M. Gruden, Sobotna priloga: Isisova peta kolona

Časnik 20.9.2016 0:01
 

Teroristične nevarnosti ne bomo premagali, dokler se ne bomo odločneje uprli nevarnosti političnega populizma.

V nedavnem članku, objavljenem po napadu v Nici, v katerem je umrlo 86 ljudi, je londonski Guardian ugotovil, da teroristična nevarnost v Evropi upada. Trditev je avtor utemeljil s podatki Univerze v Marylandu, ki kažejo, da je število smrtnih žrtev v zahodni Evropi nižje, kot je bilo v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Številke so sicer točne, interpretacija glede zmanjševanja teroristične grožnje pa precej manj.

Število žrtev terorizma, v primerjavi z drugimi vzroki nasilne smrti, je v zahodni Evropi razmeroma nizko. Tako v preteklosti kot danes gre za nekaj sto ljudi. To sicer v ničemer ne zmanjšuje šoka in bolečine ob izgubi vsakega človeškega življenja, pomeni pa, da še en ali dva napada, kot sta bila tista v Nici in lani jeseni v Parizu, lahko postavita statistično primerjavo na glavo.

Podatki časnika Guardian zajemajo zgolj zahodno Evropo in torej izključujejo nekatere druge države, na primer Rusijo, v kateri je resna grožnja terorizma, predvsem pa Turčijo, kjer je v zadnjem letu v vrsti grozljivih terorističnih napadov življenje izgubilo na stotine ljudi.

Najpomembnejši razlog za dvom o Guardianovem optimizmu pa je ta, da se glavna nevarnost terorizma ne skriva zgolj v številu žrtev, ampak predvsem v učinkih, ki jih teroristi s svojimi napadi želijo – in jim tudi uspeva – doseči.

In v tem zadnjem pogledu je Islamska država (Isis) najambicioznejša, najbolje pripravljena in – vsaj doslej – najbolj učinkovita teroristična organizacija v novejši zgodovini.

Razlogov in okoliščin za to je več. Vseh ni ustvaril Isis, jih pa izjemno spretno in inteligentno uporablja in izkorišča.

Isis je teroristična organizacija s fizičnim ozemljem in paradržavnimi institucijami. To ima izjemen simbolni, a tudi strateški pomen. Teroristična paradržava je, v očeh privržencev, prepričljiva in uresničljiva alternativa družbam, v katerih živijo ali iz katerih izhajajo. Fizično ozemlje je tudi ključno v rekrutiranju novih članov – tujih borcev – in njihovo pošiljanje na teroristične misije po Evropi. Pred leti je bil vstop v Al Kaido zapleten projekt, pridružitev Isisu pa je bila precej dolgo na dosegu rok vsakega šestnajstletnika s potnim listom in dovolj denarja za letalsko vozovnico do Turčije.

Učinkovit odgovor in končna zmaga nad Isisom zato zahtevata tudi konec Isisa kot paradržave. To vključuje tudi vojaško posredovanje, a ne v obliki tragedije zmešnjav, ki smo ji bili priča doslej. Upamo lahko, da nedavni ameriško-ruski dogovor o premirju in skupnem delovanju proti Islamski državi označuje konec operacij vseh proti vsem in začetek skupne in učinkovite akcije proti skupnemu sovražniku.

Nevarnost Islamske države se odraža tudi v izbiri ciljev in izjemni brutalnosti napadov. Cilji v ničemer niso naključni, ampak so načrtno usmerjeni proti temeljnim simbolom družbe, države in našega načina življenja. V Franciji so bili marca 2012 v Montabaunu in Toulousu napadeni vojaki, potem pa še učenci judovske šole. Sledili so napad na Charlie Hebdo, pariški napadi na goste restavracij, obiskovalce koncerta in poskus napada na nogometne navijače. V Nici je umrlo 86 domačinov in turistov, ki so proslavljali francoski državni praznik. Slabih štirinajst dni kasneje je bil v cerkvi ubit katoliški duhovnik.

V napadih je mogoče razbrati vzorec, simboliko in logiko. Analiza te logike, ki kaže, da bi naslednji cilj lahko bili otroci, je pripeljala do izjemno okrepljenih varnostnih ukrepov pred izobraževalnimi ustanovami. Gre za nevarnost, na katero smo starši dramatično opozorjeni vsako jutro, ko pripeljemo otroke v šolo.

Partitura, po kateri slepo igramo

Učinkovit odgovor proti Isisovemu terorizmu zato zahteva tudi učinkovitejše varnostne, represivne in preventivne ukrepe. Res je, da v svobodni družbi ni stoodstotne varnosti, kar pomeni, da bo mesto, kot je Pariz, vedno ranljivejše kot severnokorejski Pjongjang, a za zaščito in preprečevanje terorizma evropske države, predvsem pa njihove varnostne službe lahko in morajo narediti več. Novi napadi so verjetni, morda celo neizogibni, a v boju proti terorizmu nismo nemočni. Vsakršno tovrstno govoričenje je voda na mlin Islamske države.

Tretja, in morda najpomembnejša značilnost Isisove različice terorizma je dejstvo, da končno dosego svojih ciljev načrtuje in dosega s pomočjo nas samih. Naša reakcija je ključni element strategije načrtovalcev terorističnih napadov. Če tega ne razumemo ali ne želimo razumeti, bo terorizem uspešen v uresničitvi svojega glavnega in končnega cilja – diskreditaciji in uničenju družbenega in političnega modela, ki je bil zgrajen po drugi svetovni vojni in ki temelji na človekovih pravicah in pravicah manjšin, solidarnosti, humanizmu, liberalni demokraciji in vladavini prava.

Strategi terorizma se zavedajo, da nimajo moči, da bi uničili naš način življenja in naše vrednote. Prepričani pa so, da nas lahko pripeljejo do tega, da to opravimo namesto njih. Kalifat z bombami piše partituro, po kateri slepo in predano igra in pleše rastoča množica evropskih kanibalov svobode.

Za prepoznavanje sostorilstva v izvajanju Isisovih načrtov obstaja enostaven, a zanesljiv preizkus. Preprosto se je treba vprašati, ali posamezno dejanje, odziv, izjava, politični program, medijska objava, vladni ukrep in načrt ustreza Islamski državi ali ne. Ali prispeva k uresničevanju njenega končnega cilja – oslabljene, diskreditirane, konfliktne evropske družbe, ki jo namesto enotnosti in solidarnosti označujejo delitve po nacionalnih, predvsem pa po etničnih, kulturnih in verskih značilnostih. Družbe in političnega sistema, ki temelji na strahu in sovraštvu med posamezniki in skupinami, ki jo sestavljajo. Družbe, ki zaradi svoje razdeljenosti ni zmožna skupnega, racionalnega in učinkovitega odgovora na kakršen koli izziv, pa naj bo ta ekonomski, družbeni ali varnostni. Ki je oslabljena ali celo nemočna v boju proti terorizmu.

Demagogi in fantasti

Ne gre za nikakršno teorijo zarote. Ni tajnih sestankov v zakotnih krčmah na neznanem kraju in ob neznanem času, na katerih bi Isisovi vohuni delili kuverte z navodili o tem, kaj naj vpijejo tetovirani in od domoljubja zaripli protestniki, koga je treba pretepsti in kateri azilni dom je treba zažgati, kakšna naj bo uredniška politika posameznih medijev ali kaj naj populistični politiki tvitajo in zapisujejo v svoje programe. Desničarski populisti – ki jih je Visoki komisar ZN za človekove pravice Zejd Raad al Husein nedavno označil za »demagoge in politične fantaste« – v Isisovem strateškem načrtu ne sodelujejo naklepno ali zato, ker bi si bili ideološko blizu. To počnejo zaradi lastnih političnih koristi in dobičkov.

Podobno je z mediji, saj jih vse več ugotavlja, da se sovraštvo in strah prodajata bistveno bolje kot etični kodeks novinarskega poklica. Kar se tiče javnega mnenja, večina tistih, ki podpirajo in volijo demagoge in politične fantaste, enostavno verjame, da so za vse njihove stiske in težave krivi »drugi«. Muslimani, begunci, v sili – kot v primeru brexita – pridejo prav tudi Romuni in Poljaki.

Zejd Raad al Husein ima seveda prav, ko pravi, da nacionalističnih demagogov ne kaže enačiti s teroristi, a dejstvo je, da je njihova družbena vizija v mnogočem zrcalna podoba tiste, ki jo ponuja Islamska država. Binarni, črno-beli svet, razdeljen po verskih, etničnih in kulturnih ločnicah, svet, ki temelji na sovraštvu ali nestrpnosti do vseh, ki so drugačni. V tem je logika in cilj Isisovega terorizma. Bolj ko smo si podobni, močnejši je – vsaj v očeh trenutnih, še bolj pa bodočih privržencev – videz legitimnosti in uresničljivosti kalifata kot alternativne družbene ureditve. Dejstvo, da mnogi v Evropi ne vedo, ne razumejo, ne verjamejo ali jih cinično ne zanima to, da delujejo kot podizvajalci terorističnega projekta, v ničemer ne spreminja dejstva, da je tako.

Ta ugotovitev je ključna za uspešen boj proti terorizmu. Pove nam, da uspeh in končna zmaga nista odvisna in dosegljiva zgolj z vojaškimi operacijami in boljšim delovanjem varnostnih služb – čeprav je oboje seveda izjemno pomembno. Če želimo resnično premagati teroriste, se moramo ukvarjati tudi sami s seboj.

Več lahko preberete na delo.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI