Kramljanje

Zoran Milivojević 1.10.2016 0:01
 

klepetČe opazujemo, kakšen odnos imajo ljudje do kramljanja, jih lahko razdelimo na tiste, ki imajo radi kramljanje, in na tiste, ki se kramljanju izogibajo. Nekateri prezirajo kramljanje, ker ga dojemajo kot pogovor o nepomembnih stvareh in kot neproduktivno zapravljanje časa.

Analiza kramljanja kaže, da je njegov predmet najpogosteje neka površna tema in tudi da razgovor o tej temi ne pelje k rezultatu, temveč se dostikrat to temo hitro zamenja z neko drugo, to pa z neko tretjo. To lahko prikažemo na sledečem primeru.

Ko se dva nepoznana človeka, ki se prvič srečata, znajdeta v neki situaciji, da morata skupaj preživeti nek časovni interval, se že s tem, ko se medsebojno opazujeta, nahajata v komunikacijskem polju.

To polje ima neke svoje zakonitosti: glavna je, da ta dva človeka v tem polju ne moreta, da ne bi komunicirala, zato morata definirati svoj komunikacijski odnos. Kadar se navidezno ignorirata in s tišino preživljata svoj čas, takrat sta se pravzaprav »dogovorila«, da ne bosta govorila.

Če en od njiju poskuša kramljati in drugi samo kratko odgovarja, bo tak pogovor hitro končan: ena stran je »predlagala« kramljanje, druga stran pa ga je »lepo« zavrnila. Tišina, ki tako nastane, je pogosto malce neprijetna, ker se med udeležencema pojavi dodatna napetost.

Glavna funkcija kramljanja je, da zmanjša neprijetnost in »sprosti« socialno napetost med dvojico, ki se ne pozna dovolj dobro. Kramljanje je usmerjeno na čustva udeležencev, ne pa na rezultat samega pogovora.

Zato je kramljanje pomembna družbena veščina, ki deluje tako, da neznancem ni neprijetno v skupnem času in prostoru. Ta veščina vsebuje občutek za mero: kako se kramljanje začne, kdaj je potrebno spremeniti temo, katerih tem se je potrebno izogibati in jih niti ne smemo začeti ter podobne socialne spretnosti.

Ljudje, ki obvladajo veščino kramljanja, puščajo v družbi zelo dober prvi vtis, ker jih družba dojema kot prijetne, zanimive in ljubeznive. Včasih se je uporabljalo poimenovanje govorec za tiste, ki so tako vešči, da s svojim zgodbami zabavajo skupino ljudi.

Potreba po kramljanju se pojavlja tudi med najbližjimi ljudmi, ki so na primer v zvezi ali poročeni. Nemogoče se je stalno pogovarjati samo o problemih in rešitvah ter o temah prihodnosti in smisla. Kadar se take teme pogovora izrabijo, dvojica bližnjih oseb umolkne ali začne kramljati.

Ko nekdo ne mara kramljati, hitro oba umolkneta. V kavarnah opazimo številne pare, ki zelo dolgo molčijo ali gledajo v svoje telefone in tako delujejo odtujeno.

Sposobnost, da s kramljanjem začnemo pogovor, posebno z osebo nasprotnega spola, je posebej pomembna za mlade ljudi, ki so generacijsko naravnani na spoznavanje drugih mladih ljudi.

Tisti mladi, ki ne znajo kramljati, ki jih je sram, da bi prvi začeli razgovor, so obsojeni, da čakajo, da jim nekdo drug ponudi pozornost in pogovor. Pri tem pa še upajo, da bo to naredila prav tista oseba, ki jim je simpatična, ki jim je všeč in zanimiva. Zato je pomembno prepoznati čustveno vrednost kramljanja.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI