“Pet na dan”

Leon Marc 25.9.2016 0:01
 

mama druzina otroci igraceOb nedavnem branju izredno zanimivih spominov dr. Marka Kremžarja, ki so posebej dragoceni zaradi opisa začetkov življenja slovenske skupnosti v Argentini, me je nekajkrat v oči zbodlo, da so v tej skupnosti Slovenke po poroki (in običajno tudi po doseženi univerzitetni izobrazbi) zelo pogosto ostajale doma. Za može je nekako obveljal princip pet dni dela v službi, en dan za slovensko skupnost in nedelja za družino.

Slovenski katoliški tisk ne skriva svojih izrazitih simpatij za “vi, gospa, pa kar doma”. Pri tem sicer ne govori veliko, kaj naj bi katoliški moški počel v soboto, četudi je razlogov za darovanje skupnosti tudi v domovini in danes dovolj – ne le v razmerah izseljenske Argentine.

Nobenega dvoma ni, da je stalna prisotnost matere lahko izredno dobrodejna za otroke, čeprav se pri tem zanemarja dejstvo, da otroki potrebujejo oba, mater in očeta, vsak dan, ne le takrat, ko jim oče lahko izkaže čas in pozornost: pubertetnik pred svojim nadaljnjim podvigom morda ne bo počakal do nedeljskega posveta z očkom.

Vendar tokrat ne bom razpredal o primernosti tega ali onega modela z vidika oče-mati, ampak me zanima onih pet dni v tednu (za zaposlenega očeta ali za zaposleno mamo). V katoliškem tisku tudi kar naprej beremo o tem, kako ne gre na račun otrok delati poklicne kariere (očeta ali matere). O tem se seveda lahko načelno vsi strinjamo. Vendar se ob tem prepogosto pozablja, da se odrešenje tega sveta ne more vršiti samo v družini, ampak tudi na drugih področjih: laiški apostolat se mora dogajati tudi v svetu izven doma in cerkve. To pa ni mogoče, če katoliški laiki ne bodo zgledni in uspešni tudi na svojem poklicnem področju. Zanemarjanje tega vidika bi kaj kmalu lahko pripeljalo do priljubljenih levičarskih tez, da je vera le za neuke in manj uspešne.

Jezus je sicer v blagrih in na drugih mestih dal prednost malim; teh bo nebeško kraljestvo. A menim, da je “majhen” moč biti tudi ob poklicni in gospodarski uspešnosti. Kakor ni rešitev že v tem, da mamica ostane doma, tudi ni rešitev, če je katoliška laikinja ali laik neopazen na poklicnem področju. Ameriški astronavti slovenskega rodu, slovenski olimpijski zmagovalci, izumitelji in znanstveniki, umetniki in drugi s katerimi se – kot verniki – prav tako rad pohvali isti katoliški tisk so zasebno zagotovo morali delati velike kompromise med svojimi karierami in družinami; morda takšne, da jih pogosto tudi v nedeljo ni bilo za družine.

Za krščansko življenje v sodobnem svetu ni enostavnih receptov v smislu zdrave prehrane “pet na dan” ali “en dan na teden”. Je zahtevno tehtanje vsak dan sproti: tudi ko gre za iskanje ravnovesja med poklicnim uveljavljanjem in družino: kdaj in kako siten/sitna bom danes prišel/prišla domov?

 
Značke:

10 komentarjev

  • Članek je možno razumeti kot prepričanje, kako pomembno ali najpomembneje je biti v tem svetu šampion in veliki zmagovalec. Ne vem, če je to ravno logika tistega, ki je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Kdo ve, če so ti slavljeni velešampioni v Božjih očeh res kaj več vredni in bolj ljubljeni od kakega smrdljivega zapitega brezdomca z ulice.

    • Ja, se strinjam, da ta članek moč dokaj čudno razumeti. Za kristjana je bistveno, da ostane v Jezusu in da mu potem Oče pove, kaj naj dela. Dvomim, da mu bo Oče zapovedal, naj teče hitreje kot vsi nekristjani?! Da naj ustanovi šolo, ki bo najboljša na svetu?! Prepričan pa sem, da mu bo zapovedal popolnost v ljubezni:

      Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
      (Lk 10, 27)

  • ( Da bi kdo članek prebral tako, kot sugerira IF, bi moral zelo čudno brati. )

    Lep članek, hvala gospod Marc 🙂
    Sem hvaležna za redke, kvalitetene članke, ki se v Ćasniku kdaj pa kdaj le še pojavijo. Žal so zelo redki, ki ubesedijo lepoto in moč družbenega nauka Cerkve – kot je tale.
    Pa ga potem ne poznamo.
    In nas potem lahko naplahta vsak, ki zabrenka na ‘nekaj v nas’, kar se odzove . Pa naj bo to že strah, zamera, ali preprosto želja nekam pripadati.

    Ne vem, kje ste v članku prebrali, da mora biti kristjan v vsem najboljši?

    Je pa znamenje kristjana, ki to res skuša biti z vso svojo osebo, da dobro opravlja svoje delo . Vsako – tisto doma in tisto zunaj doma.

    Zvesto, vestno, pravično. Da je delo dobro opravljeno, da so njegovi sadovi za vse, za vso skupnost, za ves svet. Ne hodi preko trupel, tudi za ceno lastnega uspeha ne! Ne meče polen pod noge in ne blati.

    A v to kar dela ( v vse, kar dela) daje sebe samega – vse kar je.

    Drugače rečeno: dela vse z ljubeznijo. Kolikor zmore.
    V hvaležnostj za darove, ki so mu dani, da delo lahko opravlja, da gradi, ustvarja, tolaži, povezuje – kakor je komu dano. V ljubezni do Tega, ki mu je darove dal (ljubezen predpostavlja oseben odnos!) V ljuvezni do tistih, za katere mu je te darove dal. Do sebe, ki je sam prostor tega Božjega dela za skupnost – ta lepota za ves svet. (Za TO smo namreč ustvarjeni. Pa kakršnokoli že je naše delo. Celo če je tako, ki ga bodo povprečneži prezirali)

    Da se tisti, ki mu je dala glava za učenje, uči.

    Da tisti, ki so mu dani spretni prsti, izmojstri svojo sposobnost do popolnosti, kakršna mu je bila dana.

    Da tisti, ki mu je dano sočutno srce, tega ne zapre (pa če se ljudje okoli njega še tako posmehujejo, da je ‘dobrota sirota’)

    Da tisti, ki mu je dan talent vodenja in organiziranja to dela za skupno dobro. Za vse! (ne pa le zase iz za svoje)

    Da tisti, ki mu je dan dar motiviranja drugih ljudi (rečemo da je karizmatična osebnost ) to uporabi za motivacijo k dobremu. ( Žal pa toliko že tako redkih ‘karizmatičnih’ osebnosti to uporablja za zbujanje sobraštva in manipulacijo z ljudmi za zdravljenje lastnih zamer)

    Darovi so nam dani, da jih izgradimo in pomnožimo in z njimi delamo to, kardrugim ni dano.
    Skupaj nam je dano vse. Le podeliti moramo, ne imeti svojih darov le zase. In ne za rušenje , ampak za gradnjo.
    In v moči teh darov (vsakemu je dano nekaj) delati svoje delo zvesto, vestno, z ljubeznijo, z vso močjo.

    Da ne bi spet kdo ‘čudno’ bral: To ne izključuje žene, ki se je odločila ostati doma, ob otrocih. Z njeno enkratnostjo jo vso vključuje.
    Različni so darovi in vsakemu je dan dar posebej zanj. Z njim lahko dela dobro za ves svet. Prav tam, kjer je: v velikem ali malem.

    • Lej, če sem zelo čudno bral, sem pa zelo čudno bral. Nisem namerno napisal neumnosti, recimo da je Botanični vrt Julijana poimenovan po Julijani Bizjak Mlakar. Razna “šampijonstva”, hvaljenja s številom olimpijskih medalj in podobno mene pretirano ne impresionirajo. Ljudje, ki so res vrhunski v nečem, imajo redko zraven še urejene lastne družine. Profesionalna izjemnost in dobra skrb za lastne otroke in dom gresta redko skupaj. Celo nekateri poklici in dobra skrb za lastne otroke grejo težko skupaj. Karijeristi naj bi raje ostali celibaterji. Ne pravim, da bi bilo nujno to bolje za njih same. Za ljudi neposredno okoli njih najpogosteje pač. ( Če mi ne verjameš, pa tole – kolikokrat je pa že ločen naš mili priljudno etični premier?)

      • Ali pa naš ljubljeni rešitelj, sicer predsednik največje opozicijske stranke? Da vidimo razliko!

    • Gospod Marc, hvala, gospa Darja tudi. Za nalito čisto vino.

      Opis realnosti življenja kristjana/kristjanke, ki podarjene talente množi, ki svetilnika ne postavlja pod mernik,…Odličen zaključek članka in vabilo za odločanje vsak dan sproti:…”kdaj in kako siten/sitna bom danes prišel/prišla domov?”, ki opogumlja.

      Hkrati razmišljanje, ki je zrcalo kar skoraj prisiljenemu katoliškemu odnosu do žensk kot jasno navaja avtor: “…ne skriva svojih izrazitih simpatij za “vi, gospa, pa kar doma”.”

  • Ne razumem ravno avtorja. Ali kritizira katoliško ideologijo, da se mora ženska po poroki odpovedati karieri in ostati doma? Ali kritizira sodobno katoliško ideologijo,ki kaže kako je Cerkev močna, številčna in kako izjemne posameznike ima? Ki se hvali s tistim, s čimer se svet hvali, s čimer je Hudič skušal Jezusa v puščavi.Jezus je skušnjave odbil, sodobna Cerkev pa jim navdušeno reče YES,’to mi deli‘!

    • Niti ne, po moje bolj ponuja v razmislek, kako stati in obstati na tej barki sredi viharnega morja … in piha na dušo, da naj ne samo doma, tudi povsod drugod vsak dan oz vsak trenutek človek tehta, kaj je bolj prav in temu primerno prilagaja svoj vsakdan !

      • To pa absolutno podpiram. Marc je napisal kar nekaj dobrih kolumen. A te pa prav nič ne štekam kaj hoče povedati. Morda se trudi biti preveč politično korekten, kar je v na#i družbi težko. Potem pa vse dobro ostane v skritih namigih. Podobno piše Maver. Če imaš same enoumne džihadiste okrog sebe, je težko svobodno in razumno glasno razmišljati.

  • Gospa Darja, dobro napisano. Se v celoti strinjam.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI