Neuspela tranzicija – zakaj in kako naprej

Andrej Umek 21.9.2016 6:30
 

drnovsekVes čas obstoja komunističnih režimov so v državah pod njihovo oblastjo obstajali posamezniki in skupine, ki so totalitarnemu sistemu in partijsko kontroliranemu gospodarstvu nasprotovali. Običajno jih označujemo kot disidente. Ohranjale so vero, da ekstremno razčlovečenje, ki so ga uvedli komunistični režimi, ne more biti konec zgodovine kot je to napovedovala marxistična teorija. Če parafraziram nekatere od njih: »Ta neumnost vendar ne more trajati večno«. Kaj več kot to, da so ohranjali vero v Človeka, njegovo svobodo, enakopravnost in človekove pravice niso dosegli. Niso si upali napovedovati kdaj, zakaj in kako bo prišlo do zloma komunističnih režimov. Zato tudi niso razvili konceptov, ki bi jim lahko rekli, kaj po tem. Niso torej razvili konceptov kako iz ruševin komunističnega sistema graditi demokratično in pravno državo z uspešnim gospodarstvom. Ta proces danes označujemo s pojmom tranzicija. Disidenti, torej, tako pri nas kot tudi v drugih državah takrat komunističnega dela Evrope niso razvili konceptov in metod za uspešno tranzicijo.

Letargično situacijo komunističnih režimov, ko ni nič ali skoraj nič napovedovalo njihov kolaps, je v bistvu spremenila nova komponenta hladne vojne, ki jo je uvedla Reaganova administracija1 (1981-89) in jo poznamo pod imenom, ki ga ji je dal sam predsednik Reagan kot War on evil Empire (Vojna proti imperiju zla). Ta je imela tri komponente prepoved izvoza visokih tehnologij v komunistične države, radikalno znižanje cen nafte in s tem dohodkov sovjetskega gospodarstva in razvoj vojaških tehnologij, na katere se komunistične države zaradi svojega tehnološkega zaostajanja niso sposobne odzvati. Ta slednja komponenta je znana pod imenom Star wars (Vojna zvezd). Ta nova strategija Reaganove administracije je bila presenetljivo uspešna, verjetno bolj kot so si sami njeni avtorji predstavljali. Vsi komunistični režimi so začeli gospodarsko in tehnološko hitro zaostajati za ZDA in demokracijami Zahodne Evrope. V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja so vsi izkazovali negativno gospodarsko rast. Da je Vojna proti imperiju zla v osnovi spremenila pogoje za razvoj in sam obstanek komunističnih režimov so prej spoznali komunistični voditelji kot pa disidenti.

Sovjetski voditelj Gorbačov je bil nedvomno eden prvih, ki so doumeli novo nastalo situacijo. Njej je skušal prilagoditi svoj režim. To prilagoditev je imenoval Perestrojka. Imela je dve komponenti: za dvig uspešnosti sovjetskega gospodarstva je obljubljal nekaj osebne svobode in zmanjševanje napetosti hladne vojne, ki bi vodilo v omilitev ali celo v odpravo ukrepov Vojne proti imperiju zla. Slične koncepte so razvili tudi jugoslovanski komunistični voditelji, le da se zaradi medrepubliških razhajanj dolgo časa niso uspeli poenotiti in izoblikovati enoten, jugoslovanski koncept perestrojke. Tega so dobili šele pod Antejem Markovićem.

Komunistični koncept tranzicije

Po sicer skopih informacijah lahko sklepamo, da so jugoslovanski komunisti začeli pripravljati svoj koncept kmalu po smrti Josipa Broza Tita. Ker debat, mnenj in stališč, ki jih je sprejemal jugoslovanski komunistični vrh za dobro zaprtimi vrati ne poznam, lahko sklepam, kdaj so se odločali za jugoslovansko perestrojko samo po posrednih indicih. Naša časovna določitev dogajanj temelji na dejstvu, da so takrat začeli potovati zaupanja vredni posamezniki na študij v ZDA s štipendijami CK. Pretežna večina teh študijev je potekala na področjih, ki so irelevantna za socialistično gospodarstvo, kot smo ga poznali, so pa še kako uporabna v tržnem gospodarstvu.

Tako kot v sovjetskem primeru je bila osnova spoznanje, da komunistični sistem tak kot je, ne more preživeti.2 Priprave njihovega koncepta so bile več letne in očitno zelo temeljite, saj so bile dokončno izoblikovane šele z gospodarskimi reformami Anteja Markovića zadnjega jugoslovanskega premierja. Osnovni cilj teh reform je bil, tako ocenjujemo, da se na političnem področju dopustita delna liberalizacija in pluralizacija, družbena lastnina pa preide vsaj v glavnem v last takratne komunistične elite, ki na ta način ohranja svojo oblast, čeprav ne več absolutne. Podrobnejša politološka analiza Markovićevih reform žal še vedno ni bila napravljena in objavljena. Je pa nesporno dejstvo, da so Markovićeve reforme še poglobile razdor med posameznimi republikami in tako odprle pot demokratičnim spremembam.

Demokratični koncept tranzicije

Ker je koncept komunistične tranzicije politični prostor nekdanje Jugoslavije razdelil na politične prostore posameznih bivših republik, se koncepti demokratične tranzicije v njih bistveno med seboj razlikujejo. V nadaljevanju bomo ostali osredotočeni samo na Slovenijo.

Nesporno so že prej obstajali nekateri disidentski teksti npr. Pučnikovi, vendar smo Slovenci šele z sedeminpetdeseto številko Nove revije dobili konsistenten zbornik razmišljanj, ki so lahko služila za oblikovanje koncepta demokratične tranzicije. Bolj konkretna so bila na družbenem področju na gospodarskem pa veliko manj. Ta razmišljanja so bila politično izražena, konkretizirana in oblikovana v obliki političnega manifesta z Majniško deklaracijo 1989. Manjkala je točna analiza stanja, v katerem se je Slovenija nahajala, ko je oblast prevzela prva demokratično izvoljena vlada po drugi svetovni vojni maja 1990. In manjkal je jasen koncept, kako izpeljati tranzicijo. Pri tem je bil še najbolj jasen cilj. Tega je določala majniška deklaracija. Konkretne rešitve tranzicije so se oblikovale med samim delom vlade. Vendar pa je bilo delo na teh rešitvah pogostoma potisnjeno v drugi plan, ker je bila prednost dana osamosvojitvenim prizadevanjem, ki jih je bilo potrebno udejanjiti v ozkem časovnem oknu, ki se nam je takrat odprlo. Kljub vsem tem oviram je prva demokratično izvoljena vlada pripravila dokaj jasen in konsistenten koncept tranzicije. Vseboval je dva osnovna strateška cilja: institucionalno demokratizacijo države in njenih podsistemov ter drugič privatizacijo gospodarstva, ki naj bi vodila do večje donosnosti, novih delovnih mest in konkurenčnosti na mednarodnih trgih. Cilj teh reform je bila demokratična in pravna država s socialno-tržno ekonomijo po vzoru nemške CDU/CSU. Prva točka demokratične tranzicije, kot si jo je zamislila Demosova vlada je bilo sprejetje Ustave R. Slovenije. Do tega je prišlo junija 1991, udejanjena pa je bila z osamosvojitvijo 25. Junija istega leta. Šele po osamosvojitvi je bilo možno začeti uveljavljati demokratično tranzicijo. Vendar še takrat s težavami. Takratna trodomna skupščina ni bila v celoti demokratično izvoljena. Demokratično je bil izvoljen samo družbeno-politični zbor, kjer je imel Demos prepričljivo večino. Druga dva zbora, zbor občin in Zbor združenega dela, sta bila izvoljena še po delegatskem principu in v njiju so imele večino stranke komunistične kontinuitete. V vseh treh zborih skupaj je imel večino, sicer neznatno, vendarle Demos. Posledica take razporeditve moči so bili dolgotrajni postopki obremenjenimi s številnimi nenačelnimi in škodljivimi kompromisi.

Kljub vsemu temu so bili prvi tranzicijski koraki obetavni tudi na gospodarskem področju. Sprejeta sta bila pomembna, osnovna zakona: zakon o privatizaciji in zakon o denacionalizaciji. Na institucionalnem področju je bila, kot že rečeno sprejeta Ustava in podana perspektiva vključevanja v NATO in EU. Predvsem od slednjega se je pričakovalo mogoče preoptimistično, da bo osnovno vodilo sprememb in s tem tranzicije institucionalne in gospodarske.

Povratek k komunističnemu konceptu tranzicije

Nesporna zmagovalka volitev v DZ leta 1992 je bila LDS, ki je tudi oblikovala vlado z dr. Drnovškom kot premierjem. Že njeni prvi ukrepi so jasno kazali, da se je demokratično vodeni tranziciji iztekel čas in da se Slovenija de facto preusmerja v nekoliko modificiran koncept komunistične tranzicije Anteja Markovića. Z zakonom o »beneficiranem notranjem odkupu delnic« je bilo omogočeno in spodbujano olastninjenje vodilnih struktur v podjetjih. Na področju družbenih podsistemov konkretno sodstva je bil podeljen trajni sodniški mandat. Nekje drugje in ob nekem drugem času morda s temi ukrepi ne bi bilo nič narobe. Upoštevati moramo, da so bile te strukture tako v gospodarstvu kot v sodstvu v Sloveniji 1992-93 še vedno izbrane na osnovi moralno-političnih kvalitet bivšega komunističnega režima. Ti in še drugi sorodni zakoni in ukrepi so v celoti vodili v uresničitev koncepta Markovićeve tranzicije. Dopuščena je bila simbolična demokratizacija in ohranjena Demosova Ustava, zato pa sta lastnina in sodna veja oblasti v celoti prešle v roke komunistične kontinuitete.

Lahko smatramo, da je bila s konsumacijo ključnih zakonov v času ko je vlado vodila LDS tranzicija zaključena do leta 2004. Uveljavljen je bil v pretežni meri koncept komunistične tranzicije. Da ta tranzicija ni zasledovala javnega interesa, interesa državljanov Slovenije v najširšem smislu ampak interes ozke skupine privilegirancev bivšega, propadlega komunističnega sistema, je postalo očitno šele z nastopom svetovne gospodarske krize v letih 2008-09. Ne poznamo enega tajkuna, ki pred letom 1990 ni bil član ZK in mu niso bile priznane najvišje moralno-politične kvalitete, ki so bile predpogoj za direktorski položaj.

Kako naprej?

Slovenci si moramo priznati, da se je pri nas v pretežni meri uveljavil koncept komunistične tranzicije. Od demokratične tranzicije je ostalo bore malo Ustava, zakon o denacionalizaciji in članstvo v EU in NATO. Pretežna uveljavitev komunistične tranzicije je rezultirala v nekompatibilnosti Slovenije in nekonkurenčnosti njenega gospodarstva z zahodnimi3 demokracijami in njihovim tržnim gospodarstvom.

Na institucionalni ravni se je pokazalo, da do praktično nikakršnih sprememb v smislu demokratizacije ni prišlo v tretji veji oblasti – sodstvu. S trajnim sodniškim mandatom, ki ga je uvedla prva vlada dr. Janeza Drnovška, je bilo sodstvo izolirano od vseh demokratičnih sprememb in ostalo v rokah komunistične kontinuitete. Posledica tega so za Slovenijo pogubne. Demokracija ne more biti učinkovita, če ni oprta na pravno državo. In ta pri nas ni bila uveljavljena. Dokazi za to so, da se sojenje za gospodarski kriminal, v katerega so vpleteni visoki predstavniki komunistične kontinuitete, nikoli ne začne, ali pa se postopki vlečejo do zastaranja zadeve, da smo še vedno priča montiranim političnim procesom in da se še vedno sodi po zakonodaji bivšega totalitarnega sistema. Na področju šolstva, ki je eden od bistvenih družbenih podsistemov kljub številnim reformam do prave tranzicije ni prišlo. Šolstvo ni bilo usklajeno in prilagojeno tržnemu gospodarstvu, zato izobraževanje ne poteka za sedanji in pričakovani, bodoči trg dela. To ima za posledico številne nezaposlene in nezaposljive in na drugi strani primanjkljaj ustrezno usposobljenih oseb za obstoječa delovna mesta. Bistveni element vsake sodobne družbe je tudi socialna država, vendar ta nikakor ne sme biti socialistična država bivšega totalitarnega sistema. Ta distinkcija se v Sloveniji nikakor ni uveljavila. Še vedno prevladuje kontinuiteta s preveč države, tozdovsko mentaliteto in slabim upravljanjem.

Eden ključnih, če ne celo najpomembnejši element prehoda iz totalitarnega komunističnega sistema v demokracijo in tržno gospodarstvo je privatizacija. Privatizacija komunistične kontinuitete ni bila ne poštena in tudi ne v skladu z Ustavo. V nasprotju z osnovnim principom enakopravnosti vseh državljanov je omogočila olastninjenje komunistične elite. To je vodilo na eni strani do slabo vodenega in zato neuspešnega in ne dovolj donosnega gospodarstva z bistveno prevelikim deležem državne lastnine in na drugi strani preprečevalo prepotreben vnos upravljavskih znanj iz držav z uspešnim tržnim gospodarstvom, ki je predpogoj vsake uspešne tranzicije.

Neuspešno opravljena tranzicija ali tudi v pretežni meri uveljavitev koncepta komunistične tranzicije sta Slovenijo pripeljali v stanje permanentne krize gospodarske, človeških virov in družbene. Za premagovanje te multiple krize, ki je nastala kot posledica slabih odločitev v zadnjih petindvajsetih letih na petinštirideset let podlage si mora slovenska javnost in volivci naj prej jasno predočiti, kje smo in na osnovi tega sprejeti odločitev, da so spremembe in reforme nujne za ohranitev evropsko primerljivega življenjskega standarda v Sloveniji. Vzroke za to multiplo krizo pa po našem mnenju jasno kažejo primerjalne študije mednarodnih inštitucij, kot so OECD idr. V teh študija opazimo velika odstopanja v posameznih kazalnikih gospodarske uspešnosti, konkurenčnosti in ekonomske svobode med gospodarsko uspešnimi ekonomijami zahodne Evrope in Amerike in na drugi strani Slovenijo. Zmanjševanje in končno odprava teh razlik po principu uči se od najboljših (Learn from the best) je evidentno vodilo za te reforme. Potrebna je torej samo še politična volja. Slovenci si moramo, vsaj v zadosti velikem številu, priznati, da smo del razvitega sveta, demokratična država s tržnim gospodarstvom in da moramo tudi doma uveljaviti norme in standarde širše skupnosti, ki ji pripadamo.

Slovenska pomlad ali demokratične stranke so svoj koncept tranzicije lahko uveljavile le v manjši meri. Prevladala je tranzicija komunistične kontinuitete. Taka tranzicija Slovenijo vodi v permanentno multiplo krizo, gospodarsko, človeških virov in družbeno. Predpogoj za izhod iz te krize so temeljite reforme na teh področjih. Ključno je normativno približevanje in uvajanje dobrih praks uspešnih držav EU in Amerike.

Prispevek je referat, predstavljen na simpoziju Slovenija 25 let kasneje, ki ga je ob 25. obletnici slovenske državnosti v dvorani Državnega sveta organiziral Zbor za republiko.

  1. Schweizer P., Victory, The Atlantic Monthly Press, N.Y., 1994.
  2. Umek A. ., Post-communist tendencies in Central and Eastern Europe, European View, Vol. 7, No. 1 pp. 115-120, June 2008
  3. Russell, B., Modrost zahoda, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977
 
Značke:

24 komentarjev

  • Že 75 let se vrtimo v levo. Iz ene krize v drugo. Iz enega blefa v drugega. Umek je dobro pokazal, da se je komunistična tolpa dobro zavedala, da s komunizmom ne bo mogla več farbati množic v času pogrezanja v veliko bedo (1980).Povprečni ljudje in intelektualci pa so pri tem kolaboranti tej mafijski tolpi.

  • Umek prvi del uporabi za samoopravičevanje. Res nihče ni slutil kdaj bo razpad komunizma, kot danes kdaj bo razpad siciljanske Slovenije, kjer se človek lahko odloča ali bo član ene mafije, druge mafije ali zunaj vsega. Bo slep na levo oko, na desno oko ali na obe. A po drugi strani nismo imeli osebnosti, avtoritet, gospodarjev.

    • Miro Germ

      Spoštovani Pavel,

      sam bi bil malo bolj spoštljiv do prof.dr.Andreja Umka, ki gospod z velikim G, posebno glede na “teror povprečja” (po naše samoupravljanje), ki ga je doživljal.

      Z drugimi vašimi ugotovitvami bi se pa strinjal.

      Lepo bodite, Miro Germ.

      • Spoštovani g. Germ,

        o avtorju nisem nič pisal, samo o njegovem članku. Kje sem zdrsnil v spoštljivosti? A ker ga ne nazivam z gospod (kot ostalih avtorjev ne), ali ker ga ne nazivam s titulami prof. dr.?

        Demos bo naredil korak iz leta 1991,ko bodo akterji ponižno vsi po vrsti priznali, da so bili socialisti in zato

      • impotentni, nekompetentni, brez smisla in energije, da bi naredili reforme. Vsa beda se vleče 26 in je potrditev dobila z Bajukovo in dvema JJ vladama. Tole preigravanje moči na Demosu samo koristi komunistični mafiji in vsem nam škoduje. Ti ljudje se morajo umakniti (a so isti kot Kučan in Zemljarič) in prepustiti vajeti 30-letnikom s poznavanjem liberalne ekonomije in s strastjo. Lp

  • Bral sem, da je imel dr. Ljubo Širca krog vzhodnoevropskih mladih intelektualcev, ki so takoj ob razsutju SZ hitro naredili v svojih državah liberalne reforme, saj so vedeli, da se bo nostalgija po prvi evforiji vrnila in da velik aparat ne zna z delom sam zase poskrbeti. Vedeli so, da tu mafija vlada državi in so kratkotrajno odprto okno v kleti izkoristili za pobeg in eliminacijo Fritzla: .

  • Vaclav Klaus na Češkem, Čubajseva ekipa z židovskimi liberalci, liberalni katoliki na Slovaškem, v Madžarski in Poljski. Pri nas smo imeli kulturnike, filozofe in pravnike, ki so sanjali demokracijo, demokratični socializem in se pri tem prigrebli do foteljev in pozicij

  • Če nekdo hoče razumeti komunizem, mora razumeti socializem. To je mogoče samo tako, da veš, da socialist ne zna ustvarjalno gospodariti. Edino zdravilo proti socializmu je liberalna ekonomija. Te pa sužnji, hlapci, družboslovci , kulturniki, teologi in pravniki ne bodo nikoli podprli, razen kak teden po prelomu sistema, ko bodo pijani od triumfa.

  • Povprečni ljudje niso politično vpeti in če imajo vsaj malo vesti, gledajo na Slovenijo takole kot ta policaj, ki bi danes rajši emigriral v Avstralijo in Novo Zelandijo (dve najbolj gospodarsko liberalni državi na svetu) :
    http://m.klip.si/novice-to-so-besede-policista-iz-kopra-ki-bi-jih-moral-prebrati-vsak-slovenec-74

  • Dober članek. Navedena so objektivna dejstva.

    Obstoječe stanje poznamo in vemo, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti. Kako to spremeniti?

    Po mojem mnenju bo to mogoče šele, ko bo demokratični blok kljub medijskim in drugim zavoram dovolj enoten in močan, da bo lahko izvedel vse nujne spremembe. Kontinuiteta jih gotovo ne bo.

  • Franc Mihič

    Strinjam se z vami dr. Umek:”Prevladala je tranzicija komunistične kontinuitete. Taka tranzicija Slovenijo vodi v permanentno multiplo krizo, gospodarsko, človeških virov in družbeno. Predpogoj za izhod iz te krize so temeljite reforme na teh področjih.”

    Vse te pojave in anomalije demokracije pa podpira čisti proporcionalni volilni sistem, ki ne dopušča osebne odgovornosti poslancev do volivcev,ki na volitvah nimajo izbire, komu podeliti glas in mandat. O tem odloča vodja stranke, partije, kot v totalitarizmu.

    Tržno gospodarstvo brez odgovornosti ne more zaživeti.

    Zato se nadaljuje še iz komunizma znana neodgovo družbi, kar onemogoča naš razvoj. To velja za levico in desnico. Dokler bo tako, bolje ne bo!

    • Franc Mihič

      Zato se nadaljuje še iz komunizma znana neodgovornost v družbi, kar onemogoča naš razvoj.

      To velja za levico in desnico.

      Dokler bo tako, bolje ne bo!

    • Franc Mihič

      Primer: Ljudstvo ima oblast, pravi ustava, a že dolgo čaka na odgovor ribniškega poslanca Jožeta Tanka, SDS, in kočevskega poslanca Janka Vebra, SD.
      »Občina Kočevje ima v lasti in solasti nekaj manj kot pet tisoč ha gozdov. Les iz teh gozdov je lani prodajala po vrednosti tudi do 41 EUR/m3. V istem obdobju je na istem območju država prodajala svoj les koncesionarju po ceni približno 10 EUR/m3. Aprila 2012 je sodišče po 72. členu Zakona o denacionalizaciji določilo, da mora država oškodovancem plačati odškodnino v višini 27 EUR/m3 lesa. Ob tem se postavlja vprašanje, kašen gospodar je država, ki od prodaje lesa koncesionarjem zasluži po 10 EUR/m3, na račun davkoplačevalcev pa mora iz proračuna za odškodnino plačevati po 27 EUR/m3 lesa?
      Pa vendar, kot je bilo že omenjeno, razmere v gozdarstvu poznajo vsi najbolj odgovorni, vključno z ministrom za kmetijstvo in okolje, vendar ne znajo, ne morejo, nočejo ali pa ne smejo nič narediti. Nadgradnja ministrstva je Vlada, to pa po vsakokratnih volitvah sestavljajo politične stranke. Zadnje tri vlade so sestavljale stranke SDS in SD.

      V teh vladnih obdobjih sta vodila svoje poslanske skupine dva politična rivala, Jože Tanko, tudi doma iz Nemški vasi, in Janko Veber, iz bližnjega Kočevja. Iz obsežnega zbranega gradiva iz gozdarstva ni zaslediti do primernosti ali neprimernosti gospodarjenja z državnimi gozdovi nobenega stališča ne enega ne drugega vodje poslanskih skupin: da je stanje nenormalno in se že vse spreminja v farso, je bilo prikazano tudi v letošnji pustni povorki v Ribnici.

      Ali ni to dovolj zaskrbljujoče, da že vsaka šema ve, kaj ni prav, najvišji odgovorni politiki v državi pa se sprenevedajo in ne ukrepajo?

      Zato ni čudno, da se kot odraz tako dopustnega dogajanja v preteklosti sedaj potekajo
      protesti po vsej Sloveniji, ki se odvijajo v smislu ljudskega pregovora: »Kdor pameti
      poslušati noče, čutiti mora jo…..«
      Janko Debeljak, Loški potok

      Vir: ribniško občinsko glasilo REŠETO, Janko Debeljak Loški potok, članek »Kaj se dogaja v nemški vasi?«

      Poslanca Jože Tanko in Janko Veber kdaj bosta odgovorila?
      Franc Mihič
      P.s.:
      Inles Ribnica je bil v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec lameliranih polizdelkov in izdelkov. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta.
      Poslanec Jože Tanko je eden od direktorjev v Inlesu.
      Kako to komentira volivcem in kolegici ribniški poslanki Ljudmili Novak?

      http://www.ribnica24.eu/pisma-bralcev/kaj-se-dogaja-v-nemski-vasi/comment-page-1/#comment-67376

    • Franc Mihič

      Drugi primer: Izbrisani podjetniki je oddaja na TV tedniku, ki pove, da 50 tisoč ljudi že 17 let trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice.
      Ukrep, da podjetniki oz. delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost, kriminal.
      To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, d.o.o. , d.d, in delničarskim pravom.
      To bomo po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice državljani silno drago plačali, bolj kot za izbrisane.
      Politika, leva in desna je pa je neodgovorno tiho.
      Primer izbrisanih podjetnikov kaže na popolno neznanje celotne politike oz. pravne države, na nepoznavanja delovanja gospodarstva, ki zato zatira podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo, kar je svetovni unikum in neumnost.
      Prava nacionalna katastrofa in mednarodna sramota slovenskega »gospodarskega« neznanja.
      http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174425862

  • Frančišek

    KAAAAJ?
    Tranzicija da ni uspela? Kdo si drzne?

    Kučanova Udbotranzicija je popolnoma uspela, tako, da smo iz onega sockomunizma prišli v udbo-turbo-komi-kapitalizem!

    Štiristopenjska Udbokučanistična tranzicija je popolnoma in perfektno uspela!
    Z Kučanom in Peterletom & Ludmilo, za Udbodomovino, naprej!
    Mladina, zenica naših oči, bejži v Avstralijo, v Qatar, v Dubaj, v Osterreich, v Deutschland in na Ognjeno zemljo pri Argentiniji ! Norci nesposobni!

  • Franc Zabukošek

    Avtor je odlično in realno opisal spremembo sistema oblasti v državi Sloveniji, stanje in nakazal potrebne spremembe.
    Pri tem bi opozoril na pravilno pojmovanje besed, ki pogojujejo spremembe.
    Prva ugotovitev je, da je bil bivši režim partijsko avtokratski, kljub govorjenju, da je demokratičen.

    Zaradi tega je bil prehod (tranzicija) avtokratsko pogojena, namesto da bi temeljila na civilni družbi in pomladnih demokratičnih strukturah.
    Tako se ni zgodila tranzicija v demokracijo, ampak ohranila se je samoupravno socialistična mentaliteta, ki je tranzitirala socialistično samoupravo.
    Iz tega bomo prišli, če se bodo demokratične stranke oprle na civilno družbo in ji prisluhnile, kajti narod je ustvarjalen in deloven in se zaveda, da mora pri tem biti svoboden in odgovoren.
    Razvijati je potrebno svobodo pri delu in ustvarjanju, odgovornost za odločitve in spoštovati ljudi-državljane, ki niso v strankah, so pa potencialni volivci.

    Komentiranje na tak konstruktiven članek z sarkazmom je neproduktivno, kot je govorjenje brez dejanj nesmiselno in jalovo.
    Smo v tednu bl. Slomška, zato naj velja njegov rek: “Skrbi manj govoriti in več dobrega storiti” in “Bodi v besedah resničen in v dejanjih pravičen”.
    To naj bo prava tranzicija, ki vodi v zadovoljstvo ljudstva-državljanov.

    • Frančišek

      Prav. Lepo, g.Zabukošek, polno miru in polno optimizma.
      V redu.
      Jaz pa fiksam, a ne?
      Ampak konkretno:

      1. Fragmentacija Demosa je bila sad nezrelosti in stvar centrifuge, ki jo je gnala domačijska vsegliharska gnila socialmoralna komotna skorumpiranost v fotelju ugodja brez rizika za kakršnokoli tveganje.
      Bilo je hotenje in težnja narediti državo, ki je požrla vso energijo.
      2. Udbokučanizem je bil na startu na teka na 10Km , 5Km
      pred vsemi tekmeci, ki so supernaivno upali, da je startna pištola počila za vse tekmovalce hkrati.
      3. Nezdrelost, neiskušenost, naivnost, domačijskost, uglajenost, tihost, sram, neodločnost, medlost, neznanje, nemoč, lažna skromnost, neborbenost,nezahtevnost, nevztrajnost, zmedenost, preračunljivost, zdraharstvo, moralna in korupcija kar tako, branje spisov in ne-govorjenje iz srca in iz znanja ali iz hotenja, iz želje… kje je čustvena inteligenca, če že navadne primanjkuje,itd, itd -kje? V parlamentu in povsod okoli njega.

      Še nisem slišal, da bi nekomu zadrhtel glas, se zatresel od besa in bi usekal po mizi!
      Še nisem videl, da bi poslanec sprenevedavemu kolegu poslancu zatulil čez klop, da laže, da se spreneveda, da je nesposoben del glasovalnega stroja, ki peha deželo in ljudi v propad!

      Ja, g.Zabukošek! Iščemo SLOMŠKA, iščemo PUČNIKA in iščemo IVANA KRAMBERGERJA, da bo pokazal Poncija Kulata
      in za kravatl’c potegnil Judeže Udbojote na plano, da jih narod da v kletke in jih namoči v Lublanco!

      Tako nam Bog pomagaj, da bomo še bolj kričali in ne samo klečali!

    • “Zaradi tega je bil prehod (tranzicija) avtokratsko pogojena, namesto da bi temeljila na civilni družbi in pomladnih demokratičnih strukturah.”
      Vidi se, da je SDS zelo avtokratska stranka. Kdor drugače razmišlja, malce drugače, je izključen.
      Mislim (vem pa ne), da so se komunisti pred osamosvojitvijo namenoma atomizirali, da so lažje preživeli. Mreže so neformalne.

    • Če bi bila “desnica” manj gospodovalna (avtokratska, fevdalca, mafijska) bi bila bolj ustvarjalna in dinamična. Tako pa ni ne idej in ne projektov.

      • Franc Mihič

        Prevladuje, da kritika desnice rodi zgolj zamero, brez resnega odmeva. Kritike pa se ignorira ali atakira.
        Za probleme in predloge je premalo posluha.
        Važno je, da skrbimo za “naše”.
        Nepotizem je pa “zakon”.

        • To potrjuje moje izkušnje. Komunistično obnašanje “desnice”. Potem se pa trapasto sprašujejo zakaj smo globoko v socializmu. Najbolj pragmatični (ki so se vpisali v ZK) zaradi koristi znajo povedati, da so najbolj trdoroki komunisti po letu 91 pristali v Demosu.

        • Franc Mihič

          Primer,ki še dandanes ni doživel odmeva:
          Vprašanje evropskemu poslancu gospodu Lojzetu Peterletu!
          Spoštovani dolgoletni evropski poslanec in politik gospod Lojze Peterle!
          Imam vprašanje, ki gotovo zanima mnoge. Kako je mogoče, da je slovenska »pomladna« desnica, -potem ko je že predvsem leva politika (SD in LDS) v prvem desetletju osamosvojitve, kar dopuščala koncentracijo lastništva in tako divjo privatizacijo z »bypass«- podjetji in podobnimi (zakonskimi) zlorabami, -in tako že s tem dopustila več milijardna oškodovanja skupne družbene lastnine, podjetij i.p.-, ta zopet od l. 2004 dalje, skoraj do konca mandata Janševe vlade, nato še dopustila in celo izvajala takšno prevzemno zakonodajo, da je omogočala največje »tajkunske« prevzeme podjetij, ki so tudi prispevali k finančni bančni luknji, ki jo sedaj krpamo in plačujemo vsi davkoplačevalci?
          Očitno je bilo in je, da gre za sporno nemoralno zakonodajo, ki dopušča oškodovanje gospodarskih družb in njenih deležnikov. Država in družba sta, zaradi predvsem takšne privatizacije in skupne družbene lastnine, legalizirala oškodovanja-krajo, zakopala državo prava in poštenje, postala zato nedemokratična, razklana in razslojena, krivična in neučinkovita in manj varna in obetavna. Tudi stroka je zatajila, seveda! Ve pa se, kaj je privatizacija in lastnina. Je bistveni temelj svobode vsakega posameznika
          Kako to, da vsaj desna politika, desne stranke, -ki imajo povezave z evropsko desnico, njeno politiko in inštitucijami in ne nazadnje tudi evropski poslanci -, ni oz. niste pravočasno preverili in opozorili, da privatizacijska oz. prevzemna zakonodaja, v pripravi in ali v veljavi , ni skladna tudi z EU direktivami in etiko in zakoni članic v EU?
          Šele pod pritiskom javnosti in opozicije je vlada Janeza Janše decembra 2007 spremenila zakon o prevzemih tako, da je prepovedal prevzemniku zastaviti vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev denarnih sredstev oziroma bančne garancije za prevzem družbe in mu onemogočil izčrpavanje ciljne gospodarske družbe- podjetja.
          V državah EU je namreč prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. To lahko sedaj vsak Slovenec prebere na spletu:
          http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C12573A90035FFA8&db=kon_zak&mandat=IV&tip=doc
          V Nemčiji je, na primer, prepovedana vsakršna pomoč ciljne družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov.
          Torej je vsa politika dotlej vedela, ali pa ni razumela ali pa je bila zavedena od domače stroke, da to ni evropska zakonodaja, in da se dela škoda gospodarskim družbam, nacionalni ekonomiji in krivica navadnim državljanom in državi in predvsem škoda zaupanju v demokracijo, kar je mogoče najhuje!
          Kdo je odgovoren, bo sploh kdo odgovarjal?
          Gospod poslanec Lojze Peterle, kakšno je vaše mnenje in pojasnilo te slovenske akutne zadeve?

          Lep pozdrav in še obilo zdravja!
          Franc Mihič
          2014-09-14

          P.s.: Svetovni gospodarski forum, ki poteka v Švici, je v oceni, opisani v članku http://www.dnevnik.si/objektiv/komentarji/kako-postati-svica , ocenil tudi vlado Janeza Janše. Ocena tudi Janševa vlade je bila, kot že predhodne, zelo slaba. Slovenija že vrsto let na lestvici globalne konkurenčnosti zelo nazaduje, pri vseh vladah zadnjih let!

        • Franc Mihič

          Akuten primer, nevreden demokratične pravne države: Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
          Vzrok nezadovoljstva državljanov je seveda tudi očitna nemoč državljanov, da na volitvah sankcionirajo neodgovornost politike za stanje države, saj partijski proporcionalni volilni sistem to onemogoča. Volivcem ni dana ustavna pravica izbire, komu podelijo svoj mandat za oblast, temveč je to prepuščeno vodstvom strank, ki sestavijo volilno listo in s tem določijo kdo bo izvoljen, če lista uspe na volitvah. Volilni sistem ni skladen z ustavo!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI