A. Stres, Demokracija: Verska svoboda v šoli

Časnik 15.9.2016 0:03
 

Ko se z novim šolskim letom začnejo vračati šolarji v šolske klopi, se mnogi med njimi vrnejo tudi v veroučne učilnice po naših župnijah. Pred dnevi sem slišal nekega župnika, ki je oznanil nekako takole.

»V začetku septembra se bo začel verouk. Trenutno se dogovarjamo z vodstvom šole za uskladitev urnika. Ker bo letos v šoli več izbirnih vsebin, se lahko zgodi, da nam ne bo preostalo dovolj prostega časa za verouk med tednom in ga bomo morali imeti tudi ob sobotah. Starše prosim za razumevanje.«

Verska svoboda – »lakmusov papir«

Ta drobni dogodek dokazuje, da se odnos nove, navidezne demokratične oblasti glede verouka oziroma verske in moralne vzgoje, do katere imajo otroci in njihovi starši z ustavo in mednarodnimi dokumenti o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zajamčeno pravico, ni v ničemer spremenil glede na tiste razmere, ki so vladale v času komunizma, razen v nekaj redkih primerih, ko daje šola na voljo župniji prostor, a še to pod takimi pogoji, kot da bi šlo za kužno nevarnost. (Časovni razmik med poukom in veroukom, vsakoletno obnovljivo dovoljenje samega šolskega ministrstva ipd.) Zakaj sem si dovolil zapisati, da je naša oblast samo navidezno demokratična? Zato, ker je po prepričanju številnih teoretikov človekovih pravic in temeljnih svoboščin ravno verska svoboda v neki družbi »lakmusov papir« splošne družbene svobode in spoštovanja celotnega korpusa človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato ne preseneča, če Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki pravno obvezuje tudi Slovenijo, dovolj jasno določa: »Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem« (Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Protokol, 2. člen). Tudi politično delovanje Sveta Evrope v zadnjih letih na različnih ravneh in v različnih resolucijah poudarja pomen religiozne kulture ter ustrezne religiozne in etične izobrazbe in vzgoje. Verska svoboda za otroke v šoli je sestavni del verske svobode v družbi. Odnos slovenske javne šole, ki vernost učencev ignorira in ne jamči možnosti njihovega verskega izobraževanja, ni drugega kot ena od nepreseženih dediščin komunističnega ideološkega totalitarizma.

Zdi pa se, da to nikogar več ne moti, niti samih staršev ne. Niti dejstvo, ki bode v oči, da smo poleg Francije in Albanije edina evropska država, kjer je šola za vsako solidno in primerljivo obliko religioznega izobraževanja nepredušno zaprta. Pa še pri tem velja upoštevati, da sta glede tega Francija in Albanija, vsaka na svoj način, zgodovinsko posebni državi in da je v Franciji stanje veliko manj »trdo« kot v Sloveniji, saj obstajajo zakonsko predvideni pastoralni centri ali tako imenovane »aumôneries« v srednjih šolah ter konfesionalni verouk v konkordatnih deželah Alzaciji in Loreni. Torej je Slovenija še večja izjema. Že samo dejstvo, da smo v tem skoraj edini, pove dovolj. Pove, da za to ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga. Če bi bil, bi ga upoštevali tudi drugod. Ostane torej samo en razlog: nerazumno sovraštvo do krščanstva in katolištva ter zadrti predsodki proti Cerkvi in veri. Ti predsodki se z vsakim novim šolskim letom utrjujejo, tako da so hkrati povod in posledica. Nepoznavanje vernosti rojeva predsodke. Predsodki pa krepijo omalovaževanje in nepoznavanje.

Aktualnost verstev

Po drugi strani pa prav naš čas kliče po okrepljenem poznavanju verstev, kajti podobe Boga, kakor jih svojim vernikom posredujejo verstva, niso vse enakovredne. Lahko bi parafrazirali znani rek in rekli: Povej mi, v katerega boga veruješ, pa ti povem, kdo si. Evropa in z njo tudi naša država postaja vedno bolj multikulturna. Migracijski tokovi, ki postajajo eden glavnih družbenih, političnih in ekonomskih vprašanj in težav, pa so na najrazličnejše načine močno povezani tudi z verstvi. So posledica verskih nestrpnosti in rojevajo nove nestrpnosti, ogrožajo tisočletno kulturno identiteto ljudi in narodov ter spodbujajo vsakovrstne odzive nase.

Ko se sprašujemo, kako je mogoče, da smo tudi v tem, za demokracijo tako pomembnem pogledu evropska izjema, ni druge razlage kot to, da se na področju šolstva komunistični odnos do religioznosti ni spremenil, ampak se je kvečjemu samo preoblekel.

Več lahko preberete na demokracija.si.

 
Značke:

10 komentarjev

  • Najbolj zaskrbljujoče in mogoče tragično, da to stanje izrinjenosti in skoraj kužne zaznamovanosti krščanstva in vere nasploh v naši šoli skoraj nikogar ne moti, ne vznemirja. Škofa Stresa. Mene tudi. Ampak koga še?

    Gre verjetno kar že na neko navajenost, da tako pač pri nas mora biti. Kot so določili komunisti in drugi ateisti. Tista najstarejša generacija, ki je še doživela predvojni verouk in razpela v učilnicah, počasi ugaša. Kasnejši ne poznajo nič drugega, če niso hodili v svet in se za te reči izrecno zanimali.

    Kako je možno, da niti globoko verni pri nas ne čutijo, da je to narobe? In se ne čudijo, zakaj je v prvi šoli čez državno mejo ta odnos povsem drugačen. Tudi v slovenskih zamejskih šolah. Ali pa niti tega ne vejo.

    Tisti redki, ki smo prepričani, da bi to veljalo urediti po prevladujočem modelu v Evropi ali srednji Evropi, smo posebneži in najbrž za koga ekstremisti. Tisti, ki vztrajajo na eksotičnem in ekstremističnem odnosu do krščanstva in religije v slovenski šoli, pa so najbolj normalni in zmerni …

    Kaj nas bo spametovalo? Hannibal ante portas? Ali niti to ne …

    • Hannibal nas je že poteptal.Ker so “desničarji” bili neumni in so postavljali napačne (kulturnobojniške) prioritete (verouk, lustracija), niso pa uničili komunistične mafije in odprli države ekonomski svobodi, ki bi naprej omogočala tudi versko svobodo in pluralizem. Tako “desnica” kot Cerkev je po eni strani zaradi neumnosti in neznanja in po drugi strani zaradi korumpiranosti ves čas sodelovala s komunistično mafijo.

    • in ji hlapčuje še danes, ko je v 26 letih najslabše. Sicer ljudi privlačijo bojni kriki in glasni verbalni konflikti. A vse to je jalovo. V resnici je podmiznih poslov vedno več, normalnih in pogumnih ljudi (kaj šele pametnih) pa je v politiki vedno manj. Politika se je reducirala na 2 mafijska klana.

  • Po bitki pa ni težko bit general ?

  • Vincencij

    »In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)

    ………………………………….

    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6)
    1 In odšel je od tam in prišel v svoj kraj in njegovi učenci so ga spremljali. 2 Ko je prišla sobota, je začel v shodnici učiti in mnogi so strmé poslušali ter govorili: »Od kod ima ta vse to in kakšna je modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah? 3 Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas?« In spotikali so se nad njim. 4 Jezus jim je pa rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in med svojimi sorodniki in na svojem domu.« 5 In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, razen da je na nekatere bolnike položil roke in jih ozdravil. 6 In čudil se je njihovi nevernosti. In hodil je po vaseh v okolici in učil.

    ……………………………………..

    Na priprošnjo
    blaženega Antona Martina Slomška si želim,
    da tudi v naši cerkvi pri Sv. Duhu v Celju pridobimo
    upodobljenega angela (v obliki slike ali kipa).
    Amen.

    Če nam bo uspelo, bomo lahko rekli, da je to bil čudež, ki je potreben za razglasitev Slomška za svetnika.

  • Nedavno smo pod člankom I. Žajdele ‘Iz Hude jame na Teharje’ nekateri že razpravljali o verskem pouku, ki ga pogrešamo v slovenskih javnih šolah.

    Velika večina evropskih držav ima vpeljano neko obliko verskega pouka v šolah. Verski pouk se od države do države razlikuje: ponekod imajo konfesionalni verouk, drugod splošen pouk o religijah, nekje je tak pouk obvezen, drugje izbiren predmet.

    Od vseh evropskih držav samo v štirih državah v javnih šolah ni vpeljana nobena oblika verskega pouka, niti nekonfesionalna: v Albaniji, Makedoniji, Ukrajini in v Sloveniji.

    Ker menim, da slovenski državljani premalo vemo o različnih ureditvah in oblikah verskega pouka v ostalih evropskih državah, ponovno vabim k branju svežih podatkov iz leta 2016, ki jih najdemo v diplomskem delu Jerneje Centrih, z naslovom ‘Predsodki do izobraževanja o religiji – Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami’.

    Podajam povezavo do celotnega besedila te odlične in izčrpne diplomske naloge – velika pohvala avtorici, ki je predelala ogromno gradiva iz različnih virov, da je prišla do želenih podatkov in jih primerjala med seboj!

    Diplomsko nalogo odpremo s klikom na PDF – Predstavitveno datoteko, od strani 16 naprej so opisane ureditve v drugih evropskih državah:

    https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=81129&lang=slv

    • Vsak otrok in mladostnik se lahko o različnih religijah pouči na internetu, iz knjig, ki si jih lahko izposodi v javnih knjižnicah, iz raznih poljudno znanstvenih revij ipd. Možnosti je ogromno in otroci danes znajo vrhunsko uporabljati vire informacij.

      Seveda pa za Stresa & Co. to ni point: oni hočejo doseči to, da bodo preko t. i. pouka o verstvih v javnih šolah lahko izvajali agresivno katoliško indoktrinacijo. V tem je vsa poanta njihovega nenehnega abotnega cviljenja o tem, kako je slovenska javna šola “ateistična”, kako otrok “ne vzgaja za vrednote”, kako so verni otroci v njej “zapostavljeni” itd. itd.

      • Valter: “Vsak otrok in mladostnik se lahko o različnih religijah pouči na internetu, iz knjig… Možnosti je ogromno in otroci danes znajo vrhunsko uporabljati vire informacij.”

        Resda so dandanes informacije dostopne vsepovsod, na internetu, v knjižnicah in še kje, vendar pa zgolj posnemati informacije iz različnih virov, ne da bi ob tem presojali, ali so informacije in viri verodostojni ali ne, ni dovolj.

        Za presojo o kvaliteti informacij in virov potrebujemo določeno znanje in izkušnje, tega pa otroci in mladostniki povečini še nimajo zadosti.

        Ker že razmišljate, da bi se otroci kar sami poučevali o religijah – zakaj se ne bi tudi o ostalih snoveh kar sami poučili, saj je vendar na internetu dostopnih ogromno informacij in v knjižnicah tudi ne manjka poljudno znanstvenih revij in literature, otroci pa znajo vse to “vrhunsko uporabljati”?

        Ne uspem si predstavljati, kakšno zmešnjavo napačnih informacij, dezinformacij, polresnic ali celo laži, v kombinaciji s temeljnim neznanjem, bi povzročilo pri odraslih ljudeh, če bi se ti kot otroci kar sami poučevali na internetu, iz najrazličnejše literature v knjižnicah in iz poljudno znanstvenih revij… internet in papir namreč preneseta vse…

        • Valter je lep primer, kakšen bedak rataš, če iščeš informacije na napačnih koncih interneta.

    • Takoj dobiš potrditev tega, kar pravi članek. Nekateri imajo od komunajzerjev tako oprane možgane, da bruhajo sovraštvo do krščanstva.

      In to je dokaz, da bi morali uvesti pouk o vestvih v šole.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI