Objokujemo elito, ki jo je revolucija pobila

Peter Sušnik 2.10.2016 15:35
 

teharjeDvomim, da bi se na kateri izmed naših spominskih slovesnosti v preteklosti zbirali s tako mešanimi občutki, kot jih občutimo danes. Kdo bi si mislil, da bomo po petindvajsetih letih življenja v lastni državi, rojeni v demokraciji, soočeni z vprašanji, ki posegajo v same temelje naših prepričanj: političnih, kulturnih, moralnih in celo verskih? Da bi naš današnji trenutek v prostoru in času lahko dojeli in opredelili, se najprej pogovorimo o tem kdo smo in kaj nas opredeljuje.

Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem.

Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma, naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo in jo ustrezno popravi.

Čakamo, da slovenska zgodovina 20. stoletja postane odraz resnice: bili smo napadeni od zunaj, a so nas zaradi revolucije napadli tudi sonarodnjaki, ki so se postavili nad človeka, nad narod in nad Boga. Izzvali so odpor, ki so ga z ukradenim monopolom nad resnico obsodili in brez milosti pobijali, preganjali, ustrahovali in zatirali.

Ko užaloščeni čakamo zadnjih 25 let, se v nas poraja utemeljen sum, da ta država ni nova, demokratična in naša, ampak le metamorfoza prejšnje. Kako naj si drugače razložimo dejstvo, da ob več sto znanih lokacijah morišč in prikritih grobišč ter množici okostij z jasnimi znaki nasilja, družba v tem še vedno ne preprozna sistematičnega zločina, ki bi ga enoglasno obsodila? Je sploh mogoče, da med nami živijo ali so živeli izvrševalci, odločevalci, pomočniki in očividci tega sistematičnega zločina, ki v vseh teh letih ne čutijo potrebe, da bi se svojih dejanj spovedali in pokesali ter z iskreno željo po popravi krivic pomagali, da bi se dejstva ugotovila? Bridko je spoznanje, da je ta kolektiven zločin tako velik, da je bil zanikan in prikrit, da je bila pred spremembo oblasti sistematično očiščena vsaka evidenca in s strahom zapovedana pozaba vsem, ki bi lahko kaj o njem povedali. S tem se je zločin zagrešil tudi nad današnjo mlado državo, ki ji je naloženo breme shizofrenega odnosa do lastne preteklosti.

Kdaj lahko pričakujemo izpolnitev naših pričakovanj? Kar smo si predstavljali kot samoumevno zaradi osnovne človeške poštenosti in narodove izkušnje s totalitarnim režimom (jasno obsodbo revolucije, odgovornost zločincev, vrnitev dobrega imena pobitim in preganjanim) se ni zgodilo in ne kaže, da se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Kakor otrok odrašča in prihaja do lastnih spoznanj, tako naša država očitno potrebuje čas in zrelost, da doseže spoznanje o lastni zgodovini. Naša naloga je, da k temu prispevamo in od družbe vztrajno terjamo opredelitev do resnice in dejstev, ki jih poznamo. Eno izmed področij, kjer se to opredelitev terja, je tudi odnos do mrtvih.

Pred nami je do zdaj najbolj resen in hkrati največji poskus države, da enega izmed največjih odkritih morišč uredi v skladu s civilizacijskimi normami zahodne krščanske kulture. Sedem let po javnem odkritju rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem je država lovila sapo in iskala pogum, da se s tem odkritjem sooči. Pri tem iskanju je državni aparat pozabil na ključno stvar: da je to naloga naroda in javnega dialoga. Reševalo se je tehnična vprašanja, pozabilo se je na čustva žalujočih sorodnikov.

Država je sprejela načrt, po katerem bo množično morišče Huda jama v celoti raziskano, trupla pokojnikov (tudi iz jaškov) bodo iznešena, deležna ustrezne forenzične preiskave z namenom zagotovitve možne identifikacije ter posamično pokopana. Da bi se delo v jaških lahko začelo, je potrebno že najdene žrtve iz rudnika pokopati. Kam?

Danes stojimo v Spominskem parku Teharje, nedokončanem spomeniku, ki mu je avtor predvidel tudi vlogo simboličnega pokopnega mesta. Žal ta spominski park za zdaj ni opredeljen kot pokopališče. Žal ta spominski park ni urejen kot grobnica ali kostnica. Žal tu teh, skoraj 800, žrtev iz rudnika Huda jama jutri ne moremo pokopati, saj kaj takega pravno ni mogoče.

Ali naj se z izkopom in pokopom žrtev čaka do ureditve Teharij? Protislovna ugibanja o identiteti žrtev in hkratno zagotovilo, da bo storjeno vse kar forenzična stroka zna, da bodo trupla sledljiva, njihova identifikacija možna ter zavedanje, da smo kot katoličani dolžni mrtve pokopati, sta prevesili tehtnico na stran nadaljevanja del v rudinku Huda jama. Zaveza države je, da bo uredila Spominski park Teharje in ob koncu izkopa žrtev tu omogočila pokop njihovih identifikacijskih vzorcev. Seveda smo nejeverni: vajeni smo prelomljenih obljub, drugorazrednosti, prezira. Toda naša dolžnost je državo držati za besedo in ji ne nasprotovati v izvedbi častnih dejanj.

Nevarnost je, da v tem slutimo prevaro in v pogrebu pokojnikov politično potegavščino.  Morda se bojimo, da gre za poslednji udarec po mrtvih in klofuto živim sorodnikom.

Kaj pa, če ne? Kdo bo v tem primeru dal odgovor pred Gospodom, če bomo krivi za nepokopane tisoče?

Poudarjam kar je že 25 let zapisano kot zaveza Nove Slovenske zaveze: razgrniti resnico in dokazati zločin nad mrtvimi; poiskati mrtve, jih krščansko pokopati in njihova imena zaznamovati.

Od nekdaj smo bili za to, da žrtve iz morišč prenesemo v domače grobove, kjer bi bilo to možno. Prizadevamo si, da bi v državno zavest stopile vse žrtve, ki družinskega groba ne bodo našle. Ta zavest lahko pride do izraza s častnim pokopom v glavnem mestu ter ustreznem spomeniku žrtvam revolucije. Sprevrženi spomenik, ki zdaj nastaja v središču Ljubljane, nas od tega oddaljuje.

Vsem, ki zaradi upanja ali prepričanja, da v rovu sv. Barbare leži njihov ljubljeni in pogrešani sorodnik, in se ne strinjajo z odločitvijo države, da izkopane neidentificirane žrtve pokopljejo v Maribor, izrekam globoko obžalovanje, da kot civilna družba nismo bili dovolj močni, da bi dosegli drugačno odločitev. Hkrati pa izražam tudi svoje osebno prepričanje, da bo v danih razmerah to najhitrejša pot k potrditvi vaših domnev, saj se bo lahko z identifikacijo žrtev začelo prej, kot če bi čakali na ureditev Teharij.

Pot do te identifikacije bi lahko bila še krajša, a v to bi se morala vključiti tudi Zveza borcev NOB in njihovi somišljeniki ter dokazati, da izrečene besede obžalovanja zločinov tudi resno mislijo: naj pozovejo svoje člane in podpornike k pričevanju, naj poiščejo evidence taborišč in zapornikov ter transportov, naj razkrijejo vse kar je zaradi zaveze molku zakrito.

Trupla iz slovenskih morišč bodo ta molk obsodila. Vsak izmed nas ima pred seboj odločitev glede udeležbe na predvidenih pogrebnih slovesnostih. Bodo razlogi za izostanek dovolj tehtni, da bo vest mirna? Prizori iz Hude jame, Krimske jame, Košnice, Konfina, in vseh naslednjih odkopanih slovenskih krajev groze, bodo mitologijo zadnjih 70 let omajali in pred družbo in državne voditelje postavili jasno vprašanje: kje najdete razloge, da revolucije ne obsodite, saj je zločin tako očiten?

Pogrebne slovesnosti bodo s tem vprašanjem postavile tolikokrat zlorabljeno besedo “spravo” v povsem nov kontekst. Naša naloga je, da resnico in bolečino iz naših spominskih slovesnosti prinesemo kot naš prispevek za novo poglavje slovenske zgodovine.

Pripis: besedilo je nagovor udeležencem spominskega srečanja v parku Teharje.

 
Značke:

59 komentarjev

  • “bili smo napadeni od zunaj, a so nas zaradi revolucije napadli tudi sonarodnjaki”

    Zaradi revolucije in kolaboracije. V Sloveniji smo imeli okupacijo, kolaboracijo, revolucijo in posledično tudi državljansko vojno.

    Lahko si pa tudi postavimo vprašanje, kako je mogoče, da je komunistična partija, ki je bila pred vojno politično povsem irelevantna in celo nezakonita, z okupacijo pridobila na pomenu do te mere, da je dejansko na koncu lahko prevzela celo oblast. Odgovor je tu seveda jasen. Predvojne vodilne politične stranke s KC na čelu, ki je pač imela pomemben vpliv, so pač ob okupaciji namesto na upor igrale na taktiko kolaboracije in se na koncu, seveda tudi na škodo vsega slovenskega naroda, pač pošteno opekle. Izvirni greh je torej prvotno na njih. Drugi je pač seveda ta, da se se komunisti po koncu vojne niso odločili za demokratični sistem, tako kot npr. v Franciji in Italiji, kjer so tudi bili vodilna osvobodilna organizacija.

    Tako da to elito lahko tako objokujemo kot hkrati ožalujemo, da je pač namesto upora sprejela kolaboracijo z okupatorjem in s tem tudi odprla prosto pot komunistični revoluciji ter 45 letnemu enoumju. Žal. So pač bolj razmišljali o oblasti, kot o usodi naroda, enako kot komunisti.

    • Franc Mihič

      Komunisti so začeli z revolucijo med okupacijo. Že l. 1941 so pričeli z revolucionarnimi dejanji, to je z likvidacijami drugače mislečih. Naravno je, da so se v obrambo preživetja l. 1942 pojavili proti revolucionarji, vaške straže. Revolucionarji so po kapitulaciji Italije masovno uničevali proti revolucionarje in nastali domobranci.
      Številke žrtev med 2. sv. vojno in po njej, med Slovenci, so zgovorne. V seznam žrtev med 2. sv. vojno in po njej, Inštituta za novejšo zgodovino, je vpisanih 99.706 žrtev. Največ so jih zakrivili nemški okupatorji, 31.000 žrtev. Skupaj s povojnimi poboji je komunistična stran povzročila približno 24.000 žrtev. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor je zakrivil smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah. Rdeča armada je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
      V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev, kar vse nazorno kaže, koliko je bilo upora proti okupatorju in koliko so ogromne žrtve med Slovenci posledica državljanske vojne in zmage revolucije. Komunisti so ves čas okupacije zasledovali svoj cilj, to je prevzeti oblast in postaviti nov režim po vzoru SZ in Stalina, kar jim je uspelo, seveda ne glede na ceno.

      • Večino žrtev so povzročili komunisti. Tudi tiste civiliste in številne partizane, ki so jih okupatorji pobili, so reakcija (ali dogovor) na namenske provokacije komunistov (tipični primer so Dražgoše in številne vasi na Dolenjskem in kasneje drugod. Pri bitkah pa so v ogenj pošiljali kmete sveže mobilizirane ali pa so bili vojaško podkovani kot šalabajzerji.

    • Franc Mihič

      Pobiti v imenu revolucije,zaslužijo spomin in spravo, sobivanje različno mislečih. Državljanska vojna je tragedija vsakega naroda.
      V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so bili storjeni na eni in drugi strani. V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda. V državljanski vojni ni potekal spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč je potekal spopad med privrženci različnih družbenih ureditev, to je med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
      Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez je sicer letos dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah.
      Ponovim dejstva. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
      Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije, pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
      Metropolit Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
      Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je na spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika RS Boruta Pahorja jasno in glasno povedal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
      Kdaj bo tudi kardinal dr. Franc Rode vedno povedal, da je bil med NOB tudi upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna? Da ne bo govoril samo o revoluciji?
      Spoštujmo upor proti okupatorju in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Le ta dejstva vodijo do sprave.

    • Kapodistrias

      Prvo in dokazano kolaboracijo so izvajali boljševiki. Povsem zmotna je trditev, da se je to dogajalo le do 22. junija, napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. Dogajala se je dejansko ves čas vojne. Kaj pa je kaj drugega kot kolaboracija dogovorjeni skupinski napad italijanskega topništva in partizanov na Turjak, na popolnoma legalno Jugoslovansko vojsko v domovini (boljševiki ji rečejo plava garda), ki se je pripravljala, da gre pričakat zaveznike ob napovedanem izkrcanju na Jadranu. Ali pa skupinsko rušenje gradu v Žužemberku, pa dogovorjena pasivnost italijanske vojske ob obkoljevanju in požigu gradu na Dobu s strani Gubčeve brigade (smrt je doletela 8 članov ugledne in domoljubne Mavsarjeve družine, tudi še mladoletno hčerko – po nekaterih pričevanjih so jih še žive pometali v ogenj!). Ali ni kolaboracija tudi dogovorjena pasivnost partizanov na soškem koridorju, po katerem so Nemci dovažali pomoč svojim silam na Jadranu? Ali pa neuspeli poskus dogovora, da bi partizani in Nemci z združenimi močmi udarili po zaveznikih ob izkrcanju na Jadranu; vseeno pa so partizani zatem pustili Nemcem popolnoma prosto pot za utrjevanje obrambe na Jadranu – tudi zato ni prišlo do izkrcanja. Naštevali bi lahko še in še. In koliko je bilo skupnih dogovorjenih oboroženih akcij Nemcev in protirevolucionarjev? Silno malo ali skoraj nič, tako da so lahko tisti, ki vsiljujejo neko namišljeno kolaboracijo protirevolucionarjev z okupatorji, čisto tiho. Zgodovina, seveda tista resnična, jih demantira.

      • “Kaj pa je kaj drugega kot kolaboracija dogovorjeni skupinski napad italijanskega topništva in partizanov na Turjak, na popolnoma legalno Jugoslovansko vojsko v domovini (boljševiki ji rečejo plava garda), ki se je pripravljala, da gre pričakat zaveznike ob napovedanem izkrcanju na Jadranu.”

        Italija je 3. septembra podpisala kapitulacijo in od takrat dalje seveda ni bila več okupator. Obleganje na Turjaku se začelo 16 dni kasneje. Italijanska vojska je seveda “sodelovala” bolj kot ne pod prisilo in je bila pod poveljstvom partizanov. Je pa ironično to, da so enote, ki so se zatekle na Turjak v času, ko so italijani dejansko bili okupator, bile italijanski vojski za hlapce. Potem so jih pa dejansko gospodarji pomagali uničit.

        Tudi zanimivo, da naj bi partizani kolabirirali z Nemci, čeprav so jih Nemci pobili na tisočem zgoraj je številka 31.000, vključno seveda z civilnimi podporniki in simpatizerji. Čudna kolaboracija, ni kaj. Ampak seveda je to tako, če pač pojma kolaboracije, o kateri je tu govora, človek ne razume. Ni vsako sodelovanja med vojskujočimi stranmi zločinsko, npr. začasni dogovori o nenapadanju, prekinitvi ognja, izmenjava ujetnikov ipd., ker gre pač za obojestranski interes. To seveda ne pomeni, da gre za kakšno medsebojno sodelovanje v smislu pomoči eden drugemu, ampak gre preprosto za lasten interes. Pasivnost Italijanske vojske v več primerih pač kaže samo na to, kako so ti gledali na svoje hlapce. Normalno, da jih za njih ni brigalo dosti več od tega, kot jim je bilo v interesu. In v interesu Italije je seveda bilo, da se pač pač slovenci med seboj sami pobijejo. Zakaj bi Italijani pomagali nekim slovenskim vojaškim enotam, če je bil njihov cilj dejansko iztrebiti Slovence na svojem ozemju? To nekaterim pač očitno ni jasno. Tako italijansko kot nemški okupator je na slovenske pomagače seveda gledal kot hlapce in nič več od tega.

        Tako da ne moremo vojaško taktičnih dogovorov enačiti z dejansko kolaboracijo. Partizani niso bili podrejeni okupatorjevim silam, od njih niso prejemali niti ukazov, niti vojaške ali kakšne druge pomoči, kar seveda obratno ne velja – t.i. protikomunistične sile so vse delovale pod okriljem okupatorjeve vojske, so ji torej bile podrejene. Okupator pa ni preganjal le komunistov, ampak vse domoljube. Partizani so se z okupatorjem tudi spopadali, kar za drugo stran spet ne velja. Če pač človek v tem ni sposoben videti razlike, potem je to njegov problem. Skratka, zgodovino je treba najprej poznati in razumeti.

        • Aladar – Ladko,
          da ne boste več govoričili v prazno, se boste morali najprej vsestransko poučiti o različnih zgodovinskih dejstvih in dogodkih, ne da samo ponavljate lažnive govorice, katerih razširjanje je nekoč predpisala nekdanja komunistična oblast, da je z njimi mogla preglasiti prava zgodovinska dejstva.

          Dr. Peter Urbanc: Partizani in kolaboracija v Sloveniji

          http://www.zaveza.si/partizani-in-kolaboracija-v-sloveniji/

        • Več o partizanskem sodelovanju z okupatorjem boste izvedeli v knjigi Sodelovanje partizanov z okupatorjem, katere osrednji del je delo srbskega zgodovinarja Miloslava Samardžića, odlomki iz knjige pa so že bili ponujeni v branje na Časnikovih straneh:

          http://www.casnik.si/index.php/author/miloslav-samardzic/

          • Nič na teh linkih ni ovrglo tega, kar sem napisal. Ne ločuje se med taktično kolaboracijo in dejansko. Še enkrat, naj ti, ki pametujejo o kolaboracijo partizanov z okupatorjem pojasnijo več deset tisoč pobitih partizanov in njihovih podpornikov in simpatizerjev s strani tistih, s katerimi naj bi kolaborirali. Če so partizani tako kolaborirali z Nemci in ostalimi okupatojri, zakaj so se ti z več ofenzivami trudili ujeti oz. ubiti vrhovnega poveljnika partizanskih enot? 🙂 Neverjetno, kako nekaterim ideologija povsem ohromi zdrav razum.

            Te ideološke nebuloze tako ne prestanejo niti testa zdrave pameti. Za zločinsko kolaboracijo gre v primeru, ko se okupirana stran vojaško podredi okupatorju in v okviru njenih enot in pod poveljstvom izvaja akcije, ki so prvenstveno v korist okupatorja in seveda na škodo okupiranega naroda. Tega partizanske enote niso nikoli počele, bistvo t.i. protikomunističnih enot pa je bilo ravno v tem, da so bile neposredno pod povejstvom in nadzorom okupatorja. Bili so njihovi hlapci. Nič več od tega. To je kolaboraciji v tem zločinskem smislu in nič drugega.

          • Zdravko

            Daj že nehaj prepevat internacionalo.

          • “Prepevam” zgolj dejstva.

            Lahko mi pa odgovoriš na preprosta vprašanja. Če je s strani partizanov obstajala kolaboracija, ki se jo primerja z kolaboracijo, ki je kot kolaboracija priznana v svetovnem merilu, torej to ni nekaj, kar si mi tu izmišljujemo, potem zakaj so se partizani skrivali v gozdovih, OF delovala ilegalno ipd., domobranci in ostali kolaboracionisti pa ne? Če je oboje isto, zakaj je okupator vodil vojaške in druge akcije proti partizanom in njihovim podpornikom, ne pa tudi proti domobrancem in ostalim kolaboracionistom? Če je oboje isto, zakaj je okupator pobil okoli 30.000 slovencev, ki so bili tako ali drugače povezani z NOB, ne pa tudi tistih, ki so bili povezani z domobranstvom in ostalo kalaboracijo? Bo šlo? 🙂

            Tako da saj pravim, zdrav razume je tu dovolj, da ločimo zrnje od plevela.

          • In nenazadnje, zakaj so potem zavezniške sile podpirale partizane, ne pa tudi domobrancev in ostalih kolaboracionistov? Torej so tudi zavezniške sile kolaborirale s Hitlerjem? A so tudi oni prepevali internacionalo? 🙂

          • Zdravko

            Domobranci so se tolkli s komunisti. V tem ni nobenega zločina.

          • Nekje do 1944 so zavezniki predvsem podpirali četnike ali plavo gardo ali kraljevo vojsko v domovini. Ne partizanov.

          • V klasičnih spopadih domobrancev s partizani ni nobenega zločina. Tudi obratno ne. Če je spoštovano mednarodno vojaško pravo.

            Obračunavanje z ujetniki in obračunavanje s civili je zločinsko. Pa kdorkoli ga počne. Tudi v vojni ali tik po njej. Počeli so pa to konkretno eni in drugi. Ne trdim, da vse partizanske ali vse protirevolucionarne enote.

            Vsekakor so eni in drugi že med vojno imeli na vesti zločinsko kri obračuna z nekaj tisoč žrtvami izven vojnega spopada. Po končani vojni se ve, kolikokrat so komunisti to številko še genocidno pomnožili. V šestmestno številko.

          • Zdravko

            Tako so jo pomnožili, da je tista druga skorajda zanemarljiva. De ne omenjam, da je tudi zelo sumljiva. Komaj komu so sodili za te zločine, preiskav pa sploh ni bilo nobenih. Tako “številni” zločini so to bili.
            Na drugi strani pa vemo kar imamo.

          • Aladar – Ladko,
            Samardžićeve knjige – kaj knjige, niti odlomkov, objavljenih na Časniku! – niste prebrali, pa že vse veste o njeni vsebini. To zmorejo samo pametnjakoviči posebne sorte.

            Ker nimate niti enega protiargumenta, s katerim bi spodbili resnico o partizanski kolaboraciji z okupatorjem, ste se lotili relativizacije pojma kolaboracija in ga domiselno razdelili na “taktično in dejansko kolaboracijo”.
            Vendar pa vaše sprenevedanje ne more spremeniti vsebinskega pomena partizanske kolaboracije z okupatorjem.

          • Kolaboracija med Hitlerjem in Stalinom je bila dejansko skoraj izključno taktična. Samo komunisti, velika večina njih, tudi slovenskih, so bili po naravi tako slepo lojalni moskovski centrali, da je ta taktična poteza za njih pomenila vrednostno ideološko direktivo.

            Pretežno taktično so z okupatorjem sodelovale slovenske protirevolucionarne sile. Četniki manj, vaške straže in domobranci bolj. Za razliko od ustašev, ki so bili ideološko fašistoidni ali celo fašistični. Sodelovali so protrevolucionarji z okupatorji v samoobrambne namene. A če sledimo protikomunističnim govorom nekaterih vodilnih v domobranstvu, recimo ostro protižidovsko retoriko, se ne moremo znebiti vtisa, da je tudi del te kolaboracije presegel zgolj taktični okvir.

          • “Domobranci so se tolkli s komunisti. V tem ni nobenega zločina.”

            V tem ga seveda ni. Ampak domobranci se niso tolkli le s komunisti, ampak so se tolkli pod okriljem in poveljstvom okupatorja, katerega namen ni bil le uničenje komunizma, ampak slovenski narod kot tak in pri tem so jim domobranci tudi pomagali. Tega dejstvo očitno nekateri ne registrirate. V NOB in med njihovimi podporniki je bilo 15% komunistov, kar v osnovi pomeni, da so domobranci s podporo in pod poveljstvom okupatorja večinoma izvajali nasilje nad slovenskimi domoljubi, ne komunisti. 🙂 Če bi to bilo zgolj v okviru državljasnke vojne, torej bi šlo za politični spopad, bi človek še razumel, ampak da lasten narod s politično računico uničuješ pod poveljstvom okupatorja, je pa lahko samo zavržno dejanje.

            Tako da vas vprašam. Če bi se kdo od slovenskih političnih strank leta 1991 aktivno postavil na stran JLA, kako bi to opisali? Izdaja, a ne? Zakaj vam zdrava pamet in logika odpove, ko gre za enako oz. še hujše dejanje med 2. svetovno vojno?

            “Nekje do 1944 so zavezniki predvsem podpirali četnike ali plavo gardo ali kraljevo vojsko v domovini. Ne partizanov.”

            To je seveda bilo iz razloga propagande in zavajanja, ki jo je vlada v izgnanstvu izvajala v Londonu. Ko so zavezniške misije zadeve preverile na licu mesta, in to že leta 1943, jim je bila sitacija jasna.

            “Samardžićeve knjige – kaj knjige, niti odlomkov, objavljenih na Časniku! – niste prebrali, pa že vse veste o njeni vsebini. To zmorejo samo pametnjakoviči posebne sorte.”

            Zakaj bi jo prebral? Če si jo ti prebrala, mi lahko poveš za primer, ko so se partizani pod povejstvom in podporo okupatorskih sil borili proti kakšni slovenski vojaški formaciji? Bo šlo? Če ne, potem nima smisla trobezljati neumnosti. Treba se je pač najprej poučiti o tem, kaj je glede kolaboracije spornega, ne pa da se problematizira nekaj, kar sploh ni sporno. Saj domorancem in ostalim kolaboracionistom nihče ne očita npr. to, da se niso borili proti okupatorju, niti v osnovi tega, da so se z okupatorjem o čem dogovorili, ampak se jim očita to, da so pod njihovim direktnim povejstvom, torej kot vojaša formacija v okviru okupatorskih sil izvajali vojaško in drugo nasilje nad slovenskim prebivalstvom in nič drugega. Če bi delovali avtonomno, potem ne bi bilo nobenega problema. To je tista zavržna kolaboracija. Če so partizani počeli isto, potem pač navedi kje in kdaj.

            “Sporno ni samo to, da je bilo dogajanje prikazano zelo enostransko v smislu, da zgodovino pišejo zmagovalci (ali so bili res?), ampak tudi zaradi mnogih popolnoma zamolčanih dejstev.”

            Ja, bilo je enostransko v smislu, da se je pač povedalo samo pol resnice. Kolaboracija je bila dejstvo in kot tako zavržno dejanje – ta del resnice je držal. Glede tega nikoli ne more biti nič spornega. Problem je bil seveda v tem, da se je zamalčalo revolucijo in kasneje povojne poboje. S tem smo pač tudi dobili popolno sliko, torej okupacija, kolaboracija, revolucija, državljanska vojna. To sliko si pa seveda želijo neketeri spremeniti na način, da bi kolaboracijonizem prikazovali v “rožicah”, češ, bili so prisiljeni. Seveda so bili, ker so s kolaboracijo zapravili moralni kapital, kar so ga komunisti izkoristili za revolucijo. Ker jim je bilo jasno, da jim s podporo slovenskega naroda NOB ne bo uspelo uničiti, so se pač obrnili na okupator. Temu pač pravimo kolaboracija.

            Tudi ne vem, zakaj bi v Sloveniji odkrivali toplo vodo, saj je pojav kolaboracije znan dejansko v vseh državah, ki so jih Nemci okupirali. Tam s temi zadevami nimajo problemov. V vseh primerih so obstajale politične sile, ki so se na okupacijo odzvale na način sodelovanja z okupatorjem, ki je v določeni točki iz neke tehnično taktične kolaboracije prešel v aktivno in celo vojaško kolaboracijo. In v vseh takih primerih se je to obsojalo kot izdajo. Tak primer imamo pač tudi v Sloveniji. In glede same 2. svetovne vojne na slovenskem ne bi bilo popolnoma nič spornega, če komunisti po koncu vojne ne bi prevzeli oblast in izvedli zločinov nad političnimi in ideološkimi nasprotniki. Če bi torej leta 1945 izbrali demokracijo, potem se danes o teh medvojnih zadevah sploh ne bi pogovarjali, ker se ne bi imeli o čem, saj bi bile zadeve jasne. Torej vedelo bi se, kdo je bil del odpora in kdo kolaboracije. Zaradi prevzema oblasti s strani komunistov in uvedbo totalitarnega režima se pa sedaj poskuša reletivizirati zločine kolaboracije, češ, bilo si proti vsemu temu. Ja, morda, ampak bili so hkrati za fašistično Italijo in nacistično Nemčijo in delovali njima v korist in to na podlagi neke svoje lastne politične računice. Tako kot vsepovsod druje po Evropi, kjer poznajo kolaboracijo. In vsepovsod po Evropi takšna dejanja pač obsojajo. Tako da seveda lahko razpravljamo o tem, da NOB ni bila le osvobodilna, ampak tudi revolucionarna, ne moremo razpravljati pa o tem, da npr. domobranstvo ni bilo kolaboracionistično in kot tako zagotovo ni imeli niti najmanjšega elementa osvobodilnega boja, ravno obratno, šlo je za očitno proti-osvobodilni boj.

            Tako da glede tega je pač treba ugotoviti le to, da je bila komunistična revolucija zavržno dejanje, da je bila to tudi kolaboracija, pa itak že vemo od konca 2. svetovne vojne dalje. Glede tega nimamo kaj slepomišit.

          • Zdravko

            No, dobro. Ti je vsaj vse zavržno. Tudi to je nekaj. Za nihilista kot si. Ni treba dva metra dreka za sabo puščat.

          • Partizani so bili veleizdajalci, ki so kolaborirali z okupatorjem, to te boli.

            In resnica prihaja na dan. Ti Ladko se pa izdajaš, ko pišeš iste laži.

            Partizani so kolaborirali z Italijani in nacisti.

          • Vse, kar si ti napisal Ladko je ovrženo, zato pa pišeš take dolge neberljive eseje, da bi izpadel verodostojen.

            Komunisti so kolaborirali z nacisti, kasneje pa itak napadali le Slovence.

        • Kapodistrias

          Drži, zgodovino je treba poznati in razumeti. Očitno ste jo vi spoznavali v naših osnovnošolskih učbenikih, pa morda še v kakšni Pirjevčevi in Repetovi knjigi. Zgodovinskih pojavov se resda ne da spreminjati, toda njihova inrepretacija je lahko zelo raznolika. Pri nas je bila žal enoumna in vsiljena s perfidno indoktrinacijo. Sporno ni samo to, da je bilo dogajanje prikazano zelo enostransko v smislu, da zgodovino pišejo zmagovalci (ali so bili res?), ampak tudi zaradi mnogih popolnoma zamolčanih dejstev. Toda stvari se počasi le postavljajo na svoje mesto. Za boljše razumevanje vam predlagam, da se potrudite in preberete Bermanov dosje, skoraj 1400 strani dolgo epohalno delo akademika dr. Aleksandra Bajta. Seveda so mu “vaši” oporekali, da se je šel zgodovinarja, čeprav to po izobrazbi ni bil. Niso pa navedli niti enega samega primera, da se je v čem motil. Ga niso mogli; vse je dokumentirano, in to veliko bolje, kot v naših uradnih učbenikih. Skratka, slovensko novejšo zgodovino bo treba napisati na novo.

          • Tegale naš Ladko ne bo bral, ker ne paše v njegovo ideologijo.

            Bog ne daj, da bi postali domobranci čisti in jim ne bi mogel več očistati zavrženosti dejanj, ki dejansko to niso bila.

            Lahko pa komunajzerjem očitamo vso zavrženost dejanj – pobijanja Slovencev in podpiranja nacistov.

    • slovencsm

      Tako poenostavljenih zaključkov sem videl že mnogo. A problem je ravno v tem, ker država ne omogoči, da bi se zgodovinarji zakopali v dokumentacijo med in po vojni ter tako odkrili pravo zgodovinsko resnico. Vse te domneve temeljijo na posameznih informacijah, ki so jih nekateri lansirali samo za določen namen. Recimo KC je v različnih področjih Slovenije delovala drugače. Na Primorskem je odkrito podpirala Tiger in bojproti fašizmo že pred začetkom 2 svetovne vojne. Tukaj zato teza o kolaboraciji pade že na začetku. V ljubljanski pokrajini je bila zadeva zelo komplicirana. Še preden je sploh prišlo do NOB, je bilo pobitih več kot 20 ljudi, ki so bili podobne nazorske in verske usmeritve. Naključje? Kdo jih je pobil? Na tej osnovi lahko upravičeno sumimo, da je nekdo izkoristil kasnejšo NOB za svoje politične cilje in del prebivalstva prisilil v pat pozicijo. Odprtih vprašanj in domnev je še veliko. Zato naj se najprej zgodovina razišče, potem pa lahko pride še sodba.

    • Takihle bedastih iluminscenc, kot so tvoje @___16:00, bralcem Časnika verjetno ni treba prenašati.

      Predno nadaljuješ s tem, raje preštudiraj kaj o mednarodnem pravu in zmeči vso kardeljansko literaturo v školjko.

      Okupacija Jugoslavije ni bil kakšen turističen izlet nekih levakov, ampak vdor tedaj najmočnejše vojaške sile z njenimi sateliti. Da je lahko nastala takšna sila, je posledica izredno slabe diplomatske aktivnosti Nemčiji po moči primerljivih držav. Sem ne sodi nikakršna Jugoslavija, ampak predvsem Britanija in Francija. Kapitulacije države in razbitje vojske je skrajno resna stvar. Politiki in aktualna oblast je bila okupatorju znana poimensko. Broz in Kardelj ter nekaj sto pajdašev so bili okupatorju deloma popolnoma neznani, se pa vsebolj kaže, da bi nekateri lahko bili tudi agenti Gestapa ali pa vsaj v prijateljski zvezi s Hitlerjevo tajno policijo.

      Torej, ko država kapitulira in je njena vojska razbita, ni bistveno, da začneš takoj streljati po okupatorju iz nekih zased in s tem ogrožati civilno prebivalstvo, ampak je treba stvari najprej mednarodnopravno razumeti. In tedaj edino pravilna logika je bila, da se premagana država tajno vključi v odpor hkrati z državami, ki so imele realno možnost premagati sile Osi. Slovenska politika je tako tudi delala (Dosje Mačkovšek). Zavedali so se, kot se zaveda vsak empatičen človek (ne pa komunist), da je bila okupacija krivična in po koncu vojne pravno nična. Vse ostalo je bila taktika.
      Tako so delale normalne države, če so bile okupirane ali ne.

      Si kaj razumel?

      • “Torej, ko država kapitulira in je njena vojska razbita, ni bistveno, da začneš takoj streljati po okupatorju iz nekih zased in s tem ogrožati civilno prebivalstvo, ampak je treba stvari najprej mednarodnopravno razumeti.”

        Če bi vsi v Evropi takrat “mendarodnopravno” stvari razumeli kot slovenska kolaboracija, potem bi nam še danes vladali “Hitlerji” in “Mussoliniji” v “zmagoviti Evropi” pod poveljstvo Nemčije, kot si jo je predstavljal Rupnik. Slovenija bi pa bila omejena na tarkatno ljubljansko pokrajino, če bi sploh obstajala. 🙂

        “Vse ostalo je bila taktika.”

        Seveda je bila taktika. Taktika, ki je komunistom omogočila organizacijo odpora in taktika, ki je te, ki so se to taktiko šli, na koncu prisilila, da so iz taktične kolaboraciji prešli na popolno kolaboracijo, torej tudi vojaško, saj je pač narod večinsko podpiral NOB in s tem posredno tudi komuniste. Če bi takrat te anti-komunistične sile manj taktizirale in se bolj aktivno vključile v odpor, potem bi lahko Slovenska medvojna in še posebej povojna zgodovina bila povsem drugačna. Ampak oni so pač raje “taktizirali”. Saj tudi komunisti so, ampak očitno bolj učinkovito.

        “Tako so delale normalne države, če so bile okupirane ali ne.”

        Aja, katere pa? V veliki večini Evropskih držav so poznali tako to tvojo “taktično” kolaboracijo kot uporniška gibanja in v veliki večini teh držav so po vojni to “taktično” kolaboracijo opisovali tako, ko je pač treba – izdaja in jo tudi sodno preganjali. 🙂 Imaš pa tudi primer Poljske, ko do kolaboracije dejansko ni prišlo ne na politični, ne na kateri drugi ravni, vsaj ne prostovoljne. Odpor na Poljskem pa je bil organiziran v okviru njihove uradne vojske, ki je sicer bila poražena, ampak so se kljub temu odločili za partizanski način upora in to s podporo vlade v izgnanstvu, torej, situacija je bila podobno razmeram v takratni Jugoslaviji.

      • Ladko, spet lažeš.

        Mednarodno pravo so razumeli tako, kot domobranci.

        In ne kot slovenski kolaboranti = komunisti.

        Le Churchil je imel napačne ljudi na položajih, ki so mu lagali. Sicer bi podprl srbske Četnike s tem pa tudi domobrance.

        Pa razne pravljice o uporu. Saj so se upirali okupatorju v okviru zmožnosti in mednarodnih dogovorov o pametnem uporu.

        Lenko pač laže.

        Taktična kolaboracija, ki je itak ni bilo, še manj je bila izdaja, je bilo nujno delo po mednarodnem pravu in prizadevanje za manjšo represijo okupatorja.

        Komunajzerji so zlorabili vojno – in so zato krivi vsega.

    • Lažnivi jesus,

      Kolaboracija je POSLEDICA revolucije, zato je bilo tako, kot je bilo.

      Ti pa ves čas lažeš, da je bilo obratno.

      V Franciji in Italiji komunisti niso bili vodilni v odporu, ampak so bili minorna skupina, ki ni imela moči.

      De Gaulle je bil desničar.

      Komunajzerjem v Sloveniji pa ni bilo do drugega kot do komunizma in pobijanja ostalih Slovencev.

      Komunistična revolucija je bila PRED kolaboracijo. Kolaboracija pa je bila POSLEDICA revolucije.

  • Objokujejo naj jo starci brez energije, razsodnosti, duha in prodornost.
    Vsak mlad in srednje star človek pa si mora prizadevati, da se osebno in v družbi svoje družine, prijateljev reši iz te ledene socialistične Fritzlove kleti. Če se človek speča z mafijskimi kolektivi in začne sovražiti in prezirati, je zanj konec. Postal je majhno kolesce mašinerije enega kolektiva. Koristen idiot. Ustvarja, misli in gospodari lahko samo individuum.

    • tolmun1 tolmun1

      Pavel,ali ti nimaš starega očeta,stare matere,ostarelih sorodnikov in prijateljev,da s takšno lahkoto brez očitkov vesti pljuješ po starih ljudeh in jih arogantno podcenjuješ in žališ!Očitno še nisi naletel na pravega človeka,ki bi ti na primeren način zaprl usta.Ali bi imel dovolj korajže,da bi nekomu,danes spoštljivemu starcu ki je preživel dve svetovni vojni,upal reči v obraz,da je senilen nadležen starec!Stopi do častitlijvo starega in še vedno vitalnega kritika družbe in velikega SLOVENCA IN MISLECA G.BORISA PAHORJA in njemu enakega velikana slovenske literature G.ALOJZA REBULE in jima pljuni v obraz na tako zavržen način,kot to počenjaš tukaj na tem spletu vsak dan vsaj desetkrat!Prepričan sem,da bodo njuni odgovori častni,brez ošabnosti in žaljivega podcenjevanja,ki ga razen tebe premore kar nekaj pisunov na tem spletu,ki v življenju niso ustvaril nič koristnega!
      Glede na tvoj odnos do starih ljudi,upravičeno sklepam,da ji h zaničuješ,če ne celo sovražiš zato,ker so pri svojih letih še vedno vitalni in polni energije in gledajo na svet z veliko večjo RAZSODNOSTJO IN PRODORNOSTJO,kot tvoja malenkost,ki pisari polna samega sebe podcenjujoče o ljudeh,ki so vsvojem življenju storili marsikaj dobrega in ohranili še tisto malo slovenskega nacionalnega ponosa,ki na žalost zaradi različnih vzrokov doživlja agonijo obstanka!

      P.s. Do gospoda Alojze Rebule,greš lahko tudi z menoj,če boš lahko toliko pogumen!

  • NOV??? Narodno osvobodilna vojna??? Saj te sploh ni bilo!!!

    • Te besede so komunisti ugrabili in naši “desničarji” tega ne vedo ali pa za namen lastnega izvajanja manipulacije ovc namenoma to izvajajo:
      Narodna pomeni ljudska, proletarska
      Osvobodilna pomeni: hlapci niso več podrejeni, ampak “svobodni”, naj bi postali gospodarji (a to niso nikdar uspeli)
      Vojna pomeni državljanjska vojna, revolucija

    • tolmun1 tolmun1

      Za Pavla NOB še traja,če ne drugače nas Pavel poučuje,kaj pomeni kratica morilske
      združbe,ki nima z narodom nobene zveze,razen medvojnih pokolov neoboroženega ljudstva in seveda ropanje tudi!

      • Z eno razliko: danes ne vlada več proletarski razred (ki ga je tudi na začetku vodila rdeča mafija), ampak birokratski razred. Ta razred je množično infiltriran v vseh slovenskih političnih strankah, predvsem v največjih dveh.

  • Komunisti so z okupatorjem kolaborirali tudi z mnogimi izdajami t.i. razrednih sovražnikov. Komunisti so razredne sovražnike pobijali neposredno in posredno v sodelovanju z okupatorjem.

    V Sloveniji upora proti okupatorju praktično ni bilo, bila je samo revolucija. To še vedno dokazuje spomenik revoluciji v Ljubljani. Obstaja samo ta spomenik. Spomenika o zmagi nad okupatorjem ni, ker se s tem komunisti niso ukvarjali. Vse, kar so počeli, je bilo v kontekstu revolucije.

    Vse druge interpretacije so pravljice za otroke in alibiji za zločince in nezaslužene privilegije.

  • Splošno znano je, da so s kolaboracijo z okupatorji prvi začeli nekateri duhovniki RKC, ki so že v prvih dneh okupacije in razskosanja našega ozemlja nemškim in italijanskim okupatorjem izročali sezname domnevnih “komunistov” in njihovih “simpatizerjev” iz svojih far.

    Označevati bolj ali manj upravičeno justificirane kolaborante za narodno “elito” je pa seveda etično sprevrženo in žaljivo do vseh pravih pripadnikov naše narodne elite, tako že pokojnih kot tudi še živečih.

    • Valter,
      vidim, da v vaši glavi vlada prava ignorantska zmešnjava o dogodkih pred in med drugo svetovno vojno.

      Najbrž tudi tega ne veste, da je bila 26. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je primenovala v Osvobodilno fronto šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo v juniju istega leta.
      Do tedaj sta namreč centralna komiteja KPS in KPJ skupaj s Stalinom upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno.

      Dne 22. junija leta 1941 pa je Nemčija prelomila pakt o nenapadanju, sklenjen 23. avgusta 1939 v Moskvi med nacistično Nemčijo pod Hitlerjevim vodstvom in komunistično Sovjetsko zvezo pod Stalinovim vodstvom. Do trenutka nemškega napada na SZ so komunisti vseh dežel verjeli, da bosta Hitler in Stalin s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta izpod imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije.

      Slovenski in ostali jugoslovanski komunisti so v zvestobi Stalinu kolaborirali z nacistično Nemčijo, čeprav je nemško nacistično letalstvo 6. aprila 1941 brez vojne napovedi bombardiralo Beograd in napadlo kraljevino Jugoslavijo, kamor je spadalo tudi slovensko ozemlje.
      A jugoslovanskih oziroma slovenskih komunistov nemški napad na Jugoslavijo ni zmotil, da ne bi še nadalje, dokler ni njihov batjuška Stalin zapovedal drugače, paktirali s Hitlerjem v boju proti imperializmu.

      • Vanja, zmešnjava vlada v vaši, ne v moji glavi. Poleg tega v svojem prispevku pišem o dogajanju v dnevih, ko so v Slovenijo vkorakale vojske štirih okupatoric (Nemčije, Italije, Madžarske in, ne pozabimo, tudi NDH).

        • Valter,
          vi pišete o “splošno znanem”, kar je v tem primeru sopomenka za laži, ki so jih namesto zgodovinskih dejstev med vojno in po vojni razširjali komunisti, zato da so z njimi prikrivali resnico o lastni zločinskosti.

          • O tem, da so določeni RKC duhovniki nemškim in italijanskim okupatorjem že sredi aprila 1941 izročali sezname domnevnih komunistov, je meni pred daljnimi 40 leti pripovedovala moja pokojna babica. Živela je v okolici Ljubljane, bila je verna kristjanka in hkrati odločna protiklerikalka in zavedna Slovenka. Več takih primerov je bilo tudi na Dolenjskem in Gorenjskem. Ne ti meni o komunističnih lažeh!!

          • Zakaj bi aprila 1941 slovenski duhovniki okupatorjem izročali spiske slovenskih komunistov, ki so bili tedaj njihovi politični zavezniki, lepo prosim?!

            Kaj pa sporazum Ribbentrop – Molotov?! Kaj pa dejstvo, da komunistov ni bilo na zoborovanja po celi Jugoslaviji tik pred vojno, kjer so bila zraven protinemška gesla, npr.: ” Bolje rat nego pakt”? Demonstracije, ki so vodile v prevrat prozahodnega generala Simovića.

            Kaj pa dejstvo, da se prve dni aprila komunisti niso odzvali na poziv na splošno mobilizacijo, s katero se je tedanja Jugoslavija odzvala na informacije ( atašeja iz Berlina Vladimirja Vauhnika in ker njemu niso verjeli potem še ambasadorja Iva Andrića), da Hitler 6. aprila pripravlja napad in vdor v Jugoslavijo?

            Kaj pa dejstvo, da so rdeče Trbovlje pozdravile okupacijsko nemško vojsko z nacističnimi zastavami na skoraj vsaki hiši ( a med njimi ni bilo tamkajšnjega župnišča)?

            Nemci so se na celotnem svojem okupacijskem ozemlju najprej spravili nad slovenske duhovnike in druge zavedne intelektualce in voditelje in jih dobesedno izgnale. Komunistom so pa dali mir.

            S kakšnim rezonom tedaj tvoja neumna trditev?!

          • Razen tega je po smrti Korošća in Kulovca ( zadnjega med avionskim napadom v Beogradu) vodilna preostala figura tedanje slovenske politike na domačih tleh, to je ban Natlačen, naročil uničit vse obstoječe spiske predvojnih registriranih političnih prestopnikov ( med njimi zlasti komunistov) in jih ni izročil italijanskim okupacijskim oblastnikom v Ljubljani. V zahvalo so ga komunisti kmalu zahrbtno ( nekdo preoblečen v katoliškega duhovnika) na doma na Mirju spravili na drugi svet.

            Podobno kot se je Lambert Ehrlich že pred vojno izrecno zavzel za izpustitev vsega presitega razvajenega komunističnega barabina Franceta Kidriča mlajšega, zaprtega na Dunaju in jamčil zanj, da se ne bo več ukvarjal s podtalno politiko. Potem ga je pa ta, ki ga je rešil, v “zahvalo” dal leta 1941 med prvimi zahrbtno likvidirat na Streliški ulici v LJ.

            Taka so dejstva izven komunističnega zgodovinopisja, ki je tebi očitno pralo glavo …

          • Zdravko

            To je čisto spregledal, da so bili komunisti Hitlerjevi zavezniki. 🙂 Tako je to, če ti polnijo glavo in srce s strupom.

          • Valter, tisti, ki so Italijanom izdajali spiske komunistom, so delali dobro delo.

            Tista tvoja šunkarka in ne kristjanka, je pač lagala.

            So pa povedali resnico, da so komunajzerji pobijali Slovence že na začetku vojne.

            Seveda pa ne odgovoriš na resnične zločine komunizma in veleizdajo komunajzerjev.

        • tolmun1 tolmun1

          Walter močno si zakorakal v zlagani pravljični svet tvojih rešiteljev in
          biričev tistih,ki niso podpisali dolomitske izjave in zakaj ne,ker NOB-ovec je billahko samo komunist in njim podobni krščanski socialisti
          kot npr.tov Stanovnik,tov.Bučar večni disident /po RP/,Kocbek,ki je bil
          kasneje preganjan kot žival in še veliko bi jih lahko naštel!OF-so se
          pridružili vsi tisti meščanski boržuji,ki so glede na dobro poznavanje oefarskih postopkov zaščitili svoje imetje pred komunističnimi roparji in tatovi,ki je bilo lahko tudi sporno!Walter zakaj ne praznujejo več nekdaj
          veličastnega praznika prvega strela partizanske puške v Šmartnu pod Šmarno goro vprašaj po pavlovo “starce” iz Tacna in Šmartnega!

        • Mater si naiven, če v 21. stoletju razmišljaš v stilu pravljic. Koliko časa pa misliš, da so se sile Osi pripravljale na okupacijo? Kako pa se sploh vojna začne? Misliš, da so Italijani, predvsem pa Nemci, prišli do seznamov potencialno bolj nevarnih ljudi ob času okupacije? Pajade. Kot da si z lune padel, ali nisi nikoli še nič razmišljal? Najmanj leto ali več pred okupacijo so se po tedanji Jugoslaviji klatili agenti bodočih napadalcev in študirali situacijo. Ker so bili ti agenti v prijateljstvu s Kominterno, niso nobenega komunista imeli za nevarnega. Obveščevalci so se ukvarjali s tedanjo oblastjo, nižje pa s tistimi, ki bi v času okupacije lahko predstavljali jedra za odpor. Med temi seznami ni bilo komunistov, ponavljam še enkrat, ker takšni kriminalci, ki jih je že Jugoslavija zapirala, ne Nemcem ne Italijanom niso predstavljali nobene nevarnosti.

      • tolmun1 tolmun1

        Vanja Walter še vedno brani Sarajevo!

    • Diktatura proletariata je v skladu z Marxovo in Leninovo doktrino zahtevala likvidacijo tedanjega elitnega razreda.

      Za likvidacijo teh, večinoma zavednih in domoljubnih Slovencev, je komunistična partija dokazano zlorabila okupacijo. Pobijali so cele družine z otroki vred. To so bili navadni teroristi, ki za nasilen vzpon na oblast niso izbirali sredstev.

      • tolmun1 tolmun1

        In jih še danes ne,sredstva mislim!Eno izmed sredstev je tudi indoktrinirani podmladek ZZBS in še kaj bi se našlo!

    • Lucijan

      Valter, a ti še vedno braniš Sarajevo?

    • Kapodistrias

      Še eden, ki je slovensko zgodovino absolviral z osnovnošolskimi učbeniki.

    • Splošno znano je, da je Valter lažnivec. Prvi so kolaborirali in izdali Slovence kar komunajzerji.

      Stanovnikovega strica so izdali komunajzerji.

      Edina napaka, ki jo je Rožman naredil je, da ni izdal spiska komunistom Italijanom ter tako preprečil komunizma v Sloveniji.

      Narodna elita je bila domobranska, komunajzerji pa sprevrženi in žaljivi do vseh Slovencev.

  • Lucijan

    G. Sušnik, vasa pisanje je žal samo brezplodno tarnanje in nadaljnje razkrajanje demokratičnega procesa. Če se ne motim ste se enkrat lani javmo izrekli proti Janši. Dobro veste, kakšen jezik edino razumejo komunisti – nasilje. Najhujše “nasilje”, ki si ga lahko privoščimo v demokraciji, je zmaga demokratičnih sil na volitvah. Janša je v trenutku, ko mu je kot spontanemu liderju desnice kazalo sijajno, doživel pravi stampedo antifašistične srenje, pri tem pa je zelo sodeloval tudi del desnice, ki je enotnost rušil na vse možne načine. Recimo Poznič, Cestnik, Sušnik … so k rušenju prispevali z javnimi izjavami, da sami ne volijo Janše. G. Sušnik, kako naj vas razumemo? Iz vašega pisanja kriči težnja po pravici, v sami praksi pa ste eden od pomembnih desno usmerjenih rušiteljev enotnosti, pravzaprav Enotnosti, ki bi edina lahko zrušila komuniste in z njimi vse institucionalizirane laži in prevare, ki so jih vsadili v duše, možgane, živčevje in kosti (večno labilnega) ljudstva. Vaše pisanje bo samo naklsadanje, dokler jasno ne objavite programa (predloga), kako se naj stvari spremenijo.

    • Vau! Torej … kdo ne voli Janšo, ruši demokracijo?! Uf! Ta je pa dobra.

      🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂

  • Zdravko

    G. Sušnik, morda bi vam še verjeli, če bi obstajal projekt dokončanja Teharij in bi vedeli na čem smo. Tako pa imamo samo namigovanja kaj je vse narobe in dvomljivo obljubo, da bodo stvari rešene. Po 75 letih hitrost ne more biti argument. Že zdavnaj bi morali izkopati vse kosti iz Hude jame in shraniti začasno. To zakopavanje v nekakšnih “črnih vrečah” kot slišimo je nova skrunitev mrtvih! Vaša ideja o pokopu “identifikacijskih vzorcev” na Teharjih v prihodnje pa ni zdrava, moram reči. Kje ste to še videli?!

    • Jaz se tudi čudim, čeprav v zvezi s tem vprašanjem nočem odrekati dobronamernosti ne Sušniku, ne Dežmanu. Niti predsedniku Pahorju ali Ljudmili Novak. Ne vem, koliko let se je čakalo od odkritja Hude jame. Bi se pa še recimo eno leto počakalo in obenem pohitelo s primerno ureditvijo Teharij. Sanacija enega manjšega pokopnega polja v bližini spomenika ali izgradnja kostnice po zdravi pameti pač ne bi smela biti tak enormen podvig ali nepremostljiva ovira.

      Nenazadnje, vem da nekateri ideje ne marajo, ampak vendar – zakaj bi bilo tako zgrešeno v dolini pred rovom sv. Barbare ob sedanji kapelici urediti vojaško pokopališče? Ob Soči, tudi gori v Trenti imamo taka iz časa 1. svetovne vojne. Sredi narave. Osebno bi bil celo rad pokopan v takem okolju.

      • Zdravko

        To zadnje najbrž zato, ker je teh “grobišč” toliko po celi Sloveniji. Jaz sem proti temu, da je dežela “posejana” s pokopališči. Poleg tega, temu bi težko rekli “vojaško pokopališče”.

  • Da ne boste nasedali dežurnim lažnivcem tukaj gor.

    Ključna dejstva:

    1. Najprej so komunisti po navodilih Stalina kolaborirali z nacisti. In to že preden je bila Jugoslavija napadena. V Trbovljah so naciste ob začetku okupacije pozdravili z nacističnimi zastavami.

    Takrat so se imenovali PIF.

    2. Komunisti so pobijali le Slovence. POSLEDICA tega je da so se navadni Slovenci zatekli k Italijanom, ki so jim pomagali uvesti vaške straže.

    3. Komunistično nasilje se je stopnjevalo in zato so bili prisiljeni uvesti domobranstvo.

    4. Izid druge svetovne vojne je bil popolnoma neodvisen od slovenskih partizanov. Določali so jo predvsem Američani in Britanci – Rusi pa so popravili škodo, ki so jo naredili na začetku 2. svetovne vojne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI