J. Letnar Černič, Iusinfo: Med Scilo in Karibdo

Časnik 17.9.2016 0:01
 

Države srednje in vzhodne Evrope se vse od demokratizacije soočajo z dilemami kako učinkovito zagotoviti tako sodniško neodvisnost kot tudi odgovornost. Kako v tranzicijskih družbah poiskati pravično razmerje med avtonomijo sodne samouprave in upravičenimi zahtevami drugih dveh vej oblasti po njenem nadzoru in odgovornostih, tako da bo zadoščeno vladavini prava?

Spoštovani kolega Novak ima prav, da je potrebna poglobljena javna debata o tako pomembnem vprašanju kot je izvolitev sodnikov, še posebej v tako mladi demokratični in tranzicijski družbi kot je slovenska. Po drugi strani si kolega v naslovu svoje kolumne postavlja napačno vprašanje. Principielno vprašanje je, kako izboljšati notranje organizacijo in delovanje sodstva, se pravi sodno samoupravo, da bo mogoče nekoč reformirati način izvolitev sodnikov v zreli slovenski demokratični in pravni državi. Ali še natančneje, glavno vprašanje je, ali je (zahodno)evropski model sodniške samouprave res najprimernejši za tranzicijske družbe kot je slovenska?

Kolega v kolumni poskuša utemeljiti predlog, da sodnike ne bi več volila zakonodajna veja oblasti temveč, da bi osrednjo vlogo prevzel Sodni svet. Še več, kolega celo omenja »»renesanso« premoči zakonodajne veje oblasti nasproti sodstvu – bolj značilno za koncept enotnosti oblasti«. Pri tem pozablja, da njegov predlog vodi do ureditve, ki se jo sam boji, kajti oblast ne bo izhajala iz ljudstva, temveč iz, kot dobro poznamo iz slovenske zgodovinske izkušnje, iz določene privilegirane družbene skupine oziroma politične usmeritve. Ali lahko demokratična in pravna država deluje brez nadzora in z neomejeno avtonomijo sodniške samouprave, tako kot smo bili priča v nekdanjem režimu, kjer je sodni sistem načrtno, vsesplošno in sistematično kršil človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je že ničkolikokrat odločilo slovensko ustavno sodišče?

Sodni svet zagotovo sodi v sodno vejo oblasti, saj ga nenazadnje tja uvršča tudi ustava. 131. člen ustave, ki podaja ustavno podlago za delovanje Sodnega sveta, najdemo pod razdelkom »sodstvo«. Novak prepričuje, da naj bi bilo ljudstvo v postopku izvolitve zastopano preko svojih petih predstavnikov izven sodstva, ki jih izvoli Državni zbor. Ta »laična kvota«, kot piše Novak, naj bi bila »garant, da sodstvo ne bo odločalo samo o sebi, saj se za vse pomembne odločitve zahteva dvotretjinska večina«. A je na te mestu težko govoriti o »garantu«, saj bo, po predlogu Sodnega sveta, predsednik republike, hočeš nočeš, moral potrjevati odločitve Sodnega Sveta.

Zato je logično vprašanje ali lahko člani Sodnega svet nadzirajo same sebe ali pa je vendarle potreben nek zunanji nadzorni organ (kot je v tem trenutku lahko zakonodajna veja oblasti), da nadzoruje strokovno delo Sodnega sveta? Kdo bo izvrševal nadzor, če se zakonodajno vejo oblasti izloči iz postopka izvolitve oblasti? Kdo bo nadziral nadzornike? Ali res lahko pričakujemo, da bo pet »laičnih« članov Sodnega sveta nadzorovalo same sebe in preostalih šest članov iz sodniških vrst? Slednje vprašanje je še posebej pereče, ker vemo, da Sodni svet po trenutni praksi in poslovniku ne deluje na javnih sejah, da njegove odločitve niso poglobljeno obrazložene, tako da v večini primerov ni znano kako je potekala razprava na seji in zakaj so se njegovi člani odločili predlagati tega ali onega kandidata v izvolitev zakonodajni oblasti. Jasno je tudi, da bi bila z uveljavitvijo predloga pretrgana demokratična povezava sodne veje oblasti z ljudstvom.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI