Kolaboranti

Žiga Turk 20.9.2016 6:36
 

meja-jugoslavijaOni dan je slovenska carina na tviterju objavila sliko prtljažnika polnega kave. Švercer jo je poskušal spraviti v državo, pa so ga dobili. Ne, ne letos, slika je bila stara. Bila je iz tistih časov, za katere nastaja vtis, da so bili boljši od današnjih. “V socializmu je bilo boljše”, je pogosto objavljen komentar v dominantnih medijih. V vzhodni Nemčiji pojav poznajo pod imenom “Ostalgie”. Prejšnji teden je nostalgiji za časi in izdelki iz socializma pisal celo The Economist in sicer v duhu rekla “Prvič kot tragedija, drugič kot farsa”. The Economist pač izhaja v Londonu.

To so bili časi …

Boljši časi so bili časi, ko smo se vozili po režimu par-nepar, ene dneve vozila s parnimi registrskimi tablicami, druge z neparnimi, ko je zdaj zmanjkovalo bencina, zdaj sladkorja in olja, pa smo se postavljali v vrsto, zdaj v marketu, zdaj pred bencinskimi črpalkami; ko se je po kavo, kaubojke, pampers plenice, kakav, margarino, maslo, riž … hodilo v tujino. Doma so kavo prodajali v paketu s kakšno robo, ki sicer ne bi šla v promet. Ko se je to kupovanje v Lipnici, Celovcu, Trbižu, Gorici in Trstu le preveč razpaslo, so za prehod meje uvedli kavcijo, takso oz. depozit. Ali pa počasneje delali na meji. Kolona za prehod Ljubelja se je včasih začela že pri Malleju. Naj vam starši pokažejo, ko se boste naslednjič peljali mimo. Za nov avto se je čakalo leta, podobno za stanovanje, zdravnika …

Dinarje se je menjalo v marke, te pa hranilo v nogavici ali čez mejo, ker slovenskim bankam smo zaupali le toliko, da smo nakazali kake devize za konsignacijski nakup uvožene robe. Po dolgem čakanju v dolgi vrsti. Konsignacije so bile trgovine, kjer se je dalo za visoko provizijo in carino za devize kupiti uvožene izdelke, npr. televizor ali avto, pa tudi prve računalnike. Zdaj imam občutek, da so ta podjetja vodili najbolj zaupanja vredni udbovci. Lahko pa se tudi motim.

Svobode govora in tiska ni bilo. Tudi svobode mišljenja ne. Če si rekel kaj čez oblast, si dobil najmanj črno piko in največ strel v glavo. Vmes so bila šikaniranja v službi, odpovedi, deložacija iz stanovanja, šikaniranje žlahte nekaj kolen naokrog in kazanje s prstom otrok v šoli, preprečevanje napredovanja v službi, zapor, brezposelnost …

Bolj ko jih tepeš, rajši te imajo

Zato se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj se ljudje tistih časov tako radi spominjajo, zakaj je toliko nostalgije po naših povezavah z balkanskimi narodi iz nekega drugega civilizacijskega okvira, po čudaški megalomaniji neuvrščenosti in predvsem po neprijaznem, nehumanem in krutem socialističnem sistemu. Zakaj je tega pri nas in v Rusiji veliko, v drugih ex-socialističnih državah pa precej manj.

Odgovor je, da zaradi avtohtonosti tega sistema (Ker socializem ni odšel z ruskimi tanki) ter zaradi kolaboracije nas vseh s tistim režimom.

V politiki in družbi se je vedelo, kaj se sme in česa ne. Za proste spise v osnovni šoli nikoli nisem dobil prav visoke ocene. V zadnjem razredu osnovne šole pa sem le pametno usmeril svoj intelekt in dobil čisto petico za politično več kot primeren spis o tem, kako sem hvaležen partizanom za svojo svobodo. Zaključil sem s “hvala vam, tovariši” in učiteljica pod to ni mogla zapisati druge ocene kot petice. Tako sem se rešil, da bi imel slovenski jezik zaključen s trojko, ki bi mi sicer pokvarila odlIčno spričevalo.

Če si bil priden, če nisi stegoval jezika, če nisi imela kake črne ovce v žlahti, nisi imel težav. Gledali so ti skozi prste, ko si kupoval marke in švercal pralni prašek, z devizami so trgovali celo (morda predvsem) informatorji tajne policije, ker so vedeli, da so “na varni strani radarja”.

Vsak je že kje imel občutek, da je dobil nekaj več, kot mu pripada. Dovoljeno se je bilo znajti. Če vas je kdo preskočil pri nakupu avta, ste ga vi preskočili pri vrsti pri zdravniku – ker ste pač tam imeli zveze. Če niste imeli sreče pri tem, ste morda morda kje koga poznali, pa vam je vzel otroka v službo. Ali pa ste imeli prijatelja v trgovini in vam je prihranil karton olja ali sladkorja, ki se ga sicer ni dobilo.

Za malo več denarja v mesnici niste dobili malo boljšega kosa mesa. Ampak ste ga dobili, če ga je mesar posebej za vas prihranil pod pultom. Ker vam je bil dolžan uslugo. Priznajte, pogrešate, da dobite kaj izpod pulta!

Ogromnemu številu ljudi je inflacija izničila anuitete pri nakupu stanovanj, tistim, ki se takrat niso znašli, jim jih je podaril Jazbinšek … Zato še danes poljubnostni odnos do dolgov in obresti. Že res, da je teorija eno, ampak kolektivna podzavest se spominja, da so vsa posojila za kockaste hiše, ki so posejane po podeželju in socrealistične soseske, preprosto izginila. In tako naj bi izginil tudi dolg države, ki ga puščamo otrokom.

Vsak je že nekje dobil neko uslugo ali posebno milost. V zameno za kolaboracijo je oblast gledala skozi prste pri kavi, margarini in drobni, enakomerno porazdeljeni in vsem dostopni korupciji, klientelizmu in nepotizmu na vseh nivojih. Morda so bile najboljše službe rezervirane samo za partijce, ampak tudi za kakšne slabše je prav prišla kakšna zveza ali poznanstvo.

Vsak je dobil nekaj več, kot bi mu pripadalo, in je zato še zdaj vesel. In vsak je kršil že kak zakon ali predpis in bi ga zato vsak trenutek lahko preganjali. A ga niso, za kar je še zdaj hvaležen. Nekaj malega korenčka in palica za hrbtom, pa Slovenec sodeluje.

Rezultat je bil sistem, za katerega se učeno reče, da ima visoke transakcijske stroške. Da ne deluje ne trg izdelkov ne trg delovne sile. Gospodarsko smo ves čas nazadovali. Slovenija, večino zgodovine bogatejša od Avstrijske Koroške, je po Celovcu hodila z odprtimi usti in obložena s polivinil vrečkami.

Zadnja generacija

Tega se iz prve roke zadnja spomni naša generacija. Mlajši o tem poslušajo iz ust kolaborantov. Poslušajo junaške zgodbe o tem, kako so prešvercali spectruma ali na črno zgradili hišo. Cement so seveda dobili po zvezah. Tudi junaška zgodba.

Če k temu dodamo efekt apologije zločinov revolucije (to sem razložil v Dragi) in živalsko privlačnost socializma (tule), je jasno, da je naša pot v normalnost strma, spolzka in da ob njej vihrajo zastave prejšnjega režima. Kar bi bila zanimiva kurioziteta, če se za temi praporji ne bi skrivalo nadaljevanje kolaborantskih navad.

Ampak, če se ne bomo pretvarjali, da je vse normalno, če se ne bomo obnašali, kot da imamo demokracijo, če ne bomo govorili, kot da imamo svobodo govora, kot da lahko brez strahu napišemo, kar mislimo, potem bomo od normalnosti samo še dlje.

 
Značke:

28 komentarjev

  • Samo tega ne vem,zakaj ste- Žiga Turk-v tem svojem spisu danes uporabili preteklik.

    • diler resnice

      Odlično, sicer v potovalnem stilu napisano,kar bo nekatere zagotovo na tem portalu zmotilo pa sploh ne bodo uvideli poante tega prispevka!Na nekaj stvari si pa pozabil g.Žiga,da je bil prepovedan tudi uvoz strokovne kot porno literature.Interesantno,ko danes ti zagovorniki YU nostalgično povdarjajo kako dobra je bila počitniška dejavnost naj povem,da so bila obmorska letovanja v večini firm last tako imenovanih počitniških hišicah ali bolje barakah,med tem ko so tujci bivali v razkošnih hotelih(Porec)Ko se je Slovenec pripeljal na morje z ficotom se je Francoz z odprtim kabrioletom t.i.žabo(videl na Rabu)Ja tud protekcija,stanovanjska namreč je delovala,jasno če si bil nosilec politične funkcije,po hitrem postopku z dodelitvijo stanovanja(nagrada udba.delovanje).Tisto o Jazbinšekovem zakonu pa takole,Ko sem ga ob nekem srečanju vprašal kam so dali denar od prodanih stanuvanj mi je na kratko odgovoril:”Ja občinam”!Kaj so pa naredile občine?,Jazbinšek:”NIČ”!?Če bi pa dodal pripombe na sverc-komerc in devalvacijo,pa lahko zabredem v kak”tolmun”in postanem slovnicno latentno resigniran glede na napisano LP na Twitt sceni!?

  • To je pa zelo dobro in slikovito povzel socialistično izkušnjo in enigmo “ostalgije” Žiga Turk. Zanimivo sicer, da jaz te izkušnje s švercanjem hrane in druge robe iz svoje družine niti nimam. Pa obenem nimam občutka, da sem v otroštvu izkusil kakršnokoli pomanjkanje. Očitno smo bili mnogi manj potrošniško naravnani, že kot otroci. To bi videl kot skoraj edino prednost prejšnjih časov.

    Škoda sicer, ampak bi skoraj stavil, da tisti, ki jim je tule Žiga Turk odlično nastavil ogledalo, v glavnem tega ne bodo brali. Med bralci od Mladine do Nedeljskega dnevnika bi jih bilo precej več. Ali pa gledalci in voditelji Studia City.

  • Lucijan

    Bilo je natanko tako, kot je napisal avtor.

  • Kapodistrias

    Nekdo s Primorske je pred mnogimi leti, toda že v “zlati svobodi”, izjavil, da je bilo za njega najlepše obdobje v življenju fašizem. In so ga priprli. Modri sodnik pa ga je le vprašal, kaj je s tem mislil. Odgovoril je: “Ja, zato ker sem bil tedaj mlad”. S tem iskrenim priznanjem si je prislužil le pogojno kazen. Dandanes za izjavo, da je bilo v Jugi vse boljše, ne zapirajo več. No, majhen napredek v demokraciji pa je le.

  • Zdravko

    Nostalgija kot taka ni toliko problematična. Marsikaj je bilo tudi lepo in mladi smo bili…
    Toda, kar je problem, je da je bilo to sramotno obdobje naše narodne in politične zgodovine. In to sramoto se skuša prekrit z nostalgijo. To malodušje pa je že pokvarjeno.

  • Zdravko

    Problem teh pionirjev nazadnje je, da smo mi sami nosili te kapice z zvezdo. Nekoč. Zato zgražanje nad zlorabami ni na mestu. Sramota pa! Sram bi nas lahko bilo. Sram, naše starše najprej. Potem tudi teh otrok ne bi več oblekli v kaj takega. Zdaj pa smo vsi, kot omamljeni od alkohola.

  • Zdravko

    Kot pravi Turk:
    “kolaboracije nas vseh s tistim režimom.”
    Večina je prostovoljno sprejela suženjstvo. Danes vidimo, kako malo je tistih, ki niso tega voljno sprejeli. Goli otok je vse streniral, tako da smo postali kot narod in družba en sam Goli otok, še danes.

  • “kolaboracije nas vseh s tistim režimom”, je osnovni razlog zakaj Slovenci tranzicije niti začeli nismo. O tem pišem že 2 leti tu. Sodelujemo s Fritzlom. Eni tako perverzno, da se na zunaj borijo proti njemu, v resnici pa z njim delajo posle. To se vidi v prioriteti ukrepov. Cel svet nas je prehitel.

  • Imamo sicer dva močna kolektiva kolektivistov. En laja v rdečo luno (sem spada veliko člankov in pisem na eno in isto vižo, stara plošča) , drug pa v rumeno luno. Vsa energija gre za lajanje in tuljenje, ukrepov in učinkovitosti pa nobene.

    • Ti se skozi po nepotrebnem jeziš na ljudi, ki stvari analizirajo. Ki diagnosticirajo. In oboje celo korektno. Za razliko od nostalgikov za prejšnjim režimom ali takih, ki jim je to samo oportuna drža.

      Če hočeš najti pot nekam, je zelo dobro najprej vedeti, kje sploh si. In ne nojevsko skrivati glave v pesek.

      • Sedaj te pa nič ne razumem. A si to sporočilo res meni namenil?

        • Ja. Skozi kritiziraš intelektualce, ki izhajajo iz Demosove tradicije, če hočeš katoliške, konzervativne, državotvorne ipd. In jih enačiš z najtršimi komunisti in socialisti. Vse, kar direktno ne obravnava svobodnega podjetništva in prostega trga, gledaš sumnjičavo ali z zavračanjem. Kot da bi obstajala samo ena tema na svetu ( dobro, mogoče še psihologija odnosov).

          Slabo tudi razločuješ- če ne, bi opazil, da recimo JJ razmišlja mnogo bolj podobno tebi kot recimo Marcel Štefančič Jr. Tudi se obnašaš, kot da ne veš, katera odgovornost gre opoziciji, katera pa oblasti. Konkretno, opozicijo kritiziraš, kot da bi imela oblast. To delajo sicer najbolj zadrgnjeni levi medijski oblastni lizuni ( zaradi zamegljevanja, zato, da se njihova publika ne bi obrnila proti oblasti).

          • Kritiziram jih skozi njihove jalova članke in bedne rezultate. Ali komunistom sploh lahko rečeš intelektualci? Jaz o njih ne govorim, niti jih z njimi ne primerjam.

            Edini protistrup komunizmu (socializmu) je liberalna ekonomija. Edini protistrup mafiji je vladavina prava, svobodni govor, kritika, transparentnost.
            Meni se res JJ ne zdi dosti drugačen od ostalih njegovih sodobnikov na Mladini (MŠ).

          • Pavel,
            kaj menite o stranki SMC in Miru Cerarju?

            O strankah vladne koalicije in o premieru kot prvemu med slovenskimi politiki se tako poredkoma izrečete, da se ostali komentatorji dejansko ne spomnimo, da bi vladno koalicijo kdaj ostro kritično obravnavali in kakšna so vaša tozadevna stališča.

            V demokratičnih družbah opozicijske stranke, skupaj z novinarji (kot četrto vejo oblasti) na čelu, gledajo vladajočim strankam pod prste in ocenjujejo njihovo delo. Metikulozno.

            V Sloveniji dominantni mediji nimajo take navade. Dogaja se ravno obratno, kot je slikovito opisal IF, da “medijski oblastni lizuni (zaradi zamegljevanja, zato, da se njihova publika ne bi obrnila proti oblasti)”, kritizirajo opozicijo, kot bi ta imela oblast. To počnejo že 26 let. Tradicionalno.

            In vi, Pavel se jim v takšnem početju radovoljno pridužujete in ste v kritiziranju opozicije ‘bolj papeški od papeža’, t.j. bolj napadalni do opozicije, še posebej pa do največje opozicijske stranke in njenega predsednika, kot dominantni mediji.

            Ali vaš reflektor deluje zgolj enosmerno, da s svojo uničujočo kritiko obdelujete pretežno samo stranko SDS in njenega predsednika?

            (V zadnjem času ste se vendarle začeli izogibati poimenovanjem, a tistim, ki spremljamo vaše komentarje dlje časa, je jasno, kaj so nekateri izrazi v vašem ‘šifrirniku’ pomenili prej in pomenijo tudi zdaj ;))

            Dajte, zamenjajte že enkrat to vašo ploščo, saj se ponavljate veliko bolj, kot se (po vaši oceni) ponavljajo pisci člankov, ki jim očitate “jalove in bedne rezultate”.

            No, razen, če vam ni PR stranke NSi zapovedal drugače 😀

          • Meni nihče nič ne zapoveduje razen vas in vam podobnih. Kaj naj pričakujem od Cerarja in komunistov. Nič dobrega. S šimfanjem njih ne bom nič dosegel. Kaj lahko naredim samo, da ljudem, ki imajo vsaj nekaj vrednot podobnih mojim, povem, kdaj razmišljajo socialistično, kdaj so kloni kolektivizma, kdaj uporabljajo komunistične parole in tako posredno samo komunistom služijo.
            Glavna podobnost “naših” s komunističnimi “našimi” je poleg socialističnega kolektiva in vodje ter centralno planskega vodenja prav v osebnostnih karakteristikah: gospodovalnost, nesprejemanje drugačnega mnenja in kritike

          • Pavel,
            vidite, temu lahko rečemo prava kolaboracija z oblastjo: ko človek nič dobrega ne pričakuje od oblastnikov, pa jih niti šimfa ne.
            Ko bi vsaj imeli kakšno korist od svoje prizanesljivosti do oblasti, kot so jo nekdaj imeli režimski kolaboranti 😀

            Pravite, da s šimfanjem oblastnikov ne boste nič dosegli.
            Kaj pa si obetate od svojega šimfanja čez opozicijo? Morda to, da bi opozicija izginila s slovenskega političnega prizorišča?

        • Pavel,
          ali se niste prepoznali v tistem, ki se po nepotrebnem jezi na ljudi, ki stvari analizirajo, diagnosticirajo, oboje celo korektno?

          Iz vaših očitkov o “dveh močnih kolektivih kolektivistov”, od katerih po vaše “en kolektiv laja v rdečo luno”, je videti, da bentite na pisce, ki stvari analizirajo in diagnosticirajo. Devljete jih v nič, češ da pišejo članke in pisma na eno in isto vižo kot stara plošča.

          V preteklosti ste večkrat izrazili nezadovoljstvo nad nekaterimi teksti na Časniku in se celo ad personam lotili avtorjev besedil.

          Ne vem, ali komentarje zapisujete v jezi ali ne, toda vaši komentarji marsikdaj pustijo vtis, kot bi bili spisani v jeznem razpoloženju 😉

          • Tole nisem pisal v jezi. Sem pa jezen zjutraj, ko prebiram ene in iste članke birokratov, ki se pri Vodji pridno in ubogljivo trudijo ugajati. Idejne plašnice kolektivistov in politična korektnost zaposlenih na fevdih.

          • Pisal sem v veselju, ker je še nekdo uporabil moje ideje (lahko je prišel neodvisno do njih). Kajti v kolektivu je vsak odmik od “normalnosti” , lahko tudi norost ali paranoja, ne nujno normalnost.

          • “se po nepotrebnem jezi na ljudi, ki stvari analizirajo, diagnosticirajo, oboje celo korektno?”
            Pravilno analizirajo, korektno. A vse to že poznam. Ni dodane vrednosti. Je stara plošča. S kakšnim namenom to delajo?300.000 se nas s tem strinja. Ali mislijo z goeblsovim ponavljanjem pridobivati ostale? Tu je zgrešeno. 26 let zgrešeno. Zato se je potrebno jeziti na te neučinkovite birokratske tekste. Ker so vsi glih. In ker preprečujejo ustvarjalnost in iskanje preboja. To je očitno dovoljeno samo enemu?

  • Guardini

    Problem bivše države je bil, da si moral biti v partiji (se odreči Bogu), če si hotel biti oficir (tudi v rezervi), sodnik,tožilec,direktor,ravnatelj večje šole, miličnik, vodilni v državni upravi… Tako je nastala selekcija, ki traja še danes. V vojski so vodilni oficirji še iz bivšega sistema, na sodstvu ravno tako, v policiji tudi pa v državnih podjetjih…Upokojene kadre zamenjajo v glavnem njihovi otroci in vnuki in gre naprej. Negativna selekcija je narejena, če računamo, da je bilo samo 15% državljanov ali še manj v partiji. Žal so drugi nadarjeni morali iskati priložnosti v tujini. Ta selekcija se vedno bolj pozna.

    • diler resnice

      Pompozno je razmišljati o tem,kako naj bi bilo indoktrinirano šolstvo sploh uspešno,če je delovalo na podlagi priviligiranih političnih kast za dosego solskega izkaza,ko pa nas veliko ve,kako so nekateri pridobivali diplome,magisterije,doktorate!Še najbolj zanimivo je to,de je plagiat vidne politične osebnosti zaznal nek twtter uporabnik in ne lektorat!?

  • Anton Urankar

    Tista država je temeljila na »kolaboraciji« od vsega začetka. Ta pa je imela mnogo stopenj od kosa kruha do skrajne stopnje, človekovega življenja. Bila je nadzorovana, pridobitniška, pogosto vsiljena, razgrajevala je naše vrednote in nas kot narod pohabila. Današnji trenutek je odsev tega razkroja.
    Opisal bom eno šaljivo kolaboracijo iz tistih dni. Seveda sem bil tudi sam med tistimi v vrsti pred carino, enkrat z večjo, drugič manjšo srečo. Zavedal sem se, da »strici« obvladujejo tak uvoz, sem se pa vseeno odločil, da preizkusim, če to drži.
    V Borovljah je bila trgovina z orožjem, najbrž je še danes. Pri prodajalcu sem se zanimal za revolver z bobnom, kot so ga imeli nekdaj ameriški »kaubojci«. Seveda nisem imel nobenega namena, da ga kupim! Obložena s kavo sva se z ženo takrat uvrstila v vrsto avtomobilov na meji na Ljubelju. Že precej prej, preden sem prišel do carinikov, sem zaznal, da me pričakujejo. Pregled je to potrdil! Bil je podroben, žaljiv, kava pa je bila to pot predraga!
    To je primer ene od izprijenih kolaboracij! Vohljači so bili v vsakem času, za vsakim vogalom, tudi v Borovljah. To je bila »kolaboracija« višje stopnje.

  • Moji predniki so čakali na telefon 15 let.

    Tole sodi sem:

    Reagan tells Soviet jokes:

    https://www.youtube.com/watch?v=mN3z3eSVG7A

    Pridite po avto čez 10 let.
    Kdaj? Popoldne ali dopoldne?
    Čez 10 let, kaj ima to veze?
    Dopoldne imam naročenega vodovodarja.

  • če smo vsi kolaboranti potem sploh ni kolaboracije. kako naj vem Žiga, kdaj si bil iskren: ko si pisal spis – hvalnico sistemu, s katerim si popravil uspeh v šoli ali zdaj ko pišeš članke za Časnik?

    • Hkrati pa slepo verjameš človeku, ki je 28 let slepo in ognjevito častil komunizem. Bravo za razlikovanje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI