Ekonomska svoboda in razvoj

Mitja Steinbacher 16.9.2016 6:35
 

ekonomska-svobodaPred dnevi je izšla najnovejša Fraserjeva lestvica ekonomske svobode. Slovenija se je s 97. mestom uvrstila med Svazijem in Surinamom, kar je za 13 mest bolje kot lani. Ob tem velja omeniti, da se merjenje najnovejše lestvice nanaša na podatke iz leta 2014.

Postavlja se vprašanje, kako to, da je Slovenija ekonomsko razvitejša od držav, v krog katerih se redno uvršča na tem in podobnih merjenih ekonomske svobode (obkrožajo jo države kot je Laos, Svazi, Tanzanija, Surinam, Papua Nova Gvineja, Turčija, Srbija), medtem ko mnoge države, ki sodijo po teh istih merjenjih med ekonomsko najbolj svobodne na svetu, ne dosegajo življenjskega standarda Slovenije (takšne države so denimo Čile, Estonija, Mauritius)? Zakaj so nekatere podobno nesvobodne države kot Slovenija dvakrat bogatejše od Slovenije (primera bogatih in po teh merjenjih ekonomsko nesvobodnih držav sta Kuvajt in Islandija)? Zakaj je Norveška, ki je dobro založena z naravnimi viri, ena najbolj bogatih držav na svetu, države z nekaj krat več naravnimi viri od Norveške, kot denimo Alžirija, Irak, Iran in Venezuela, pa so gospodarsko nerazvite? Kje so razlogi, da je Slovenija bogatejša od Rusije, čeprav ima Rusija obilico različnih vrst naravnih bogastev, nižje in bolj preproste davke?

Najsi se še tako trudimo, na gornja vprašanja ne znamo celovito odgovoriti. Uvid v razumevanje ekonomije in ustvarjanja v družbi zahteva samoomejitev lastnih vgrajenih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj ne in usmerjenost v iskanje dokazov. Dejstvo je, da smo ljudje pri svojem delu različno nadarjeni in da zmoremo biti produktivni v raznolikih okoliščinah. Če nekdo zna in zmore ustvarjati več edinole v okolju popolne ekonomske in osebne svobode, pa nekdo drug enako ustvarja tudi ob nekoliko nižji ekonomski in osebni svobodi, kot bi ustvarjal v ekonomsko nekoliko bolj svobodnem okolju. Velik del odnosa do dela predstavlja osebnostni značaj in nagnjenost po biti produktiven del družbe, kar je pogojeno z vrednostnim okvirjem, ki ga v največji meri dobimo s primarno vzgojo v družini. Davki na odnos do dela in vzgojo v družinah ne vplivajo kaj dosti.

Pri iskanju razlogov za napredek se navadno zaustavimo pri naravnih bogastvih. Naravna bogastva so lahko nujen pogoj za gospodarski razvoj, nikakor pa niso edini in zadostni pogoj. V svetu obstajajo države, ki imajo številna naravna bogastva, a so kljub temu ljudje tam revni in živijo v pomanjkanju. Slovenija sodi med institucionalna okolja, kjer ima država tradicionalno veliko moč, ljudje uživamo zadovoljiv ekonomski standard, kljub temu, da v državi ni praktično nobenih naravnih bogastev, razen lesa in vode.

Kuvajt je štiri milijonska islamska monarhija zelo bogata z naftnimi viri. Država je tretja največja izvoznica nafte znotraj združenja OPEC in nadzira približno 8% vseh zalog nafte na svetu. Po drugi strani je Islandija gospodarstvo z le okrog 330 tisoč prebivalci in prav tako sodi med najbolj bogate na svetu. Je nekoliko revnejša od Kuvajta, vendar bogatejša od Velike Britanije, Nemčije in le malo zaostaja za ZDA. Država je po ekonomski svobodi od leta 2014 do danes zdrsnila s 37. na 76. mesto. Med desetimi najbolje ocenjenimi državami sveta ostaja edinole pri oceni delovanja pravosodja (zaščita lastninskih pravic), kar je lahko pomemben dejavnik odnosa Islandcev do ustvarjanja. Posebno poglavje je petmilijonska Norveška. Norveška je četrta najbolj bogata država na svetu po letno ustvarjeni vrednosti in je bogatejša od Kuvajta, čeprav ima od te zalivske države 20-krat manj zalog nafte. Po ekonomski svobodi je Norveška bolj svobodna od Kuvajta in Slovenije, po politični svobodi je Slovenija bolj svobodna od obeh, po kompleksnosti gospodarstva je Slovenija pred Norveško, ta pa precej pred Kuvajtom, po višini dohodka na prebivalca pa sta obe več kot dvakrat bogatejši od Slovenije, norveška pa je le malce bogatejša od Kuvajta. Kuvajt je islamska ustavna monarhija, Norveška je parlamentarna ustavna monarhija, Slovenija pa je parlamentarna demokracija. Kakorkoli tole obračamo in primerjamo, Slovenci se moramo precej bolj truditi za vsak ustvarjen evro od Kuvajtčanov in Norvežanov.

Kaj pa standard po teh lestvicah ekonomsko od Slovenije precej bolj svobodnih Estonije in Čila? Obe sta v zadnjem desetletju v gornjem delu lestvice ekonomskih svobod in se gospodarsko dobro razvijata. Čile je najbolj ekonomsko svobodna in najbolj razvita država južne Amerike in je z rudami bolje založen od Slovenije in Estonije, ki sta brez rudnih bogastev, medtem ko je Estonija po standardu že pred leti prehitela Rusijo. Državljani Estonije in Čila uživajo nižji življenjski standard od državljanov Slovenije, Estonija kaže preprostejšo strukturo izvoza od Slovenije, Čile pa precej preprostejšo tudi od Estonije. Čile je predsedniška demokracija, Estonija in Slovenija pa sta parlamentarni demokraciji.

Že ta hiter prerez nekaterih zanimivih podatkov lestvice ekonomske svobode in življenjskega standarda pokaže na zapletenost ekonomskih razmerij. Merjenje ekonomske svobode je zelo pomembno zaradi ozaveščanja javnosti o tem, da je vrednost rezultat vlaganj in da je dobro, če je v procesu nastajanja vrednosti čim manj različnih preprek, ki zavirajo njegovo izvajanje. Vendar, tovrstni sintetični indeksi ne zmorejo zajeti mikrospecifik neke državne ureditve, predvsem pa ne odzivanja ljudi na spreminjanje institucionalnega okvirja in z njim povezanega zaviranja ali pospeševanja ekonomskega udejstvovanja. Pravila pišemo in izvajamo ljudje in enako pravilo je v nekem okolju zaželeno, celo nujno potrebno, in dviguje produktivnost, v nekem drugem okolju pa je taisto pravilo odvečno in znižuje produktivnost.

Lestvica ekonomske svobode je neke vrste popačeno ogledalo ekonomskega okvirja držav bolj kot pa ogledalo podjetnosti državljanov teh držav. Služi nam kot pripomoček za razumevanje pomena ekonomske svobode za razvoj in ne kot recept, ki bi ga bilo treba le prepisati. Najboljšega institucionalnega okvirja ne more dati noben miselni eksperiment, temveč lahko zgolj ponudi niz miselnih poskusov prilagajanja družbenega okvirja vrednostnemu okvirju ljudi in njihovemu dojemanju ekonomske stvarnosti, ki pa svojo resnično veljavo lahko dobi le s praktično izvedbo.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

 
Značke:

23 komentarjev

  • Franc Mihič

    Dokler se v Sloveniji to dogaja in rešitve še ni, kot kaže ta oddaja, je ekonomska svoboda čista utopija.
    To je oddaja, ki kaže na popolno neznanje celotne politike pravne države, na nepoznavanja delovanja gospodarstva, ki zato zatira podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo, kar je svetovni unikum in neumnost.
    Prava nacionalna katastrofa in mednarodna sramota slovenskega »gospodarskega« znanja.
    http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174425862

  • Vsaka kulturno-bojniška tematika je pospremljena s 100 komentarji, kjer se Titojugend in Janšajugend srdito spopadajo. Niti 26 let puščave govorjenja o gospodarjenju ni nič spremenilo. Fanatike obeh kolektivov taka tema ne zanima, pojma nimajo o njej in nobenih iluzornih mišic ne morejo razkazovati in se peteliniti. A ni tragedija, da je Slovenija po nekaterih kazalcih med zadnjimi desetimi državami na svetu od 158

  • Janez Gorenc

    Moram reči, da sem članek z užitkom prebral. Zaključek, da vsi ti indeksi na koncu za življenjski standard nujno ne pomenijo veliko, je še bolj zanimiv. Da smo bolj politično svobodni kot nekatere skandinavske države, tudi (karkoli že to pomeni). Je pa res, da ker premnogi ljudje ne poznajo teh indeksov oziroma jih niti približno ne razumejo, kaj šele, da bi šli preverjati nekatera dejstva, se jih da tako lepo manipulirati z raznimi floskulami.

    • Glede svobode govora smo res pred skandinavskimi državami, saj greš tam lahko zapor, če poveš kaj kritičnega o LGBT ali pa o muslimanih, priseljencih itd…

  • Pavel, malo realizma, prosim. Raje ne sanjaj, da bo Slovenija v doglednem času visoko na lestvici ekonomske svobode. Da bi vsaj bila, pa ne prav pri vrhu, ampak raje nekje bolj ob srednjeevropskih in skandinavskih državah. Nekje vmes med monetarizmom in zmernim keynesijanstvom, na socialno-tržnem modelu in brez pretiranega prepada v individualnem bogastvu med bogatimi in revnimi.

    Ampak lej, dokler bojo taki histerični odzivi, kot so se zagnali te dni v SLO glede hormonske kontracepcije in dokler bojo taki z valjarjem pomendrali vsak razumen ugovor, ni šanse za večjo ekonomsko svobodo.

    • “To nam pripada in basta!”, rečejo. Celo grejo na ulice za to. In povozijo celo poizkus Fursta znotraj ZZZS, da bi v pogajanjih s farmacevti znižal napihnjene cene. Sonja Lokar in podobni, brezprizivni avtokrati, ki ne dovolijo ugovora- niti voditeljice Odmemov. Da se ve, kdo je glavni, tudi ko pridemo v Odmeve.

      Torej – ne vem, če je država razen Slovenije, kjer je hormonska kontracepcija povsem zastonj, brez doplačil. Pri nas mora, tako Lokareva, biti “zastonj” ( torej iz denarja drugih zavarovancev) tudi najdražja možna kontracepcija. Še več, Furstu ne dovolijo niti, da bi se pogajal, da bi bilo to cenejše in da bi več ostalo za druge stvari. Za zdravljenje, si mislite. Mora pa biti za seks, ki je, če mene vprašate, privatna stvar človek ( in po logiki ne stvar zdravstvene zavarovalnice in njenih stroškov).

      “Naj stane, kar hoče. Naj stane čim več. Da se ve, koliko sem vredna jaz, Sonja Lokar!”

      Evo, zaradi takih in ker je mentaliteta nacije taka, da jim pustijo, da so taki glavni, v Sloveniji ne more biti ekonomske svobode.

  • Zato sem jaz manj za teorijo, ampak da pokažemo razumno voljo priti v normalno ekonomijo v vseh konkretnih vprašanjih.

    Slovenski Absurdistan kaže zame tudi tale problem:

    Guverner banke in najožji sodelavci so že mesece brez službenih računalnikov, kriminalisti so jim zaplenili te in celo vrsto zaupnih dokumentov v lasti Evropske centralne banke in vse to pod obtožbo, da je Banka Slovenija pridobila protipravno korist slovenskim davkoplačevalcem. Ker je delala natanko po logičnih direktivah evropske komisije in evropskih monetarnih oblasti pri sanaciji bank, ne pa po volji delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic.

    http://www.delo.si/gospodarstvo/finance/jazbec-za-handelsblatt.html#/comments

    Konkretno pa skoraj vsi mediji bolj ali manj frenetično navijajo za lobi, ki so hoče doseči povrnitev denarja svojih propadlih delnic in podrejenih obveznic. Čeprav se ve, da je vsak tak papir tveganje. In da je logično, da ko propade firma, da propadejo takšni papirji, ne pa da se gre k davkoplačevalcem in se reče: “Davaj!”

    Slovenija skoraj enoglasno navija za ta lobi. Celo za najočitnejše oportunistične špekulante pri tem vprašanju. In s tem, ko tako zlahka prevzema novo breme pol milijarde na državni proračun, jasno pove, da je proti ekonomski svobodi. Ne blefirat na ravni teorije, torej!

    • Kdo blefira?
      V zgoraj naštetih problemih te podpiram. Povej mi kateri politik se je 26 let ukvarjal za gospodarsko opolnomočenje svojih volivcev. Ali niso vsi zganjali vulgarni, populistični socializem. Samo po tako blatni luži je lahko priplavala bleferka Lokarjeva, Naši in Vaši ji pa ploskajo.

      • Populizem je bil velik problem pri neverjetnem zaviranju privatizacije; tudi takrat, ko bi bile doseežne cene zelo dobre. Sicer pa dvomim, da je prevelika socialnost SLO osrednji problem. Mogoče, da ima sociala nekoliko prevelik delež v proračunu in da je premalo racionalna in pravična. In penzije z njo prevelik delež.

        Potem eni, neredki, kot glavni vir problemov kažejo na javni sektor. Učitelji, zdravniki, znanstveniki naj bi bili glavni krivci. Vida Petrovčič, ki je včerajšnjo Tarčo vabila skoraj same dinozavre, ki so glavni krivci za probleme v našem zdravstvenem sistemu ( zdaj pa naj bi, ravno pravi, po odhodu ponudili rešitve) je jamrala, kako mora iz svojega zavarovanja preveč plačevati nebodigatreba zdravnike in medicinske sestre;_ čeprav bi jo vse evropske primerjave gladko demantirale.

        In to je ista Vida Petrovčič, ki je s svojimi omizji forsirala TEŠ6 takrat, ko bi se Slovenija v tej katastrofalni investiciji lahko še premislila. Zdaj se na podoben način hoče izsilit več kot miljardo iz proračuna za drugi tir.

        Lobiji z izključno privatnimi apetiti po velikih plenjenjenjih. In tista omrežja, ki jim služijo. Ker dobijo kaj zraven. Politika gotovo. Ljudje iz medijev več kot verjetno tudi.

        To vidim kot osrednji problem Slovenije. Ne razmeroma razkošno socialnost. Ali razmeroma razkošne vrtce in osnovne šole. In pa poleg lobijev blokiranje privatne pobude na vseh področjih, že razmišljanja, naj več stvari v življenju ljudi sloni najprej na osebni odgovornosti. Vključno z zdravjem.

        • In vendar se premika! 😉

          A ti razumeš kaj se je zgodilo z “našo” Petrovčičko in “našim” Markešem? Kako sta dva intelektualno močna človeka lahko tako nizko pristala v “krščanskem” egalitarizmu, komunizmu. Ali celo kot JPDamijan postala ujetnika rdeče mafije. Saj iz mafije živ ne prideš ven.

          • Ne bi se upal opredeliti osebnega prepričanja omenjenih dveh novinarjev, niti razpravljati o njuni domnevni intelektualni moči. Ničesar oprijemljivega ne vidim v njunih številnih transformacijah. Razen različnih premetov s trojnim saltom in dvojno spiralo zraven. Morda trenirata za naslednje olimpijske igre – skoke v vodo namreč.

          • Skoke v vodo, ki je bila v Braziliji od alg zelena, pri nas pa je v Sloveniji od rdečih parazitov rdeča.

        • In večino Demos kadra se je vsaj 15 do 20 let histerično upirala vsaki privatizaciji, ki jo je Drnovšek izpeljal. SLS in SDS sta več let na tej ključni postavki gradila volilne kampanje, SKD ni bil nič boljši. Slak iz NSI je pomagal uničevati konkurenco Spar in privilegiral Mercator. Janša in Bajuk sta polno odgovorna za NKBM in NLB, kjer nista v 4 letih niti ideje imela kako reformirati banke oz. je JJ nagnal in varal mlado ekonomiste.

          • Pozabil si na Edvarda Kocbeka, že on se je upiral privatizaciji. 😉

          • Sporne postopke lastninjenja v desetletju pod Drnovškovimi vladami označujemo kot divjo privatizacijo oziroma ropanje družbenega premoženja.

            Torej kvečjemu priHvatizacija in ne privatizacija 😀

          • Lek, Sava Goodyear, Interbrew, Bosch Nazarje,…

          • V času vlade LDS-a je bilo “privatiziranih” več kot 1000 podjetij, poudarek je na narekovajih.

  • Miro Germ

    Ekonomska svoboda on nesvoboda v primeru Slovenije pomeni, da država preveč pobere državljankam in državljanom ter podjetjem ter kar je glavni problem neumno oz. negospodarno razpolaga s tem denarjem.

    Retorično vprašanje: Ali bolje znajo investirati denar tisti, ki so ga ustvarili ali državni uradniki pod taktirko trenutne politike “našim”.

    Ostalo je šum!

    • Lahko da so davki preveliki. Vsaj nekateri davki so gotovo preveliki. Samo izvor zla tu niso prvenstveno grdi politiki in uradniki, ki da hočejo z davki ljudem pobrati njihovo. To je prepoceni prepričanje. Če bi se reševalo samo na tem koncu, se bo rešilo malo.

      Glavni izvor je, da se je slovenskim ljudem skozi desetletja vcepila za vse možno mentaliteta – ” to je moja pravica”. “Država mi mora vse to nudit.”

      Hormonska kontracepcija oz. anti-baby pilule oz. to, kar se je z njimi te dni zgodilo, so odličen primer. Najbogatejše države nimajo tako bogatega zdravstva ( pa če dajo 15% BDP), da bi bila te tabletke zastonj ali v celoti zastonj.

      Pri nas pa morajo biti. ( Zanimivo, pravijo, da je ustavna pravico to- smešno, kondomi pa niso zastonj, pa celo ščitijo pred SPB) Ker je to “pravica”, menda sledi, da morajo biti zastonj; tudi če se dobi cel kup učinkovitih poceni tabletk, zastonj tudi tiste najdražje. In Furstu so v tem prepričanju preprečili, da bi se pogajal za znižanje napihnjen cen hormonskih kontraceptivov s farmacevti.

      A ne razumete, da ob taki mentaliteti davki v Sloveniji morajo biti previsoki. Celo premajhni so za tak obseg “pravic”, saj ima proračun milijardno letno luknjo.

      Ergo – izvor je globji in na drugi strani. Izvor je dekadentno-socialistična miselnost blizu 90% ljudi, tu mislim, da ima pavel v mnogočem prav. Če tu ne bo hitro radikalnih sprememb, ni govora o kakšnem nižanju davkov in večji ekonomski svobodi.

      • Ne samo anti-baby pilule ( ki motijo naravni hormonski ciklus ženske), tudi marihuano mora plačati zavarovanje oz. ZZZS, zahteva danes DELO.

        Pa šola mora vsem učencem, katerih starši to želijo, nudit brezglutensko dieto. Da ne govorimo o sojinem mleku kot nadomestku škodljivega kravjega. Solit pa smejo v šolah samo še z tibetansko soljo.

        Potem bi pa eni želeli več ekonomske svobode.

        • Če je prišla protestirat celo sama Največja solza iz Beograda je jasno, da zadeva ne bo mogla iti skozi.

    • Odlično g. Germ.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI