Je bila tranzicija v Sloveniji uspešna?

Tamara Griesser Pečar 19.9.2016 6:34
 

leninSlovenija je po osamosvojitvi veljala kot vzgled za celoten prostor prejšnje Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po Hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa ne samo Jugoslavije, temveč celotnega prej komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem, danes je precej na dnu lestvice EU, namreč na 23. mestu, Madžarska pa na 18. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo –, v socialno tržno gospodarstvo ni bilo preveč uspešno. Vzrok je, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung, socialistični balast, ki ga dežela ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle (NZZ, 3.5.2011).

Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot domala v vseh postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko je večina teh z radikalnimi reformami prestrukturirala svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega je padla konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU dramatično. Na lestvici, ki ga objavlja švicarski »World Competitiveness Center« [Svetovni konkurenčnostni center] je Slovenija pristala na 43. mestu od 60, kar je sicer v primerjavi s pred letom dni napredek za šest mest, ne moremo pa prezreti, da so tudi druge prej komunistične države napredovale. Seveda pa je gospodarstvo napredovalo zaradi privatnega sektorja in kljub vladi. Pred finančno krizo, ki je Slovenijo zelo prizadela, je bila ta pod vlado pomladne opcije na zelo dobri poti, kar je bilo moteče za omrežja v ozadju, ki se napajajo iz podjetjih v državnem lastništvu. Na lestvici ekonomske svobode sveta za leto 2014, ki jo je objavil Inštitut Fraser v letnem poročilu za 2016, je Slovenija pristala na 97.mestu od 159 držav.

Vzroki, na katere opozarjajo mednarodne študije, se že leta ne spreminjajo bistveno: neučinkovita birokracija, omejen dostop do finančnih virov, zaprtost za tuje ideje in investicije, visoka davčna obremenjenost, neprilagodljivost in nenaklonjenost reformam, neprimerna delovnopravna zakonodaja in vpletenost države v gospodarstvo – država je še vedno lastnica podjetij v vrednosti 11 miljard evrov –, kar zvišuje stroške poslovanja. Kadrovanje podjetij v državnem lastništvu poteka po političnih kriterijih. Nivo tujih direktnih investicij je prenizek, ker je izredno močna skepsa pred tujimi investicijami, ki jo podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bilo v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov.

Pa seveda vse to ni samo in sploh ne v prvi vrsti problem gospodarstva. Tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. Kot je napisal korespondent FAZ Karl-Peter Schwarz, so »komunistične strukture .. živahno preživele« (FAZ, 1.10.2010). V Sloveniji po razpadu Jugoslavije ni bilo nobene lustracije, če izvzamemo Zakon o sodniški službi, ki v 8. členu daje možnost odvzema trajnega sodniškega mandata tistim, ki so sodili v procesih, v katerih so bile kršene človekove pravice. Ta zakon pa se ne izvaja. Tim. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. V Frankfurter Allgemeinen Sonnstagszeitung je Karl-Peter Schwarz pred leti napisal nekaj kar še velja: »Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«(FAS, 23.12.2007)

Ker ni bilo lustracije, stara omrežja na vseh mogočih področjih – v politiki, sodstvu, medijih, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, turizmu, zunanji trgovini itn. – še vedno obvladujejo državo ter onemogočajo delovanje pravne države, razčiščevanje preteklosti in sprejemanje potrebnih reform. Predstavniki oblasti velikokrat vzbujajo vtis kot da bi bili zgolj lutke nekoga v ozadju. Te stare naveze, ki skrbijo tudi za naraščaj, saj pošiljajo svoje otroke na elitno izobraževanje v tujino, pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije. Prav zato je bil npr. insceniran proces »Patria«, kar je usodno vplivalo na potek zadnjih volitev. Pred kratkim so bili v Sloveniji tuji vrhunski strokovnjaki v tim »Bad bank« odslovljeni, ker so začeli delati red in prodajati podjetja, iz katerih se ta omrežja napajajo. Generalni sekretar Transperancy International v Sloveniji Vid Doria je leta 2014 izjavil: »Kljub navideznemu naporu za povečanje transparentnosti v javnem delovanju, opažamo, da še vedno ni zadostne politične volje za vzpostavitev učinkovitega sistema proaktivne transparentnosti. Ugotavljamo, da se zakonov ne spoštuje, nadzor je šibak, ob tem pa še vedno nimamo vzpostavljene zakonodajne sledi in tako državljani nimamo vpogleda v procese odločanja. Pri upravljanju z državnim premoženjem in javnim dobrim še vedno prevladujejo interesi v prid določenim interesnim skupinam.«(www.transperancy.si)

Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije. Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov, in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in civilistov. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskim jarkim, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk, po osamosvojitvi pa na levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu, da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, so žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredne, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika, ki se sedaj poteguje za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, Danila Türka. Sedaj se sicer nekaj premika, vprašanje pa je ali v pravo smer.

Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80% arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov, v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, do sedaj pa so se samo sporazumeli, da se ustanovijo podkomisije. Slovenija do sedaj ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, zgolj na znanje. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč. Trenutno se levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej. Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila njegova intimna opcija.

Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006 in, ki je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17.5.1990, kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.

Slovenija se ne sooča ustrezno s svojo preteklostjo, tudi ne v šolah. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, se vrstijo kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom pomladne strani, tako predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker se poslužujejo ustavne pravice svobode govora. Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to ni imela dovolj časa. Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za namestnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov. Sojenje ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in dobili tam prav (primer Lukenda).

V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani na Hitlerjev rojstni dan je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno.« (U-I-109/10) Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana-Staneta in peterokrato zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem, med njimi tudi spomenik posvečen enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku –Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve.

Poseben problem v Sloveniji so mediji oz. kot je teolog dr. Ivan Štuhec napisal, da so »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike« (Südosteuropa Mitteilungen). Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. V Sloveniji o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij tesno povezanimi s silami kontinuitete – in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – v primeru z lanskim letom je nazadovala za pet mest.

Tranzicija v Sloveniji vsaj za enkrat še ni bila uspešna.

 
Značke:

32 komentarjev

  • Nič novega nisem zvedel. Spominja me na jok enega mojih otrok, ki mi samo našteva kaj mu je vse drug otrok v prepiru in pretepu naredil.
    Tranzicija ni končana. Še začela se ni. Vzrok je socializem in komunizem v vseh akterjih.Komunisti so naredili neko preobrazbo v novi razred, atomizirali so se v mafijske klane, v lastnike fevdov.

    • Pavel kot te razumem v tvojem izvajanju, ni vzrok naša nerazčiščena preteklost ampak je vzrok v političnih akterjih.

      • Dokler ti Fritzl daje hrano v kleti in te 3x dnevno posili, ne boš ti sposobna nobene svoje preteklosti razčistiti.

        • Tudi če je bil v času moje delovne aktivnosti moj gospodar Fritzl, njemu ničesar ne dolgujem. Ker sem dovolj delala, kvečjemu še preveč, tako da mu ničesar ne dolgujem.
          Mi pa on dolguje marsikaj, ker mi je uničil družino, in to po obeh straneh.
          Kaj bi zdaj še rad ?

    • Z … ?

      • Akterjih (vseh) in volivcih.
        Eni se vas čas neustvarjalno vrtijo v “levo”, drugi pa v “desno”. Vsi so socialisti (fevdi, klani), ne znajo gospodariti, samo gospodovati. Če bi opustili socializem, bi “levica” končno lahko postala levica in “desnica” bi postala desnica. Tako pa so vsi glih. Razlike so samo kulturnobojniške. Zato cela družba v 26 letih ni naredila mm naprej, ker to ni v interesu mafijcev, bi

      • Torej meniš da nerazčiščena preteklost tu ne igra neke pomembne vloge ?

        • Najprej moramo komunistom vzeti kapital, potem bo lahko lustracija in razčiščevanje preteklosti. To dobro ve tvoj gospodar, ki manipulira s teboj. Očitno z namenom, da nam komunisti še nadaljnjih 26 let vladajo.

  • V Demosu pa nismo imeli majhne ekipe ljudi, ki bi liberalno ekonomsko (ne socialistično, nemafijsko) naredili hitro ključne reforme, s privatizacijo bi odsekali komunistično in socialistično mafijo od 50 milijard premoženja in jo takoj obsodili na smrt. Komunist stavi vse samo na materialni kapital. Je grabežljivcev.

  • Zakaj 60% ljudi ne voli? Ker imajo osebne izkušnje s socialističnih, mafijskim delovanjem Naših kolektivistov, ki so jih komunisti vse tako ali drugače skorumpirali. Čas je, da se po 26 letih v Demosu najde kak intelektualec, ki ne bo 26 let iste, stare, pokvarjene plošče vrtel, ampak bo zgrabil bika za roge.

  • Dodana vrednost zgodovinarke bi bila, da
    1.odkriva po tujih arhivih kot Silvan Eiletz
    2.da jasno pove razlike, zakaj so vse ex-komunistične države v tranziciji uspele, samo Slovenija ne.
    To pa ne bo mogoče, če strokovna oseba ni neodvisna od Naših (Demos) mafijskih, klanovskih struktur, ki kolektivistično uničijo vsakega, ki bi rad naredil spremembo.

  • V tem članku marsikaj ali skoraj vse drži, nekaj gospodarskih podatkov pa zanesljivo ne – Madžarska namreč po BDP na prebivalca zanesljivo še ni prehitela Slovenije, okoli 20% je še vedno višji slovenski BDP na prebivalca.

    Od bivših komunističnih držav je Slovenijo prehitela Češka ( pa je bila Slovenija v ogromni prednosti leta 1990), pa tudi Slovaška in Estonija nista več daleč. Bliža se tudi Poljska, potem šele Madžarska.

  • Demos je nekoč zajemal 50 % volivcev. S propadom Podobnika in SLS je izgubil 1/3, s propadom SKD in NSI dodatno tretjino. Ostaja samo 1/3 SDS, ki kopni in je nerazvojna. Stran ne gredo oboževalci, ampak trezni in pametni, ki so prepoznali pokvarjenost akterjev in sistema. Torej je 13% danes rezultat najbolj trdovratnih Demosovcev.

    • Et tu, Pavle? Boš tudi ti šel? Si bil v soboto že na proslavi v Postojni oblečen v majico z rdečo petokrako in titovko na glavi in strumno prepeval Vstala Primorska v nalivu?

      • Jaz nisem v kolektivu Demosa, še manj v kolektivu Rdečih. Nisem socialist, zato mi je vsak kolektiv tuj. S kolektivi bomo Slovenijo uničili. Kar kaže 26 let in prej 55 let.
        Drži pa, da mi je nekaj vrednot Demosa blizu, pri komunistih pa nobena.
        Zakaj tako čredno razmišljaš Naši – Vaši. To je partijski, komunistični, nacistični, fašistični in socialistični način.

        • Gor si pisal o treznih in pametnih volilcih ( Demosa), ne o kolektivu in čredi.

          Malo si mi izvenel v smislu, da ti je prav, če se ljudje odločijo oportunistično v smislu: “If you can`t beat them, join them!” ( namreč starorežimcem, komunistom). In to ni po mojem okusu.

          • Ne, dobro veš, da ne. Verjetno ima “levica” velik delež takih volivcev. Večina pa noče podpirati nobene mafije, zato so naivno podprli Viranta in še bolj naivno Cerarja. Dejstvo je, da ni nobene ponudbe: vse Partije ponujajo socializem, le da je ta pod različnimi patetičnimi celofani.

        • Če se ne strinjaš s parlamentarno ureditvijo in jo kritiziraš, potem predlagaj boljšo, ki bo utreznejša za naše okolje.

  • V članku dobro povedano in žal resnično. Zaostajamo na vseh področjih.

    To se ne bo spremenilo, dokler nam vladajo kontinuitetne strukture, ki jim to odgovarja.

    Do spremembe bo prišlo, ko bo dosežena kritična masa tistih, ki si sprememb želijo. Za enkrat je videti, da si za to prizadeva samo stranka SDS in njeni privrženci. Nastati bo moral razmeroma enoten demokratični blok, ki bo imel moč za te nujne spremembe. Sicer v tej državi ne bo prihodnosti.

  • Franc Mihič

    Vzroki nezadovoljstva z novo demokratično državo RS
    Kršene ustavne in lastninske pravice – opeharjeni državljani.
    Privatizacija oz. lastninjenje skupnega družbenega premoženje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni pri privatizaciji skupnega premoženja.
    To je glavni vzrok nezadovoljstva z novo demokratično državo, kjer še vedno prevladujejo revolucionarne vrednote, tudi glede spoštovanja lastnine, osebne in skupne. To je tudi vzrok za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale, kar ponižuje običajne poštene državljane. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu.
    Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
    Vzrok nezadovoljstva državljanov je seveda tudi očitna nemoč državljanov, da na volitvah sankcionirajo neodgovornost politike za stanje države, saj partijski proporcionalni volilni sistem to onemogoča. Volivcem ni dana ustavna pravica izbire, komu podelijo svoj mandat za oblast, temveč je to prepuščeno vodstvom strank, ki sestavijo volilno listo in s tem določijo kdo bo izvoljen, če lista uspe na volitvah. Volilni sistem ni skladen z ustavo!
    Celo stranke politične pomladi oz. demokratična desnica se torej doslej še nikoli ni opravičila za soodgovornost za te krivice, ki so vse vezane na ustavo in pravico do lastnine. Krivice so nastale na podlagi (krivičnih) zakonov, tudi zakonov za nepravično privatizacijo.
    Edini, ki je o tem javno pisal v Delu je prof. dr. Andrej Umek, bivši minister,ki je v prispevku »Politika je spodbujala menedžerske prevzeme«; DELO – SP, 20.09.2014, napisal: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pokazal je na napako desnice, ko pravi: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala na Ustavnem sodišču popraviti te krivice, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
    Recimo bobu bob že enkrat slovenski divji privatizaciji, tudi v mandatu Janševe vlade. Vlada Janeza Janše je namreč v času njenega mandata, l. 2004-8, tudi dopuščala divjo privatizacijo, menedžerske kredite in tajkune, ker očitno ni razumela, kaj je pravično in kaj ne, kaj velja v EU!
    Omogočala je divjo privatizacijo, kot levica. Omogočala je bogatenje na račun oškodovanja gospodarskih družb, predvsem levičarjem, članom Foruma21, ki so bili tedaj na direktorskih položajih. To je počela vede ali nevede, kar je še večja katastrofa.
    Šele konec mandata je vlada Janeza Janše spremenila zakon o prevzemih im na pritisk politične in laične javnosti. Te nepravične in pristranske privatizacijske zakone pa je sprejela tranzicijska levica, od zveznega premiera Svetozarja Markoviča dalje. Največ usodnih zakonov je sprejetih po zaslugi mag. Antona Ropa, LDS/SD , ki so jih je med drugimi največ napisali pravnica dr. Nina Plavšak, SD, in stroka mariborske univerze.
    Tudi desnica, SDS in NSi nista torej razumeli direktiv in kulture zahodne družbe, EU, kar je za politiko oz. volivce nesprejemljivo, saj so bili opeharjeni pri delitvi lastnine, ki je eden temeljev demokracije in države prava.
    Leva oblast je tako lahko uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    Oškodovanje ni kaznivo?
    Oškodovanje gospodarskih družb, skupnega družbenega premoženja torej ni kaznivo ravnanje?
    Ali je lahko je to način za pridobivanje lastnine?
    V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho?
    Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov?
    Bo kdo odgovoril in odgovarjal?
    Franc Mihič
    http://www.publishwall.si/franc.mihi%C4%8D/post/188655/levica-in-desnica-sta-podpirali-menedzerske-prevzeme-in-gledali-proc-pri-kreditih
    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/
    http://hubert.blog.siol.net/2015/12/30/pogubna-izjava/

  • Franc Mihič

    Naša podjetja in banke kupujejo tuji vlagatelji, zlasti vzajemni in pokojninski skladi iz Hrvaške, ZDA, Finske idr., druge države (Nemčija, Hrvaška) in balkanski »tajkuni«. V trgovinah in hotelih v tuji lasti je vse manj slovenske hrane in izdelkov, kmetje in tovarne propadajo in plače padajo. Dobički in dajatve odtekajo v tujino, naša javna sredstva so vse bolj skopa. Zakaj mora vse več Slovencev začasno ali stalno na delo v tujino? Brez gospodarske suverenosti ni politične, kot že jasno vidimo, in ne bo kulturne, vključno s slovenskim jezikom, kar že v marsikaterem podjetju doživljajo.
    V divji privatizaciji opeharjen državljan tudi jaz sprašujem domače vzajemne in pokojninske sklade, njihovo združenje, zavarovalnice z Modro vred, SDH in druge: Zakaj vi ne kupujete slovenskega premoženja na razprodajah? Razložite nam, ki smo to premoženje ustvarili, vladi in državnemu zboru, ki sprejemata zakone, ter širši javnosti, kje so vzroki, da naše premoženje, bodoči dobički in najbolje plačane zaposlitve odhajajo v tujino, pogosto v davčne oaze. Zakaj nalagate zbrana sredstva slovenskih vlagateljev skoraj izključno v tujini in tam, namesto v Sloveniji, ustvarjate nova delovna mesta?
    Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP) z odlično plačanim direktorjem sprašujem: Zakaj v Sloveniji že desetletje ni primarnih izdaj delnic? Kje so vzroki za to, da se morajo podjetja zadolževati pri bankah in pogosto propadajo, namesto da bi se hitreje razvijala z izdajami delnic in obveznic? Zakaj je država lastnikom slovenskih bank leta 2013 lahko prepovedala dokapitalizacijo, bankam pa že več let pred tem izdajo novih delnic? Zakaj si slovenski borzni indeks po zlomu v zadnji krizi ne opomore, tako kot so si drugi indeksi v EU in svetu? Kaj bi morali storiti, da bi se stanje normaliziralo in bi postali podobni drugim državam v EU, ZDA, Veliki Britaniji in drugje? Kaj ste ali še boste storili, da nas zaradi nizkega razmerja med lastniškim kapitalom podjetij in krediti bank pri naslednji krizi ne bo spet udaril »finančni vzvod«?

  • Tranzicijo bodo lahko začeli samo novi, mladi, samostojni ljudje, ki so liberalni (to pomeni, da niso hlapci mafije, kolektiva). SDS je politično mrtva. Koliko časa bo gnila: ali 10 let ali 1 leto, je odvisno od tega ali imajo njeni volivci in funkcionarji vsaj malo samostojnosti in ustvarjalnosti. Ali samo kot prestrašene kure ČAKAJO kaj bo JJ rekel in kaj bo JJ naredil.

  • Sam ne maram SDS, vendar dokler bo Pavel povzdigoval cerarja in njemu podpobne, ta čas bo Slovenija gnila. Lustracija na vse kateri so bili vidni člani kp, zsms, sd, lds – zares – zj – smc, desusa, zl, sls, sds in nsi, ter na vse iz pravosodja zdravstva, šolstva, šele takrat boSlovenija zadihala. Seveda politično prepovedati delovanje tudi otrokom in vnukom partijskih funkcionarjih, ter prepovedati delovanja v politiki vsem kateri niso vsaj 90% Slovenci oziroma tistim dvema manjšinama.

    • Kje in kdaj je gospo Pavel povzdigoval Cerarja? Da mu navijem ušesa!?

  • Lucijan

    Odličen članek. Morda v njem res ni nič šokantno novega, toda dobro je ponavljati tiste stvari, ki bi jih antifašisti tako radi umaknili iz obtoka. Če jih ne bomo ponavljali, jih preprosto ne bo. V tem iluzionizmu – da stvari kar izginejo – so pravi mojstri. Dokler zgodovinska resnica ne bo “institucionalizira”, je nujno potrebno ponavljati, kdo je resnični kolaborant in resnični zločinec. Ta igra skrivanja, prikrivanja, potvarjanja, zamegljevanja, ta igra, ki bi jo lahko ironično poimenova “vsi so isti”, je prava sramota za Slovenijo in Slovence. Kako lahko dovolimo to nenehno komunistično teptanje, zasramovanje, norčevanje, poniževanje?

  • Franc Zabukošek

    Avtorica je odlično in realno opisala spremembo sistema oblasti v državi Sloveniji, stanje in nakazala potrebne spremembe.
    Pri tem bi opozoril na pravilno pojmovanje besed, ki pogojujejo spremembe.
    Prva ugotovitev je, da je bil bivši režim partijsko avtokratski, kljub govorjenju, da je demokratičen.

    Zaradi tega je bil prehod (tranzicija) avtokratsko pogojena, namesto da bi temeljila na civilni družbi in pomladnih demokratičnih strukturah.
    Tako se ni zgodila tranzicija v demokracijo, ampak ohranila se je samoupravno socialistična mentaliteta, ki je tranzitirala socialistično samoupravo.
    Iz tega bomo prišli, če se bodo demokratične stranke oprle na civilno družbo in ji prisluhnile, kajti narod je ustvarjalen in deloven in se zaveda, da mora pri tem biti svoboden in odgovoren.
    Razvijati je potrebno svobodo pri delu in ustvarjanju, odgovornost za odločitve in spoštovati ljudi-državljane, ki niso v strankah, so pa potencialni volivci.

    Komentiranje na tak konstruktiven članek z sarkazmom je neproduktivno, kot je govorjenje brez dejanj nesmiselno in jalovo.
    Smo v tednu bl. Slomška, zato naj velja njegov rek: “Skrbi manj govoriti in več dobrega storiti” in “Bodi v besedah resničen in v dejanjih pravičen”.
    To naj bo prava tranzicija, ki vodi v zadovoljstvo ljudstva-državljanov.

    Vredno je upoštevati tudi članek Andreja Umka:”Neuspela tranzicija….”
    Tranzicija je pojem, ki oznanja prehod iz totalitarizma v demokracijo. Tu smo si lahko na jasnem, da ni uspela, oziroma je uspela tranzicija socialistične samouprave v formalno demokracijo, ki je s tem postala avtokracija postkomunistične elite, ki je oznanjala sestop z oblasti, dejansko pa ohranila oblast.

    Zaradi tega temeljni dokaz demokracije bi bil ureditev zločinske preteklosti, ki je stvar človekovih pravic in naravnega prava. Ureditev tega bo potrditev demokracije in verodostojnost oblasti.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI