Hieronymus Bosch v Luksemburgu

Aleš Maver 26.9.2016 6:42
 

orbanŽe nekaj dni je tega, kar je luksemburški zunanji minister z dolgo kilometrino Jean Asselborn kratko malo zahteval izključitev naše vzhodne sosede Madžarske iz Evropske unije. Priznam, ob njegovem predlogu sem zastrigel z ušesi.

Čuden jezik

Ne zato, ker bi gojil kakšne simpatije do trenutne madžarske vlade in njenega šefa. Lahko bi celo rekel, da predstavlja Viktor Orban zame eno poglavitnih razočaranj zadnjih dveh desetletij. Njegova preobrazba iz mladostnega liberalnega voditelja v zagovornika neliberalne demokracije in tipičnega borca za podaljšanje svojega gretja vladnega stolčka, kakršnih sta Evropa in svet polna, je bila razmeroma hitra in je očitno nepopravljiva. Če je bilo še moč razumeti njegovo zafrustriranost, ker so zahodnoevropske elite namesto njega, v Oxfordu šolanega demokrata, kot svoje privilegirane sogovornike raje pripoznavale le površinsko reformirane aparatčike propadlega režima golaževega socializma, je preskok iz glasnega borca za umik sovjetske vojske z Madžarske v častilca sovjetoidnega ruskega carja nove generacije le prehud.

Ne gre torej za to, da bi bili očitki na račun Orbanove (predvsem) notranje politike neutemeljeni, kje pa. Ne gre niti za kakršen koli poskus zagovora do skrajnosti neumnega in ne neškodljivega referenduma prihodnjo nedeljo, ki je prav tako zrasel na zelniku madžarskega premierja.

Moti predvsem Asselbornov jezik, ki kaže na arogantno, a popolno nerazumevanje položaja. Ob kanonadi njegovih obtožb na račun Madžarske si zlahka predstavljamo vsega sitega zahodnjaka, kako v njegovi fantaziji vstajajo neomikani barbari z vzhoda, ki v svoji neciviliziranosti kar vsevprek streljajo na begunce na svojih mejah in s tem pravzaprav potrjujejo njegovo samemu sebi dodeljeno avreolo krone stvarstva.

Neprijetne asociacije

To pa v človeku iz srednje Evrope nehote sproži asociacijo na še vedno nepredelani nesporazum iz bližnje preteklosti. Danes si dolgoletni zunanji minister v svojem luksemburškem obilja polnem slonokoščenem stolpu ni sposoben predstavljati, da se je (po njegovem necivilizirana) Madžarska kot prva ali zadnja postaja šengna lani dejansko soočila z resničnim begunskim valom, ki je v njegovo državo na tak način zgolj pljusknil. Prav tako si na zahodu Evrope še zdaj zatiskajo oči pred tem, da je bila medvojna in povojna izkušnja njihovih manj srečnih Soevropejcev z vzhoda povsem drugačna, bolj apokaliptična in manj pregledna od njihove. Za zatiskanje oči imajo dobre razloge, saj bi si brez njega morali priznati, da je bilo dolga desetletja grajeno blagostanje, navsezadnje tudi sprememba Luksemburga v poglavitni slonokoščeni stolp Evrope, utemeljeno na žrtvovanju polovice celine, zagrajene z železno zaveso. Prav zato lahko nespodobni Luksemburžanov poziv, četudi bo morda naletel na posluh pri salonskih demokratih, upravičeno razumemo kot vnovično vabilo k takšnemu žrtvovanju.

Zlahka namreč nastane občutek, da govori iz njega ne skrb za usodo beguncev, temveč skrb za ohranitev lastnega udobja. Ne morem si kaj, da v mislih ne bi Jeana Asselborna prestavil v nadrealistično sceno Naberšnikovega filma Gozdovi so še vedno zeleni, kjer brezčutni general ob bogato obloženi mizi pridiga sestradanemu vojaku o tem, da naj bi bil odgovoren za smrt tisočnij ljudi, in mu napoveduje ustrelitev. Prav lahko bi si trosilce podobnih puhlic predstavljal tudi kot motiv znamenitega poznosrednjeveškega nizozemskega slikarja Hieronymusa Boscha. Slednji bi gotovo znal mojstrsko upodobiti razkorak med uživačevim pridiganjem o morali in njegovo resnično skrbjo zgolj za lastne koristi. Nekaj težav bi morda imel samo s primerno scenerijo. Nizozemcu domačo “mastno” in obilno hrano na preobloženih mizah je kot simbol najvišjega užitka že zdavnaj zamenjala “zdrava” hrana v majhnih količinah na majhnih krožničkih, kar na razvitem zahodu Evrope cenijo še bolj kot pri nas, na nerazvitem vzhodu.

In če je koga morda presenetilo, da je Jean Asselborn samo nekaj dni po besednem desantu na Madžarsko poletel v Istanbul in po vrnitvi domov odpel pravo hvalnico perspektivam turškega približevanja Evropski uniji, je protislovje zgolj navidezno. V obeh primerih, v zavračanju Orbanove Madžarske in objemanju Erdoganove Turčije, je na delu isti motiv. Neizmerna skrb za reševanje in ohranjanje lastnega slonokoščenega stolpa.

 

 
Značke:

27 komentarjev

  • Orban je vsekakor razočaranje, saj je iz liberalnega politika postal Putinu podoben diktator.
    Seveda pa so še posebej gnili evrobirokrati,brez občutka realnosti in daleč od pameti.Zgolj gledajoč, kako bodo dobili še več podkupnin in več moči.

    • Sliši sd znano. Kje je dodana vrednost ?

        • Zanimivo … med drugim …
          “se je izkazalo da nismo narod ki je sposoben državotvorja”..
          Se strinjaš s to Vehovarjevo trditvijo ? Smo naredili vse kar je bilo možno ?

          • Z Vehovarjem se ne strinjam samo v tem, da tako kot “desnica” malikuje demokracijo. Vrednota bi morala biti pluralnost, trg idej in republika (pred zakonom so vsi enaki).
            Demokracija je v tem, da večina vse določi. V družbi z negativno selekcijo je demokracija samomorilna za narod in družbo.

          • Edina vrednota, ki bi Slovenijo vrnila na pravo pot bi bila meritokracija: da pozitivna selekcija povsod obvelja. Mehanizem, ki bi čim bolj pravično za to skrbel pa je svobodni trg in pa veliko tujih investicij, ki bi razbije monopol lokalne mafije.

      • Zanimivo … med drugim …
        “se je izkazalo da nismo narod ki je sposoben državotvorja”..
        Se strinjaš s to Vehovarjevo trditvijo ? Smo naredili vse kar je bilo možno ?

        • Zdravko

          Uspelo nam ni nič. Naredili smo samo tisto, kar so nam “rdeči” odobrili…
          In se v mnogočem strinjam z Vehovarjem. Če niti nekomu, kot je IF, svoboda in pravica nista mar, kako je šele z drugimi, bolj povprečnimi.

          • Zdravko,
            v svojem prevajanju resnično pretiravate!

            Ma ne morete soglasja z novo prometno zakonodajo, ki predvideva obvezno uporabo čelade za kolesarje do 18 let starosti, prevesti v “če niti nekomu, kot je IF, svoboda in pravica nista mar” 😀

          • Zdravko

            Žal, tako prevajam.
            Eno so intimna prepričanja, prometna vzgoja, recimo, skrb za ljudi, on bi celo vsem kolesarjem dal čelado na glavo… vse to je ok.
            Drugo pa je, ko take stvari želimo pretvoriti v postavo in se izkaže, da smo slepi za vprašanja državotvornosti.
            A, to je bil samo zadnji primer, ki je pri meni izbil dno.
            Torej, če IF ne smel imeti volilne pravice, kdo naj jo ima, potem?!
            Takšno razmišljanje je sicer zelo značilno za slovensko družbo, nasploh. V Sloveniji pravica in svoboda nista vredni nič. Zato se strinjam z Vehovarjem, da nismo državotvoren narod.

        • Zaenkrat se kaže, da so osamosvojitev in vstop v EU peljali rdeči mafijci in rdeča birokracija, saj jim to tudi najbolj koristi.
          Že na mikroravni se ne znamo pogovarjati, kaj šele sodelovati.

  • Sam vseh vidikov zasuka Madžarske v bolj konzervativno smer ne bi gledal tako negativno. Če naša, delno tudi evropska levica grmi po spremembah madžarske ustave, ki je v uvodne točke prinesla spoštovanje lastne krščanske tradicije in vere in če ta ustava zdaj družino in zakonsko zvezo izrecno definira kot zvezo moža in žene, ne vem, zakaj bi jaz moral tuliti v isti rog in to obsojati. Nasprotno, ta konservativni kulturni korak pozdravljam kot prisotnost zdrave kmečke pameti, ki je ponekod na zahodu kdovekam poniknila in to šele nedavno.

    Čeprav se v mnogočem z Orbanom ne strinjam in je skupaj z vso aktualno vladajočo elito višegrajske skupine glede odprtosti do beguncev evidentno evidentno pretrd in premalo evropski ( v smislu iskanja skupnih rešitev in solidarnega porazdeljevanja bremen), je Mavrov zaključek s primerjavo med Madžarsko in Erdoganovo Turčijo povsem na mestu.

    ps. Se pa tokrat čudim laksnosti avtorja do pravopisnih pravil. Primeri: šengen, Soevropejci.

  • Sicer je pa intelektualno in moralno higiensko spregledati tudi druge primere dvoličnosti in zapiranja v slonokoščene stolpe lastnega udobja. Ne le luksemburške. ( Sicer je zame ob Asselbornu precejšnje razočaranje tudi sam Juncker. Ali so vzrok leta, ali kakšna druga osebna slabost, na žalost se ne kaže kot voditeljska avtoriteta, kakršno bi EU posebej v današnji trenutkih krize potrebovala.)

    Mislim, da smo dvolični in svojem slonokoščenenm stolpu v veliki meri kar vse članice EU. Kakšne bolj, kakšne manj. Kaj pa recimo Slovence briga drugega kot balkanska begunska pot? A nas kaj dosti gane recimo južna begunska na Lampeduso in Sicilijo, ki je aktivna že okoli 10 let? Menda okoli 300.000 ljudi ta hip čaka na “plovilo” in kolikortoliko ugodne razmere, da se vkrca na obalah kaotične Libije oz. tistega, kar je po strmoglavljenju Gadafija tam nastalo.

    In nekaj procentov od teh bo zanesljivo našlo svoj večni počitek v morju. In koga to kaj dosti briga? Kaj je naredila EU glede tega, kaj njene članice?

    • Juncker in Merklova sta znak skorumpiranosti Evropske ljudske stranke. Na žalost.

      • To ne vem. Lahko da ima Juncker, glede tega, kar smo brali, kar nekaj opraviti z Luksemburgom kot davčno oazo, vključno s slamnatimi podjetji, pranjem denarja in tajkunskimi in mafijskimi zgodbami v ozadju. Meni je sicer deloval kot politično zelo solidna figura, zadnje čase pa nisem več tako prepričan v to. Vsekakor mu manjka prave vitalnosti in elana; deluje kot kapitan ladje, ki se sredi viharja vdaja rumu in nekemu grotesknemu humorju, kjer v ozadju čutiš izgubo vere v lastno poslanstvo.

        Za Merklovo ne vidim, v čem bi bila njena skorumpiranost. Res ne. Ena redkh evropskih političnih voditeljev današnjice, za katere bi brez pomislekov ta hip dal volilni glas.

  • Ne razumem dveh stvari, zakaj članek spada v peskovnik in kdo je bil H.Bosch?

    • O slikarju, saj nekaj besed o njem tudi sam Maver spregovori, si pa le preberi in poglej kaj na stricu google-ju, ali pa v kakšni ustrezni knjigi. Vsekakor je zelo svojski in nezgrešljiv.

      • Hvala. Potem pa mi ni v čast, da sem Mavra tako površno prebral.

  • IF .. “kaj pa recimo Slovence briga drugega kot”

    Je za razmislek .. Slovence niti za lasten narod ne briga, da bi razčistil svojo zgodovino in pokopal žrtve komunizma ter jim povrnil dobro ime.
    Ker tega ne storimo, se niti ni za čudit toliko temu, da nas ne ganejo niti drugi problemi.

  • svitase

    Orbanova opozorila Evropi temeljijo na zdravem razumu, ki ga mnogi skrajni liberalci po Evropi niso hoteli razumeti. Zato pa smo na mnogih področjih tam, kjer smo – v evropskem razsulu. Toda zadnji EU zasuk v smer, ki jo zagovarja Orban, pomeni rehabilitacijo Orbana in njegovih opozoril in hkrati konsolidacijo EU.

  • Da Slovenci ne ljubijo svoje domovine, je zasluga naših šol oziroma učiteljev in dolgoletnega pranja glav z idejami jugoslovanstva, zdaj pa z navduševanjem nad mešanjem kultur in tujimi kulturami ter zatajevanjem slovenske zgodovine.

  • Odličen članek kateri pove bistvo in to je hlastanje zahodne elite po bogatsvu.

    • Kaj pa naša, vzhodna elita in mi “mali ljudje”, a mi pa ne hlastamo.
      Zakaj so Slovenci tako zelo naduti, da niso sposobni videti svoje realnosti, temveč projecirajo svoje hibe na druge, “slabe” narode? Odkod izvira ta naduta, kolektivna, suženjska drža? Cel svet čaka na nas, da jim mi povemo kako morajo živeti, kako moramo spremeniti cel svet. Obrniti celo civilizacijo, ki nas tisočletja na žalost ni poslušala.

      • Gospod Pavel,
        ste prepričani, da bo Sodnik enako obsodil opranoglavce in tiste, ki so glavni pri pranju možganov?

        • Ne vem. Mislim, da si večina sama sebi peresa možgane z lenobo, sledenju ugodju in neiskrenostjo. Odrasli ljudje ne bi smeli dovoliti, da jih kdo pere.

  • Kapodistrias

    Če obstaja kaka nagrada Evropejca leta, potem si jo nedvomno zasluži Orban.
    Se še spomnimo, kako naduto in posmehljivo smo še pred desetletjem obravnavali vzhodnoevropske države? Mnogi so govorili celo o nekih “vzhodnjaških ciganih”. Imel sem priložnost dodobra spoznati te države in lahko trdim, da so nas prehitele na celi črti.
    Dunajska gospoda, in z njo vsa zahodno od nje, tudi luksemburška, bi končno lahko priznala, da so jo pred Turki ubranili zlasti Poljaki in Madžari, pa tudi kranjski in hrvaški plemiči, še prej pa ves Balkan. Na mohaškem polju (oglejte si ta spomenik, ni daleč od Osijeka!) so branilci padli vsi do zadnjega. Tudi zaradi Turkov je Balkan nerazvit, reven, Zahod pa posledično bolj razvit. Tega dejstva bi se moral Zahod bolj zavedati.
    Vsekakor pa države višegrajske skupine postajajo ne samo branik pred islamizacijo, ampak tudiv nekem smislu etični vodnik boljše Evrope. Ko bi mi imeli nekakšnega Orbana!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI