Rosvita Pesek: “France Bučar je bil večni disident.”

Jani Drnovšek 12.9.2016 6:35
 

02 rosvita12. septembra Mohorjeva založba Celovec v prostorih državnega zbora predstavlja novo knjigo zgodovinarke in novinarke dr. Rosvite Pesek, Bučar. Ob tej priložnosti smo se o vlogi in zapuščini Franceta Bučarja pogovarjali z avtorico, ki protagonista njene nove knjige opiše z besedami: “Bil je svojeglav, nepopustljiv, trmast, discipliniran in bojevit. Izvrsten mislec širokih obzorij. Taktik in analitik. Deloholik do zadnjega. Kristjan. Velik Slovenec in prepričan Evropejec”.

Po knjigah o osamosvojitvi, osamosvojitveni vladi, Pučniku je tik pred izidom knjiga Bučar. Tema slovenske osamosvojitve Vam je blizu.

Da. To je bila tema moje doktorske naloge in tudi vse moje tri nadaljnje knjige se ukvarjajo s tem obdobjem. Seveda pa sem pri obeh biografijah – o Pučniku in Bučarju – morala korenito poseči v vojni in povojni čas, svinčena leta in slovensko pomlad. Brez slednje pa take osamosvojitve, kot je bila, tako ali tako ne bi bilo, tako da se na neki način vse prepleta in povezuje.

V čem sta Jože Pučnik in France Bučar primerljiva, če sta v čem, v čem sta različna?

Oba sta dala neizbrisen pečat demokratizaciji Slovenije. Oba sta pisca v 57. številki Nove revije, ki je na intelektualni ravni odgovarjala na vprašanja, kaj Slovenci kot narod sploh hočemo. Govorim o Prispevkih za slovenski nacionalni program. Oba sta sicer vidna tvorca istega novorevijaškega kroga, v katerega sta vstopila in bila v njem za tedanjo komunistično oblast tudi najbolj izpostavljena in najbolj moteča. Njuna kritika je segla najglobje in najdlje. Torej prva bližina je čas demokratizacije, druga pa čas nastajanja samostojne države.

Tako kot je bilo za nastajajočo opozicijo jeseni 1989 samoumevno, da bo Demos vodil dr. Jože Pučnik, je bilo tudi za Demos samoumevno, da bo predsednik Skupščine Republike Slovenije – če Demos zmaga na volitvah – dr. France Bučar. Znotraj Demosa Bučar – če odmislimo v zgodnjih fazah usklajevanja dr. Rajka Pirnata – v resnici sploh ni imel nasprotnega kandidata, v opoziciji pa mu je konkuriral Jožef Školč. Ko iščemo podobnosti, bi torej lahko rekla, da sta bila vsak na svojem mestu edinstvena, odločilna in najbolj primerna za položaje, ki sta jih zasedala. Njunih ambicij, namer in delovanja v smeri demokratizacije in nastanka samostojne države se ne da spregledati in ko njiju ne bi bilo, je veliko vprašanje, kako bi oba projekta tekla. S tem nočem zmanjševati vloge drugih posameznikov in posameznic v obeh usodnih procesih, ampak iz 25-letne distance se stvari vidijo še bolj mogočne, kot smo jih v minulih letih dojemali, in jih še danes v celoti nismo dojeli. Če bi bilo treba našteti sedem ključnih ljudi 20. stoletja, bi oba spadale mednje.

Tudi njuna bitka z režimom s pisano besedo je podobna ter ju je peljala na skupno disidentsko pot. Z objavljanjem svojih idej sta najedala partijsko enoumje. Zaradi svojih spisov je Pučnik odsedel zaporno kazen šestih let in pol. Znani so Bučarjevi zapisi v Delu po njegovi vrnitvi iz Amerike, pa že pred tem referati na simpoziji. Oba je spremljala Udba. Dosjeje obeh so v času preloma z bivšim režimom, ko je notranje ministrstvo vodil Tomaž Ertl, spomladi leta 1990 uničili, tako da jih danes žal ne moremo strokovno obdelati.

Bučar je bil devet let starejši od Pučnika in je tudi aktivno sodeloval v partizanskem boju, celo kot jurišnik. Pučnikova družina je spadala med partizanske podpornike, Pučnik pa je bil premlad, da bi se takrat lahko angažiral. Bučar je bil v nekem obdobju tudi poleg glavešin – kot jim on pravi, sistem in njegovo delovanje je poznal od znotraj. Ne nazadnje je bil slabo leto dni tudi v kabinetu zveznega ministra Marijana Breclja v Beogradu, do vrnitve v Ljubljano mu je pomagal Ivan Maček Matija … Pučnik ni bil nikoli „del sistema“, bil je izločen iz njega vse od prepovedi opravljanja mature naprej.

Zastavili ste zelo obsežno vprašanje, tako da …

bucarBučar je pomembna osebnost slovenskega osamosvajanja. V čem so njegove zasluge?

Največja je gotovo ta, da je vodil skupščino, ki je sprejela vse akte na poti odhoda Slovenije iz Jugoslavije in za konstituiranje nove države. Bil je na ključnem mestu. O tem, kako je zaradi preteklih izkušenj obvladoval vodenje skupščine, je v knjigi veliko napisanega in je tudi razvidno iz magnetogramov najbolj usodnih sej, ki so v njej v celoti objavljeni. Proces osamosvajanja namreč ni bil enosmerna in soglasno izbrana cesta; bilo je veliko spotikanj in nasprotovanj – največja so bila proti nastanku slovenske vojske. Speljati je bilo treba veliko manevrov, najprej zaradi opozicije, ki je poskušala proceduralno odlagati zadeve, skratka zavlačevati do konca – lep primer za to sta sprejemanje državnih simbolov in sama osamosvojitvena seja, na kateri smo dobili svojo državo –, potem pa tudi zaradi Demosovih poslancev, ki so želeli prehitevati. Torej po eni strani vodenje skupščine, po drugi strani pa strategija pravnega odklapljanja – bi jaz temu rekla –, ki jo je oblikoval prav Bučar.

Če bi brali magnetograme teh sej, bi se lahko novinarji od njega marsikaj naučili, recimo postavljanja vedno istega vprašanja, vedno iste dileme, dokler se problem ne izlušči do konca in se nanj ne dobi jasen odgovor. Lep primer zato je seja, na kateri so se že v Ljubljani pogovarjali, ali sprejeti Brionsko deklaracijo ali ne.

Kakšna je bila vloga Bučarja pri vračanju domobrancev leta 1945 iz Koroške? V Možinovih Pričevalcih je Janez Šporar povedal, da ga je prišel Bučar iskat v neko bolnišnico pri Celovcu in ga je hotel spraviti na vlak, pa mu je to preprečilo zdravniško osebje tamkajšnje bolnišnice.

Vaša trditev ne zadane bistva. Gremo po vrsti. Recimo, da je Zaveza referenčni medij za poskus izvedeti, kaj je Bučar počel ob koncu vojne poleg tega, da je bil med prvimi osvoboditelji v Celovcu in da je prevzel jezuitsko kasarno v središču mesta. Obstajajo tri izjave oz. pričevanja. Eno je od Ivana Prežlja, ki so ga v Celovcu partizani zajeli in ga pripeljali direktno pred Bučarja v jezuitsko kasarno. Ker je takrat pristopil nekdo, ki je Prežlja poznal in je Bučarju nekaj prišepnil, je moral Preželj nazaj na slamo. Po nekaj dneh je bil z avtobusom odpeljan v Begunje. Preželj je zapisal, da mora priznati, da so nekatere izpustili samo po Bučarjevi zaslugi.

Drugi zapis je od Vanje Kržan, v katerem je ta popisala besede Potokarjeve Tončke, ki nikoli več ni želela videti Pliberka, saj so jih od tam trpali v vagone in pošiljali nazaj v Jugoslavijo. „Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Franceta Bučarja.“

Tretja navedba je pričevanje Janeza Šporarja za serijo Pričevalci. Na Možinovo vprašanje, kaj ve o Francetu Bučarju in ali ga je na Koroškem srečal, je povedal, da je bil Bučar med trojko, ki je prišla v celovško bolnišnico, v kateri je bil kot ranjenec, in so ga hoteli prepričati, naj gre z njimi v njihovo (?) bolnišnico. Šporar je prepričan, da ne bi dočakal novega dne, ko bi odšel s trojko.

Sledeč premikom Kokrškega odreda po dostopni literaturi naletimo v izpovedih Janeza Šporarja in Potokarjeve Tončke na neskladje. Bučar je bil na Koroškem 15 dni – od 6. maja do 20. maja 1945, ko so vse partizanske enote dobile ukaz, da se morajo umakniti za staro jugoslovansko mejo. Enote Kokrškega odreda, ki so bile večinoma razporejene kot partizanske straže, so se razdelile: del je odšel v Pliberk , del pa je šel v Celovško pokrajinsko bolnišnico, kjer so postali zaščitna četa in tam ostali do avgusta 1945. Če je torej France Bučar šel v Pliberk in od tam v Dravograd, sama se nagibam k tej tezi, ni mogoče , da bi bil še v zaščitni četi v celovški bolnišnici. Prav tako ni verjetno, da bi bil najprej v zaščitni četi v bolnišnici, potem pa avgusta v Pliberku pri vračanju domobranskih kolon v Jugoslavijo, ker se je vračanje Slovencev od tam dogajalo med 28. majem in 31. majem 1945. Bučar sam pa je v anketnem listu za partijo navedel, da je bil po umiku iz Celovca v Dravogradu (kamor je gotovo prišel prek Pliberka) in da je bil od 21. junija do konca julija 1945 v 16. četi 4. bataljona 3. brigade KNOJ. Konec julija 1945 pa je bil premeščen na Ozno v Ljubljano.

Kako je potekalo delovanje Bučarja po vojni, ko je bil član Ozne, tudi blizu Mačku Matiji?

Franceta Bučarja je v Ozno sprejel sam Maček, kmalu pa je spoznal, da „tak policaj“ pač ne bo. A konec leta 1945 oz. v začetku 1946 iz Udbe ni bilo tako lahko oditi, tako da je bil v Udbi zaposlen leto dni, iz nje pa je bil pospremljen z besedami „Marš ven, pes.“ Osebno sem tej temi, kaj je Bučar v tem letu v Ozni kot „Case Officer“ počel, namenila veliko pozornosti, saj je ključna. Je bil samo pisun, kot sam trdi, je le vodil obdelavo, v kolikšni meri je dejansko odločal o življenju in smrti pripornikov, jih je zasliševal …?

Ozna pač ni bila nikoli, sploh pa ne takoj po vojni, nobena dobrodelna družba, ampak tajna policija, ki je z vso surovostjo obračunavala z ljudmi. Zanjo takrat življenje posameznika ni bilo veliko vredno.

Naj povzamem: Bučar je bil v petem odseku Ozne, ki je obdeloval tuje obveščevalne službe. Takrat je bilo verjetno za Udbo pravi blagoslov, da je imela v svojih vrstah Bučarja, ki je govoril grško, latinsko, angleško, nemško, francosko, rusko, italijansko … Bil je pač gojenec škofovih zavodov, takrat najbolj elitne izobraževalne ustanove, in če sodim po šolskih ocenah, je bil med boljšimi dijaki. Skratka, v knjigi pripornikov najdemo njegovo odgovornost za 37 (!) oseb. Vse so zapor preživele.

Sredi 80. let se mu je v pismih bralcev Rado Bordon zahvalil, da ga je „spravil ven“.

Kdaj se je začelo njegovo disidentstvo, zakaj je bil izključen iz partije?

03 rosvitaJa, s partijo mu nekako ni šlo. Komaj je jeseni 1944, ko je prišel k partizanom, stopil vanjo, že je dobil partijski opomin, ker je nasprotoval ukinitvi jurišnega bataljona. V 60. letih je dokončno izginil iz njenih evidenc. Bučar pravi, da se je kar malo „potuhnil“ – ni plačeval članarine, pa je bil zunaj. Potem pa so predvsem na pravni fakulteti vseskozi pritiskali nanj, da se mora tovrstno angažirati, a na to uho ni dobro slišal.

Glede disidentstva je pa lahko več mejnikov. Bučar je kar precej hodil po robu ter preizkušal potrpežljivost „glavešin“, do kam še sme. Velikokrat je bila grmada že naložena, samo prižgati bi jo bilo še treba. Dokončna nemilost se mu je zgodila z izgonom s pravne fakultete. Ta ga je osebno tudi najbolj prizadela.

Sicer pa je bil večni disident. V Partiji, v Zvezi borcev, Novo revijo je zapustil, SDZ je zapustil, tudi Demokrate … Veliko je krogov, iz katerih je odšel.

Bučar se je še posebej znašel v nemilosti pri oblasteh zaradi svojega kritičnega nastopa na Svetu Evrope, kasneje je sodeloval tudi pri 57. številki Nove revije. Za kaj se je v tem kritičnem času Bučar najbolj zavzemal?

Pisal je o nelegitimnosti partije, recimo. Dvomil je o zakonitosti avnojskih odločitev, ugotavljal je, da je slovenski narod pod skrbništvom, zahteval je, da mora slovenski narod o svoji usodi odločati sam, ugotavljal je, da bo kosovsko vprašanje za Jugoslavijo ključno, bal se je poti v balkanizacijo, stran od Evrope, in ugotavljal, da je zavest o tem pri Slovencih vedno močnejša. Pisal je o tuji vojaški okupaciji Slovencev znotraj Jugoslavije … Kot je znano, pa je v Strasbourgu jasno povedal zahodu, ki je Jugoslaviji dajal finančno pomoč, da je Jugoslavija, na videz stabilna in mirna država, samo slepilo, saj prevladujoča partija ne privoli v politični pluralizem. Pozval je k temu, da Zahod podpre vsa prizadevanja jugoslovanskih narodov za njihovo resnično neodvisnost in za sodelovanje v „obliki, ki jo bodo sami izbrali za ustrezno svojim koristim, za demokracijo kot prvi pogoj“.

Znal pa je biti tudi zelo kratek in jasen. Majniška deklaracija je po formi v veliki meri njegovo delo in je tudi najbolj čisti izraz hotenj Slovencev in Slovenk proti koncu 80. let prejšnjega stoletja. Torej, „da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda …“ – za to se je zavzemal.

Bučar je imel pomembno vlogo pri pisanju slovenske ustave. Kakšna točno je bila njegova vloga?

Dobršen del je je napisal. Kot predsednik ustavne komisije pa je tudi vodil ves postopek njenega nastajanja, usklajevanja in sprejemanja. In kot vidite, se decembra 1991 sprejeta ustava kar dobro drži. Sprememb je doživela bore malo, pa še te v glavnem zaradi Evropske unije.

Zakaj je Bučar tako odločno preprečeval lustracijo? Kot predsednik parlamenta je odigral pri tem vprašanju ključno vlogo in s tem z današnjega zornega kota močno vplival na večplastni proces slovenske tranzicije, ki posledično še kar traja in traja …

V vašem vprašanju so trditve, ki prav nič ne držijo. Bučar lustracije ni preprečil, bil pa je njen nasprotnik. Skupščina v času, ko jo je vodil France Bučar, sploh ni odločala o celoviti lustracijski zakonodaji. Demosu je pomenil nastanek samostojne države več kot pa obračun z nosilci bivšega režima! Lustracija v resnici sploh ni bila tema v letih 1990 in 1991. O delnem lustracijskem dopolnilu, ki naj bi veljalo le za bodoče(!) poslance, se je odločalo ob izteku mandata septembra 1992, ko se je sprejemala volilna zakonodaja. Šlo je za t.i. Starmanovo dopolnilo k 111. členu. Zanj je glasovalo le 119 poslancev od 240, potrebni pa sta bili dve tretjini glasov. Bučarjev glas »ne«, torej ne bi ničesar spremenil.

O lustraciji se je dejansko odločalo kasneje, leta 1994 v obliki Pučnikovega dopolnila za sodnike, ki so kršili človekove pravice. Kasneje, ko Bučar ni bil več poslanec, sta Lojze Peterle in Janez Janša zahtevala celovitejšo lustracijsko zakonodajo, a kot vemo neuspešno.

Drži pa, da je bil njen nasprotnik, saj je bil prepričan, da bi to pomenilo povsem enake metode, kot jih je prejšnji partijski režim uveljavljal do svojih nasprotnikov in da nova demokratična oblast tega ne sme ponoviti, ker je sicer enaka, kot so bili komunisti. Poleg tega je bil prepričan, da bi to škodovalo procesu osamosvajanja in naši podobi v tujini.

05 rosvitaKakšna je bila Bučarjeva vloga pri rušenju Peterletove vlade in pri razpadu Demosa?

Velika. Izdatno se je angažiral zato, da se je kot kandidat za mandatarja pojavil Marko Voljč, v bistvu pa je podprl vse tri Peterletove konkurente, torej Voljča, Igorja Bavčarja in Janeza Drnovška.

Pri „pogrebu“ Demosa v Dolskem predzadnji dan leta 1991 sicer ni bil zraven, ga je pa v svojem zapisu za Delo z naslovom Novi politični zemljevid Slovenije, ki je bil objavljen tik pred zadnjim razpadlim kongresom SDZ-ja, celo napovedal. Usoda Demosa je bila z razpadom SDZ-ja tako ali tako zapečatena. Po odhodu Demokratov je šlo samo še navzdol. Demokrati – v njihovih vrstah je bil tudi Bučar – so se postavili v prvo bojno vrsto za razpad najuspešnejše koalicije, ki smo jo kdajkoli Slovenci v svoji zgodovini imeli in ki je dala tudi najboljši rezultat. Bučarjev zapis Novi politični zemljevid Slovenije osebno ocenjujem za usodnejši izraz projekcije in namere, kaj se bo zgodilo, kot Ustavite desnico, ki ga je napisala Spomenka Hribar.

S čim je Bučar kljub dvoumni preteklosti pridobil zaupanje Otta von Habsburga?

S svojim pogumom, da je prišel v Strasbourg. Prej se nista poznala. Način, kako je odšel tja, in govor, ki ga je tam prebral, čeprav je moral vedeti, kaj ga bo čakalo doma, sta bila velika reč. Nenazadnje je bil Bučar prvi Evropejec iz komunističnega dela vzhodne Evrope, ki si je upal obiskati Evropski parlament. To znanstvo in prijateljstvo med Bučarjem in von Habsurgom se je Sloveniji obrestovalo, saj je imela v času osamosvajanja von Habsburga na svoji strani. V Slovenijo je prišel celo v času vojne.

Bučar je bil tudi v skupini, ki je ,romala’ k Zoranu Jankoviču na magistrat. Kako v knjigi ocenjujete to njegovo dejanje?

O tem, zakaj je šel na magistrat, se je Bučar izjasnil kar sam. Povedal je, da se je v izbiri med Janezom Janšo in Zoranom Jankovičem odločil za Jankoviča. Bojazen pred tem, da bi na volitvah zmagal SDS z Janezom Janšo na čelu – čeprav sta bila z Janšo v najbolj usodnem času demokratizacije in osamosvajanja na istem bregu, torej zaveznika –, je bila tako velika, da je odšel izrazit podporo Zoranu Jankoviču in s tem naredil največji premet v svojem 92 let dolgem življenju.

Sicer pa lahko v knjigi preberete njegove ocene o večini najpomembnejših slovenskih politikov, tako onih, še iz partijskih časov kot o novodobnih. Največ je o njih povedal v svojem dnevniku, ki ga je pisal od jeseni 1992 pa vse do leta 1996 in ki ga v precejšnji meri tudi povzemam.

Če strnete: kako doživljate Bučarjevo politično pot in njegovo vlogo? Kako ga bo vrednotila zgodovina čez kakšno stoletje?

Zgodovina ga bo vrednotila kot osebnost, ki je odigrala eno od ključnih vlog na poti Slovencev k demokratični in samostojni državi. Ker pa Slovenci nimamo nekega prelomnega datuma, s katerim se je poslovil komunistični sistem in se je vzpostavil parlamentarni politični sistem, bo za prelomnega verjetno obveljal 9. maj 1990, ko se je konstituirala demokratično izvoljena skupščina in ko se je po Bučarjevo končala „državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja“.

Dr. Rosvita Pesek, hvala za pogovor.

Knjigo Rosvite Pesek Bučar lahko naročite na povezavi.

 
Značke:

71 komentarjev

  • Jože Poličar

    Zelo dober članek o dr. Bučarju.
    Le komentar – dodatek iz mojega spominjanja:

    Pred kakimi 20 leti sem bil v Celju gost na kosilu pri nekdanjem in sedaj že pokojnim celjskem opatu Kolšku. Imel sem čast sedeti poleg njega in beseda je nanesla na vojni čas. Povedal mi je tole:
    Menda je bila to prva, če ne pa vsaj ena od prvih slovesnosti na Teharjih. Obrede je vodil pokojni opat. Po končani slovesnosti je opazil, da mu je nekdo (sam tega ni zaznal) v žep vtaknil orumenel list papirja kakršnega lepijo na železniške vagone (nekakšen odpremni dokument)na katerm je pisalo: “vagon odpremil Bučar”. Iz konteksta je bilo jasno razvidno, da gre za enega od vagonov, s katerimi so prevažali ujete domobrance.

    Po tolikih letih je to pripoved nemogoče preveriti, Zagotovo pa se dobro spominjam tega pogovora. Tudi sam opat ni ob tem dodajal nikaršnih sodb, povedal je le kaj se mu je pripetilo v tistem času.

  • Lucijan

    Hvala lepa za takšne disidente!

    Časnik.si je očitno dokončal svojo preobrazbo v kvazi pluralni medij. Glede na nabor prispevkov v zadnjem letu, dveh medij lahko označimo kot žlahtno demokratični časopis. Kučan se vam mora iskreno zahvalit za pomoč pri uspešni razgradnji demokratičnih procesov in hotenj, za katere se trudijo SDS in Janša, demokratična veja v slovenski Cerkvi (Juhant, Štuhec …), demokratični zgodovinarji in publicisti (Ferluga, Granda, Pečar Griesser, Andreja Valič Zver, Senegačnik, Žajdela …) in nekaj izpostavljenih piscev v bralskih rubrikah.

    Popolnoma sem razočaran nad Reporterjem in Časnikom, ki so nam začeli prodajati navidezno pluralnost, za katero pa je skrita majhnost duš, da ne rečem prodanost. Kot da gre za živopisnost medijske tržnice in ne za nujne demokratične spremembe, ki v prvi zahtevajo brezpogojno in dosledno obsodbo komunističnega režima, revizijo zgodovine, popravo krivic, skrajno spoštljiv in občutljiv pokop pomorjenih. Članki, ki jih objavljate, so polni demokratičnih idej, vendar so v uredniških razvrstitvah ter obkroženi s sumljivimi članki, ki odkrito ali sofisticirano vzpodbujajo sovraštvo do Janše in SDS (za to namreč gre), brez nujno potrebne ostrine, ki edina lahko zadene v črno.

    • no,ja, Lucijan,kar nekaj tega drži,kar se vam je zapisalo.Ampak sposobnost razlikovanja duhov_ne glede na to kaj prebirate! je tako ali tako potrebno kar naprej mojstriti in bralcem časnika-kateregakoli! bi to moralo biti pač že davno jasno.

    • Skratka, ker ni bil pod komando JJ, ni disident.

      Če dobro pogledam, je Slovenija še vedno od komunistične mafije okupirana. To pa za to, ker v Demosu ni bilo niti enega modrega moža, ki bi vedel, da je treba takoj ukiniti državno(družbeno) lastnino in takoj privatizirati banke, podjetja, zdravstvo in šolstvo. Sami socialisti.

      • Glavno da so zaščitili arhive pred uničenjem.

      • Kapodistrias

        Kot da je bilo to otročje lahko storiti, ko pa so imeli osamosvojitelji nad sabo ves starorežimski aparat, represivne organe, sodstvo, šolstvo, banke, medije itd. Saj še danes obvladuje tako rekoč vse.

        • Saj vem, po sili razmer je bilo v tem nekaj cinizma.

    • Ah, Lucijan. Janšev projekt Demos 2.0 je propadel. Dovolj je centralno planskega polivanja z gnojnico vseh Demosovcev razen JJ in Pučnika, ki ju je edina dovoljena imeti na oltarju.
      Oglej si intervju z Omerzo in ne išči pod vsakim kamnom sovražnika. Paranoidnost je značilnost pripadnikov edine prave sekte.

  • Guardini

    Udbovec, “disident”, ki ni bil nikoli zaprt… Maček ga je osebno sprejel v Ozno..in ga postavljati ob bok Pučniku. Ja, Rozvita je res novi razred.

  • France Bučar je bil izgubljena duša, ki se do konca življenja ni našla. Danes bi mu rekli koristni idiot ali nekaj takega. Zato potrebuje našo molitev in ne slavospeve.

    • Samo ta “izgubljena duša” in “koristni idiot” je sama premikala in ustvarila več kot po 1000 drugih skupaj. Več kot naš celotni komentariat gotovo.

      • Ja, res je. Premikala je … v smeri komunizma. Bodite no vsaj malo realni, gospod IF. Če bi ta nesrečna duša takrat izjavial: “Lustracija pa četudi me ubijejo!” bi bila Slovenija danes lepša.

        • Bučar je imel štiri grehe:
          1.bil je oficir Ozne
          2. skupaj z JJ je rušil Demos
          3. javno je zavrnil lustracijo (čeprav je Omerza pojasnil, da bi bila zaradi uničenih arhivov tehnično težko izvedljiva, predvsem pa v parlamentu nikoli ni bilo 51% glasov zanjo)
          4. udeležil se je procesije k Jankoviću
          Zame je največji greh, da je bil in ostal socialist.

        • Mislim pa, da tisti, ki ga “črno-belo” pljuvajo, to delajo zaradi tega, ker ubogajo ukaz.

  • Eh, Lucijan, Lucijan – Peskova se je samo poglobila v celo zgodbo tega kompleksnega, nadarjenega in trmastega človeka in jo v tem intervjuju povsem resnicoljubno predstavila in nekoliko ovrednotila. S svetlejših in temnejših plati.

    Nasprotno- dobro opravljeno delo Peskove in tistega, ki jo je spraševal. Najbrž tudi ti ne boš mogle zanikat velike zgodovinske vloge Bučarja pri prelamljanju komunizma in vzpostavljanju slovenske države.

    Moja babica, malo starejša od njega, je bila dolgo njegova soseda ( in so se dobro razumeli). Okoli 1990 ga je enkrat vprašala, kako je mogel zraven v vojski, ki je zastraševala ljudi in pobijala celo ženske in otroke, pa je skomignil z rameni in odgovoril- ” mladost je norost”. Vprašanje sicer, ali iz prepričanja ali zato, da se znebi zoprnega vprašanja.

    • Je pa zelo zanimivo,da nimamo imena “tistega,ki jo je spraševal.Kaj menite zakaj ne?

      • Ime je dvakrat zapisano. Dobro je spraševal. A če so halucinacije o zaroti prehude, nobena razumna intervencija ni dovolj.

    • Lucijan

      Če se ne motim je prav Pučnik rekel (kot neko prispodobo), da je ženska lahko noseča ali pa ne. Ne more biti nekaj na pol. Podobno je z disidentstvom. Takšnih disidentov kot je bil Bučar ne štejem za disidente. Zato ker so uporabni za vse sisteme. Tako je tudi njegova vloga pri osamoosvajanju najmanj sumljiva.

      • Pišeš, kot da bi bil Bučar tipičen oportunist. Pa je bil ravno obratno od tega. Upornik že v škofovih zavodih, pa pri Ozni in v komunizmu. Zaradi svobodnega duha so mu na sredi uničili univerzitetno karijero. A ni dovolj jasno? A je bil Otto von Habsburg popoln idiot, ko ga je štel za prvovrstnega disidenta? In ali ni dovolj jasno, kar je pisal za Novo revijo?

        Zakaj bi verbalno sesuval komunizem in Jugoslavijo, takrat ko je bilo še nevarno ( po Omerovih pričanjih je bil v 80. letih najbolj temeljito spremljan s strani udbe od vseh Slovencev), če bi intimno mislil in delal za njih? Totalno nelogično.

        • Ta Omerzova informacija je tudi mene presenetila.
          Na prvem mestu Cerkev in kot posameznik Kocbek. V 80ih letih pa na prvem mestu Bučar. Zgleda je bil najbolj brihten med demosovimi kadri.

          • Ja, kombinacija brihtnosti in izkušenosti, modrosti. On in pa Pučnik. Ostali so bili ali prvenstveno literati in filozofi, ali pa tedaj mlada garda, ki se je v bistvu še ločevala svoje omreženosti v režim in ZSMS. Pučnik je bil pa v glavnem še v Nemčiji in se je dokončno vrnil šele tik pred prelomom.

      • Kapodistrias

        Da, bil je zelo kontroverzna osebnost, ne samo v političnem in ideološkem smislu. Njegovi strokovni članki na višini, njegove knjige briljantne, njegovi govori daleč pod njegovo intelektualno ravnijo, romanje k Jankoviću pa skoraj butalsko dejanje. Takšen je pač bil in takšnega je treba jemati, z vsemi plusi in minusi.

  • Sicer svet v glavnem ni črno bel. In za ljudi velja podobno. Če bi iskal 3 oznake za Bučarja, bi rekel: bister, pogumen, trmast. Jezus tudi pravi, da je v hiši njegovega Očeta veliko bivališč. Bučar se je opredeljeval kot kristjan. Tudi če ga tukaj in zdaj mnogi odklanjajo(te), verjamem, da je eno od teh bivališč zgoraj namenjeno tudi njemu.

  • Zaupam v kakovost novinarskega dela gospe Rosvite Pesek in verjamem, da je tudi kot zgodovinarka temeljito in pošteno raziskala življenjske okoliščine ter zgodovinsko vlogo in zapuščino Franceta Bučarja.

    Bučarjev posthumni življenjepis je Peskova očitno napisala neodvisno od volje raziskovanca, kaj bi ta o sebi hotel lepega povedati in kaj bi slabega raje zamolčal.
    Ta knjiga gotovo ni napisana na enak način kot Repetov “avtorizirani življenjepis” Milana Kučana.

    Dejstvo je, da informacije o sodelovanju nekoga v zloglasnih Kokrškem odredu, KNOJ-u in Ozni ne morejo pomeniti nič dobrega.

    Moramo priznati, da čisto vsak pripadnik teh organizacij le ni imel na vesti najhujših zločinov, obenem pa je vsak tak sodelavec predstavljal majhen vijak v kolesju uničevalne mašinerije, ki bi se brez majhnih vijakov gotovo sesula veliko prej, kot se je.

    France Bučar je v nekem trenutku postal izobčenec režima ravno zaradi osebnih prepričanj in stališč, ki se z režimskimi niso skladala.
    Zato je potrebno pretehtati, kolikšen je bil negativni delež in kolikšen pozitivni delež Bučarjevih prispevkov k slovenski zgodovini.
    K tehtanju obojega lahko veliko prispeva tudi omenjena knjiga. Zato bi morali knjigo vsaj prebrati, preden bi Franceta Bučarja preostro sodili.

    (Peskova pravi, da v knjigi pripornikov najdemo Bučarjevo odgovornost za 37 oseb, ki so vse preživele zapor.)

  • Berem: “Moramo priznati, da čisto vsak pripadnik teh organizacij le ni imel na vesti najhujših zločinov, obenem pa je vsak tak sodelavec predstavljal majhen vijak v kolesju uničevalne mašinerije, ki bi se brez majhnih vijakov gotovo sesula veliko prej, kot se je.”

    In se globoko strinjam z napisanim. Zaradi nekaterih komentatorjev pa bom dodal: “… sesula veliko prej, kot se je in nedolžnih žrtev bi bilo manj.”

  • Franc Mihič

    Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
    Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
    Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
    Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.

    • Franc Mihič

      Čestitam dr. Rosvita Pesek za vašo zgodovinsko predstavitev delovanja dr. Bučarja, saj je on in vaša predstavitev lahko vzor predsedniku DZ RS dr. Milanu Brglezu, ki očitno ceni drugačne vrednote in še vedno enoumno zgodovino in ni opazil bistva doprinosa dr. Bučarja k nastanku demokratične RS!

      • Franc Mihič

        »In danes so ta gospoda moja iz SDS zelo radi in zelo veliko govorili o totalitarnem sistemu in kaj se je vse takrat dogajalo. Jaz vam povem, da niti 100 metrov od tukaj je Gimnazija Ivana Cankarja, kjer me je gospod Janez Janša pred malo več 20 leti učil obrambo in zaščito in takrat je bil komunistični apostol.
        Branil je totalitarni režim in nam, ki smo se kot gimnazijci takrat posmehovali temu režimu, seveda ni privoščil simpatij, ampak je bil zelo srdit in zelo odločen v svojih izvajanjih, ko nam je razlagal, kako je treba braniti tradicije NOB in braniti sistem družbene samozaščite in SLO. Takrat je bil na nekih drugih stališčih in nikoli se ni opravičil za zastrupljanje mladine s komunističnimi idejami, ki jih je takrat širil, vsaj jaz tega nikoli nisem slišal.
        Samo toliko v ilustracijo, pa dajte malo pogledati pri sebi.«
        DR. DRAGAN MATIĆ (PS SMC): DZ RS 2014

        • Kapodistrias

          Tudi Kristus je bolj cenil spreobrnjence kot vdane sledilce. In Janša in Bučar sta bila spreobrnjenca, pa še veliko drugih, v bivši Jugi npr. eden najbolj krvoločnih komunistov Đilas, ki je postal demokrat. Spoznal je zmoto, ki ga je pripeljala na kriva pota.

  • Vendarle pa izraz “disident”-če seveda resnično upoštevamo pravi pomen te besede-kar dobro opiše osebe in primere Bučarjevega kova in ranga.Če priznamo ali ne:Zares so stali ob strani…1:najprej totalitarističnim zločincem in 2:potem pa tudi takrat,ko bi se bilo nujno nedvoumno izreči.

  • Ga. Pesek, Slovenci nimamo datuma, ker se komunizem ni poslovil iz Slovenije, ampak se je komunistična mafija razdelila na najmanj dve mafiji, dva klana. Kvalitetnega prehoda ne more biti, če so politiki socialisti in njihovi volivci socialisti.

  • Zdravko

    “Demokrati – v njihovih vrstah je bil tudi Bučar – so se postavili v prvo bojno vrsto za razpad najuspešnejše koalicije, ki smo jo kdajkoli Slovenci v svoji zgodovini imeli in ki je dala tudi najboljši rezultat.”
    ===============
    Tega ne bom nikoli mogel razmeti. Kaj hudiča se je zgodilo!? Slovenski sindrom Golega otoka?

  • Zdravko

    Kako bomo mi razvozlali večje zgodovinske skrivnosti, če tega ne moremo. Janša je predlagal zamenjavo Peterleta! To je vse kar vemo o razpadu Demosa. To je brez veze. To je čisto slovensko skrivanje resnice. Komunistična nebesa.

    • Ah, jaz sem pa imel občutek, da se že od začetka niso v Demosu prav dobro ujeli. SDZ so se imeli za elito, delno upravičeno. SLSovce, predvsem pa SKD so videli kot out-siderji, ki so se nekako prilimali na vlak. Potem pa volilno presenečenje, da jim je SKD speljala zmago in vodenje vlade. Niso tega dobro požrli. Nekateri tudi tega ne, da so to “klerikalci”. Kot pravilno ugotavlja Oman. Hribarjeva sta očiten primer. Mislim, da to izvira od Tineta, ki ( tako ocenjujem) Cerkvi in klerikalni strani ne more odpustiti, da je ostal brez očeta in spomina nanj. Očeta je izgubil v povojnih pobojih domobrancev in bolj kot komuniste je za to dejstvo jezen na klerikalizem ( ki naj bi domobranstvo organiziral). Delno gre neujemanje tudi na rovaš kulturnih razlik in vihanj nosov recimo meščanske scene, recimo Rupla ( s tržaško-ljubljanskimi koreninami) nad ruralnostjo fantov kot je bil Peterle, ki je imel takrat, če se ne motim samo eno obleko, pa ne vem če sploh svojo kravato ali ne …

      Če kdo gleda stare posnetke, mora priznati, da so se tedaj, tudi še v vladi, res hecno oblačili. Vsaj glede oblačenja so od tedaj do danes krepko napredovali.

      • Zdravko

        Torej nič načelnega. Goli otok torej?! To pa je revno.

        • Kaj pa vem. Meni se je zdelo takrat neumno in kratkovidno, da so se sami razpustili. Ampak v parlamentarnih demokracijah mogoče nima smisla delat tragedije iz takih stvari.

          Stvari se v vedno lahko obrnejo, če ne prej, pa v 4 letih. Demosovci so si sami vzeli oblast. Če si je ne bi, bi pa po mojem tako ali tako izgubili naslednje volitve.

          Bolj važno je v demokraciji, da se znaš iz poraza naučit, se pobrat, prenovit in ambiciozno zastavit na zmago. Pri nas je pa trajalo vse do 2004, da so se pobrali. In še potem naprej so stalno problemi za slovensko desno-sredino, da bi prepričala in da bi, če prepriča, tudi vajeti krepko prijela v svoje roke.

          • V parlamenrarnih demomracijah nsjbrž res ne, vse drugače je v diktaturah.

          • “Pri nas je pa trajalo vse do 2004 …”
            ——
            Niso se pobrali. Pa ne zato ker se ne bi zmogli iz poraza učit, ampak ker z diktaturo niso naredili preloma.
            (F. Bučar – Prelom, ki ga ni bilo)

  • Domobranec

    Ne dvomim v resnicoljubnost gospe Pesek, ni pa ji bilo treba v tem pogovoru uvrstiti Bučarja med osvoboditelje. Mož si je v zrelejših letih vsekakor prizadeval za svobodno Slovenijo, za drugačno Slovenijo kot pa se je zanjo boril v svojih mlajših letih.

  • Guardini

    Bučar je tipična zgodba o uspehu v politični tranziciji. To se je lahko zgodilo le, ker je bil na liniji in mu ni zaradi “desidentstva” padel niti las z glave (ne namigujem na frizuro).
    Zaradi takšnih mandeljcev kot je bil Bučar in je Rozavita smo tam kjer smo. Prvi je unovčil svoj intelekt za svojo .it, druga pa neintelekt in ljubezen do piškotkov, ki sta pogoj, da si med “našimi” novinarji.

  • Problem Bučarja je v tem, da zadnja leta njegovega življenja potrjujejo, da je bil bolj pokvarjen, kot pa smo si mislili.

    To, da je podprl največje zlo Jankoviča, zato, da ne bi zmagala Janševa opcija, ki je bila dobra, pove dovolj o njegovi hudobiji in pokvarjenosti.

    • diler resnice

      Glede Koroške,bi Franceta Bučar ja delovanje lahko opredelili kot mladostno Glede Koroške,bi Franceta Bučar ja delovanje lahko opredelili kot mladostno naivnega,nerazgledanega,ki se pač junaško postavlja pred ostalimi.Kasnejši odhod na magistrat,pa lahko pripišemo starostni sklerozi ali kako drugače opredeljevanju do ideoloških konsenkvenc.Vsekakor pa je ena vidnejših zaslug F.Bučarja,obisk grofa Habsurgerja,ki je vplival na Gemserja pri priznanju RS.Resnično odločujoč faktor ,pa je njegov znameniti rek v skupščini ob ultimatu armadnega generalštaba:”Če sprejmemo to grožnjo z bombardiranjem Lj(pogoj zavzetje meja zveznih YU čet),je tako,kot bi nas v veliki sobi postavili v kot”!Ta ultimat z večino ni bil sprejet,pa k sreči tudi LJ ni bila porušena(slika v sobotni prilogi kot Hirosima)!Ta če že ne junaška odločitev je kasneje vplivala tudi na obrambo proti 10x močnejšemu sovražniku!?naivnega,nerazgledanega,ki se pač junaško postavlja pred ostalimi.Kasnejši odhod na magistrat,pa lahko pripišemo starostni sklerozi ali kako drugače opredeljevatnju do ideoloških konsnkvenc.Vsekakor pa je ena vidnejših zaslug F.Bučarja,obisk grofa Habsurgerja,ki je vplival na Gemserja pri priznanju RS.Resnično odločujoč faktor ,pa je njegov znameniti rek v skupščini ob ultimatu armadnega generalštaba:”Če sprejmemo to grožnjo z bombardiranjem Lj(pogoj zavzetje meja zveznih YU čet),je tako,kot bi nas v veliki sobi postavili v kot”!Ta ultimat z večino ni bil sprejet,pa k sreči tudi LJ ni bila porušena(slika v sobotni prilogi kot Hirosima)!Ta če že ne junaška odločitev je kasneje vplivala tudi na obrambo proti 10x močnejšemu sovražniku!?

      • Guardini

        Je imel svoje trenutke, brez dvoma , imel jih je tudi Kučan, a vprašanje ostaja, je to počel zas(voj)e ali za vse Slovence ? Kaj je dobrega storil kot predsednik DZ za one, ki jih ni pokončal v udbovskih zaporih ? Kaj bi bilo z njegovo ritjo, če bi se uklonil jugo generalom ? Čemu je svoj še kar dober renome na desnici šel zapravit z romanjem k Jankoviču ? Enkrat KOS uvjek KOS , očitno je enako z Udbo.
        Rozavita pa se, kakor se naši politiki kitijo z zmagami naših olimpijcev, kiti z dejanji ali ne-dejanji osamosvojiteljev, pa tako samocenzurirano, da ne užalili koga od stricev. Prodaja knjig po knjižnicah je zagotovljena, s tem pa denar.

      • tolmun1

        Diler-dealer/ne/resnice v svojem besedilu si poleg vsebinskih napak napravil tudi
        nekaj kiksov,ko si omenjal nekdanjega nemškega zunanjega minstra Hansa
        Dietra Genscher-ja si brcnil v temo,prav tako ob navajanju Otta von Habsburga,če se
        že lotevaš pisanja,ki je mimogrede javno,se le potrudi in napiši prava imena in priimke!Ni moj namen igrati lektorja na tem portalu,močno pa me moti,da poleg ostalih neumnosti,ki jih pišeš zanemarjaš slovenski jezik in seveda resnico,ki jo prodajaš!Uporabljaj tujke tako,kot se pišejo v deželah od koder prihajajo!Še kaj se bi našlo,ne bil natančen,vsakdo se lahko zmoti,mene konkretno moti tvoj pristop k resnici o dr.Francetu Bučarju,prvič ni nujno,da je mladost norost,rado se zgodi,da je objestnost!Bučar je dobro vedel,kaj počenja,poleg tega nikjer ne omenijo,da je hodil v takratni škofov zavod v Šentvidu/Ljubljano,ki je bil že takrat na nivoju evropskega šolskega klasičnega izobraževanja.V zavod je bil sprejet na priporočilo župnika iz Bohinjske bistrice,ki je v njem videl nadarjenega mladeniča kmečkih staršev.Druga
        svetovna vojna mu je preprečila dokončati škofijsko klasično gimnazijo!Objekt
        škofovske gimnazije je po začetku druge svetovne vojne predstavljal strah in grozo
        med ljudmi,zlorabili so ga nacisti in za njimi komunisti,ki so ga spremenili v arest in mučilnico,zadnjo postajo pred gotovo usmrtitvijo,od tod so vozili na tisoče žrtev v
        komunistična taborišča smrti,od Brezarjevega brezna,do Teharij in tako naprej.Po
        končani vojni je bila tam vojašnica JLA,vse do obnovitve,v maju leta 1993 je škofijska
        klasična gimnazija ponovno odprla vrata prvim gimnazijcem po obnovitvi!Ponovno
        odprtje ŠKG v Šentvidu je omogočila PRVA SLOVENSKA VLADA v kateri je bil obrambni
        minnister g.J.Janša,ki se je odrekel uporabi objekta v vojaške namene,vrnjena je bila ljubljanski škofiji v izobraževalne namene!Na kratko se bom vrnil k “večnemu”
        disidentu g.Bučarju,kljub njegovemu krščanskemu pedigreju,je bil tudi on eden tistih,ki so omogočili komunističnim rabljem,da so vozili slovenske vojne ujetnike s koroškega Vetrinja,med drugim tudi v Šentvid in od tod v smrt!Kdo je povzročil
        eksodus slovencev po končani vojni,kdo je polnil živinske vagone z mučeniki,ki so
        bežali pred podivjanimi KNOJ-evci,komunisti med katerimi se je znašel tudi g.Bučar,kot sin krščanskih staršev,vse njegove funkcije v njegovem nadaljnem političnem delovanju so bile trdo povezane s partijo,prepozno je spoznal,da je hodil
        po napačni poti,streznila ga je izključitev iz partije,zakaj je bil pomemben člen v
        obdobju osamosvajanja in zakaj je nasprotoval lustraciji,intervju z g.Rosvito Pesek
        ne da pravega odgovora!Morda ga je dal sam,ko se je pridružil procesiji priprošnikov
        tov.Jankovića,naj bopredsednik parlamenta!Tukaj dragi moj dealer,ni bil vzrok ne
        mladostna naivnost ne skleroza,ampak……? Glede na njegovo visoko stopnjo izobrazbe in številnih življenskih izkušenj iz preteklosti bi ga težko imenoval disident,
        vračal se je nekam daleč nazaj morda k izgubljenim možnostim,življenje je namreč parada izgubljenih trenutkov!

        • diler resnice

          Spoštovani g.”tolmun21″,ki je mimogrede pisan kot psevdonim globokih misli,moj “diler”pa metaforično nekaj pove,pa ne v smislu preprodaje drog,temveč v klasičnem smislu odkrivanju rsnici resnice!Res je da sem komentar pisal pod urejevalskimi pogoji majhne naprave in to po spominu brez preverjanja lektorskih avdinenc z zobilico lastne iniciative in tehničnim kopiranjem.Ne bom po domače”špilal”odvetnika dr Bučarja vendar sem pristaš avtentičnosti..dokazov,arhivskih virov,leksikonov,učbenikov itd..skratka dokaznega gradiva,pa tudi živih prič!Ne bom se spuščal z vami v razlage,ker preveč artikulirate resnico in za gotovo vem,že po opazki”kaj je javno”kje je vaš nivo do pomanjševalnih oblik do drugače mislečih.Nekaj pa vem (čeprav sva verjetno oba na pravi strani)da vam primanjkuje metafizičnih znanj z področja okultizma,ezoterike transcendenc ..pavšalno + vašega ega!?

          • Guardini

            Tako zgodaj pa že zadet. Bo treba na MMC, tam je ob delavnikih dopoldan na forumih prava horda privilegiranih upokojencev, nepotrebnih državnih uslužbencev in socialnih podpirancev.

    • Franc Mihič

      Pogrom nad drugače mislečim zaradi zamolčane zgodovine, kje je kultura demokratov?

      Že mesece traja ostra polemika v ONI na temo “Zamolčane zgodovine in Zgodovine za nazaj ne moremo spreminjati«, ki jo je sprožil moj objavljeni prispevek » Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!« objavljen v DEMOKRACIJ-i, 12. maj 2016 in ONI, 21. junij 2016
      V skoraj vsaki ONI me zagovorniki zgodovine zmagovalcev z vso silo, poimensko napadajo in blatijo, žalijo. Navajam pa samo dejstva, ki jih je ugotovila zgodovinska znanost, npr. Inštitut za novejšo zgodovino. Na objavo tega mojega odgovora pred enim tednom, so danes v ONI zopet kar trije napadi name, nobeden pa v podporo, kot običajno.
      Moj zadnji odgovor v tej polemiki je bil:«Zgodovine ne moremo spreminjati!«, ONA, 6. september 2016.

      Kje so demokrati, pošteni intelektualci aktivni državljani, zakaj molčijo?
      A je to pošteno, da narod bere samo eno zgodovino in pogrom nad drugače mislečim?

      Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
      DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
      ONA, 21. junij 2016

      Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
      Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
      To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
      Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
      Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
      Franc Mihič
      Zgodovine ne moremo spreminjati
      ONA, 6. september 2016

      Ta trditev je demagoška, skregana s principi zgodovinske znanosti, ki vas g. Miroslav Potočnik in podobne očitno obseda. Vztrajno jo ponavljate in vsiljujete kot resnico, a to je laž. Zavajate in ne razumete kar pišem.
      Pripišete mi, da v svojem pismu sam utemeljujem, da odkar obstaja zgodovinska znanost, zgodovine za nazaj ne moremo spreminjati. Napisal pa sem ravno nasprotno, znanost proučuje zgodovino samo za nazaj in jo seveda tudi spreminja glede na dognanja. Torej lažete, ko me napačno citirate.
      Pripišete mi, da vztrajno zagovarjam kolaboracijo in izdajstvo, a tega nisem v nobenem pismu niti omenil, kaj šele zagovarjal.
      Pripišete mi tezo, da je bila v času NOB le revolucija, ki so jo med okupacijo sprožili komunisti. Laž. Vedno navajam, da je bil upor proti okupatorju, ki ga cenim, in bila je tudi revolucija-državljanska vojna, ki jo obžalujem.
      Očitate mi, da svoje trditve o uporu in državljanski vojni med svetovno vojno vedno podkrepim s podatki Inštituta za novejšo zgodovino. Ali to ne smem? Ni verodostojno?
      Na seznamu vseh smrtnih žrtev med prebivalstvom Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je delo Inštituta, je do zdaj vpisanih 99.706 imen žrtev. Največ smrti so med drugo svetovno vojno nad Slovenci zakrivili nemški okupatorji, vpisanih je več kot 31.000 njihovih žrtev, skupaj s povojnimi poboji pa je komunistična stran povzročila približno 24.000 žrtev. Po statusu pa je bilo največ žrtev med partizanskimi borci, skupno okrog 30.000, prav toliko pa tudi med civilnim prebivalstvom.
      Slovenska zgodovinopisna stroka za enkrat razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh, te so, da je v uporu zoper okupatorje umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, ki jo mnogi ne razumejo, ne sprejmejo in še ne priznajo.
      Res je bolečina vseh bolečin, kot g. Potočnik zapišete, ko bratje med tujo okupacijo začnejo še revolucijo-državljansko vojno, ki povzroči ogromne žrtve na obeh straneh.
      Šef OZNE Matija Maček je namreč rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
      Narod po 45 letih le spozna, da je bila revolucija oz. državljanska vojna odveč.
      Na referendumu se zato odloči za samostojno demokratično državo, ki ne temelji na revoluciji in ne na vrednotah režima SFRJ, ki je zato razpadla.
      Imamo samo Trg republike, ne revolucije! V demokraciji smo vsi enakopravni. Bodimo na to ponosni! V enoumju so bili »napredni« in »drugorazredni«.
      Franc Mihič, Ribnica

      • g Mihič,
        pa ravno Brglez sedi poleg Peskove ob predstavitvi knjige o Bučarju.
        V kateri je večkrat poudarjena Bučarjeva izjava, da je državljanska vojna končana ?!?

  • Frančišek

    Ok, Rosvita, lahko napišete še tri Bučarju namenjene bukle.
    O njem do 1991 nisem vedel nič. V 25 letih, potem, sem zvedel dovoklj in več nočem o tem kameleonu zvedeti nič več.

    lahko, ok, bil je disident za vse v katere ga je treščila njegova pot.V redu. In nikjer ni za nobenega naredil nič
    tako močnega, da bi se usidral, utrdil, verodostojno in dostojno postavil na en piedestal s katerega ga ne bi bilo sram zreti na rajo slovensko.
    Ja, odpremljal je vagone z reveži na morišča, o njegovem delu v KNOJU ne vemo nič.Bog bo poračunal z njim tako kot z vsakim od nas.

    Samo preko mojega trupla-Lustracija in poniglavska ekskurzija za Aparthajdovskega veleizdajalca Kučana na Magitrat – ni treba bluzit o njegovih zaslugah.

    Dovolj je bilo Bučarja in bučarjev!

    • Guardini

      Frančišek, očitno si postavil piko na i .

      • Frančišek

        Prmej’kršenduš, Guardini, a veš kuga?
        Iz nekega dvomljivega, medlozibajočega se spoštovanja do Peskove, ki še žubori v meni, bom iz Bogaboječega firbca prebral to knjigo o Bučarju iz Bohinjske kotline.
        Pa bom povedal še nekaj, kaj mi še brenči med ušesi, torej po mojem možganovju.Močno se mi zdi in mislim, da obstaja zelo visoka verjetnost, da bi ta knjiga lahko imela vsaj pošten podnaslov. Patologija nekega disidentsva. naj me koklja brcne v jaca, ne v rit, da je to močno možno.

        A povem zakaj?
        Disident je disident. Je Pučnik in je Havel, recimo.
        Da je Oznovski fakin z navešenimi ročnimi urami do komolcev na Celovški želežniški postaji sestopil dol z belega oficirskega konja in v par letih hudih oznovsko-knojevskih-komunajzarskih stranpoti, ki so bile vse zelo krvave(A Bučarjeva pa ne?)stuhtal, kot gumasti Kocbek, da je vse ena velika kriminalna protičloveška orgija in se naredil za Disidenta ? Da, to je evidentno.

        Da pa je taisti Bučarjev France Bučar postal Disident še po 1991-pardon-čigav pa ?Za koga, prosim? Za istega Bučarjevega Franceta Bučarja 1991, torej? Disident druge stopnje.Ok, Rosvita, v redu!

        Bučarjev France Bučar , Disident 3. stopnje pa nastane takoj , ko uporabi Damoklejev meč in preseka še eno Demosovo popkovino z Demokracijo z besednim stvorom”Samo preko mojega trupla!Lustration of the Slovenian nation”

        Pa bučarjev France Bučar, 4.kategorije, že zabetonirani trdoroki in trdobučni Disident Quattro of Jankovitsch inavguration at LJ Magistrat!
        Takrat so se mu že močno tresla kolena, pege je imel že fluorescentno povečane in ustnice so se mu tresle z navito kučansko močjo in mislil sem si:”Saj se mu fuzla!”

        O, NE! NI SE MU FUZLAJALO, NITI FECLJALO! Bilo je močno, stanovitno prevrtljivo in ultranano prilagodljivo. V vsakem primeru je nabrisal kameleonstvo jockavega Kocbeka, tam na tivolski bronasti klopi! KAMELEONSKI DISIDENT, patologija neke iztirjenosti.
        Ja, Peskova mu je jela vlivati brončani spomenik ali kaj? OK. Pa na drugo stran Tivolija, prosim.Ali pa pred mastodonta Udbokučanizma na slovenistanskem, pod RTV Udbo HANZI ga usidrajte, bosta dve simbolni Zlati teleti kučanske prevrtljivosti eden ob drugem!

        Na drugem koncu Slovenije pa bomo kmalu postavili še en spomenik. Pučniku že stoji.Krambergerju Ivanu Dobremu pa še bo.Takrat se bo Slovenistan prevagal in obstala bo le Slovenija. Kršenduš, da bo!

  • tguzelj1@gmail.com

    Tudi sam bi Bučarja prej označil kot rebela, upornika kot pa disidenta. Če ga pa označimo kot disidenta, je bil disident takšnega tipa, da ga je oblast tolerirala, čeprav ga je kontrolirala. Torej ne čisto pravi disident. Zato je ta oznaka malo zavajujoča. Očitno se jim ni zdel toliko nevaren, da bi ga zaprli.

    Njegova vloga pri osamosvajanju je bila pomembna. Tega ni mogoče zanikati.

    Malo čudi, da Peskove prav nič ne moti njegova vloga v okviru Ozne. On je “držal vrečo”, ko so zverinsko pobijali nedožne ljudi! Ona o tem govori, kot da to ni nič posebnega. Za takšna in podobna dela so bili v Nurenbergu obsojeni na smrt. Prav tako je ne moti, da je ob koncu življenja izbral (Jankovićevo) opcijo, da bi ja vse ostalo tako, kot je bilo.

    Mislim, da si ne zasluži takšnega slavospeva.

    • Bil je eden najuglednejših profesorjev pravne fakultete, na vrhuncu življenjskih in intelektualnih moči. Komunisti so ga zabrisali z univerze. Izključno iz političnih razlogov.

      In za politiko se ni nehal zanimati. V osemdesetih je spet hodil v cerkev, predaval je na opozicijskih srečanjih ( organizirani s strani Cerkve štejem mednje), bil avtor člankov, ki so prelamljali režim in Jugoslavijo v Novi reviji. Nastopil je v evropskem parlamentu z ostro kritiko jugoslovanskeg režima takrat, ko je ta imel vajeti še čvrsto v rokah. Slovenska oblast je še tedaj ( mislim da 1987) razmišljala, da bi ga zaprla kot veleizdajalca, a se za to v strahu pred mednarodnimi reakcijami niso odločili.

      Torej, kar sem napisal, evidentno kaže, da je bil disident. Le malo Slovencev sodi v to kategorijo: Pučnik, Blažič, Miklavčič. Kocbek nekako na pol. Pahor in Rebula, ampak njiju je ščitila meja in drugo državljanstvo.

      • Imaš precej čudne poje o disidenstvu.

        • Saj je diskutabilno. Tudi za Kocbeka, recimo. In vendar so ga imeli za disidenta. Zahodni tisk recimo. Ali ugledni pisatelj in aktivist Heinrich Boell.

  • diler resnice

    Ampak G.Guardiani spletni portali niso zato da pišete na njih popolne bresmisle,resnica pa vam je”španska vas”Verjemite demokrati vam bodo hvaležni!

    • diler resnice

      Kak levičarski medij denimo na FB bi bolj ustrezal vašemu basednjaku,brez repa in glave z retardiranim pzvekom poniževanja.ki vam je pisan na kožo,lahko pa se pretaka tudi pod kožo

  • Martin_

    “Bil je svojeglav, nepopustljiv, trmast, discipliniran in bojevit. Izvrsten mislec širokih obzorij. Taktik in analitik. Deloholik do zadnjega. Kristjan. Velik Slovenec in prepričan Evropejec”.

    Kristjan prvenstveno ni svojeglav, nepopustljiv, trmast, bojevit taktičen ali deloholik.

    Od blizu sem ga poslušal poleti l. 1988 v Bohinju. Le zakaj ga takrat nisem vprašal, kakšen je njegov odnos do splava? Odgovor na to vprašanje bi vse povedal o njegovem krščanstvu.

    • “Bil je svojeglav, nepopustljiv, trmast, discipliniran in bojevit. Izvrsten mislec širokih obzorij. Taktik in analitik. Deloholik do zadnjega. Kristjan. Velik Slovenec in prepričan Evropejec”.

      Ali malikovalci JJ ne ovenčajo JJ z istimi superlativi? Ali to več pove o njih ali o njem?

    • “Kristjan prvenstveno ni svojeglav, nepopustljiv, trmast, bojevit, taktičen ali deloholik.”

      A more biti vodljiv, kolektivist?
      Nepopustljivost in trma sta zame negativne lastnosti, oznaka za asocialne, robate trdobučneže. Deloholik pomeni zasvojenost.

      • Svojeglavost, nepopustljivost, trma so lastnosti, brez katerih skoraj ne gre, če se želiš z nekaj upa zmage bosti s tako premočjo na nasprotni strani kot jo predstavlja totalitarni režim in njegove represivne službe. Tudi Lech Walensa je bil tak. Celo Wojtyla je imel nekaj tega po mojem v sebi. In on je pač bil nedvoumno kristjan, ali ne.

        Ljudje brez teh lastnosti, skoraj vsi, smo delali kompromise s samim seboj in avtocenzure. Brez onih zgoraj se komunizem ne bi sesul. Ne verjamem trditvam tistih, ki pravijo, da se je komunizem sesul zaradi neučinkovitosti v ekonomiji. Zakaj se potem ne sesuje severnokorejski režim?

        • diler resnice

          Ne vem zakaj,ampak ,kar ne gre mi iz glave eksekutorski pisun “tolmun”,ki se ima za pedagoga Slovenščine,hkrati pa sam dela slovnicne napake pri postavljanju pik,vejic in velikih črk,kot npr Škofovi ZavodiMorda ne veste da so pret kratkim odprli os.šolo Alojzija Šuštarja.Prav neverjetno je ko navajate Bučajev obisk (lobiranje)vidnega nem.naslovnika Otta won D.za neumnost.Ne boste verjeli,tudi hrvaški predsednik Tudman je lobiral v ZRN pri H.K.pa tudi Petrle v Vatikanu pri papežu!Da pa govor Adzica na TV, ki postavlja ultimat Sloveniji ozir.takratnemu vodstvu smatrate kot neumnost,je pa višek skrajnosti!?Lahko si samo predočimo,kakšna bi izgledala LJ po 9h zjutraj,ko so zatulile sirene,ter zlasti koliko žrtev bi imela?Japonci v Tivoliju pod Roznikom so postavljali kamere?Toliko v vednost!Če vam pa kaj ni jasno vam priporočam ogled arhiva DELA,kjer vam bo Gordana postregla še z kako kavo?Kar se pa mojih prispevkov tiče,pa naredite ukaz copy in zaženite program lektoriranja pa vam bo le ta popravil vse tujke,pa tudi vse slov.napake…meni še na misel ne pride!?

          • Če nič drugega, je pa treba priznat, da je v tem tekstu postavljanje vprašajev pravopisno gledano sila nenavadno.

          • Oh! V tem tekstu kar mrgoli napak. In na koncu je še moralna napaka avtorja, ki mu še na misel ne pride, da bi bil boljši.

            Vendar, če se čuti v ozadju iskrena želja po resnici, se gre preko teh napak.

          • diler resnice

            Najbolj nenavadno pa je pri teh brihtnežih,da uporabljajo pisno sposobnost besednega zaklada pod ???IQ referenc in parafrazirajo spreminjajo,označujejo,etiketirajo osebe brez poizvedb in z moralno etičnimi vzdevki na podlagi leporečja!!!…umsko pismena ne-sposobnost…čisto preprosto za tistega,ki odgovarjajo na več računalnikih,računih,bom na preprost način pojasnil glede Bučarja,kot sem že velikokrat rekel kakemu,do neke mere primitivcu,ki je neko dekle označil za”kurbo”:”Ali si nosil svečko,ko je le ta sex…??Nikakor ne bom verjel prirejenim zgodbam kot so Patria,Orožarska afera,montiran proces itd v primeru F.B. bolj Dr Rosviti Pesek,ki je zapravila niz € za obiske,telefone,poizvedbe itd kot pa bla…bla foram neidentificirani uri ter podobnosti obrazov.Za več znakov se opravičujemo,ker le ti lahko sprožijo sanjsko depresijo!!??

          • Guardini

            Nisi v službi ali si ?

          • diler resnice

            Ja ja,čedalje bolj se mi dozdeva,da tudi ti portali,ki naj bi bili v končni fazi demokratični prevzemajo posploševalvci (kot jim pravi vinko Vasle na Twitterju “vsegliharji),ki jim je konstruktiven dialog bolj nadomestek za lastno afirmacijo ali pa se je njihov ustvarjalni libido že istrošil!Kot pravi sloviti nemški psiholog Mesmer(meni osebno bolj priljubljen od Frouida)da fluid magnetizma v množični ekstazi izgoreva.Tako lahko povzamemo genezo da je vpliv posameznikov,ki svoj imidž gradijo na značajnih osnovah drugih,prej ali slej sami postanejo žrtve neargumentiranih razlag,ker se ujamejo v kontra efekt.Koliko me razumete,pa je povsem vaša stvar in me vaša stališča niti ne zanimajo,ker so to ugotovili že mnogi pred mano in so transcendenčno miselno dostopni le določenim ljudem!?Toliko vsebinsko,obliko pa naj določa urednik,lektor,še najmanj pa populistični cenzor.

          • Guardini

            “.Koliko me razumete,pa je povsem vaša stvar in me vaša stališča niti ne zanimajo,ker so to ugotovili že mnogi pred mano in so transcendenčno miselno dostopni le določenim ljudem!?”

            Ali prebereš kaj napišeš ?

          • diler resnice

            Ker ti očitno ne “kapne”,pa ti po vsej verjetnosti nikoli ne bo,pa bi te vseeno napotil na Google da za os.šolski zacetek vpiši pojme EZOTERIKA,OKULTIZEM,TELEPATIJA,ASTRALNA PROJEKCIJA pa za zacetek vzameš v roke knigo:CHEVALIER-CHERBRANT..SLOVAR SIMBOLOV ..samo da mi ne padeš v kak trans-ker za posledice ne odgovarjam!Eksebicija nespečnosti 3 noči pa v teku na moji strani,ki jo boš našel,ko se osebnostno”skuliraš!?

  • diler resnice

    Se opravičujem ker sem dislektik in delam pravopisne napake ali se zatipkam kot pri Sigmund Freudu,Ekshibicionizemu,posbno ker stran ni oblikovno sinhronizirana in besedilo pride preko”Poslji komentar”.tipkovnica bres sicnikov.Slogovno paje to moja posebnost.Melanholično mi ne…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI