O prepovedi kaznovanja otrok

Blaž Otrin 15.9.2016 6:32
 

oce-hciMinistrstvo za socialo z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini uzakonja permisivno vzgojo kot edino dovoljeno obliko vzgoje, s čimer se grobo vmešava v družinsko intimo in dobesedno izvaja lastninjenje družine, ponižuje vlogo staršev in iz družinske vzgoje izloča očete.

Zakon kot krinka za ponovni »juriš« na družino

Vlada je konec julija potrdila spremembo Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki prepoveduje kaznovanje otrok in med drugim »širi« opredelitev nasilja v družini, in določa, da se za fizično nasilje šteje že grožnja s tovrstnim nasiljem, prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja (vir). Svojo odločitev za spremembo zakonodaje utemeljuje kot nujno zaradi uskladitve zakonodaje s pravom EU in zaradi bolj učinkovitega preprečevanja nasilja v družini in zaščite žrtev.

Ne čudi me, da vlada kot slepi birokratski stroj brezumno sledi diktatu Bruslja, a trditev, da je zaradi tega potrebno spreminjati zakon, ni nikakršen vsebinski argument, ampak zgolj cenen izgovor. Koliko bo zakon pripomogel k zmanjšanju nasilja v družini, bo pokazal čas, posamezne določbe v zakonu, predvsem prepoved nekaznovanja, pa nedvomno predstavljajo nadaljevanje niza ukrepov ministrstva za socialo, s katerim ta kontinuirano napada in slabi družino. O ideoloških temeljih te politike sem na Časniku že pisal (vir), zato se bom tokrat osredotočil na omenjeni zakon.

Permisivna vzgoja v šolstvu in simbolna kastracija

Vlada s tem zakonom uzakonja permisivno vzgojo kot edino dovoljeno obliko vzgoje v družini, čeprav se je ta v praksi pokazala kot škodljiva. Permisivna vzgoja je pred desetletji postala uradna doktrina našega šolskega sistema, pri čemer so odvzeli avtoriteto učiteljem in do skrajnosti zaščitil učence. Posledica tega eksperimenta je množica razvajenih, neodraslih mladih egoistov brez družbene odgovornosti na eni strani, na drugi strani pa nemočni učitelji in vzgojitelji, ki brez pravic in avtoritete v boju s sistemom izgubljajo bitko za vzgojo otrok, in svoje zdravje, zato ne čudi, da je med učitelji toliko izgorelosti in drugih poklicnih bolezni.

Kot je stroka v »španoviji« s politiko razvrednotila poklic učitelja, sedaj želi razvrednotiti vlogo staršev, še posebej očeta. A oče mora v družini biti nosilec reda, mora biti tisti, ki skrbi za varnost in moralno pravičnost, tisti, ki prepoveduje in tudi kaznuje, tisti, ki otroke, še posebej pa sinčke, preoblikuje v moralno odgovorne zrele osebe. Če se nam odvzame ta vloga, se nam odvzame naše bistveno poslanstvo in nas izloči iz vzgojnega procesa, psihoanlitiki bi rekli, da se nas simbolno kastrira (vir). In točno to je intenca feminističnih in LGTB ideologov, ki kreirajo politiko ministrstva in stojijo za tem zakonom – izločitev očetov in očetovskega vzgojnega principa iz družine.

Po dikciji novega zakona starši ne bomo smeli uporabljati nobene vzgojen kazni, ki je po mnenju zakonodajalca enaka trpinčenju, poniževanju, zatiranju. Kot dolgoletni skavtski voditelj in oče ugotavljam, da je moj vzgojni način bil in je v temeljnem nasprotju z načeli nove zakonodaje, saj sem mnenja, da je potrebno v odnosih vedno postaviti jasna pravila igre, in če se teh pravil ne drži, je potrebno kršitelje opomniti, se z njimi pogovoriti in na koncu tako ali drugače kaznovati. Otoke je potreba naučiti, da za svoja ravnanja odgovarjajo, saj bodo le tako lahko postali samostojni in moralno odgovorni. Izkušnja mi pravi ne le, da otroci sprejemajo pravila, temveč si jih tudi želijo, in se jim zdi povsem logično, da morajo za kršitev odgovarjati, to jim veleva čut pravičnosti, ki je pri otrocih zelo močan. V nasprotnem primeru so zmedeni in dobijo signal, da jim je vse dovoljeno (vir).

Vzgoja s Heglom

Podobno kot starši v družini se z zagonetkami vzgoje srečujejo tudi ostali deležniki vzgoje otrok. Skavtska metoda vzgoje narekuje, da voditelji svoje varovance, ki kršijo dogovorjen red, kaznujejo s počepi, s sklecami ali kakšnimi drugimi kaznimi, in tudi sam sem jih v svoji skavtski karieri s pridom uporabljal. Ena bolj zanimivih in učinkovitih je bila na taboru volčičev in volkuljic (starost od 8 do 11 let), ko so otroci skozi dan nabirali kazenske točke. Popoldan sem vse »dobitnike točk« popeljal v staro kopalnico, kjer sem jim doživeto bral Heglovo Fenomenologijo duha. Tisti, ki poznate Hegla, veste, za kako blagozvočno branje za otrokova ušesa gre. Na začetku so se zabavali, po nekaj minutah pa so njihovi obrazi počasi posiveli in postajali podobni kopalniški plesni. In ko sta bila po desetih minutah v kopalnici le še dva zmagovalca, je eden izmed njiju bruhnil: »Daj, prosim, nehaj, jaz ne morem več!« Takšni in podobni ukrepi bodo sedaj po črki zakona protizakoniti, saj gre pri njih ali za telesno kaznovanje (počepi, sklece) ali za omejevanje svobode gibanja, pri vseh navedenih pa še za poniževanje.

Prisiljen, bom kršiti zakon

Politika se čedalje bolj radikalno vpleta v družino in predpisuje zakone, ki jih bom kot oče, ki svojo vlogo jemlje resno in odgovorno, prisiljen kršiti. Sprašujem se o psihološkem profilu politike, ki svoje državljane sili v nespoštovanje zakonodaje? Predlagatelji se s svojimi rešitvami zapletajo v paradokse in izražajo veliko mero podcenjevanja staršev. Hkrati s tem, ko vneto zagovarjajo nekaznovanje otrok, vsem, ki mislimo in vzgajamo drugače, grozijo z represijo v obliki policije, denarnih glob, sodnimi postopki, raznimi pristojnimi organi (CSD) itd. Jemljejo si ekskluzivno pravico vsevednega vzgojitelja, izvajajo lastninjenje družine, starše pa tretirajo kot nesposobneže in jih degradirajo v nepotreben privesek, ki naj zgolj anemično upošteva vsevedno mati državo. Kam vodi taka politika, lahko vidimo na Norveškem (vir). Nič nimam proti, če zagovorniki nekaznovanja otrok izvajajo svoje eksperimente v svojem okolju, v svojih družinah, nas pa, ki imamo drugačne vrednote, prosim lepo, ne posiljujte s svojimi ideološkimi blodnjami. In kdo bo imel korist od tega? Naj na to vprašanje odgovorim z Antonom Komatom: »Vzgoja brez kazni je najboljši način, da nikdar dozoreli otrok postane bedasti potrošnik.« In tako imamo zopet situacijo, da na polju vzgoje in družinske politike dva na deklarativni ravni smrtna sovražnika: globalni kapital in nova levica, zagovarjata povsem enako politiko in enake rešitve.

 

 
Značke:

31 komentarjev

  • Se strinjam z avtorjem. Spet se večini ljudem (ovcam, idiotom) sploh sanja ne, kako nevarna je ta padajoča domina, ki jo proži velekapital v rokah Mafije, ki kot koristnega idiota uporablja mlade fanatične socialiste (oni pa mislijo, da so sami tisti generator idej in idealov) in pač zlorabljajo pokvarjene kapitaliste (Soros). Podobna zgodba kot z Leninom, Hitlerjem in Mussolinijem, ki jih je skupina z državo zlizanih dobičkarjev,

  • Velekapitalistom, crony kapitalistov (ki vidijo svoj ogromen dobiček v tem, da z državo in birokrati uničijo trg in postanejo privilegirani monopolist), prilezla na oblast in povzročila preko 100 Mio mrtvih in milijarde s socializmom poškodovanih po teh revolucijah.
    Kazen je osnovno orodje tako vzgoje kot ohranjanje zdrave družbe. Če jo je premalo, so hude posledice. Prav tako, če jo je preveč. Oz. če ni realna, življenjsk

  • Vedno bolj opažam, da je komunizem propadel zaradi epidemije permisivne štiri, razvajenosti.Le ta je razžrla komunizem, sedaj pa razjeda vso družbo, pravosodje, družino, šolo. A socializem (ki idejno temelji na prezaščitenosti in razvajenosti) je ohranjan prav s sentimentalnostjo (ljudje se odločajo samo na podlagi čustev in čutov), kar izvrstno izkoriščajo politkomisarji in marketing oddelki. Na zunaj nič posebnega: varovanje

  • otrokovih pravic in “prepoved udarca po riti ni avtomatsko z permisivna vzgoja” v resnici pa vsaka kazen pade, če na koncu ni neke strašne kazni, ki boli. Za odrasle je to denarna kazen, za otroke pa neugodje, bolečina tam, kjer ni nevarnosti.
    Naj skupaj s to kaznijo tudi odraslim od pišejo vse kazni, vse davke, naj se ukinejo sodišča, policija, davkarija in vojska. Naj se ukine država.

  • In zelo hudo je, da v Sloveniji nimamo psihologov, psihiatrov, pyihoterapevtov in pedagogov, ki bi se temu upirali strokovno, jasno in glasno. Enostavno nimamo svobodne inteligence. Imamo polno birokratov, polno od mafijskega in državnega denarja skorumpiranih ljudi, polno pa idejno (sentimentalizem, socializem) skorumpiranih ljudi. Samo en obrobnež Vodeb se oglaša kot ateistični prerok Izaija.

  • Iz tega logično Sledi, da je slovenski narod mrtev, saj nima intelektualcev, zgolj orodje mafije in politkomisarjev. Isto velja za Cerkev v Sloveniji, saj nima razumnikov, prerokov in je enako pokvarjena kot cela naša družba.

    • tolmun1 tolmun1

      Pavel,ali smatraš,da si razumen in ustvarjalen človek, na nekaj bi te rad opozoril pred kratkim si tarnal,da ti administrator zavrača daljše tekste,ne bom rekel,da lažeš,se pa izmišljuješ!Koliko je zelo dolgih besedil na tem forumu in so brez težav objavljena Sledi naslednej vprašanje,ali si morda “plačan”za vsak prispevk-delo na akord,ali namensko povečuješ število objav za svoj arhiv,da se lahko pohvališ,poglej koliko sem ustvaril!Tvoje stvaritve z nekaj izjemami so več,ali manj destruktivne in žaljive!

      • Programska oprema Časnika mi preko pametnega telefona omogoči običajno napisati 7 vrstic. Če jih presežem, izgine gumb POŠLJI KOMENTAR. Zato velikokrat že napisan tekst odrežem in po delih kopiram v vsebinsko okno.

      • Drugače bi bilo pa fajn, da kaj vsebinskega napišeš in mene osebno pustiš na miru in me nehaš kot lovski pes preganjati.

      • Ne to opozarjanje razumet kot preganjanje, ker ni bilo tako mišljeno !

    • Pavel,
      še včeraj ste pod nekim člankom avtorju očitali, da slovenske razmere slika črno-belo.
      A to vam zagotavljam: ljudje raje preberemo kaj črno-belega, kot pa samo črnega.

      Vaši mračnjaški komentarji so včasih tako črni, da bi marsikateri slovenski državljan obupal, če bi samo vašim komentarjem sledil, hkrati pa ne bi vedel, da zunaj sije sonce, pojejo ptičice, rožice cvetijo, potočki žuborijo, otroci pa vriskajo in se veselijo življenja 🙂

      Premislite, s kom se družite in s čim se duhovno krepčate (ali morda praznite?). Takšno mračnjaštvo je škodljivo predvsem za vas samega:

      Pavel: “Iz tega logično sledi, da je slovenski narod mrtev, saj nima intelektualcev, zgolj orodje mafije in politkomisarjev. Isto velja za Cerkev v Sloveniji, saj nima razumnikov, prerokov in je enako pokvarjena kot cela naša družba.”

  • Kapodistrias

    Odličen prispevek. Z avtorjem se strinjam do zadnje črke. In spomin iz mladosti: če si v šoli kaj ušpičil, si bil kaznovan, in ko so moral to povedati doma, si bil kaznovan še tam. Vedel si kje, so meje. In vedel si, da so meje svoje svobode tudi meje svobode drugih. S permisivno vzgojo smo vlogo učitelja popolnoma razvrednotili. Dogaja se že, da starši grozijo učiteljem že kar z odvetniki. Kam smo prišli? In zdaj bo država to urejala z zakonom. Popolna bedarija!

  • Kapodistrias

    Pozabil sem dodati: hvaležen sem za tiste čase in tiste vzgojne metode.

  • Kakšen vzgled in moralno instanco pa naj otrokom predstavlja oče, ki je pijanec, narkoman, mamim sinček, študijski in/ali profesionalni faliranec, kronično depresiven, spolno in/ali čustveno zafrustriran in nasilnež?? Kot sta na podlagi študija in številnih empiričnih primerov ugotovila pokojni Janez Rugelj in Boštjan M. Zupančič, v eno ali več skoraj naštetih kategorij sodi vsaj 85 odstotkov odraslih slovenskih moških. To je podatek, ki pove vse!

    • Permisivna vzgoja pač. Ali pa kaj podobnega.

    • Odločilno vlogo za uničenje moškega in očeta, ter povečanje depresij, alkoholizma, brezupa in samomora je zadnjih 70 let igral komunizem in socializem, ki je iz gospodarja izdelal hlapca, klona, birokrata in grabežljivca.

  • Z vsem v članku se strinjam.

    Sprašujem se, ali so Primc in njegovi ter katoliki na splošno, sposobni zaznati to težavo.

    Lik očeta je v naši družbi tako degeneriran, da (nas) je najbrž malo, ki sploh razumemo problem. Poleg tega je še vse skrito pod krinko “preprečevanja nasilja”. Pa socialistična miselnost, ko je ljudem kar samoumevno, da bo vse rešila država.

    • Janez Gorenc

      Ne vem, če so zaznali. Drugače so to politiko vzgoje brez fizičnega kaznovanja skušali spraviti čez že v prvem družinskem zakoniku, ki pa je bil zavrnjena na referendumu, vendar zaradi drugačnih razlogov. Takrat sem opozoril 24kul, ki je vodila kampanjo ‘proti’, na to nevarnost. Ne vem, zakaj so jo zdaj spregledali. Tak zakon si zasluži, da pade na referendumu.

    • Blaž Otrin

      Vzgoja brez kaznovanja v obliki sočutnega starševstva je postal modni trend tudi na katoliški sceni.

    • Omenjeni trend sočutnega starševstva menim da nima nobene zveze s permisivno vzgojo.

    • Tudi mene skrbi to sočutno starševstvo. Zagotovo gre pri sočutnem starševstvu za marsikaj pozitivnega (kot nasprotje brezčutnemu starševstvu). Kljub temu me skrbi, da bi nekateri iz tega okolja znali celo simpatizirati s tem zakonom.

      Torej so našli našo šibko točko. Nejasen lik očeta.

      • Se mi zdi da gre pri sočutnem starševstvu bolj za način, koliko sta starša pri vzgoji zmožna empatije v osebnost otroka.
        Se pravi koliko sta se sama pripravljena spreminjat ob otroku.

        • Saj to je res, ampak kljub vsemu nekaj manjka.

          Recimo Gostečnik in njegovi krogi zelo poudarjajo sočutno starševstvo, pa tudi nekakšno ničelno toleranco, itd. Ampak jaz se zelo ne strinjam z likom očeta, ki ga najdem v njegovih zgodbah.

        • j … Kateri lik očeta pa zagovarja Gostečnik, če lahko na kratko opišeš. Ker se ne spoznam dovolj.

        • Po opisu sodeč gre le za preimenovanje. Veliko leporečja – in drugo ime.

          Tudi o permisivni vzgoji pišejo nekaj, kar sploh ni res – da bi prikazali lažno razliko, ki je ni.

          • Ni vse tako črno-belo. Tudi permisivna vzgoja je nastala kot odgovor na avtoritarno. Pri sočutnem starševstvu so druge nevarnosti.

  • “vse mo-go-čni oči,ki ne bo zmogel in znal reševati problemov tako v odnosih znotraj ožje družine kot z drugimi družbenimi subjekti in oblastniki,pač ni tako vse-mo-go-čen…Zase vem:nepravičnega zakona nočem upoštevati-a za to svojo odločitev tudi sprejemam morebitne posledice.

  • Ta prispevek bi sodil v parlament v razpravo delovnega telesa pred odločanjem o predlaganih spremembah. Me zanima kdo in s kakšnim argumetom bi lahko zavrnil stališča, ki jih tu zelo dobro predstavi Blaž Otrin.

  • Shalalabayzer

    “Posledica tega eksperimenta je množica razvajenih, neodraslih mladih egoistov…”

    Spet se moram oglasiti…množični egoizem je posledica zmanjšanja števila novorojenih otrok, oz. epidemija edincev in edink.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI