Učitelj kot tretji starš

Zoran Milivojević 17.9.2016 0:03
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Projekcija je nezaveden psihološki mehanizem, s katerim izkrivljamo resničnost. Kadar nam nek nov dražljaj iz zunanjega sveta izgleda podoben dražljaju iz preteklosti, takrat naš um istočasno obdeluje informacije iz sedanjosti in preteklosti.

Če je nekoga nekoč v otroštvu napadel pes, bo kasneje v življenju doživljal vedno isti strah preteklega dogodka, kadar koli bo zagledal novega psa. V tem smislu so naše nezavedne asociacije »po podobnosti« ena od prvih in zaradi tega manj razvitih oblik učenja.

Pojavnost projekcije je najbolje opisana v odnosu psihoterapevta in stranke. Ko stranka nezavedno preslikava neke vsebine na terapevta, pripisujoč mu namere ali odnos neke pomembne osebe iz njene zgodovine, se ta vrsta projekcije imenuje transfer ali prenos.

Ta prenos je lahko pozitiven, kadar se terapevtu pripisujejo pozitivne vsebine, ali pa negativen, kadar se terapevtu pripisuje negativne vsebine in namere, za katere v resničnosti ni dal povoda.

Na drugi strani pa se dojema kot odličnost, če terapevt ne projicira svojih preteklih vsebin na svojo stranko. Od terapevta kot profesionalca se pričakuje, da je »kolikor je mogoče, objektiven«, saj njegove subjektivnosti v ocenjevanju ni moč izključiti , tako da so njegove projekcije nezaželene.

Transfer obstaja tudi v drugih profesionalnih odnosih, v katerih je ena oseba v vlogi strokovnjaka in druga oseba v vlogi stranke. To je lahko odnos trenerja in športnika ali pa katerega koli drugega učitelja in učenca. Ali nadrejenega in podrejenega.

Za učence je tipično, da preslikavajo lik učiteljice ali svoj odnos s starši. Čeprav se zavedajo, da je učitelj nov tip avtoritete, nadaljujejo z nezavednim projiciranjem. Na drugi strani pa imamo učitelje, ki bolj ali manj tudi projicirajo na učenca, tako pozitivne preslikave kot negativne.

Učiteljeve pozitivne projekcije na učenca niso za učenca tako škodljive kot negativne. Vloga »učiteljevega ljubimca« se zgodi bodisi zato, ker je otrok posebej simpatičen učitelju, bodisi ker je učitelj navdušen nad njegovimi starši, ali pa je otrok podoben nekemu drugemu otroku, s katerim je učitelj nekoč imel pozitivno izkušnjo. Poleg tega, da učitelj popušča takemu otroku, je druga škoda tudi v tem, da si učitelj s tem sam pokvari sliko o pravičnem učitelju v očeh drugih učencev.

Ker so otroci v prvih razredih osnovne šole v zelo občutljivi fazi oblikovanja, je za pravilen čustven razvoj potrebno, da se čutijo sprejeti od učitelja kot oseba ter da so čutijo varne in zaščitene.

Včasih pri odraslih, ki prihajajo na psihoterapijo, odkrivamo, da so negativne projekcije učiteljev zapustile v otrocih trajne negativne posledice še dolgo potem, ko so učenci napredovali v višje razrede.

Niso redki otroci, ki so v višje razrede prišli z napačnim zaključkom, da niso dovolj pametni, da so nesposobni in leni ali pa da so za neko delo nenadarjeni.

Vsakič, ko učitelj nekega otroka doživlja kot nesimpatičnega, takrat zagotovo projicira. Ko se učitelj nauči razlikovati otroka od otrokovega obnašanja, šele takrat lahko otroka kot osebo sprejema, čeprav obsoja neko njegovo dejanje ali obnašanje.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

3 komentarji


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI