po drugi strani pa se začenjajo militarizirati tudi policije zaradi razširjenih nalog in problemov z migranti. Vse to postavlja pred Slovensko vojsko nove naloge, usposabljanja in novo opremo. Državljani ob meji s Hrvaško si lanske jeseni takorekoč niso mogli zamisliti mirnega spanca med migrantsko krizo brez prisotnosti vojakov, kar postavlja Slovensko vojsko v posebno vlogo, ki ni samo suhoparno vojaška. Tu pa prihajamo do bistva problema: da bi bila Slovenska vojska sposobna izvajati vse te naloge, mora biti ustrezno opremljena in usposobljena, kar v preprostem jeziku pomeni, da potrebuje denar.

Politiki so s figo v žepu nekaj let po vstopu v NATO začeli zmanjševati sredstva za obrambo. S tem so vplivali na bojno pripravljenost, ki se šele danes, ko so razmere že kritične, omenja v medijih. Slovenija je zadnja na seznamu članic te zveze glede na investicije na obrambnem področju. Začelo se je z ministrom za obrambo Antonom Grizoldom, ki je oblikoval nekakšne Ciljne razvojne projekte (CRP), prek katerih je kanaliziral sredstva v Fakulteto za družbene vede in druge fakultete. To pomeni, da namenska sredstva sploh niso bila uporabljena za obrambni sistem (opremljanje, usposabljanje, modernizacija), temveč so se porabila za CRP, v katerih so včasih pokrivali smešne raziskave, ki jih povprečen srednješolec lahko najde na internetu. Seveda se je s tem finančno bogatilo določene fakultete, medtem ko je Slovenska vojska ostajala brez nujnega denarja. Raziskovali so se elementi in stanje vojske, ki so osnovna naloga poveljnikov in generalštaba, porabljala so se sredstva, ki bi lahko rešila določene vrzeli v sistemu vojske. Sreča je bila zgolj v tem, da je bilo takrat denarja relativno veliko in da se nihče ni zmenil za to. Zanimivo bi bilo dobiti od Ministrstva za obrambo seznam vseh CRP in navedenimi sredstvi, ki so jih prejele fakultete in inštituti.

Kalvarija za Slovensko vojsko se pa začenja z naslednjim izrednim teoretikom, in sicer je bila po Grizoldu to Ljubica Jelušič. Poleg tega, da se je vtikovala v najmanjše podrobnosti in poleg želje po nadzoru, je gospa Jelušič na pomembne položaje postavljala svoje diplomante na pomembne položaje. Jelušičevo “odlikuje” tudi to, da je v svojem mandatu zmanjšala sredstva za obrambno področje za okoli 200 milijonov evrov, medtem ko so vsa ostala ministrstva v tedanji Pahorjevi vladi v teh letih povečala svoje proračune za okoli 18 %. Skratka, Jelušičeva je mislila, da se lahko s tem denarjem kupi “politično moč”. Njen šef je bil tedaj Borut Pahor, vrhovni poveljnik Slovenske vojske pa predsednik države Danilo Türk, ki je pogosto deloval, da mu je v zvezi s Slovensko vojsko vse nekako odveč in ga kot drugorazredna tema ne zanima,.

Središče problema so vojaški voditelji, ki so vse to mirno opazovali, trpeli in predvsem molčali. V času drastičnega zmanjševanja sredstev za obrambo je bil načelnik generalštaba Alojz Šteiner, ki je sicer slovel kot strokoven in oster načelnik, vendar takrat ni mignil niti s prstom, da bi preprečil strmo pot navzdol. Z nekaj sarkazma lahko ugotovimo, da Jugoslovanski ljudski armadi ni uspelo popolnoma razorožiti Teritorialne obrambe, to pa zato uspelo našteti ekipi povsem razstaviti Slovensko vojsko. Toda od neposredno odgovornih se danes nihče noče opredeliti do svoje vloge v tej ponižujoči “razorožitvi” naših oboroženih sil. spreneveda in igra presenečenost in jim ni mar. Generalmajor Šteiner danes uraduje na Zvezi častnikov Slovenije in poskuša še vedno vplivati na razmere v Slovenski vojski ter obrambi, nekdanji predsednik Türk (precej neuspešno) kandidira za generalnega sekretarja OZN, aktualni predsednik Pahor pa je vrhovni poveljnik vojske, ki ni sposobna izvajati svojega osnovnega poslanstva.

Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:

3 komentarji

  • Berem: “Središče problema so vojaški voditelji, …”

    Se ne strinjam. Trdim, da je sicer res, da naših vojaških voditeljev ne moremo postavljati za vzor, kdor pa njih krivi za sesuto vojsko, vojsko samo pomaga uničevati.

    Odgovornost nosi vedno tisti, ki ima oblast. To pomeni, kdor ima moč prisiliti druge, da naredijo to, kar sicer ne bi. To pa so legalni predsedniki vlad, naj jih naštejem:
    Miroslav Cerar ml. od 2014
    Alojz Peterle 16. 5. 1990 – 22. 4. 1992
    Janez Drnovšek 22. 4. 1992 – 7. 6. 2000
    Andrej Bajuk 7. 6. 2000 – 30. 11. 2000
    Janez Drnovšek 30. 11. 2000 – 19. 12. 2002
    Anton Rop 19. 12. 2002 – 3. 12. 2004
    Janez Janša 3. 12. 2004 – 21. 11. 2008
    Borut Pahor 21. 11. 2008 – 10. 2. 2012
    Janez Janša 10. 2. 2012 – 20. 3. 2013
    Alenka Bratušek 20. 3. 2013 – 18. 9. 2014

    Sem koga izpustil? Se opravičujem in prosim, da popravite spisek.

  • Igor MB

    Res so takoj po osamosvojitvi insiderji pokradli oborožitev slovenske vojske. Pogosto je bile kraje tako prozorne kot dandanes nedelovanje pravosodja v primeru tajkunov.

    A je po drugi strani smešna izjava, da si Slovenija ni sposobna zagotoviti varnosti. Morda finančne res ne, ker je vse premoženje že v davčnih oazah. A da bi bila naša varnost ogrožena, jo mora nekaj ali nekdo ogrožati. No, takšnih resnih groženj pa ni. Razen morda v paranoični glavi kakšnega generala, ki mora upravičiti finansiranje.

    Ne, ne zagovarjam neodgovornosti do v paktu NATO prevzetih obveznosti za kvalitetno sodelovanje v misijah. Edina izjema je po mojem mnenju prevzeta obveznost porabiti 2% BDP za vojsko. V zadnjem desetletju se je edina resna grožnja dejanskemu obstoju samostojne Republike Slovenije zgodila v času premierke Alenke Bratušek, ko so borzni špekulanti poskušali obrestno mero na slovenske dolgove spraviti čez 7 odstotkov letno. To špekulacijo niso spodbujale ne sosednje države, ne znane promotorke terorizma in celo ne Rusija. Pač pa se iz “prijateljske” strani… Vprašanje je, koliko je pri tem sodeloval celo iz Slovenije nakraden kapital. Pred njim se definitivno nima smisla braniti z več tanki.

    Še od teh patrij, kar jih imamo, bi bilo smiselno kakšno odstopiti policiji. V zadnjem letu bi en policist manj izgubil življenje, če bi te oklepnike uporabljali tisti, ki dejansko branijo našo državo.

    • Ti si tipičen levak, kjer so vse drugi krivi, razen komunajzerjev.

      Komunajzerji so uničili našo vojsko, kot obresntne mere postavili v nebo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI