J. Dežman, Slovenski čas: Rado in Ksenija Hribar

Časnik 30.9.2016 8:30
 

Od prvega septembra je v Kranju na ogled razstava, ki tematizira vzpon, zaton in vnovično vrnitev slovenskega meščanstva

Razstava o Radu in Kseniji Hribar je doživela lep sprejem. Zgodba o predstavnikih dveh meščanskih rodov, ki so zmogli tako gospodarski kot kulturni vzpon in so bili tako pridobitni kot radodarni. Poglavja razstave, ki smo jih oblikovali Damjana Pečnik, Angelika Hribar, Nika Leben, Jože Dežman, Draško Josipovič in Peter Hribar, so skromno vabilo k spoznavanju sage o vzponu in zatonu ter vnovični vrnitvi slovenskega meščanstva.

Hribarji

Industrialec, bančnik in politik Dragotin Hribar (1862–1935) je leta 1890 v Celju ustanovil Društveno tiskarno D. Hribar in izdajal Domovino, takrat edini slovenski časopis na Štajerskem. Leta 1895 se je poročil z Evgenijo Šumi. Po preselitvi v Ljubljano leta 1899 sta začela izdelovati pletenine. Dragotin je tudi v Ljubljani vodil tiskano in knjigarno, tiskal je umetniško revijo Slovan. Po prvi svetovni vojni je tiskarno opustil in se vse bolj posvečal bančnim poslom ter politiki. Postal je predsednik Kranjske hranilnice, z Ivanom Hribarjem sta ustanovila še Slovensko banko, leta 1924 pa je ustanovil Ljubljansko borzo in bil več let njen predsednik. Evgenija je prevzela upravljanje tovarne v Vodmatu, po materini smrti (leta 1917) pa še tovarno Šumi. Hribarjema se je rodilo 13 otrok, njihove življenjske poti so bile nadvse zanimive, ustvarjalne in tudi tragične; najbolj podjeten je bil sin Rado.

Dragotin Hribar je plačal polovico stroškov za gradnjo Moderne galerije, Rado Hribar pa je prispeval tudi tak delež za gradnjo Rožmanove 90-metrske skakalnice v Planici.

Gorupi

Josip vitez Gorup pl. Slavinjski (1834–1912) je izredno zaznamoval Trst, Ljubljano in Reko kot poslovnež, politik in mecen. Z bratom Francem sta podedovala veliko premoženje strica Janeza Kalistra. V dveh zakonih je imel 14 otrok. Poleg svojih otrok je skrbel tudi za bratove, ker je ta zgodaj umrl. Tako je prišlo do poroke njegovega sina Milana (1870–1914) s sestrično Amalijo (1871–1948). Oče Josip jima je za poročno darilo kupil vilo v bližini svoje družinske hiše na Reki. Prav v tej hiši je danes Slovenski dom, zbirališče Slovencev na Reki. Milan Gorup je umrl za tuberkulozo že leta 1914 v Švici. Vdova Amalija se je zaradi šolanja svojih otrok Eleonore, Jozija in Ksenije preselila v Ljubljano.

Josip Gorup je v Ljubljani po potresu zgradil štiri velike hiše na začetku sedanje Slovenske ceste, ki se je še do leta 1982 imenovala Gorupova ulica. Bil je podpornik slovenstva v Trstu, v svojem rojstnem kraju Slavini je zgradil osnovno šolo, Ljubljani pa podaril žensko gimnazijo, imenovano Mladika (danes Ministrstvo za zunanje zadeve), in mnogim učenkam na tej šoli tudi štipendije. Ljubljani je poklonil 300.000 kron in bil leta 1888 razglašen za častnega meščana.

Rado in Ksenija

Leta 1926 sta se Ksenija Gorup in Rado Hribar »skrivaj« poročila v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Arhitekt Osolin jima je prenovil stanovanje Josipine Šumi v hiši Gradišče 9. Za učitelja jahanja je Rado ženi priskrbel oficirja Vladimirja Glišiča. Prišlo je do ljubezenskega zapleta, tako da je Ksenija zapustila moža in se leta 1934 poročila z Glišičem v pravoslavni cerkvi v Beogradu. Nato je z njim živela v Kolašinu v Črni gori.

Leta 1936 je Rado kupil grad Strmol, o katerem je sanjal že od otroških let, ko so Hribarjevi otroci obiskovali Ivana Hribarja v njegovi počitniški hiši v Cerkljah. Rado je navezal stike tudi s kraljevo družino na gradu Brdo. Verjetno je preko teh povezav dosegel, da so Glišiča prestavili v Maribor, od koder je Ksenija zbežala v Ljubljano, Rado pa je vložil tožbo, češ da zakon Ksenije in Glišiča ni veljaven. Tako je Ksenija v septembru leta 1939 prišla s svojo materjo na Strmol, kjer so v družinskem krogu pripravili »simbolno ponovno poroko«, tako da so zakonca zvezali z verigami.

Grad Strmol v Dvorjah pri Cerkljah

Strmol se prvič omenja že leta 1287, prva neposredna omemba dvora pa je iz leta 1479. Leta 1936 je grad kupil Rado Hribar in ga po oceni dr. Nike Leben s pomočjo arhitekta Mihe Osolina preoblikoval v razkošno rezidenco dveh svetovljanov z izbranim okusom in s posluhom za lepo umetnost ter starine. Inventar je Hribar zbral doma in v tujini na dražbah ali v starinarnicah. Precej kosov je odkupil od velesovskega župnika, ki je prodajal posamezne kose pohištva iz samostana, nekaj opreme pa mu je zrisal Osolin, na primer za lovsko sobo. Posebej so naročili del opreme za prefinjeno Ksenijo, med drugim salonski klavir. Po umoru zakoncev Hribar so grad januarja 1944 zasedli nemški orožniki, po vojni pa ga je uporabljal jugoslovanski politični vrh za protokolarne namene. Z ustanovitvijo samostojne slovenske države je bil grad vrnjen družini Hribar, a se je ta po plačilu odškodnine odločila, naj ostane v lasti države.

Umor

Rado in Ksenija sta imela tudi v Nemčiji številne poslovne znance in osebne prijatelje, ki so ju obiskovali na gradu. Zaradi teh poznanstev je Rado lahko rešil iz zapora marsikaterega njemu znanega pripadnika partizanskega gibanja. Partizane je oskrboval tudi s hrano in obleko.

Komunistični teror na Gorenjskem je dosegel vrhunec v prvi polovici leta 1944. Med glavnimi žrtvami so bili predvsem predstavniki predvojne meščanske elite, s katerimi sta tako komunistična kot nacionalsocialistična politična policija že od leta 1942 igrali svoje igre. Konec leta 1943 je bilo igre konec, del vpletenih so pobili komunisti, del pa nacionalsocialisti. Alojza (Slavka) Plemlja, moža sestre Dragice, je Rado nastavil za lovskega čuvaja. Partizani so ga umorili 25. novembra 1943. Alojz Zabret, ki so ga partizani umorili 5. decembra 1943, naj bi na zaslišanju bremenil Hribarja. Kljub tej likvidaciji in drugim svarilom Rado ni verjel, da tudi njemu strežejo po življenju. 4. januarja 1944 so ponoči partizani Gorenjskega odreda (med njimi komandir Kranjske čete Gorenjskega odreda Matija Suhadolnik – Luka) Rada in Ksenijo Hribar aretirali. Naslednji dan so ju zaslišali člani okrožne komisije Varnostno-obveščevalne službe za okrožje Kranj, ki jo je vodil Janez Kalan – Kosec, člana sta bila vsaj še Franc Štefe – Miško in Janez Pretnar – Jernej. Po mučenju so ju 6. januarja umorili.

Več lahko preberete na druzina.si.

 
Značke:

14 komentarjev

  • Odličen, vrhunski izdelek. Veliko zgodovinskih člankov iz zadnjega stoletja sem prebral. A ne spomnim se enega, ki bi opisoval življenje meščanov, svobodnih in ustvarjalnih podjetnikov.
    Večina je samo patetika na lumpenproletariat: naši in Vaši.

  • Samo tradicionalno slovensko meščanstvo so uspešno obglavili komunisti. Nič ni ostalo od njega, tudi če kdo od dedičev teh ljudi slučajno še živi v Sloveniji, ne igra nobene relevantne vloge v novi državi. Tudi tam, kjer je bilo meščanstvo pretežno slovensko (v Mariboru, Celju, Ptuju, Kopru, Piranu ni bilo etnično slovensko), ni več sledov o njem. Npr. Ljubljana, Kranj, Škofja Loka.

    Danes so v slovenskih mestih povsem drugi ljudje – v glavnem zrasli z nomenklaturo prejšnjega režima, del so priseljenjci s podeželja, drugi pa priseljence iz najbolj zabačenih delov Juge. Vse prej kot meščani torej po miselnosti.

    ps. Že v Zagrebu je zgodba nekoliko drugačna. Del tamkajšnjega meščanstva, oz. “purgerstva” je preživel vihar komunizma.

    • Zakaj sem gori sploh omenil etnično poreklo meščanstva? Ker je bilo meščanstvo nemškega porekla nasilno izseljeno v skladu s sklepi AVNOJa, obalno meščanstvo je pa tudi vsaj delno iz etničnih razlogov skoraj v celoti odšlo ( ezuli ali optanti). Ostane torej v glavnem dobršen del meščanstva nekdanje dežele Kranjske, v kolikor ne zbeži leta 1945. Ki ga postopno uničijo iz ideoloških razlogov.

  • Res je, na Hrvaškem in tudi v Srbiji komunistična revolucja ni bila tako zagrizena in dosledna kot v Slovenji.

    Na Hrvaškem npr. je bila tudi v času komunizma dovoljena privatna praksa zdravnikov. Pri nas je to še danes postavljeno pod vprašaj.

    V Slovenji se je preostalo meščanstvo po revoluciji v glavnem kot peta kolona pridružilo komunistični oblasti. In njihovi nasledniki danes branijo “tekovine revolucije”.

    • V Zagrebu je npr. skozi ves čas režima še delovala klasična gimnazija z latinščino in grščino, kakršne so pri nas že davno ukinili. Redovnice, ki so bile izgnane iz Slovenije in so prej delale v naših bolnicah ( tudi delo medicinskih sester), so pa sprejeli predvsem v Srbiji. Celo na osrednjo vojaško bolnico v Beogradu. Znani general in kardiokirurg Isidor Papo ( bosansko-judovskega rodu) jih je širokih rok sprejel.

      Tako zagamane komuniste, kot smo jih imeli Slovenci, je težko najti. Mislim, da se to Sloveniji še danes pozna.

    • Pa pravijo da smo imeli pri nas “ta mehko varianto” !?

      • Pa ste jim verjeli, gospa Amelie? Jaz sem jim, dokler so bili edini vir informacij.

      • Seveda, saj nisem imela druge možnosti. Ko sem odraščala pa se mi je marsikaj zdelo čudno, vendar sem kot vsak otrok vzela krivdo nase, češ da je z mano nekaj narobe in da zato ne razumem.

        • Zdravko

          Oh, to mi je pa zelo blizu… Pri meni to ni bilo samo otroštvo, ampak še ves čas na Univerzi in še kasneje…

          • Enako pri meni oz. še naslednjih 10 let delovne dobe in kasneje v intervalih še do danes. Globoko smo poškodovani vsi od socializma. Zato si je trapasto enega izmed nas delati za malika, osvoboditelja in edinega sposobnega rešitelja. Vsak se mora sam reševati svojih spon in si z bližnjimi pomagati. Ne pa da pasivno čakamo, da nas nek politik odreši.

          • Res je.

          • Pravzaprav poškodovani za celo življenje.
            In še družine, v kolikor nisi uspel tega prej razrešit. Jaz nisem.

          • Gospa Amelie,
            moj poklon vaši iskrenosti!

          • Hvala !


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI