Vse, kar imamo, smo prejeli od prednikov

Verena Vidrih Perko 27.9.2016 6:46
 
ajdovskaptica

Fotografija: Ajdovska ptica

V Gorenjskem muzeju v Kranju se te dni odpira arheološka razstava s pomenljivim naslovom Slovani, kakšni Slovani? Nastala je ob priliki mednarodnega kongresa na temo slovanske arheologije, ki bo potekal od 28. do 30. septembra v Kranju. Razstava temelji na kranjskem arheološkem gradivu, izkopanem okrog farne cerkve sv. Kancijana. Vključevala bo tudi nekaj izpovednih kosov arheološkega gradiva z Bašlja, Bleda, Novega mesta, Ptuja, Murske Sobote, Poštele pri Mariboru in Vrtovina v Vipavski dolini. Razstava osvetljuje središčni pomen Kranja za nastanek in oblikovanje slovenske kulture, kar je moč spremljati na kranjskem arheološkem gradivu in je v svojih dolgoletnih študijah dokazal dr. Milan Sagadin.

Oba dogodka, razstavo in kongres pa ponujata priložnost za širše razmišljanje o vprašanju slovenske identitete in vloge arheološke dediščine pri tem. Za Slovence je kultura temeljnega pomena. Jezik, vera ter tradicija so nam omogočili preživetje, kot solgujemo tudi samostojnost slovenski kulturi in kulturnikom. In če kdaj, potem za današnji dan lahko zanesljivo rečemo, da je od odnosa nas vseh do lastne kulturne dediščine, ki po mednarodnih konvencijah hkrati pripada vsemu človeštvu, odvisen naš jutrišnji dan.

Muzejem je dodeljena specifična naloga družbenega medija med kulturno dediščino in javnostjo. Profesionalna etika muzealcem nalaga, da komunikacijo utemeljujejo na poglobljenih raziskavah gradiva in dobrem poznavanju potreb sodobne družbe, z namenom da bi kolikor je mogoče osvetlili in preprečili politično (zlo)rabo kulturne dediščine. Izogniti se ji pač ni mogoče.

Gorenjski muzej je z bogato arheološko dediščino že nekajkrat zanesljivo dal prepoznati vlogo Kranja kot osrednjega prostora slovenske kulture. Kranj je najprej zaslovel z gradivom iz časa preseljevanj, kar so do konca druge svetovne vojne znanstveniki (in za njimi politiki) s pridom interpretirali kot germanskost. Po drugi vojni je na podlagi arheoloških izkopavanj prof. Jožeta Kastelica in Andreja Valiča okrog kranjske farne cerkve prof. Zdenko Vinski opravil obsežne študije. Ni postavil le temeljev »naše slovanskosti«, temveč je z zanesljivostjo prepoznal tudi staroselsko, romanizirano in pokristjanjeno prebivalstvo, ki je od konca 6. stoletja dalje »utonilo« v valovih slovanskih prišlekov in dalo svojevrsten pečat nastajajoči kulturi in jeziku. Mešanje prebivalstva je še jasneje opazno na primeru blejskega arheološkega in antropološkega gradiva ter rabe tamkajšnjih grobišč.

»Slovanskost« gradiva, in s tem tudi priseljevanje od konca 6. stoletja dalje, je utemeljeno na sočasnosti in podobnosti nakita, uporabnih predmetov in predvsem orožja, ki je pripadalo najvišjemu sloju. Topogledno nudijo neizmerno bogastvo dokazov predvsem arheološke najdbe iz Bašlja in z Ajdne, ki so tako razkošne, da upravičeno govorimo o plemiški opremi karniolskih knezov. Velik del te opreme je iz časa, ko je prebivalstvo Karniole že pod frankovsko oblastjo. Kljub vsemu pa je najti največ primerjav z opremo hrvaških in velikomoravskih knezov. Vezi z Vzhodom, s Panonijo in z Bizancem pa so tako rekoč »zapisane« v velikem delu gradiva: v ornamentu, obliki, načinu nošnje, tehniki izdelave itd. Podobno kot se od vključitve pod frankovsko oblast oblikujejo in zapisujejo zahodni vplivi. Med najbolj prepoznavne šteje pleteninast okras cerkva in samostanov, ki ga stiliziranega najdemo tudi na nakitu. Hkrati pa arheološko gradivo Kranja dokazuje, da se je od konec 8. stoletja dalje staroselsko prebivalstvo zlilo z okoliškim slovanskim življem. Zatorej se upravičeno lahko vprašamo, ali po dveh stoletjih mešanja kultur in prebivalstva v 9. stoletju še lahko govorimo o slovanskem prebivalstvu? Ali bi vendarle ne bila ustreznejša oznaka staroslovensko?

Zame osebno pa ostaja presenetljiv in nespregledljiv (in tako značilno slovenski) fenomen vztrajanja na slovanskosti zgodnjega slovenstva. Medtem ko so Hrvatje že zdavnaj preimenovali ta čas za hrvaški knežji horizont in so Čehi ter Slovaki govorili o svojih velikomoravskih koreninah, še preden so jih utegnili zatreti ruski politični vplivi leta 1968, smo Slovenci skrbno očuvali svojo slovanskost vse do danes. Slovanskost od konca 6. stoletja pa vse do Primoža Trubarja. Glede na izjemno ogroženost slovenstva zaradi meja z romanskim, germanskim in madžarskim svetom je to po svoje opravičljivo. Z ozirom na značilno slovensko politično korektnost (včasih tudi koruptivnost) pa tudi – razumljivo. Pa je sprejemljivo to tudi danes? Če nič drugega, je čas, da (zgodovinarji in arheologi) priznamo ob veliki identitetni lakoti sodobne družbe določeno nemoč. Ob primerjavi s slovenskim jezikom, za katerega slovenisti trdijo, da je prvič zapisan v Brižinskih spomenikih, nastalih najverjetneje že pred letom 1000, ostaja arheološko gradivo iz 10., 11. in včasih še celo kasnejše še naprej slovansko. Zato si na enem od panojev pričujoče razstave zastavljam (provokativno) vprašanje »staroslovansko« ali »staroslovensko«.

Na vztrajanje strokovnjakov v znanstveni objektivnosti se slovenska javnost v času splošne sodobne identitetne suše upravičeno odziva z začudenjem in zmedenostjo. Posledično se to odraža kot odtujenost od lastne preteklosti, kot tudi hiperprodukcija novih izvornih teorij. V praksi pa se kaže kot tragično malomaren, celo destruktiven odnos Slovencev do lastne kulturne dediščine. To pa je nekaj, kar zanesljivo najbolj ustreza sodobni neokapitalistični družbi brez vrednot, ki tako neovirano lahko vse ruši in pozidava, kupuje in prodaja. Razkoreninjenost in brezidentitenost ustreza lobijem, ki jim nič ni svetega. Ne ljudje, ne kulturna dediščina, ne preteklost in s tem tudi ne prihodnost lastnega naroda. Narod brez preteklosti, brez lastne dediščine, ki jo razume in varuje kot največji zaklad, nima prihodnosti. Razkoreninjenost, natančneje rečeno odtujenost od lastne dediščine, pa je tudi eden poglavitnih virov nestrpnosti do drugih kultur in narodov.

Razstava Slovani? Kakšni Slovani? je klic k ohranjanju kulturne dediščine kot temelja slovenstva in evropskosti. Naše sporočilo se nanaša na slovensko kulturo, ki je nastala z mešanjem in s priseljevanji, kot domala vse kulture, in kar na simbolni ter semiotični ravni najbolje odraža slovenski jezik. Navsezadnje je treba priznati: slovenščina ni podobna italijanščini, ne nemščini, še manj madžarščini. Podobna pa je hrvaščini, češčini in slovaščini. In zveni bolj ali manj kot vsi slovanski jeziki in kaže sorodne gramatične zakonitosti. Ima pa tudi svoje edinstvene posebnosti, ki koreninijo v preplavljenem jezikovnem bogastvu številnih, brezimnih staroselskih ljudstev. In podobno kot v jeziku so v naši snovni in nesnovni kulturni dediščini zapisane ostaline vseh, ki so nekoč živeli na našem sedanjem prostoru.

Razstava je svojevrsten klic k medsebojnemu spoštovanju in povezovanju s ciljem ustvariti boljšo, odgovornejšo družbo.

Fotografija in vabilo na razstavo: Gorenjski muzej

 
Značke:

11 komentarjev

  • Zdravko

    Obup. Pa vendarle vsaj konec članka je razumljiv. Provokativno vprašanje pa le umaknite, ker je vendar samo in le provokacija. Brez pomena, brez sporočila. Vi ste tisti, ki reže korenine narodu, kar očitate drugim.

    • Tvoj komentar je obup. Članek pa nasprotno, hvala Bogu, da ljudje iz stroke majejo mantro, da do Trubarja ni mogoče govoriti o slovenstvu, ampak samo o (staro)slovanstvu. Še več, eni trdijo, da se slovenstvo pojavi šele s prebujo narodov v 19. stoletju.

      Absurdno je, kako naj kot skoraj edini evropski narod ne bi smeli svojih korenin iskati v daljni preteklostivleči in jih vleči recimo v Karantanijo. Absurdno ne priznati, da smo tudi dediči rimske, predvsem pa predrimske staroselske kulture in prebivalstva na teh prostorih, čeprav je sčasoma priseljeno slovansko prebivalstvo tu prevladalo.

      Pomešalo se je, ni totalno zradiralo vsega ostalega. Verjetno je demografsko in s tem genetsko postalo dominantno. Kulturno pa le delno. Z jezikom v večjem delu pač. Je slovanski, a tudi poseben. Z ostalo kulturo pa niti ne.

      Torej, Slovenci nismo izključno dediči slovanstva. Tisti, ki se norca delajo iz drugih virov, npr. keltskih, hallstattsko-noriških, venetskih in karantanske tradicije imajo razgled fijakarskih konjev.

      • Zdravko

        Nihče ne zanika raznih vplivov. gotovo so bili, gotovo so neki narodi živeli tu pred nami. Toda oni ne morejo imeti status naših prednikov, naših narodnih korenin.
        Kakšna korenina je to v “številnih, brezimnih staroselskih ljudstev”. To je direktna razkoreninjenost!

        • Kot korenine ti očitno šteješ le rod. Pa še ta je pomešan. Kdovekolikšen del genov je pri komu med nami res zakarpatsko slovanski; vsekakor ni čistokrvnih. Jaz kot korenine štejem tudi dediščino prostora. Vse kar je bilo vrednega na naših tleh, ne glede na etnični izvor. Avtor Slave Vojvodine kranjske, avtor Robbovega vodnjaka, mecen Vodnik in Linharta, avtor Gorenjskega slavčka so tudi del mojih korenin. Tudi oni so naši predniki.

          • popravek- mecen Vodnika ( mišljen je Žiga Zois). In Vovodina Kranjska ( z veliko začetnico, seveda)

          • Zdravko

            korenine so najprej kulturne, šele potem genetske. Smo rasa belcev, tako da štejejo zgolj kulturne. Tako da sploh ni pomembno koliko genov se je ohranilo.

          • Zanimivo .. jaz sem vseeno najprej Slovenka !

  • Meni je pa dober članek. Na živce mi gre nabijanje s slovenstvom, ker v času fevdalizma 1.0 naroda ni bilo. Tudi s slovenstvom. In moderno nabijanje o Noriku. Kulture in rodovi se mešajo. Prav tako geni in ideje. Ni nujno, da je vedno pozitivna selekcija. Ustvarjalni človek sedaj ustvarja za prihodnost iz materiala preteklosti (znanje, izkušnje, zgodbe).

    • Že dvakrat mi je program SLOVANSTVO spremenil v slovenstvo.

  • Tudi nabijanje s slovenstvom mi je mimo.
    Da ena stranka samo o zgodovini nabija, je tudi bolno.
    http://www.delo.si/ozadja/andrej-cus-sds-bi-morala-biti-gonilna-sila-razvoja-ne-pa-drustvo-ljubiteljev-zgodovine.html

    • Historia magistra vitae est.

      Andreja Čuša pa kar imej v svoji družbi in ga zamoti, da ga čim manj vidim. Facebook ksenofobna stran iz časa begunskega vala čez Slovenijo se je preimenovala v stran podpornikov tega tvojega kerlca in brihte. Gliha vkp štriha.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI