Portal plus: Generalni sekretar OZN mora biti lider, močna osebnost. To pa Danilo Türk zagotovo ni.

Časnik 16.9.2016 0:03
 

Nekdanji slovenski predsednik in kandidat za generalnega sekretarja OZN je nesrečna figura in slab politik. Med svojo dolgo poklicno kariero se sicer lahko pohvali s številnimi funkcijami, tudi v prejšnjem sistemu, vendar je dejstvo, da na svojih dosedanjih položajih ni dosegal omembe vrednih rezultatov. Zapomnili smo si ga kvečjemu po neposrečeni, celo škandalozni izjavi o drugorazrednih temah. Zanj zato uporabljamo izraz “serviser”, ki ga bomo v nadaljevanju tudi pojasnili.

Kaj natanko hočemo povedati z besedo “serviser”? Pred leti se je na enem od slovenskih spletnih portalov pojavil članek, ki je opisoval, da Slovenci nismo narod voditeljev, ampak serviserjev, in to od Marije Terezije dalje. Vedno smo bili hlapci, je bilo rečeno, in smo urejevali zadeve za druge, ki so bili sposobnejši vodje. Tako so imeli Slovenci v rajnki Avstro-Ogrski nalogo skrbeti za konje in kočijo Marije Terezije, iz česar se je pri Srbih rodila pejorativna sintagma “bečki konjušari”. Ko sta stara Avstrija in kraljevina Jugoslavija razpadli, je nastala Socialistična federativna republika Jugoslavija, v kateri je bil alfa samec Tito, serviser pa Edvard Kardelj. Morda ni tako nenavadno, če to zbanaliziramo na nivo športa in ugotovimo, da so najboljši serviserji na smučarskih tekmovanjih ravno slovenski mojstri. Nič ni narobe s takšim položajem, če se ga ljudje zavedajo in ga znajo izkoristiti. Denimo Kardelj, ki je v ustavo SFRJ iz leta 1974 spretno vnesel pravico jugoslovanskih narodov oziroma republik do samoodločbe, kar nam je Slovencem leta 1991 omogočilo, da povsem zakonito izstopimo iz Jugoslavije in uresničimo “tisočletne sanje slovenskega naroda po lastni državi”. Patetika gor ali dol, dejstvo je, da je položaj serviserja odličen za preživetje in za izpolnjevanje svojih strategij in vizij, za katere pa sploh ni nujno, da so v skladu z idejami vodje. Serviserji so povsod, v državni upravi, podjetjih, različnih organizacijah. Tajne službe, denimo, so v celoti organizirane kot službe serviserjev, zadolženih za varnost države. Tudi državna oziroma javna uprava je – vsaj v normalnih evropskih družbenih, pravnih in socialnih okoljih – nekakšen servis državljanov. Imamo jo, da nam pomaga in dela v skupno dobro.

Serviser Danilo

Kaj to ima opraviti z gospodom Türkom, dragi bralci? Ima. Gospod Türk je namreč odličen serviser, ki pa se ne znajde v vlogi vodje. V tem prispevku bomo analizirali zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal kot predsednik Republike Slovenije, kajti vsi njegovi predhodni karierni položaji so bili izrazito “serviserski”. V njegovem uradnem življenjepisu se namreč navaja, da je bil profesor za mednarodno pravo, pomočnik, namestnik, član komisije, neformalni predstavnik, veleposlanik. Skratka serviser. V nobeni organizaciji, na nobenem delovnem mestu ni bil vodja, torej oseba, ki ima vizije, svetovni nazor in sposobnosti razvijanja strategij; nikjer ni imel tistega elementa “prvinskega”, kar od vodje (tj. alfa samca) dejansko pričakujemo. Danilo Türk je sicer opravljal dela, ki so med drugim vključevala analitične in svetovalske dejavnosti, nikakor pa ne takšnih, ki bi vključevala razvoj novih vizij in pogledov v prihodnost. Kajti značilnost serviserjev je tudi to, da vzdržujejo stanje in ga v najboljšem primeru le nadgrajujejo.

Predsednik Türk v uradnem življenjepisu navaja odlikovanja in priznanja, ki jih je prejel v svojstvu predsednika države, kar pomeni, da drugih priznanj nima ali pa jih skriva. Med priznanji se pojavlja tudi nekaj bizarnih, kot so Vitez velikega križa Reda kopeli (Združeno kraljestvo) ali pa Veliki križ z briljanti Reda sonca Peruja. Obe je prejel kot predsednik, dobijo pa jih skoraj vsi predsedniki, ki obiščejo ti dve državi…

V uradnem življenjepisu Danilo Türk navaja tudi svoje ideje in projekte. Med drugim tudi to, da je ustanovitelj projekta “Pustimo jim sanje – Fundacija Danila Türka” za pomoč otrokom – žrtvam nasilja, kar pa je dejansko projekt njegove soproge in hčerke (zanimiva podobnost s Clintonovimi). Ta projekt je po svoji zahtevnosti in kompleksnosti na ravni študentov četrtega letnika, ne pa človeka, ki želi postati generalni sekretar Organizacije združenih narodov. Fundacija se ukvarja z iskanjem botrstev za revne otroke, razstavami risbic, predstavami Špas teatra in zbiranjem denarja za te namene. Roko na srce, gre za hvalevredno delo in prizadevanja, toda človek, ki je bil predsednik države in si želi postati generalni sekretar OZN, bi moral pokazati precej več vizij in projekcij prihodnosti. Türkova Fundacija je dejansko fundacija serviserja.

Drugorazredni predsednik hoče več

Lahko bi izvedli javno anketo med prebivalci Slovenije, spraševali pa bi jih “ali veste kdo je Danilo Türk?”, “kaj je naredil dobrega v svojem mandatu?”, “katero njegovo izjavo ste si zapomnili?” in tako naprej. Na zadnje vprašanje je odgovor jasen. Zmagala bi tista škandalozna nesrečna “drugorazredna tema”, povezana z razkritji iz t.i. polpretekle zgodovine, do katere kot predsednik ni bil zmožen vzpostaviti zdravega in nepristranskega odnosa. Podeljevanje državnih odlikovanj nekdanjim funkcionarjem tajne politične policije je pika na i takšne nespametne politike. Zato ponavljamo, da se gospod Türk ne more pohvaliti z rezultati, lahko pa se pohvali s položaji, na katerih je bil serviser.

Več lahko preberete na portalplus.si.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI