Pino Mlakar: čudenje nad lepoto, zaupanje in plesni korak v dvoje

Robert Šifrer 30.9.2016 8:05
 
Pino Mlakar, foto: jadralniklub-nm.si.

Pino Mlakar, foto: jadralniklub-nm.si.

Objavljamo intervju s Pinom Mlakarjem ob 10. obletnici smrti. Prvič je bil objavljen v reviji Plameni.

Še sam ne vem, kaj me je gnalo, da sem se srečal s slovenskim umetnikom, plesalcem Pinom Mlakarjem,ki je večinoma deloval v svetu. Pravzaprav ni bil Pino nikoli sam v umetnosti, vedno je bil eno, v harmoniji z ženo Pijo. Če bi se prej odzval klicu, bi lahko govoril tudi z njegovo ženo Pio, ki je pred kratkim umrla. A takrat so intervjuji z njima kar deževali v medijih. Požiral sem jih, nekaj iskrenega, močnega, privlačnega je bilo v vsej vsebini. Ko sem prihajal k njemu z vprašanji o plesu, o umetnosti, o duhovnosti, o veri, o plesni liturgiji, o njunem 70 letnem harmoničnem odnosu in služenju umetnosti, o Kocbeku njunem prijatelju,.. si kar nisem mogel verjeti, da je šlo vse tako gladko. Prijazno, ponižno in gostoljubno me je sprejel še isti dan po telefonskem klicu.

Še preden sva se vsedla za mizo, mi je kot velik dar izročil njegovo pravkar izdano knjigo pri Mohorjevi založbi: Ples kot umetnost in gledališče. Na platnici knjige je 20 letna bosa lepotica s kratko belo majčko in dolgim zvončastim krilom v plesnem koraku z rokami slavilno odprtimi v nebo. Nežnost, lepota, čudenje, nekaj več! Zaradi svoje ujetosti v sedanji čas, si kar nisem mogel predstavljati, da sta bila Pija in Pino nekoč tudi mlada in tako lepa v plesni harmoniji. Vzemite si čas, danes nima nihče več časa. Vzemite si čas in jo preberite. Na sredi bledega in zgubanega, a dobrodušnega starčevskega obraza s skuštranimi sivimi lasmi, sta sijali dve iskrivi, globoki in žareči očki. Veste, sedaj sem nepokreten, se je verjetno opravičeval, ko je mukoma premikal svoje 94 let staro telo. Še enkrat sem se predstavil in polagal na mizo par primerkov Plamenov, naj bi naredil intervju, za skupnost, ki se sestaja pri Sv. Jožefu.

A, pri Jožefu. Drugi teden ima Jožef praznik. Tam sem bil enkrat na duhovnih vajah. Takrat so bili jezuiti zelo podjetni, imeli so velik vpliv. Teden dni v tišini. Še vedno se spomnim vodila tistega tedna duhovnih vaj: EGO ET DEUS SOLUS (jaz in Bog sama). Velika izkušnja zame. Bilo mi je v razvoj. Sem hvaležen, a tudi kritičen. Danes me to kar malo moti, ta ozek, intimističen, privaten odnos nasproti širini, vesoljnosti. Odnos je bolj kozmičen, širen kot pa govori ta izrek. Ampak o Bogu ne bova govorila, že Judje so pravilno doumeli, da se o Bogu ne govori, ker ga je nemogoče ujeti v opis.

Govoril je počasi, s celim bitjem, tudi s telesom. Od časa do časa se je ustavil iskajoč besedo, glavo je počasi vrtel, dokler se ni v neki poziciji ustavil in poslušal, prisluhnil in čakal. Z rokami in telesom pa je prav tako sledil vsebini, ki jo je kasneje počasi in trezno prelil v besede.

Kdaj ste začeli doživljati klic k plesu?

Veste, jaz sem čisti samouk. Nikoli nisem prej gledal plesa, baleta. Prišlo je čisto samo od sebe v gimnazijskih letih. V tišini sem se razvijal, iz samega sebe. Mama in sestra sta se včasih name razburjale, ker sem napravil nered. Jaz pa sem moral sobo izprazniti, da sem lahko plesal. Nihče me ni obsojal, a so se čudili. A mene je to vzdrževalo, vodilo. Le zakaj ne bi bilo pravilno, le zakaj naj bi bilo grešno? V plesu je neka radost, sproščenost, spontanost. Saj je človek tudi telesno bitje, ne samo duhovno ali duševno bitje.

Bili ste otrok prve svetovne vojne. Leta 1918 ste se preselili v Maribor …

Tam sem hodil v klasično gimnazijo, ko je bil ravnatelj Tominšek. Maribor je bil končno naš. Zavest osvoboditve je nekaj velikega. In Maribor je bil takrat matica slovenske kulturne zavesti. Katoliški tradicionalizem je »gor držal« slovensko narodno in kulturno zavest. Vsa ta Prlekija in zaledje Maribora je dala velike duhovne osebnosti: E.Kocbek, obaTrstenjaka (Matija, Tone), B. Kreft, … Kranjski duh je bil nekako sterilen, neka ujeta urejenost. Maribor je postal nova matica, nov ambient, zelo širok in vendar zelo katoliški. Mi se niti zavedamo ne, kaj je za nas storil Slomšek. Ta duhovščina je praktično gor držala kulturno zavest. Da smo nekaj! Takrat je bilo to zelo pomembno. Prej je bilo vse nemško, sedaj pa smo dobivali slovensko gimnazijo, gledališče… Končno smo dobivali tudi slovenske knjige, iz Jegličevega doma v Ljubljani (le te so obstajale). Kulturna zavest je temelj. A veste, da je bil general Maister pesnik? Njegova odločnost je bila pomembna. Bil je borec kot vojak in borec kot kulturnik.

Nato je vzel knjigo in mi pokazal skupino AO – Akademski Orli. Na fotografiji je okrog 10 mladcev, na peščeni dalmatinski obali. Izvajajo gimnastično – plesne vaje.

Vadili smo ples. Med njimi je tudi Edi Kocbek. Marjan Dobovšek je še edini živ. Čudoviti fantje so to. Velike osebnosti, veliki ljudje, duhovi. AO smo bili tradicionalno katoliška skupina gimnazijcev.

Ples kot ljudski ples je v Evropi razširjen kot ples parov. Toda nekoč je vsako ljudstvo ali narod imelo svoj skupinski ples,. Imeli so ples, ki naj skupnost tudi povezuje, odpira navzven, navzgor …

Plesanje je lastno vsem ljudem po svetu in v celotni zgodovini od davnine do današnjih dni. Osupljivo je dejstvo, da ni bilo ljudstva brez primarnega kultnega plesa. Razlikujemo tri vrste plesa: obredni ali kultni ples, družabni ples (npr. folklora, valček), ter gledališki ples, kateremu se najpogosteje reče balet. Največ raznolikosti je pri gledališkem plesu, najmanj pa pri obrednih plesih. Obredni plesi so skupinski in dostikrat resnobni do obsedenosti po svoji namembnosti.

Spominjam se, kako sem spoznal, da je etnični, ljudski ples nekaj več od frfotavega baletnega razkazovanja. Kot gimnazijec sem na peronu zagledal gručo vojakov. Izgledali so dokaj klavrno, usmiljenja vredno. Dokler ni naenkrat eden potegnil malo piščal in v trenutku smo vsi čakajoči na vlak očarani zrli v to kolo. Fantje se zravnajo, se primejo za roke drug ob drugem, oživijo v doslednem ponavljanju plesnega obrazca. Svojim očem nisem mogel verjeti, naenkrat so bili namesto nebogljenih fantov v opankah pred menoj plemeniti vitezi. V plesu sem vedno iskal vsebino, katere pa imajo tradicionalni plesi veliko.

Zelo me zanima, zakaj v zahodnem krščanstvu ples ni več prisoten v liturgiji. Gib telesa pri maši sploh nima toliko pomena kot beseda (razen pri duhovniku). Pri judih poznamo, kakšen življenski pomen ima ples za skupnost, skupinski ples kot slavljenje Boga. Vsak judovski praznik je slavljenje Boga s plesom cele skupnosti. Nekaj takega živijo še katoličani v Južni Ameriki in Afriki. Skupinska povezanost, ki jo je včasih utrjeval prav ples pa na splošno izginja iz zahodne kulture. Verjetno ste si kdaj zastavljali taka vprašanja.

To me čudi! Kljub temu, da je krščanstvo nekaj širšega, da se bolj skuša približati stvarnosti. Judje so bolj tradicionalisti in se strašno držijo forme. Prav tako mohamedamci. Po drugi strani pa je judaizem erotiko vključeval, ni je iztrebljal zaradi težnje po čistosti. Poglejte Visoko pesem. Umik plesa iz liturgije me je zelo žalostil. Samo še na veliki petek vidimo del plesa, padec duhovnika na tla…Bil sem katoliško vzgojen, ta vzgoja pa na ples gleda kot grešnost. Toda kasneje sem v Psalmih našel ples kot sestavino molitve, v prošnjah in zahvalah Davida Bogu. Veste, telo je povezano z razvratom. Cerkev je večkrat poudarila izrek sv. Avguština: »V plesni krožnici tiči sam zlodij«. Prvi kristjani so imeli veliko plesa do 8. stl. Za ples potrebuješ spontanega človeka. Krščanstvo z vzhoda je še dolgo prinašalo v Rim liturgični ples. Rimska kultura je bila uživaška kultura, sprevržena. Čeprav so Rimljani prinesli univerzalnost, tudi za krščanstvo, so imeli radi ekscese. Tudi homoseksualnost, ki je bila prisotna že pri Grkih. Ti so se je še otepali v nekih etičnih okvirih, a pri Rimljanih je ekscesno izbruhnila. Grki so do etike imeli še neko spoštovanje. Ples so gojili na temeljih etosa in erosa. Tudi pri kipih se vidi, da njihove poze ne bi bile tako dovršene, če Grki ne bi veliko gojili plesa. Že Aristotel je rekel: »Moram plesati, da bom ozdravel.«

Kaj je za vas ples? Komunikacija? Ali ima ples vsebino?

Izraz plesnega giba, gibanja je odsev kozmične harmonije. Ta harmonija pa je sedaj vedno bolj razbita z ekscesi. Kriza v svetu, v umetnosti se kaže skozi seksualizem. Danes težko najdeš umetnostno delo, ki se ne bi začelo ali končevalo v spolnosti.

Vi govorite o dveh podlagah plesa v sodobnem plesu: o erotiki in o Erosu …

Libido (erotika, gon, strast) je pomanjkljiv, trenuten, grabežljiv, posesiven, vase zaprt. Je sam sebi dovolj in nima druge poti kot da išče samo svoj užitek. Umetnost libida ne šteje kot aksedens, ker libido ni ustvarjalen. Kar v umetnosti šteje je Eros. Eros je življenjska sila, ki ustvarja, ki se odpira k drugemu. Eros je srečavanje in je večen. Eros naj bo prisoten na vsakem koraku življenja, v vsakem človekovem dejanju, v srečavanju s človekom, v srečavanju z nesrečo, v srečavanju z grehom. Kot opravičilo greha ne smemo vzeti češ » Saj je vseeno!« To je relativizem. Ne, ni vseeno! Odločilna pa je tvoja vest, ti sam!

Kaj doživljate pri plesu?

Pri plesu se zlijem s harmonijo. Napon v meni se sprosti v harmoniji z mojo čutnostjo, mislijo in čustvi.

Kot je za vas ples zlitje s harmonijo, vam je tudi zakon s Pijo pomenil harmonijo…

Bila sva močni, svoji osebnosti, različna. V življenju so na vsakem koraku nasprotja. In vendar se na koncu vse ujema.V plesu in zakonu sva se s Pijo izvrstno ujemala. Različnost naju je oblikovala od znotraj. Velikokrat sva imela različna mnenja. Nisva pa hotela drugega spremeniti. A šele ob človeku, ki ga ljubiš, se resnično spoznavaš, dozorevaš in znotraj spreminjaš. Ljubezen je zares mogočna sila. Ustvarjalna, dokler ima v sebi Eros. Eros je prisoten v vesti. Tega se ne da učiti od zunaj, ampak samo v notranjosti sebe. To je največja intimnost. Po vesti se ravna tudi religioznost. V sebi veš, kaj je prav, kaj ni prav. Govoriš skozi telo. Telo je nekaj strašno zapeljivega. Vprašanje čistosti je stalno prisotno. Od kod, zakaj, ne vemo. Meni je pomagalo zaupanje v Božjo Milost, ampak to so besede … Mene je ravno to življenje s Pijo potrjevalo. Ona je prihajala iz popolnoma drugega sveta. Vprašanje vesti je bilo vedno prisotno in vedno pravilno, harmonično z najinim gledanjem. Vedno je našlo potrditev.

Poročila sta se zelo mlada, leta 1929 na Rabu. Poroka je bila zelo romantična. Okrog sebe sta imela prijatelje iz AO. Za pričo je bil tudi Edvard Kocbek…

Pija Scholz je bila protestantka iz Hamburga. Spoznal sem jo v Labanovi plesni šoli. Takrat mi je padla v oči, in zelo sem si želel vedeti, kakšnih misli je. Po poroki v katedrali na Rabu, smo imeli poročno slavje na odprtem morju, na jadrnici. Za pogostitev gostov smo imeli sir, vino, kruh in grozdje.V Novem mestu sem prosil prošta, da greva lahko oba k obhajilu, in prošt je v duhu ekumenizma dovolil. Težje pa je bilo s nadškofom Leničem, ki je ponavljal »pravila« …

Ples vama ni poklanjal stabilnega in varnega življenja. Denarno ni bilo lahko …

Res je. Vedno sem zaupal. »Ne skrbite, zaupajte!« Velikokrat je prihodnost izgledala kot neprehoden zid, a zaupal sem in vedno so se odpirala nova vrata, novi čudeži: naključja, ki niso bila naključja. Poglejte, papež Janez 23., se je (ko je bil še bolgarski odposlanec) ustavil tudi v Ljubljani na DV. Kasneje je sklical koncil. Po zasedanju pa pride k njemu škof. Poglejte, kako je to lepo, in pravi » Sv. Oče, to in to bi morali napraviti, pa ne uspemo … » Papež pa mu je blago odvrnil: »Pustite tudi Bogu, da On nekaj napravi!« Kakšna modrost!

Kako gledate na vpliv kristjanov na sodobno družbo in obratno?

Ne berem mnogo. Vidim pa da je današnji čas strašno nekrščanski, militantno nastrojen, napadujoč, negativen. Svete osebe, imena samo rabi, porabi in izrabi. A v malenkosti se ne bomo zaletavali. Umetnost je vrh kulture človeka. Tukaj pa se je treba pogumno zavzeti. Kako odlično bi se dalo odgovoriti napadu! Tu se ne bi smelo držati roke križem!

Umetnost je trenutno v strašni krizi. Emocija prihaja iz človeka kot nekaj lastnega, kot iskrena, edinstvena vsebina. A v ljudeh primanjkuje vsebine in emocij. Človek je prazen, zato ga iz otopelosti, zaspanosti prebuja samo še šok.

Smo na prelomu. Religioznost prihaja spet kot vrednost, ne kot konfesija, prihaja kot ustvarjalna sila. Prisotnost Boga se vidi v tem uravnavanju vsega, kar mi sploh ne moremo dojeti z razumom, s svojo glavo. V uravnavanju, ki nikakor ni avtomatično. Dostikrat slišimo: »To je Božja volja!« Kaj pa se za tem skriva je lahko zaupanje, religioznost ali pa dostikrat samo fraza. Religioznost je resničnost, ki je z menoj v harmoniji.

Katolik ima pred sabo ogromno delo, nalogo: ne da uči, ampak da s svojim življenjem opozarja na duha, na ustvarjalno silo v človeku: na Eros. Religioznosti ni brez Erosa, religioznost nosi Erosa v sebi. Eros pomeni veselje nad biti. Eros ustvarja v osebi čudenje nad bivanjem, da je biti lepo, da je biti nekaj polnega. Človeka v harmoniji z Erosom je dandanašnji težko srečati.

Akademik dr. Janko Kos pravi, da družba tone vedno globlje v nihilizem…

Nihilizem je negiranje neke duhovne sile mimo materije. To človeštvo od nekdaj pozna. Borba z Bogom, dvom, je človeku nekaj imanentnega. Religioznost je tisti Eros, ki se nihilizmu upira. Hudo bi bilo, če pa to prestopi individum in postaja neka splošna resnica. To ne sme biti, tukaj je Cerkev poklicana.

V intervjuju za Delo (dec. 2000) ste povedali, da v vas umetnost definirajo tri merila: Resnica, Dobrota , Lepota …

Zame je to Sveta Trojica. Kaj je za tem? Kompleten Bog Oče. Kaj je za tem kompleten? Vsak je kompleten. Ne moremo reči, da smo pa danes napredni. Te stvari so vedeli že cerkveni očetje. Oni so to čudovito definirali, formulirali. Credo, kakšna modrost! »Verujem v enega Boga, Očeta, Vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari …« Kako je to preprosto, in v resnici vse, kakšen zadetek! Eros je neverjetno iznajdljiv. Hudo pa je, ker si današnji človek iznajdljivost predstavlja ozko materialistično, vse gleda skozi koristi. Pravi Eros pa sploh ne išče koristi. Veseli se, že bivanje samo je nekaj osrečujočega. Biti, brez koristi. Ravno zato Cerkev zmaguje že 2000 let. Tega se premalo zavedamo. Me veseli, ko ste mi povedali, da se srečujete v krogu ljudi kot Skupnost. Religioznost je eno veliko gibalo!

Zadnja stoletja se daje preveč poudarka na materializem (vprašanje o nastanku sveta) in na socialno vprašanje. Ljudje pričakujejo, da bo za vse država poskrbela, da bi vsi dobro živeli. Toda država ni najvišji pojem, niti družbeno ekonomski sistem. Zaenkrat je to destruktivno. Vprašanje človeka in njegove vesti ter vprašanje človeka in sveta je prioriteta. Tudi religioznost se občuti površno, prehitro in prepoceni. Kristus pa je krvavi pot potil!!! ???? A se sploh zavedamo, kako redko se to zgodi, da človek zaradi notranjega trpljenja poti krvavi pot? Ta strašna notranja muka, ki jo Kristus prenaša z zaupanjem.

Edvard Kocbek je bil vaša poročna priča. Ironija je, da ga materialisti opevajo in gledajo kot pozitivno osebo, katoliki pa ga kritizirajo kot sanjača, ki je naredil veliko napako …

Z Edijem sva bila sošolca na gimnaziji in nato stalno dobra prijatelja. Skupaj sva študirala v Berlinu. Edi je velik poet, velik mislec in velik kristjan. Zasluži si vsaj en kulturni večer. Je borec duha in religioznega etosa. Trenutno smo katoličani lenuhi. Nič ne napravimo. Morda samo Rebula in Zagoričnik znata biti prepričljiva in udarna. Aktivnih kristjanov ne najdem. Jaz sem že passe, odhajam. Če pričakujemo od države, sistema, družbe nekaj, to ni nič! Zato se materialist tako drži države, sistema. Ne država, jaz moram delovati, reševati. Drugače se moje sposobnosti, pripravljenost delati, .. se tako uničujejo.

Edi je imel močen socialen čut, občutljivost. Zapadel je v aktivizem, v marksistično akcijo. Vendar vi ne veste, kako je on trpel (ker je vedel za genocid, a ni smel spregovoriti), kako si je želel umreti. Poslušajte pesem, ki je bila ves čas v bunkerju, šokiran od čudenja sem strmel v pripovednika, kako je s kretnjami lovil vsebino verzov, popolnoma iz spomina… Kako je Edi trpel:

»Telo je tuja last, obljubljena trinogu.

Duh pa je pošast, ujeta v starem Bogu.

Srce pa je balast, odvržen v gluhem Rogu.«

Gibal se je v družbi materialistov, marksistov. Materializem človeka hoče pomiriti. Naj se ne sprašuje preveč, naj uživa. Kot religiozni človek je lahko razlikoval. Srce je čutilo, da sodeluje z negatorji. Negatorji so bili mirni v fikciji pravičnosti, njegov duh pa je bil pošastno nemiren, ker je razlikoval. Vest je avtonomna, ne da se jo stlačiti pod eno pravilo ali v sistem. Toda pravičnost tudi ni vse, vprašanje je, če je v njej kaj resničnosti. Mi sedaj pa smo tak parter, da vse gledamo politično, ne duhovno.

»Pišem hvalnico vedno novi resnici,

ampak ta resnica ni relativna,

ampak vedno je resnica nova,

je večna.«

Bila sva si strašno blizu, a jaz sem bil zanj vedno konservativec. Zame pa je biti konservativec nekaj normalnega. Drugače je sedanjost nepovezana s preteklostjo. Po drugi strani pa sem bil jaz vedno pravi revež proti njemu. A Edi je bil zelo občutljiv na socialne krivičnosti. Jaz pa sem zaupal v Božjo Milost, ni me motila revščina kot študenta, za noben angažma se nisem kot plesalec pogajal, vesel sem sprejel vse kot dar. S Pijo sva ga kasneje nekajkrat obiskala v Domu Bokalci. Edi je bil vzradoščen, notranjega miru pa ni našel pred mlinskimi kamni:

»V povetrini mesečinski so obstali kamni mlinski.

Reka v snu zašepeta, molk se je sesul v globine.

Bog je ustavil strašne mline za trenutek ali dva.

Po tišini zaveslamo z nekdaj zmišljeno omamo.

V meni trepeta korak.

Zemlja, kje si, da se skrijem, kje nebo, da mu zavpijem

naj me da na tih oblak.«

(Z roko je prekril obraz in zajokal, nekaj minut.)

To je tema, ki odpira prava filozofske razprave. Katoličani, kristjani smo to dolžni napraviti. A ga trenutno ni, ki bi to zmogel … Tukaj, vidite, odpovedujemo!

 

P.S. Včeraj sem bil že v tretje pri njem. Ponovno sva se kar tri ure pogovarjala. Drugače, je rekel, v glavnem spi, pisanje osebnih spominov mu gre počasi od rok. Šla sva skozi tekst, bil je tako natančen, da je videl pravopisne napake in včasih sva spremenila pomen besede, da je bolje padal v kontekst. Ni mi veliko spreminjal, se je pa dobrodušno razburjal, da sem ga preveč hvalil. Edini stavek, ki sem ga “moral” dati ven, je bil uvodni, ki sem ga dobil iz podatkov o njem: »umetnik svetovnega slovesa .., da je najbolj priznan slovenski umetnik v svetu zadnjih sto let, ,…«

“Veste to hvalisanje, .. To ni nič! To mi ni všeč! Tega je že v družbi tako preveč .. .”

Dobil je tudi dve Prešernovi nagradi.

Sam Hitler je dal ukaz aprila 1941 , da ga pripeljejo nazaj v Munchen. Pino je namreč ušel, bil je ljubljenec občinstva in “Baletmeister”, ter koreograf. Gestapo ga je ujel v Beljaku.Pred Dachauvom ga je rešil indendant, Hitlerjev zaupnik. …

 
Značke:

3 komentarji

  • Krasen intervju. Pino Mlakar ima vse, da je lahko večen navdih slovenstvu. Slovenski kulturi. Slovenskemu katolištvu. Seveda tudi v nepozabnem paru s svojo Pijo.

  • Pino Mlakar zelo navdihuje vsako osebo, ki ima iščoče odprto srce. Povedal je številne globoke misli. Trenutno mi za družbo v Sloveniji ostajajo te pomembne:
    “Kristjani smo danes lenuhi! ” in

  • ” Zadnja stoletja se daje preveč poudarka na materializem (vprašanje o nastanku sveta) in na socialno vprašanje. Ljudje pričakujejo, da bo za vse država poskrbela, da bi vsi dobro živeli. Toda država ni najvišji pojem, niti družbeno ekonomski sistem. Zaenkrat je to destruktivno. Vprašanje človeka in njegove vesti ter vprašanje človeka in sveta je prioriteta.”


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI